



Vaša ocena: 



Ocena 3,2 od 12 glasov
Ocenite to novico!
| Od leta 1994, ko je zmagal Leonid Kučma, se v Ukrajini ni zgodilo, da bi poraženec poraz priznal in čestital zmagovalcu. Tudi tokrat kaže, da ne bo tako. | ||
| Andrej Stopar | ||
Čeprav so ukrajinske predsedniške volitve končane, bitke za oblast še zdaleč ni konec, je prepričan Andrej Stopar.
Kot kažejo izidi volilne komisije, naj bi na predsedniških volitvah v Ukrajini slavil vodja opozicije Viktor Janukovič, ki je zmago premierki Juliji Timošenko odnesel za dobra dva odstotka. Ker je razlika med tekmecema tako majhna, lahko pričakujemo tudi sodno izpodbijanje veljavnosti volitev. O zanimivem pred- in povolilnem dogajanju v Ukrajini smo se pogovarjali z RTV-jevim dopisnikom iz Rusije, ki se te dni mudi v Kijevu, Andrejem Stoparjem.
Kot vse kaže, bo novi ukrajinski predsednik Viktor Janukovič. Ali lahko, ker so izidi zelo tesni, pričakujemo, da bo premierka Julija Timošenko spodbijala volilne izide? V prvem krogu so opazovalci dejali, da so volitve potekale po vseh pravilih in mirno. Je bilo tako tudi v drugem krogu?
Medtem ko iz taborov obeh nasprotnikov poročajo o številnih kršitvah, mednarodni opazovalci za zdaj ne govorijo o posebnih kršitvah. Novinarska konferenca opazovalcev OVSE-ja bo šele popoldne, tako da bo na njihovo uradno stališče treba še počakati. Prvi krog je res pomenil svojevrstno presenečenje, saj so bile volitve bolje organizirane od prejšnjih, pa tudi posebnih kršitev ni bilo. Skrb vzbujajoč pa je tesen izid - po zadnjih podatkih dobra dva odstotka, kar pomeni velik dvom o pravilnosti štetja glasov. Julija Timošenko je že napovedala ulične proteste, predvsem pa bo izkoristila pot prek sodišč. Pričakujemo lahko sodno izpodbijanje veljavnosti volitev. Kot je že sinoči izjavil predstavnik osrednje volilne komisije Mihail Ohendovski, se od leta 1994, ko je zmagal Leonid Kučma, v Ukrajini ni zgodilo, da bi poraženec poraz priznal in čestital zmagovalcu. Tudi tokrat kaže, da ne bo tako.
Janukovič je znan kot prorusko usmerjeni politik. Kaj lahko pričakujemo od njegovega vladanja in kaj to pomeni za Ukrajino v naslednjih letih? Se lahko z njim na oblasti Ukrajina vseeno približa Evropski uniji in Natu, kar je obljubljala Timošenkova?
Viktor Janukovič je znan po tem, da ga podpira industrializirani, rusko govoreči jugovzhod Ukrajine, od koder izvira tudi sam. Slabo govori ukrajinsko, saj se je tega jezika naučil zelo pozno. Leta 2004 je veljal za kandidata, ki ga je odkrito podprla Rusija, in tudi zdaj iz Rusije prihajajo zadovoljni odzivi. Pa vendar se sam izogibam pridevniku "proruski". Če bo njegovim podpornikom ustrezalo tesno povezovanje z Rusijo, se bo to zgodilo; če bodo presodili, da imajo več koristi od tesnih povezav z Zahodom, bo "proruski" Janukovič nenadoma postal "proevropski". Niso namreč redki analitiki, ki so prepričani, da se ukrajinska zunanja politika oblikuje na dveh ravneh - deklarativni, kjer je mogoče izjavljati kar koli, in zakulisni, kjer pa oblikovanje zunanje politike narekujejo povsem otipljivi poslovni interesi ljudi, ki oblast (ali določenega kandidata) podpirajo. S tokratnimi volitvami se to ni spremenilo. Enako velja za Timošenkovo, ki jo nekateri vplivni zahodni mediji označujejo za "proevropsko". Ampak premierka je "proevropska" ravno toliko, kot to narekujejo interesi njenega kroga. Med kampanjo ji je to koristilo, ker se je tako postavila nasproti Viktorju Janukoviču, vprašanje pa je, kaj bi storila v resnici, če bi zasedla predsedniški položaj. Še najbolj "prozahodni" v svojih izjavah je bil predsednik v odhodu Viktor Juščenko, ki se jasno zavzema za članstvo Ukrajine v Evropski uniji in zvezi Nato. Ampak to se je odražalo samo v sporih z Rusijo, Ukrajina pa ni prišla nikamor. Poleg tega je ta politika na tokratnih volitvah doživela očiten polom - Juščenko je v prvem krogu dobil manj kot šestodstotno podporo. In konec koncev - Juščenko je soavtor sistema v trgovanju s plinom, ki je lani ogrozil tranzit v Evropo. Privolil je v podelitev statusa ekskluzivnega trgovca s plinom za notranje ukrajinsko tržišče do tedaj neznani družbi RosUkrEnergo, za katero se je potem kar nekaj časa ugotavljalo, kdo so dejansko njeni lastniki. Napaka, slabo načrtovanje, spet osebne koristi?
