Ker razmere v Južnem Sudanu, najmlajši državi na svetu, spominjajo na razmere v Ruandi pred genocidom leta 1994, številni ljudje iščejo zatočišče v južni sosedi Ugandi. Britanski Guardian navaja primer Nyumanzija, naselbine beguncev na severu Ugande, kjer živi več kot 20.000 ljudi, ki so pobegnili pred lakoto, mučenjem, ropanjem in uboji. Fante so prisilno mobilizirali in jih pošiljali v boje, ženske in dekleta so bila posiljena.

Večina beguncev v Ugandi je sicer Južnih Sudancev, še okoli 300.000 pa jih prihaja iz Burundija, Ruande, Somalije in Demokratične republike Kongo. Po podatkih UNHCR-ja bo letos v Ugando prišlo 300.000 beguncev iz Južnega Sudana.

"Dobroto je treba vrniti"
Guardian piše, da begunce iz Južnega Sudana v Ugandi obravnavajo morda bolje kot begunce kjer koli drugje na svetu. Kot je dejal koordinator za begunce v ugandski vladi Godfrey Byaruhanga, so Ugandčani sami bežali v druge države, kjer so našli varnost, zdaj pa so obvezani "to dobroto vrniti". "Večina naših voditeljev je bila beguncev, zato jim ni bilo težko sprejeti takšne begunske politike," je dejal.

Po podatkih Visokega komisariata ZN-a za begunce (UNHCR) je iz Južnega Sudana po decembru 2013 pobegnilo okoli 1,5 milijona ljudi. Južni Sudan tako predstavlja največjo afriško begunsko krizo in tretjo begunsko krizo na svetu po Siriji in Afganistanu, pri čemer je deležna manj pozornosti, zanjo pa se namenja premalo sredstev.

V Ugandi lahko delajo
Uganda, kamor je samo od januarja letos prebegnilo več kot 52.000 beguncev, izstopa med drugimi afriškimi državami, ki se tudi spopadajo z vse več begunci. V Keniji, kjer je največje in najstarejše begunsko taborišče na svetu Dadaab, begunci ne morejo zakonito delati, njihovo gibanje pa je omejena. Ob tem živijo v neprestanem strahu, da bodo oblasti taborišče zaprle.

Vladni predstavnik Byaruhanga je povedal, da imajo v Ugandi begunci pravico do dela in da so upravičeni do enakih socialnih storitev kot domačini, vključno z zdravstvom in brezplačnim osnovnošolskim izobraževanjem.

Zemlja za begunce
Beguncem se dodelijo majhna zemljišča za kmetovanje po vseh državi, država pa poudarja, da imajo begunci oogočeno svobodno gibanje, v državi pa lahko ostanejo, če želijo.

Begunka Amou Deng je v Nyumanzi prispela januarja 2014. Priključila se je skupini kmetovalcev, ki so jo podprli v pridelavi koruze, fižola in špinače. Za prehrano ima hrane dovolj, zelenjavo pa lahko prodaja, s čimer pridobiva denar za druge potrebe. Kljub temu obstajajo težave. Amou Deng pravi, da njen kos zemlje ni dovolj velik, da bi postala samozadostna, a da nima druge možnosti, kot da ostane v Ugandi.

Nedavna raziskava Svetovnega programa za hrano ZN-a kaže, da begunci koristijo državam, ki jih sprejmejo in jim omogočijo, da zaživijo novo življenje, poroča Guardian. Številčnost beguncev pa povzroča tudi težave. V osnovni šoli v Nyumaziju je okoli 80 odstotkov učencev beguncev. V učilnicah jih je več kot 70, zaradi česar je težko voditi pouk.

Na to je opozorila tudi vodja opozicije v parlamentu Winifred Kiiza, ki je še dejala, da so se morali nekateri begunci vrniti v Južni Sudan zaradi pomanjkanja hrane v Ugandi. Tamkajšnji kmet, ki ni želel povedati svojega imena, pa je zaskrbljen, da zaradi dajanja zemlje beguncem ne bo več zemlje za Ugandčane. Vlada je bila zaradi povpraševanja prisiljena prepoloviti kose zemlje, ki jih deli, in zmanjšati pomoč v hrani za tiste, ki so prispeli v državo pred letom 2014.