Začelo se je z množičnimi protesti s pesmijo in plesom ter vihtenjem zastav sirske neodvisnosti, štiri leta pozneje pa Sirci živijo v nočni mori. Foto: Reuters
Začelo se je z množičnimi protesti s pesmijo in plesom ter vihtenjem zastav sirske neodvisnosti, štiri leta pozneje pa Sirci živijo v nočni mori. Foto: Reuters

Naša sirska revolucija je propadla, konec je. Vse, kar je ostalo, je zgodba tisočih Sircev, ki so se z ogromnimi žrtvami zoperstavili Asadovi tiraniji in diktaturi. A svet jim je obrnil hrbet in revolucijo so zastrupili vsiljivci, izdajalci in tuji denar.

Abu Faris, nekdanji častnik FSA, zdaj begunec v Turčiji za Guardian.
Slika Bašarja al Asada v "osvobojeni" četrti Dukhaneya v predmestju Damaska oktobra 2014
Zadnji dve leti je vojaška pobuda na strani režima, saj ima popolno prevlado v zraku in težki oborožitvi, s čimer počasi tre odpor. "Osvobajanja" dobro ponazarja slika Bašarja al Asada ob povsem razrušenem vhodu v četrti Dukhaneya v predmestju Damaska iz oktobra 2014. Foto: Reuters

Ne. Vse vojne na svetu se končajo s politično rešitvijo, saj vojna ni rešitev, je samo eden izmed instrumentov politike.

Bašar al Asad o možnosti popolne vojaške zmage v državljanski vojni za Foreign Affairs.
Ranjeni deček v zasilni bolnišnici v Dumi, predmesju Damaska, po napadu režimskih letal.
Ob začetku protestov je bila polovica Sircev mlajših od 22 let. Po ocenah človekoljubnih organizacij potrebuje pomoč 5,6 milijona sirskih otrok, od katerih jih vsaj 1,6 milijona ni deležno šolskega pouka. Foto: Reuters
Bele čelade oz. Sirska civilna zaščita pri reševanju na severu Alepa
Sirska civilna zaščita oz. bele čelade, ki rešujejo življenja zlasti na uporniških ozemljih, že vsa zadnja leta ponavljajo zahtevo po zaprtju zračnega prostora za sirska vojaška letala - več kot polovica civilnih žrtev je posledica bombardiranj Asadovih sil. Foto: Reuters

Samo dve državi podpirata sirskega predsednika, Rusija in Iran. Sklenili so železni pakt. Nič manj kot 114 držav je ustanovilo skupino, znano kot "Prijatelji Sirije". Naj dodamo, da so oni sklenili kartonast pakt.

Kaled Koja, predsednik Sirske nacionalne koalicije, osrednje politične opozicije.
Begunsko taborišče Al Zatari v Jordaniji
V tujino so pobegnili že 4 milijoni Sircev, ob nadaljevanju vojne pa jim bodo sledili novi. Trenutno levji dežel beguncev gostijo sosednje države: v majhnem Libanonu jih je 1,2 milijona, v Turčiji 1,7 milijona, v Jordaniji 625 tisoč, v Iraku 250 tisoč, v Egiptu 136 tisoč. Foto: Reuters
Ameriško bombardiranje položajev IS-a v Kobaneju
Vojna v Siriji postaja vse bolj mednarodna: Asadove sile so okrepljene s Hezbolahom iz Libanona, gardisti iz Irana in šiitskimi borci iz Afganistana. Na drugi strani se bori na tisoče tujih džihadistov, ki so s svojim prihodom dodatno razbili uporniški tabor. IS, ki je v osnovi iraška Al Kaida, zanika obstoj Sirije in kolonialnih meja, podoben je tudi cilj sirskih Kurdov, ki so s Kobanejem združili ves Kurdistan. Nato so tu še pokrovitelji in oboroževalci od Katarja in Savdske Arabije do Rusije in ZDA. Foto: Reuters

Asad je izboljšal svoje mesto v mednarodni skupnosti. Izjave iz ZDA in evropskih prestolnic kažejo na de facto priznavanje Asadovega predsednikovanja tudi med iskanjem nekakšne koalicije narodne enotnosti, ki bi vključevala tako Asada kot nedžihadistično opozicijo.