Ali bo premierka Julija Timošenko na ulice resnično pozvala svoje privržence, kot je napovedala, in kakšen vpliv lahko imajo ti protesti, če se bodo resnično zgodili? Se lahko ponovi oranžna revolucija?
Vse je mogoče in to velja tudi za zbiranje premierkinih privržencev na ulicah. Ampak v nasprotju z letom 2004 je Timošenkova tokrat predstavnica oblasti, ki ima v rokah množico drugačnih vzvodov. Če odštejemo psihološki učinek, ki ga ima zbiranje množic na ulicah, je lahko Timošenkova bolj učinkovita na drugačen način. Večina analitikov ne pričakuje ponovitve oranžne revolucije, dopuščajo pa možnost bolj omejenih protestov. Konec koncev se pred poslopjem osrednje volilne komisije v Kijevu že od prvega kroga zbirajo privrženci Viktorja Janukoviča.
Ali poraz Timošenkove pomeni tudi nezaupnico njenemu delu na položaju predsednice vlade? Janukovič je, ko je razglasil svojo zmago, Timošenkovo že pozval, naj odstopi. Se to lahko zgodi?
Dvomim, da bo Timošenkova odstopila. Kot dvomim, da gre za nezaupnico njenemu delu. Po eni strani je njen zaostanek minimalen – očitno polovica volivcev (vsaj tistih, ki so volili) meni, da premierka ne dela slabo. A tokrat ni odločala toliko uspešnost dela, ampak bolj simbolični pomen, podoba samega kandidata. Nič nenavadnega, da se besedno nerodni Janukovič ni hotel soočati z govorno bistveno spretnejšo Timošenkovo. Če bi to storil, danes prav gotovo ne bi bil zmagovalec. Razglasil je zmago, ampak Timošenkova zaradi minimalnega zaostanka čaka na končne izide in njeni privrženci vzporedno štejejo glasove. Tudi če obvelja zmaga Janukoviča, kar se bo verjetno zgodilo, bo Timošenkova še nekaj časa ostala, dokler se ne oblikuje nova parlamentarna koalicija, ki jo bo potisnila v opozicijo, ali pa bodo razpisane predčasne parlamentarne volitve. Ampak to se pred septembrom najverjetneje ne bo zgodilo.
Čemu lahko pripišemo popoln poraz zdajšnjega predsednika Viktorja Juščenka v prvem krogu volitev?
Juščenku je ostala zvesta samo peščica volivcev. Najverjetneje je to povezano z globokim razočaranjem zaradi neenotnosti oranžnega tabora v preteklih petih letih. Juščenko je zdaj hujši sovražnik Timošenkove kot Janukovič. Konec koncev je prejšnji teden, tik pred drugim krogom, podpisal spremembe volilne zakonodaje, ki jih je predlagala Janukovičeva Stranka regij, in s tem skušal v zadnjem trenutku škoditi nekdanji oranžni sobojevnici. Med svojim predsedovanjem je večkrat izhajal iz parcialnih interesov in videti je bilo, da namenoma spodkopava veliko možnost dogovarjanja. Ljudje mu preprosto ne zaupajo več. Hkrati pa se rusko govoreči jugovzhod ne strinja z njegovimi nacionalnimi idejami, navezovanjem na izročilo "banderovcev" in nacistični Nemčiji naklonjenih formacij v času 2. svetovne vojne. To ima danes v Ukrajini precejšen simbolni pomen.
