Podivjani salafistični džihadisti na ozemlju Sirije in Iraka zadnje leto in pol svetovno javnost strašijo pod zastavo Islamske države. Pri tem so se v blazni viziji absolutistične teokratske države, ki temelji na izkrivljenem tolmačenju islama, zapletli v neizprosen in na pogled nerazumen spopad z vsemi.

Vsi v boj proti največji grožnji na svetu
Daeš (kratica arabskega slabšalnega poimenovanja) se zdaj vojskuje tako s sorodno Al Kaido in preostalimi skupinami raznovrstnih sirskih upornikov, kot z režimom Bašarja Al Asada, borijo se proti šiitskim milicam Iraka, ostankom iraške vojske, svetovalcem iz Irana in seveda tudi Kurdom. Po IS-ju iz zraka tolčeta dve široki mednarodni koaliciji, eno vodijo ZDA, drugo Rusija, in k temu se je Slovenija v sredo uradno odločila pristaviti svojo borno vojaško menažko.

Na prvi pogled najboljša izbira
Sprva šest, na koncu pa 15 vojaških inštruktorjev Slovenske vojske je vlada Mira Cerarja ob redko videni soglasni politični podpori (izjema je Združena levica) napotila v na videz varno in najbolj priročno zaledno bojišče - Iraški Kurdistan. Kurdi veljajo za edino zanesljivo vojaško silo na bojiščih proti IS-ju, sočasno gradijo težko prigarano nacionalno samoupravo, sever države velja za najbolj varen del Iraka, ki je v zadnjih letih doživel tudi silovit gospodarski razvoj.

A pravljični privid gorskega raja sredi kaosa Bližnjega vzhoda se razblini ob poglobljenem pogledu na dogajanje v Erbilu, kamor Slovenija pošilja svoje vojake brez temeljitejše javne razprave in premisleka, da se mogoče postavlja v tok dogodkov, ki se še zdaleč ne vrtijo okoli boja proti Daešu.

Videz vara - Kurdistan ujet v krize
Na kratko: iraški Kurdistan je v hudi ustavni krizi, saj zdaj enotna opozicija nasprotuje družinskemu prevzemu pokrajine; predsednik s preteklim mandatom Masud Barzani zaradi politično-gospodarskega zavezništva z Recepom Erdoganom in navezanosti na Turčijo ovira in onemogoča sodelovanje s sirskimi in turškimi Kurdi; zaradi odvisnosti od prodaje nafte in padca cen plače javnim uslužbencem zamujajo že pol leta, kar krepi socialna trenja - v oktobrskih protestih/nemirih je bilo ubitih pet ljudi, v pokrajini se vrstijo množične stavke.

Se lahko Kurdistan res mirno loči od Iraka?
Ravno v sredo je Barzani napovedal nezavezajoč referendumom o neodvisnosti, s čimer bi uradno razbili celovitost Iraka, in še bolj izpostavil ključno vprašanje - kje naj po uničenju IS-ja poteka meja med Kurdi in Arabci, kar ima v najbolj nestabilni regiji sveta lahko širše posledice. Naslednji veliki konflikt v Iraku se že dolgo prikazuje na obzorju in ima tudi dolgo zgodovino.

Polstoletni boj za samoupravo na severu
Iraški Kurdistan oz. uradno Kurdistanska regionalna vlada (KRG) ima svoje korenine v letu 1970, ko se je prva iraško-kurdska vojna po 9 letih vojskovanja končala s političnim sporazumom o samoupravi. A legendarni kurdski borec za neodvisnost Mustafa Barzani vzpostavitve samouprave ni dočakal, kar je pripeljalo do druge krvave vojne (1974-75), ki se je končala neuspešno in s političnim razkolom med Barzaniji in Talabaniji.

Med iraško-iransko vojno je bil dobršen del Kurdistana opustošen, svet je pretresel kemični napad na Halabdžo (1988). A leta 1991 je ob prvi zalivski vojni in vzpostavitvi območne prepovedi letenja napočil čas za prelom: pešmerge so zmagovito pregnale sile Sadama Huseina na jug. Husein je bil tudi glavni katalizator obsežne arabizacije, ki je premešala in spremenila strukturo prebivalstva in s tem položila seme zla ob grozeči ločitvi Kurdi - Arabci.

Svobodo hitro skalila državljanska vojna
A zmaga in de facto samouprava sta prinesli tudi boj za delitev zaslug in plena med glavnima političnima silama. Na eni strani je bila Demokratska stranka Kurdistana (KDP), ki jo še vedno vodi Masud Barzani, na drugi pa Domoljubna zveza Kurdistana (PUK), pod vodstvom Džalala Talabanija. Spomladi 1994 je med obema strankarskima vojskama izbruhnila državljanska vojna, v kateri sta Barzanija podprla tako Turčija kot Sadamov Irak, medtem ko se je Talabani oprl na Iran, na koncu pa še na ZDA.