Volker Perhtes, direktor Nemškega inštituta za mednarodne in varnostne zadeve
Odtis rok na vozilu Združeni narodov v Damasku
220 tisoč ubitih v Siriji po podatkih Združenih narodov je konservativna ocena po analizah različnih virov. Ob tem je evidentiranih tudi 20 tisoč zapornikov, ki so "izginili", z ozemelj pod nadzorom IS-a je vse manj verodostojnih poročil ... Foto: Reuters
Zgroženost ob razstavi na sedežu Združenih narodov - prikazane so fotografije mučenih in pobitih Sircev, ki jih je posnel "Ceasar", pobegli vojaški fotograf.
Kršitve človekovih pravic in vojni zločini se vrstijo na vseh straneh, enega najbolj gnusnih in pretresljivih poglavij vojne pa predstavljajo "Cezarjeve" fotografije. Fotograf vojaške policije je med letoma 2011 in 2013 posnel kar 55 tisoč fotografij mučenih in do smrti trpinčenih ujetnikov Asadovega režima. Foto: Reuters

15. marec 2011 velja za uradni začetek sirske revolucije proti režimu družine al Asad in stranke Baas. Navdih je prinesla arabska pomlad in zgledi iz Tunizije, Egipta in Libije, a že vojna v zadnji državi je napovedala, da bo na Levantu še bolj krvavo. Zdaj, štiri leta pozneje, je Sirija razkosana in prepojena s krvjo, popolna zmaga ene izmed strani je utopija, na obzorju pa ni resne mirovne pobude ali mednarodnega pritiska, ki bi napovedoval vsaj premirje v najbolj krvavem trenutnem konfliktu na svetu.

Običajen dan v Siriji: 150 ubitih ljudi
Včeraj, v soboto dopoldne, je sirsko letalstvo vsaj 17-krat bombardiralo Džobar, popolnoma uničeno in obkoljeno uporniško četrt Damaska. V palestinskem begunskem taborišču Jarmuk so objavili imena petih Palestincev, ki so umrli v ječah režima. Na severu v guvernaturi Alepo so helikopterji odvrgli nekaj zloglasnih sodov - bomb na mesto Mare, ki je daleč od fronte. V nekdaj največjem sirskem mestu Alepo je uporniška Islamska fronta izstrelila več jeklenk iz "peklenskih topov", ki rušijo celotne stavbe. Na fronti v obalnem mestu Latakia je bil v nepojasnjenih okoliščinah ubit predsednikov bratranec Mohamed Tavfik. Na vzhodu je Islamska država s strehe vrgla v smrt homoseksualca, ponoči so zavezniška letala napadla frontne položaje IS-ja v Der Ez Zorju, na severu so Kurdi osvojili še nekaj vasi ... Kratek izsek iz običajnega vojnega dne v Siriji. Suhoparna statistika vojne pravi, da je vsak dan ubitih 150 ljudi.

Prvi streli in žrtve v Dari 18. marca 2011
Marca 2011 so v južnosirskem mestu Dara, kjer se je napovedovalo že tretje leto suše, izbruhnili prvi prodemokratični protesti. 6. marca je bilo v šolskih učilnicah aretiranih več najstnikov, ki so po mestu pisali protirežimske napise z izposojenimi parolami iz Egipta: "Ljudstvo želi, da režim pade." V torek, 15. marca, je bil prvi protest tudi v prestolnici, pri čemer je bilo več sto demonstrantov razgnanih s silo in ta datum je obveljal za začetek sirske revolucije. V petek, 18. marca 2011, je več tisoč ljudi v Dari zahtevalo izpustitev najstnikov, ki so jih mučili, in sojenje odgovornim iz varnostnih sil. Ulica je vzklikala "Bog, Sirija, svoboda", odgovorili so prvi streli in padle so prve žrtve.

Na predvečer protestov: mlada država v krizi
Sirska revolucija se je začela kot protestno gibanje, po vsej državi so se razcveteli množični shodi za demokracijo, svobodo, pravico do dela. Pomagali niso niti režimski protiprotesti niti zatiranje s silo, ki so samo še krepili protestni val in ga usmerili naravnost proti predsedniku Bašarju al Asadu. Sirija je bila ena izmed velikih in tihih žrtev svetovne gospodarske krize leta 2008, polovica prebivalstva v 23-milijonski državi je bilo mlajših od 22 let! Primanjkovalo je služb, prihodnost je bila negotova, družbo je dušila korupcija vseprisotne stranke Baas (Arabska socialistična stranka Baas) in družine al Asad, ki sta s trdo roko vladali Siriji že 41 let. Skupaj s predsedniško družino, ki bolj spominja na monarhično dinastijo, je oblast vse bolj postajal domena šiitskih Alavitov. Posledično se je med sunitsko večino krepil občutek državne diskriminacije.

Po letu 2012 se je vojne samo še stopnjevala
Politično nasilje je poleti 2011 preraslo v upor in oborožen boj proti režimu. Konflikt v Siriji je preraščal v državljansko vojno. Iz vojaških prebežnikov se je 29. julija oblikovala Svobodna sirska armada (FSA) in postopoma so se začeli spopadi za mesta, naselja in ozemlje. Boji so leta 2012 dosegli prestolnico Damask in drugo največje mesto Alepo, državljanska vojna je bila v polnem teku.