Ukrajina je v zelo težkem gospodarskem položaju. Kaj bo po vašem mnenju prva naloga novega predsednika, ki bo moral Ukrajino popeljati iz hude krize?
Ukrajina se bo zelo dolgo izvijala iz primeža krize. V tem trenutku je najpomembnejši dogovor z Mednarodnim denarnim skladom, da bi ta odmrznil že odobrena posojilna sredstva. Ampak za to bo potrebna korenita reforma finančnega sistema in vsaj poskus omejevanja korupcije v državi. Bo to Janukoviču uspelo? Morda, na neki način mu mora uspeti, če ne, bo to za Ukrajino katastrofa. Kot je dejal komentator Radia Svoboda, politolog Vitalij Portnikov: "Elita se je do zdaj ukvarjala s kopičenjem premoženja na račun državljanov, zdaj pa potrebujemo politike, ki bi jih zanimali državljani in država, ne osebne koristi." Ampak vprašanje, ali je Ukrajina to s tokratnimi volitvami dobila, za zdaj ostaja brez odgovora. Konec koncev so tudi volivci izbirali med že znanima politikoma, ki sta se v preteklih petih letih menjavala na oblasti. Če se spomnite, v času predsednikovanja Juščenka je bil nekaj časa - na nejevoljo predsednika, seveda - premier tudi Viktor Janukovič.
kot navajate, kar ni važno. Buš je zmagal z 75O
glasovi. Bilo je sicer nekaj cirkusa tudi tam,
vendar ne toliko kot v Ukrajini.
Zracunajte kolko je 2% volilnih glasov v Ukrajini, pa boste vidl da je stvar zelo jasna.
z razliko 18% ni hotel priznati poraza. Obtoževal je vse
po vrsti. Ker je tik pred volitvami bil general, so ga po
volitvah takoj zaprli, ker so se bali državnega udara.
Janukovič je zmagal z nekaj več, kot 3%. V sleherni
demokraciji bi to bilo v redu le v Ukrajini ne. Vendar
je zmaga njegova in o tem ni dvoma. Poštena in čista
zmaga. Vendar, kaj z ostalo polovico ukrajinskega
naroda, ki niso Rusi? In kaj bi bilo z Rusi, kot drugo
polovico ukrajinskega naroda, če bi z istim % zmagala
Timošenkova?
To so ta vprašanja!
tako kot so se američani pri izvolitvi busha ko je premagal ala gora za nekaj tisoč glasov
V grobem se strinjam z vsem, kar si napisal. Dodajam pa spoznanje nedavno preminulega ruskega pisatelja in disidenta še iz časov SZ, Solženicina, da so tajkunske elite v Rusiji in drugih državah bivše SZ skoraj v celoti izšle iz starih partijskih in NKVD-jevskih kadrov. Tako stanje ohranja tudi sedanje napetosti in dela demokracijo zelo nestabilno. Najprej zato, ker te elite nočejo zares razčistiti s preteklostjo, saj bi jih to politično pokopalo, drugič zato, ker delujejo te elite mafijsko in tretjič zato, ker se v stanju, kjer odnos do totalitarizma ni razčiščen krepijo med ljudmi, zlasti med siromašnejšimi/razočaranimi in med manj pomembnimi bivšimi špiclji skrajnosti, ki terjajo obnovo totalitarnega režima.
So pa po vseh tesnih volilnih rezultatih v bivših "socialističnih" državah zanimive reakcije poražencev volitev, zlezlih iz rdečega kožuha a s še vedno rdečo "čudjo". Vsi so ogoljufani, vsi bi še enkrat šteli glasove, le izida volitev ne priznajo. In iz tega ne moreš sklepati drugega, kot da so na predhodnih volitvah, katere so dobili,tudi sami goljufali.