Ko je bil zaradi iraškega in turškega posredovanja PUK pred porazom, so prav Američani poskrbeli za premirje. Septembra 1998 so z washingtonskim sporazumom med sovražnima strankama Kurdistan razdelili na dva dela, KDP je zavladal na zahodu v Erbilu (po kurdsko Hevler), PUK pa na vzhodu Kurdistana v Sulajmaniji (Slemani).

Drugi prihod ZDA prinesel uradno priznanje
Ameriška invazija na Irak 2003 je prejšnje ravnovesje sil v regiji vrgel s tečajev, Kurdi pa so bili prvi, ki so spremembe občutili na lastni koži. Po novi iraški ustavi so dobili federalno državo in priznanje Kurdistanske regionalne vlade. Vzpostavljena je bila enotna vlada in demokracija, po delitvi, ki so si jo zamislili Američani, se je leta 2005 Džalal Talabani dal izvoliti za predsednika Iraka, medtem ko je Masud Barzani postal predsednik Kurdistana.

Ustava spisana, a nikoli potrjena
Vmes so leta 2009 za okrepitev samouprave, v katero so vgradili tudi varovalke, ki bi omogočile morebitno osamosvojitev, v Erbilu sprejeli tudi ustavo, veljavnost katere bi morali potrditi na referendumu, ki pa ga še do danes niso izvedli. A ločnica med KDP-jevim zahodom in PUK-ovim vzhodom iraškega Kurdistana je ostala vidna, predvsem pa ni prišlo do združitve pešmerg. Oba dela sta ostala pod neposrednim poveljstvom politbirojev obeh dominantnih strank, ki sta tako ohranili strankarski vojski.

Dvovladje razbije sredinsko gibanje Sprememba
Minila sta dva mandata in poleti 2013 je tedaj večinska politična sila KDP zaradi domnevno preveč nestabilnih razmer v Iraku izsilila dveletno podaljšanje mandata. Vmes je iz skupine odpadnikov PUK-a in civilne družbe zraslo sredinsko gibanje Goran (Sprememba), ki je na volitvah leta 2014 presenetljivo postalo druga politična sila. Ravno Spremembi so zaupali nalogo združevanja v enotno vojsko, a je to privedlo do tretjih pešmerg, ki jim poveljuje ministrstvo, a so te enote hkrati tudi slabše oborožene in izurjene v primerjavi z obema strankarskima vojskama.

Manjšina mirno podaljšala mandat
Dvovladje osvobodilnih gibanj je bilo razbito, in ko se je 19. avgusta 2015 Masudu Barzaniju iztekel podaljšani mandat, je bila opozicija enotna in v večini: Goran, PUK, Islamska zveza Kurdistana in Islamska skupina Kurdistana so imeli skupno 58 poslancev v 111-članskem parlamentu. Podaljšanje predsedniškega mandata je tako izglasovalo 53 navzočih poslancev, saj so opoziciji preprečili vstop, kar je ob očitni kršitvi vseh demokratičnih standardov dokončno sprožilo veliko krizo iraškega Kurdistana.

Oktobra v protestih ubitih pet ljudi
Ob sočasni vse hujši finančni krizi kot posledici padajočih cen nafte po septembru ni bilo več plač za večino javnih uslužbencev in začeli so se politično-socialni nemiri. Zavrelo je oktobra lani, ko je do 10. v mesecu umrlo pet ljudi, več deset jih je bilo ranjenih, več sedežev vladajoče stranke KDP pa je bilo požganih. Protestniško gibanje se je nato prelilo v stavkovno, val stavk pa je omrtvil delovanje pokrajine.

Vnovič oživela delitev Zahod - Vzhod
Barzanijev KDP je obtožil stranko Goran, ki je podprla proteste, in za kazen je premier Nečirvan Barzani, predsednikov nečak, iz vlade kazensko izključil štiri ministre, ki so pripadali Spremembi, hkrati pa vstopa v Erbil ni več imel predsednik parlamenta Jusif Mohamed. Obujena je bila prelomnica zahod - vzhod, v Slemani k PUK-u so zbežali zdaj tudi poslanci Gorana in ostalih opozicijskih skupin.

Javni uslužbenci brez plač že od septembra
Po pol leta rešitve politične krize še vedno ni na vidiku - združena opozicija je celo predlagala, da pristane na podaljšanje predsedniškega mandata, a v zameno zahteva močno omejitev predsedniških pooblastil. Ob tem se finančna kriza samo še poglablja in ravno v četrtek je morala Barzanijeva vlada uradno ukrepati. Plače so zmanjšane vsem uslužbencem, razen pripadnikom varnostnih sil, pri čemer bodo zaostale plače, ki segajo vse do septembra lani, povrnjene enkrat v prihodnosti.