Do junija 2013 je bilo po podatkih Združenih narodov v spopadih ubitih že okoli 90.000 ljudi. Leto pozneje še enkrat toliko. Leto 2014 je bilo najbolj smrtonosno s 76.000 ubitimi ljudmi. Do marca letos so glede na podatke ZN-ja našteli že 220.000 žrtev. Večina države je praktično že uničena. V spopadih se ni skoparilo niti s kemičnim orožjem, po ocenah ZN-ja sta obe strani zagrešili številne vojne zločine, od pobojev in mučenj do posilstev.

Verske, etnične in politične ločnice
Vojna je hitro prerasla boj proti Asadovemu režimu, dobila je vse jasnejše obrise sektaške vojne, glavna ločnica pa poteka med sunitsko večino in šiitsko manjšino Alavitov. A salafistična radikalizacija na uporniški strani je na stran Asada vrnila večino manjšin od kristjanov do Druzov, prav tako so sekularni Arabci in tradicionalni sunitski trgovski razred v velikih mestih večinoma ostali na vladni strani. Sirski Kurdi, prej najbolj sistematično zatirana etnična manjšina, so si izbrali svojo pot sobivanja tako z režimom kot FSA-uporniki.

Regionalna velika šiitsko-sunitska vojna
Sirija je postala tudi prizorišče nadomestne vojne med državami v regiji, kar se zadnje mesece samo še stopnjuje. Uradni Damask računa na trdno zavezništvo Rusije (predvsem orožje in denar), medtem ko je Iran skupaj s Hezbolahom iz Libanona zdaj povsem prevzel pobudo tudi na bojišču. Ravno Hezbolah je spomladi 2013 z zavzetjem obmejnega mesta Kusajr napovedal preobrat v vojni. Do takrat se je režim večinoma umikal in izgubljal nadzor, zdaj se je vojaška tehtnica obrnila na stran Bašarja al Asada. Vendar za jasno ceno: zadnje ofenzive režim sproža samo še ob velikem vojaškem prispevku in vojaškem poveljstvu Irana in Hezbolaha.

Na uporniški strani je nasprotno ravno pomoč iz tujine razbila vso krhko enotnost in domnevno podrejenost Sirski nacionalni koaliciji (SNC). Sosednje države, ki imajo z Asadovo Sirijo kopico od prej neporavnanih računov, so z veseljem začele pošiljati denar in orožje ter ponujati urjenje upornikom, a za jasno ceno: zvesto izpolnjevanje pokroviteljevih ciljev in idej. Začelo se je tekmovanje med sponzorskimi državami: na eni strani sta Turčija in Katar, ki podpirata ideologijo Muslimanske bratovščine, na drugi je Savdska Arabija s svojim vahabizmom, tukaj sta izmed arabskih držav pomembni še Jordanija in Združeni arabski emirati.

Večina upornikov ne priznava SNC-ja
Že nekaj časa je tako vodilna uporniška koalicija Islamska fronta (IF), ki ne priznava SNC-ja in si prizadeva za sunitsko državo, temelječo na šeriatskem pravu. FSA še združuje zajeten del uporniških sil, tako sekularnih kot islamističnih, a predvsem na severu je že potisnjen ob stran, njegova glavna moč je zdaj na južni fronti v Dari.

Konflikt za merjenje ameriško-ruskih mišic
V Siriji se križajo tudi neposredni interesi ZDA in Rusije. Zadnja ob vojaški in finančni podpori, ščiti Bašarja al Asada predvsem politično, saj Moskva vztrajno zavrača sprejetje kakršne koli resolucije v Varnostnem svetu Združenih narodov. ZDA so zavračale možnost Asadovega političnega preživetja, a podpora t. i. zmernim upornikom se je izkazala za zablodo. Tajni programi oboroževanja enot FSA-ja niso prinesli pravih izidov, saj so z Zahoda podpirane uporniške sile izgubile vso kredibilnost, ker isti Zahod ni uveljavil območij prepovedi letenja. Zračna bombardiranja po podatkih iz uporniških predelov Sirije zahtevajo namreč več kot polovico žrtev med vsemi civilisti.

Vsako leto močnejši džihadisti Al Kaide

Poudarjen sektaški vidik vojne med suniti in šiiti je potisnil Sirijo v središče "svete vojne" sunitsko-salafističnega islama proti vsemu svetu, kjer pa so običajno prve žrtve predvsem muslimani sami. Vojna je postala magnet za džihadiste iz vseh koncev sveta, ki so jih na uporniški strani sprejeli z odprtimi rokami. Sprva zaradi vojaških izkušenj (Čečene, Iračane, preživele "Afganistance"), nato zaradi denarnih tokov iz bogatih zalivskih držav, zdaj predvsem zaradi versko-ideološkega naboja.