Ali je po 21. septembru 2008 poraženi JJ reagiral kaj drugače? Ponavljam, star (ne po letih življenja) komunist od Urala do Jadrana pač ne more iz svoje kože, čeprav prebarvane.
je to demokratično?
sicer pa Ukrajina ni prva država, kjer bi ameri in njihovi lakaji vrgli demokratično izvoljene ljudi.
Holodomor je še en lažnivi mit
Takšno izjavo pa lahko slišiš samo od največjega duševnega bolnika al pa od nekoga iz informacijsko blokirane države, kar pa Slovenija ni, tako, da za komsomolca verjetno velja prvo.
No, pakt Molotov-Ribbentrop je remek delo izmov. Tu se s teboj strinjam. Pa so zopet nastopili zlobni Finci, Estonci, Litovci, Latvijci, Čehi in predvsem Poljaki, ki niso razumeli prosvetljenega povezovanja Hitlerja in Stalina. Celo Slovenski komunisti so vedeli, da ne smejo nastopiti proti zavezniku Hitlerju dokler ne dobijo ukaza od kominterne. Pa so jim zlobni TIGRovci spet kvarili razpoloženje.
Ja, komsomolec, v Evropi so vsi zlobni razen Rusov in Nemcev.
Nimaš možnosti, resnica je z nami.
Z "vami" so same laži, prevare, goljufije, kraje in kar je najhujše, množični poboji "vaših" političnih nasprotnikov. In to je edina "odlika", ki "krasi" z vaše strani tako opevani zločinski in totalitarni boljševiški sistem.
Zakaj ne omenjaš vojaške intervencije tujih sil proti Sovjetom?
Zanimivo,da so se v prvi vojni med sabo bojevale, nato pa skupno nastopile proti Sovjetski zvezi. Nimaš možnosti, resnica je z nami.
Ljudje iz ZDA in Zahodne Evrope so po Oktobrski revoluciji množično prebegnili v SZ v želji po lepšem in kvalitetnejšem življenju, kajne?
Holodomor je z zgodovinskimi dokumenti in dokazi razkrinkala francoska zgodovinarka Lacroix-Riz.
Nihče pa ne piše o veliki lakoti in smrtnosti v ZDA med veliko krizo,ki se je začela leta 29 in je trajala do začetka druge svetovne vojne.
Stalin ni bil Rus. Tudi Hitler ni bil Nemec. . .Obama tudi ni Američan.
Stalin je uresničeval velikorusko politiko, ki so jo zavili v celofan sovjetizma.
Res je, da sta si Timošenkova in Juščenko poraz zaslužila.
Si pa Ukrajina definitivno ne zasluži predsednika, ki ne zna in noče govoriti Ukrajinsko. . .
Na začetku 30 - tih let minulega stoletja je v srcu Evrope, na območju, ki ga štejemo za žitnico Sovjetske zveze, Stalinov komunistični režim izvajal grozljivi zločin genocida, ki je bil naperjen proti milijonom Ukrajincev. Starodavni narod poljedelcev je bil obsojen na lakoto, tj. na najbolj kruti način mučenja in izkoreninjenja. Stalinov Urad je uvedel zelo natančen način preverjanja količin pridelkov žita kmetov tako, da je bilo vse, sistematično, zaplenjeno do zadnjega zrna.
Vse našteto je veljalo le za teritorij Sovjetske Ukrajine in za območje Kubana, tj. za del Sovjetske Rusije, ki je bil poseljen pretežno z Ukrajinci. Omenjeni teritoriji so bili zasedeni z vojaškimi formacijami, ki niso omogočali preseljevanje ljudi na druge konce države, ki niso bili zajeti z lakoto. Posledica tega je bil genocid ukrajinskega naroda imenovan Holodomor (kar v ukrajinščini pomeni - pomor z lakoto). Kako se je vse skupaj začelo?
Takoj po boljševističnem prevratu, v oktobru 1917, je prišlo do premikov tudi v Ukrajini, ki je imela za seboj 1000 letno zgodovino boja za svobodo in neodvisnost ter veliko kulturno dediščino. Zato se je tudi v Ukrajini, s pospešenim tempom, odvijal proces narodnega prebujanja.