Nezaupanje in blokada PKK/PYD
Zaradi politično-gospodarskega preživetja se Barzanijev klan še bolj opira na Erdoganovo Turčijo, pri čemer v zameno zavira skupni boj s sirskimi Kurdi, proti turškim Kurdom pa je že skorajda odkrito sovražen, seveda pa ni pozabljeno, da se je Delavska stranka Kurdistana (PKK) v času kurdske državljanske vojne 1994-1998 postavila na stran levo usmerjenega PUK-a. Posledično na nekdanji sirsko-iraški meji, ki je zdaj meja med KRG-jem in Rodžavo, na zahtevo Turčije velja obsežni gospodarski embargo, izključujoč le nekatere osnovne dobrine.

Med Evfratom in turško mejo je bil v dolžini 17 kilometrov celo izkopan 3 metre širok in 2 metra globok jarek ter porušen edini stalni most za v Rodžavo, kjer zdaj uspešno vlada, se bojuje in hkrati izvaja revolucijo sirska veja PKK-ja PYD (Demokratska zveza). Vse seveda zato, da KRG zadovolji svojega glavnega zaveznika Erdogana, ki medtem zadnjega pol leta nemoteno izvaja vojaške operacije v jugovzhodni Turčiji in tudi na severu Iraka proti borcem PKK-ja.

Samo SV gre urit pešmerge za boj proti Daešu?
Kljub hvalnicam na račun Kurdov v boju proti salafističnim džihadistom obstaja znana in velika težava. Kurdski življenjski interes ni zapravljanje krvi za arabski Mosul, ampak za določanje ločnice med Kurdistanom in Arabci, kar je voda na mlin Daeševi propagandi, da brani preživetje sunitskih Arabcev (mimogrede: 90 odstotkov iraških Kurdov je sunitov).

Zmagoviti udarec mora biti sunitski
Vsem vpletenim vojaškim strategom kot razumnim političnim analitikom Bližnjega vzhoda je kristalno jasno, da Kurdi ali iraške šiitske milice ne morejo premagati samooklicanega kalifata, saj bi ravno njihovo napredovanje v sunitski trikotnik legitimiralo Daeš v očeh velike večine iraških sunitov. Mogoče bi šlo vojaško, a politično-ideološko mora za zmagoviti udarec gibanju Abu Bakr al Bagdadija zadati sunitska sila, sicer se lahko spet ponovi celoten scenarij dogodkov med letoma 2007 in 2014.

Vzpon Daeša izkoristili za zavzetje Kirkuka
Sam Kurdistan je med poletjem 2013 in 2014 s prikritim zadovoljstvom opazoval vzpon takrat še ISIS-a. Razpad iraške vojske in oblasti je namreč omogočil Kurdom veliki met - osvojitev njihovega Jeruzalema. Simbolno nekdanje središče in zdaj predvsem z nafto bogati Kirkuk je padel v naročje Kurdistana (in pešmerg PUK-a), česar pa Arabci niso pozabili.

Vendar so se po razglasitvi kalifata salafistične sile obrnile tudi proti Kurdom, prišli so celo do obrobja Erbila, ki so ga rešile pošiljke zahodnega orožja in nekaj zračnega bombardiranja ZDA. Med poletnim kaosom so pešmerge KDP-ja tudi na hitro pobegnile iz Sindžarja, kjer so svoje kurdske brate iz verske manjšine jezidov prepustile genocidu v izvedbi Daeša.

V Kurdistanu že ducat Natovih vojska
Na desettisoče obkoljenih na gori Sindžar so nato ob ameriški zračni podpori rešile šele enote PKK/PYD in posledično med jezidi zasejale svojo revolucijo, kar je tudi privedlo do medkurdskih sporov in odložilo osvobodilno ofenzivo skoraj za leto dni. Na preostalih frontah ne gre oporekati uspešnega vojskovanja proti Daešu, na račun katerega v Erbilu zdaj prejemajo pomoč skorajda iz vseh koncev sveta. Zdaj je v Kurdistanu vojaško prisotnih že 12 držav Nata.

Z bojem prihaja tudi odgovornost
S simbolnim inštruktorskim vodom Slovenske vojske se Slovenija neposredno vpleta v kompleksni svet iraškega Kurdistana. Ali želimo podpirati regionalno vlado, ki se požvižga na osnovna demokratična pravila igre? Ali se zavedamo cene odprtega konflikta med Kurdi in Arabci v Iraku? Bi sprejeli posledice morebitnega razpada Iraka? Z napotitvijo vojakov v boj proti Daešu zdaj Slovenci, četudi v še tako pičli meri, prevzemamo soodgovornost.