Prihod na desettisočev tujcev, večinoma iz arabskega sveta, občutno število džihadistov pa je prišlo tudi iz Evrope, je prinesel vzpon Fronte Nusra in Isis. Prva se je kot uradna podružnica Al Kaide v Siriji dolgo držala nazaj pri praktičnem udejanjanju svoje ideologije na obširnejših ozemljih. Zdaj je Fronta Nusra manjšinska sila znotraj uporniškega tabora, a vse bolj vplivna, predvsem zaradi vojaške angažiranosti na najbolj vročih frontah, pri čemer sodeluje tako s FSA-jem kot IF-om.

Islamska država zasenčila sirsko vojno
A z vso silo je lani udaril Isis in se po veliki ozemeljski ekspanziji v Iraku in Siriji 29. junija 2014 razglasil za kalifat oz. Islamsko državo. IS je z udarcem v hrbet zasedel uporniško zaledje ob reki Evfrat, ozemeljsko obvladuje predvsem redkeje naseljena območja severovzhodne Sirije z "glavnim mestom" Ar Rako. S spektakularnimi vojaškimi podvigi in barbarskimi nasilnimi izpadi je Islamska država ukradla pozornost svetovnih medijev in dokončno z dnevnega reda mednarodne politike spravila vprašanje sirske državljanske vojne, kjer pa je velika večina žrtev še vedno posledica zračnih bombardiranj in spopadov z režimom.

Polovica ljudi pobegnila, 4 milijoni v tujino
Po štirih letih vojne je pobit odstotek vseh Sircev, polovica oz. 11,4 milijona državljanov je razseljenih, od tega jih je 4 milijone pobegnilo prek meja v tujino. Asadov režim obvladuje 45 odstotkov ozemlja, kjer pa živi 60 odstotkov preostalega prebivalstva. Na frontah je najbolj vroče na jugu pod Golanom v Kuneitri in celotni pokrajini Dara ter na severu v mestu Alepo in njegovi okolici, medtem ko se nadaljujejo obleganja v predmestjih Damaska.

Fenomen Islamske države je okrepil moč Bašarja al Asada, ki je vse bližje političnemu preživetju. Predpogoj mirovnih pogajanj v Ženevi, ki so na mrtvi točki že dobro leto, da mora odstopiti kot predsednik in s tem omogočiti oblikovanje prehodne vlade, skorajda ni več omenjen. Posebni odposlanec Združenih narodov Staffan de Mistura, ki se trudi prodreti z idejo lokalnih premirij oz. zamrznitve konflikta, je opisal sirskega predsednika "kot del rešitve". Propad režima ob vzponu moči džihadistov nič več ne diši niti ZDA oz. sami Cii.

Kaj bo prineslo peto leto vojne?
A sirskega Taifa - savdskega mesta, kjer so leta 1989 utrli pot do konca 25-letne libanonske državljanske vojne - še ni na vidiku, prav tako ni niti privida popolne zmage ene izmed strani. Pritiska, da bi se za isto mizo hočeš-nočeš usedle vse bojujoče se strani, ni. Konflikt v Siriji se tako preveša že v peto leto, Sircem pa se napoveduje nadaljnje krvavenje sredi brezbrižnega sveta.

Naša sirska revolucija je propadla, konec je. Vse, kar je ostalo, je zgodba tisočih Sircev, ki so se z ogromnimi žrtvami zoperstavili Asadovi tiraniji in diktaturi. A svet jim je obrnil hrbet in revolucijo so zastrupili vsiljivci, izdajalci in tuji denar.

Abu Faris, nekdanji častnik FSA, zdaj begunec v Turčiji za Guardian.

Ne. Vse vojne na svetu se končajo s politično rešitvijo, saj vojna ni rešitev, je samo eden izmed instrumentov politike.

Bašar al Asad o možnosti popolne vojaške zmage v državljanski vojni za Foreign Affairs.

Samo dve državi podpirata sirskega predsednika, Rusija in Iran. Sklenili so železni pakt. Nič manj kot 114 držav je ustanovilo skupino, znano kot "Prijatelji Sirije". Naj dodamo, da so oni sklenili kartonast pakt.

Kaled Koja, predsednik Sirske nacionalne koalicije, osrednje politične opozicije.

Asad je izboljšal svoje mesto v mednarodni skupnosti. Izjave iz ZDA in evropskih prestolnic kažejo na de facto priznavanje Asadovega predsednikovanja tudi med iskanjem nekakšne koalicije narodne enotnosti, ki bi vključevala tako Asada kot nedžihadistično opozicijo.

Volker Perhtes, direktor Nemškega inštituta za mednarodne in varnostne zadeve