V letih 1920 - 30 so nekateri ukrajinski komunisti poskušali od Moskve pridobiti več avtonomije. Na koncu leta 1920 je vse to prišlo na ušesa Stalinu. Zvedel je, da je »politika ukrajinizacije prestopila meje«, ki jih je določil Kremelj in da je le - ta postala nevarna za njegov režim. Ukrajina je postala resna grožnja celovitosti Sovjetskega imperija in velika prepreka Stalinovim geopolitičnim sanjam. Na podlagi tega je njegov režim odkrito najavil vojno ukrajinskemu narodu.
Cilj planirane lakote je bil zrušiti ukrajinsko nacionalno zavest z izkoreninjenjem narodne elite in njene socialne baze. Kar se tiče kmetov, ki bodo Holodomor preživeli, se bo naredilo poslušne delavce in kolhoznike, tj. državne sužnje.
Že v letih 1921-1923 je boljševistični režim začel preizkušati sistem delovanja lakote na ta način, da je uporabil sušo, ki se je v teh letih zgodila. V Ukrajini je hotel ustvariti pogoje lakote ter tako zlomiti odpor ljudstva. V letu 1932 pa se je Stalin zares odločil, da premaga Ukrajince z lakoto. Nameraval je brezkompromisno zlomiti ukrajinsko narodno prebujanje, ki se je začelo v letu 1920, ker je omenjeno gibanje razpihovalo ogenj ter sanje Ukrajincev o neodvisnosti. Stalin je razumeval narodnostno vprašanje, da je »v resnici, kmečko vprašanje«. Vedno je govoril, da so »kmetje glavna armada narodnega prebujanja«.
Prisilna lakota je dosegla vrh konec zime in v začetku pomladi leta 1933, ko je vsakodnevno umiralo več kot 25 000 ljudi. Na ta način je za posledicami Holodomora pomrlo od 20 do 25 odstotkov prebivalcev v Ukrajini.
Druga žalostna posledica Holodomora je bila nadpovprečno visoka stopnja umrljivosti otrok. Starši so poskušali reševati njihova življenja tako, da so jih tihotapili skozi kordone NKVD - jevcev (sovjetska tajna policija). Puščali so jih v mestih s ciljem, da jih rešijo pred lakoto. Na primer, na koncu pomladi, leta 1933, je bilo samo v kijevski pokrajini, registrirano več kot 300 000 brezdomnih otrok. Ko so bili prostori za brezdomne otroke prenapolnjeni, je večina teh umirala na ulicah od lakote in bolezni. V septembru, leta 1933, na začetku šolskega leta, so v Ukrajini pogrešali dve tretjini učencev.
Dokaz, da je bil Holodomor genocid je, da ustreza vsem oznakam zločina v skladu s Konvencijo Združenih narodov o genocidu. Dokazano je, da je bil komunistični režim naperjen proti Ukrajincem kot konstitutivnemu narodu v Sovjetski Ukrajini in kot etnični skupini v Sovjetski Rusiji, zlasti v Kubanu, regiji na Severnem Kavkazu s prevladujočim ukrajinskim prebivalstvom.
Ukrajinskim kmetom so zaplenili hrano in jih na ta način prisiljevali, da se vključijo v kolhoze. Tako je bil proces boljševistične kolektivizacije skorajda končan leta 1932. Genocid s pomočjo lakote je bil zrežiran v prvi vrsti proti ukrajinskim kmetom, tj. proti jedru ukrajinskega naroda, ki se je boril za neodvisnost. Ukrajinski kmetje so bili nosilci narodne zavesti in stoletnih sanj o neodvisnosti, kar je bilo v nasprotju s komunistično ideologijo. Zaradi tega so si nakopali sovraštvo boljševističnih voditeljev.
Cilj Stalinovega genocida je bil uničiti ukrajinsko narodnost.
7. avgusta 1932 je Stalin, z lastnim podpisom, objavil zakon o zaščiti socialistične lastnine, ki je predvideval smrtno kazen ali 10 letni zapor za vse, ki so si na kakršenkoli način poskušali prilastiti nekaj lastnine kolhoza. Zaradi tega zakona je prišlo do masovnih kaznovanj in aretacij. Obsojali so tudi otroke, ki so si upali pobirati ostanke klasov z žitnih polj, ki so bila v lasti njihovih očetov. Zaradi tega so ta zakon imenovali: »zakon petih klasov«.
