Govorice o ruskem umiku vseh vojakov iz edinega vojaškega oporišča, ki je zunaj ozemlja držav nekdanje Sovjetske zveze, so krožile že nekaj tednov. Po objavi novice v ruskem poslovnem dnevniku Vedomosti pa so na obrambnem ministrstvu potrdili (ne)presenetljivo novico in jo pokomentirali, da se je umik vojakov zgodil že pred časom, kar pa je bila tudi edina podrobnost, ki so jo izdali.

Oporišče deluje naprej tudi brez vojakov
Pomorsko oporišče v Tartusu je še edino preostalo vojaško oporišče, ki je ostalo Rusiji po Sovjetski zvezi, ki ne leži na ozemlju nekdanje razpadle supersile. Tartus je sicer drugo največje sirsko pristanišče in obmorsko mesto, ki leži nedaleč od meje z Libanonom. Oporišče Tartus, ki ga ruska vojska nima za pravo vojaško oporišče, je predvsem oskrbovalna točka ruski mornarici na njenih poteh po Sredozemskem morju.

Umik vojakov po 42 letih
Po zatrjevanju obrambnega ministrstva bo oporišče, kjer ni več ruskih državljanov, še naprej nemoteno delovalo, saj so vse vojaške delavce nadomestili s sirskimi civilisti. Ob tem v Moskvi niso želeli povedati, koliko delavcev je zdaj zaposlenih v Tartusu. Po uradnih podatkih je bilo poleti 2012 v oporišču le še od 10 do 12 ruskih vojakov oz. najmanj vse od vzpostavitve oporišča leta 1971, ko je Siriji vladal Hafez Al Asad.

Zavezniška podpora tudi v orožju ostaja
Rusija velja za najpomembnejšo zaveznico in dobaviteljico orožja Siriji in režimu predsednika Bašarja Al Asada, ki se že več kot dve leti spopada z uporom in državljansko vojno, v kateri je po oceni Združenih narodov umrlo že več kot 93 tisoč ljudi. Vladajoči režim je tudi na račun redne vojaške oskrbe iz Rusije v zadnjih mesecih znova prevzel pobudo na bojišču, kjer s premočjo v (ruski) vojaški tehniki pritiska na neenotne upornike, ki pa si zdaj obetajo vojaško pomoč ZDA in drugih "prijateljic Sirije".

Samorilec napadel pred cerkvijo v Damasku
Uporniki, med katerimi vse bolj prevladujejo sunitski skrajneži, vračajo udarce za poraze tudi z rednimi samomorilskimi napadi. V četrtek je tako silovita eksplozija odjeknila v krščanski četrti Damaska, pri čemer so umrli štirje ljudje, več deset ljudi pa je bilo ranjenih. Samomorilski napadalec se je v sirskem glavnem mestu razstrelil v bližini grškopravoslavne katedrale Device Marije, ki leži v osrčju četrti Bab Tuma, zgodovinske krščanske četrti v starem Damasku.

Napad le potrjuje, da se je prvotni upor sprevrgel v popolno sektaško državljansko vojno. Sirski kristjani, ki pripadajo sicer različnim, predvsem pravoslavnim cerkvam, predstavljajo okoli 10 odstotkov prebivalstva. Tradicionalno kristjani spadajo med trgovsko elito, ki pa je v desetletjih pod vladavino družine Al Asad izgubila velik del nekdanje moči in vpliva ter predvsem tudi številčnost.

Manjšina, ki čedalje bolj podpira predsednika
Zaradi tega je na začetku upora večina kristjanov stala ob strani, pomemben del pa se je aktiviral v političnih protestih proti Bašarju Al Asadau in enostrankarski vladavini stranke Baas. S preobrazbo upora v državljansko vojno, ki je prinesla uveljavitev sunitskih in selafističnih skrajnežev, se je večina kristjanov, ki še ostajajo v krvavi državi, postavila na stran vladajočega režima.