Tekom izvajanja tako imenovanih glob, v jeseni 1932, tj. pobiranja vsega, kar so imeli od posameznikov in od celotnih vasi, je značilno, da sovjetska vlada ni jemala samo posevkov, temveč je plenila tudi vse druge prehrambene izdelke.
Naslednja oblika kaznovanja je bila v avgustu leta 1932. Uvedena je bila prepoved privatnega trgovanja na drobno. Kmetom je bilo onemogočeno kupovati kruh.
Januarja leta 1933 je veljal ukaz, v skladu z drugimi odloki Stalina, za kmete, ki so prebivali v mejah sovjetske Ukrajine in na območju Kubana, (ki sta bili sumljivi območji), da se prepreči iskanje hrane. Veljala je tudi prepoved zapuščanja regij, ki so bile prizadete z lakoto. V času enega tedna veljave Odloka o prepovedi prestopa meje, je bilo zaradi nespoštovanja prepovedi aretirano skoraj 220 000 ljudi. Pravosodni organi so jih na silo, več kot 186 000, vrnili domov. Na ta način so jih obsodili na smrt z lakoto.
Holodomor ni bil posledica niti višje sile niti suše. Edina višja sila je bil Sovjetski urad, ki je plenil ogromne količine žita in druge kmetijske proizvode. V ZSSR je Urad leta 1932 izvozil 1.6 milijonov ton žita in leta 1933 - 2.1 milijonov ton žita. Državni obrati za izdelavo žganja so v tem času delali s polno zmogljivostjo in so predelovali dragoceno žito v alkohol, ki je bil namenjen za izvoz.
V resnici bi bilo skoraj vse lačne Ukrajince nahraniti možno s pomočjo strateških rezerv ZSSR, ki so vsebovale najmanj 1.5 milijonov ton žita. En milijon ton žita je bil zadosten za prehranjevanje pet milijonov ljudi tekom enega leta.
Sovjetski urad ni hotel priznati lakote v Ukrajini pred svetovno javnostjo in je odpovedal pomoč, ki so jo nudile razne države in mednarodne organizacije. Še več, takšni poskusi nudenja pomoči so bili označeni kot antisovjetska propaganda.
Z ukazom Stalina so tiste, ki so leta 1937 izvajali popis prebivalstva, in javljali veliko zmanjšanje števila prebivalstva v Ukrajini zaradi Holodomora, ustrelili. Njihovi popisi pa so postali – državna skrivnost.
Po vsem tem, ko so milijoni Ukrajincev umrli na svoji lastni zemlji, je vlada preselila deset tisoče družin iz Rusije, Belorusije in drugih delov ZSSR na izpraznjene predele Sovjetske Ukrajine. Do konca 1933 je bilo v Ukrajino naseljeno več kot 117 000 ljudi.
Istočasno s Holodomorom je Stalinov totalitarni režim proti Ukrajincem, izvajal masovno represijo. Število aretacij se je v odnosu na 1929 v letu 1932 potrojilo, leta 1933 pa je bilo aretirano štiri krat več oseb. V tem letu je dosežen rekord 125 000 aretirancev.
V času "okupacije" poljsko-litovske kneževine oz. države pa so pisali, govorili in se šolali po belorusko, kar jim je bilo po ruski "osvoboditvi" preprečeno.
Ukrajinci na rusifikacijo niso hoteli in nočejo pristati in so zato v očeh tvojih somišljenikov, ki ste čisto navadni naci-fašisti, čaprav se imenujete komsomolci, nacionalisti. Za vas smo tudi slovenci, ki nismo podlegli jugoslovanizaciji čisto navadni nacionalisti.
Tvoji komentarji so čisti nacizem. Namesto večvredne arijske rase povzdigujeta večvredno rusko nacijo.
brat Rusije / hlapec zahoda
Ironično, da ne opaziš, kako pristransko izražanje uporabljaš...
Zgodovina pomni! LINK
Vir ukrajinskega separatizma je v brestovski uniji, v boju katolishkega Zahoda proti »bizantinski shizmi«, v odporu do ruskega pravoslavja. Lochitev Kijeva od Moskve in katolizacija vzhodnega slovanstva sta bila stoletni cilj Vatikana in Zahoda: »O, moji Rusini! Prek vas se nadejam dosechi Vzhod...« je pozival papezh Urban VIII. v zachetku XVII. stoletja, kmalu po uniji (1596). Zgodovina unije je neusmiljena agresija katolicizma proti pravoslavju s pomochjo ekspropriacije, nasilja in umorov, razpeta chez tri stoletja, sprva pod vodstvom Poljakov, zatem Avstrije. V Galiciji se je po petih stoletjih pod latinstvom ob koncu XIX. st. stihijsko pojavilo idejno moskvofilstvo (prehod pravoslavne inteligence iz poljskega v ruski jezik) kot tudi mnozhichen prehod v pravoslavje tistih kmetov, ki so se med cerkvenimi prazniki z religioznimi procesijami prebijali v Pochajevsko lavro prek avstrijsko-ruske meje. Vse to je grozilo s porusenjem in v konchni fazi z idejo zdruzhitve z Moskvo. Dunaj in Vatikan sta pospesheno zachela pripravljati Galicijo za vlogo »ukrajinskega Piemonta«. Naloga je bila spremeniti Rusine v Ukrajince, tem pa poriniti v roke geslo vseukrajinske enotnosti, ki je za primer zmage avstro-nemshkega bloka v blizhnji vojni obljubljalo lochitev celotne Malorusije od Rusije.
S tem se je ukvarjala »ukrajinsko-avstrijska stranka« in njen lider – avstrijski grof, oficir, katolik-jezuit, bodochi uniatski metropolit Andrej Shepticki, 7 ki je zasnoval ukrepe za spremembo zgodovinske zavesti Malorusov, da »se takoj, ko zmagoslavna avstrijska vojska vstopi na ozemlje ruske Ukrajine... ta ozemlja v kar najvechji meri odtrgajo od Rusije in se jim vtisne znachaj nacionalnega ozemlja«. Ta nachrt v nemshchini je bil odkrit v zazidanem arhivu Sheptickega v Lvovu. Avstro-Ogrska je zachela z represijo proti duhovnikom in svetnim ljudem, ki so preshli v pravoslavje in govorili rusko (1882), sledili so marmarosh-sigetski procesi 1912-1914 nad zakarpatskimi kmeti, kjer so bile cele vasi pravoslavne.
S prvo svetovno vojno se je pod vodstvom uniatov zachel mnozhichni protiruski in protipravoslavni teror, ki mu je sledilo banderovsko (po Stepanu Banderi – op. prev.) nasilje, kar v celoti rushi trditev, da sta se OUN8 in UPA9 borili proti »Sovjetom«. V enem od koncentracijskih taborishch v Talergofu (Avstrija) je bilo ubitih prek 60 tisoch ljudi, she 80 tisoch je bilo ubitih po prvem umiku ruske vojske, skupaj s 300 duhovniki; vsi so bili osumljeni, da simpatizirajo s pravoslavjem in Rusijo.10 Po besedah galicijsko-ruskih zgodovinarjev »niso bratje, ki so se odrekli Rusiji, postali zgolj lakaji habsburshke monarhije, ampak tudi najbolj podli... krvniki lastnega naroda«,11 »prikarpatski uniati pa eni od glavnih krivcev nashe narodne martirologije v chasu vojne«.12
V Galiciji je leta 1928 metropolit Andrej Shepticki (pendant papezha Urbana VIII.; kasneje je blagoslovil S. Bandero in esesovsko divizijo »Galichina« – zhe veliko pred tako imenovano »ponovno vzpostavitvijo sovjetske oblasti« v Zahodni Ukrajini, ki se navaja kot razlog za »boj proti sovjetom«) nagovoril svoje duhovnike: »Mnogi med nami bomo delezhni bozhje milosti, da pridigamo v cerkvah Velike Ukrajine... vse do Kubana, Kavkaza, Moskve in Toboljska«.13
kaj zdaj, pobiti volivce Timošenkove, da bo po vaše in bosta zadovoljna?
Sprijaznite se! Janukovič je zmagal!
Smrt fašizmu!
NATO je hujši od Gestapa!