Kaj pomeni prihod novega iranskega predsednika Hasana Rohanija, ki je bil glavna "zvezda" nedavnega splošnega zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov, saj je z vsakim nastopom dobil kakšnega zaveznika več, na oblast? V New Yorku je nakazal spremembo glede spornega iranskega jedrskega programa in zatrdil, da je iranska jedrska nevarnost povsem izmišljena, pred vrnitvijo v domovino pa je po telefonu govoril tudi z ameriškim predsednikom Barackom Obamo, kar je bil prvi stik najvišjih predstavnikov ZDA in Irana po 34 letih. V nasprotju s svojim predhodnikom Ahmadinedžadom je obsodil zločine nacistov nad judovskim prebivalstvom, kamor koli je prišel, pa je ubiral spravljive tone.

Zakaj tak hiter zasuk v politiki Teherana in kakšne spremembe bi svež veter v Teheranu še lahko prinesel tej državi, pa v spodnjem pogovoru.

V zadnjem času se kopičijo novice o tem, kako iranski predsednik Hasan Rohani preseneča s strpnimi, pozitivnimi izjavami in pripravljenostjo na pot iz mednarodne osame. Je to le dobro ali je vendarle te novice treba jemati z rezervo?
Pred 14 dnevi sem bil v Iranu in sem spraševal, ali novi slog govora predsednika Rohanija pomeni samo zamenjavo sloga ali tudi zamenjavo politike. Na več mestih so mi zagotovili, da to pomeni zamenjavo politike. Torej, da se niso zgodile le kozmetične spremembe v govorici, ampak da gre za drugačno politiko. Tako da je treba to vzeti resno kot poskus drugačne politike - ne pa tudi nove politike. Iran ne bo odstopil od nekaterih parametrov svoje politike, je pa pripravljen sklepati kompromise bistveno dlje, kot jih je bil prejšnji predsednik Mahmud Ahmadinedžad.

Rohanija opisujejo kot "zmernega klerika", sam je ob prisegi za predsednika svojo zmago opisal kot "zmagoslavje zmernosti nad ekstremizmom". Koliko pa ima v Iranu podpore za svojo drugačno politiko, na koga se naslanja?
Sklicuje se lahko na dve stvari. Ena je ta, da Iran, čeprav je islamska republika, ni islamska diktatura, tako da je bil na volitvah izvoljen, dobil je 51 odstotkov glasov, tako da se lahko sklicuje na to, da ima mandat za svojo politiko. Bistveno pomembneje pa je to, da ima eksplicitno podporo, vsaj kar se tiče jedrskega orožja in komunikacije z Zahodom, vrhovnega verskega vodje, ajatole Hameneja. To pomeni spremembo Hamenejeve drže do mednarodne politike, ki pa ni produkt političnega razmisleka, ampak gospodarskih sankcij. Potem ko so Američani prisilili Evropo, da je proti Iranu uvedla sankcije, in ko so blokirali bančno poslovanje, je iranska valuta izgubila dve tretjini vrednosti, inflacija pa se je dvignila na 44 odstotkov letne stopnje. To pomeni, da se je življenjska raven Irancev drastično znižala in da je ideologijo zamenjalo zelo konkretno vprašanje preživetja. Politiko so torej zamenjali, da bi se znebili sankcij.

Gre torej za povsem pragmatičen korak.
Seveda. Iranska vlada, tako kot vse druge vlade na svetu, hoče preživeti. S temi sankcijami ne bo.

Bi morali ob tem razumeti tudi iransko hitenje za sprejetje dogovora o njihovem jedrskem programu? Menda je Rohanija, ko je prišel na oblast, močno presenetilo, kako slabo je stanje v iranskem bančnem sistemu, rezerv v tujih valutah naj bi imeli le še za nekaj mesecev ...
Da, to je povezano, a pri tem je treba biti zelo natančen. Iran ima pravico do civilnega jedrskega programa. To, da dela jedrsko bombo, ni bilo nikoli dokazano. Obstajajo indici, da ima program za obogatitev urana, ki načeloma ni sporen. Edino, kar je resnično sporno, je to, da Iranci nikoli niso dopustili zares odprtega režima inšpekcij Mednarodne agencije za jedrsko varnost (IAEA), saj upravičeno sumijo, da Izraelci in Američani s temi inšpekcijami pošiljajo vohune, ki zarisujejo tarče za morebitno vojno. Pritisk zdaj pa je bil tako močan, da se zdi, da bodo Iranci le dovolili odprt režim inšpekcij in se s tem znebili grožnje z vojno. To pa je očitno spravilo v paniko izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, ki je imel v Združenih narodih zelo slab, agresiven govor. Po dolgih letih, po Hatamiju, ki je bil izvoljen leta 1998, je Irancem prvič uspelo, da so potisnili izraelsko protiiransko paranojo na jesenskem zasedanju Generalne skupščine ZN-a v defenzivo.

Netanjahu je Rohanija označil za "volka v ovčji podobi". Si Izrael sploh želi otoplitve odnosov med ZDA in Iranom, zdi se, da je Tel Aviv kar malo zmeden nad zasukom v Teheranu?
Ne, Izraelci temu eksplicitno nasprotujejo, svarijo, da tej državi ne gre zaupati, da je Iran njihov sovražnik. Pravijo, da sta le dva načina politike do Irana - sankcije ali vojna.

Pojdiva nazaj k iranskemu jedrskemu programu. Kaj bo na pogovorih med Iranom in skupino držav sploh na mizi in kako lahko Rohani, če bo moral v državo spustiti inšpektorje IAEA-ja in privoliti v njihove pogoje, tak dogovor svojim ljudem predstavi kot uspeh?
Iranci morajo dokazati, da nimajo programa za razvoj jedrskega orožja, mednarodna agencija IAEA pa mora presoditi, ali je res tako. Pogajanja bodo potekala o tem, kaj predstavlja program razvoja jedrskega orožja - ali je v to vključeno tudi bogatenje urana ali ne. Iranci trdijo, da bogatijo uran za civilne potrebe, in oni morajo dokazati, da je res tako in da nimajo skritega programa razvoja jedrskega orožja. To mnenje pa lahko da samo jedrska agencija - a pogoj za to je, da njihove inšpekcije niso ovirane. Skleniti bodo morali torej tudi kompromis o režimu inšpekcij. Iran je namreč v napovedane inšpekcije vedno privolil, s tem niso imeli nikoli težav, zdaj pa se morajo dogovoriti še o režimu nenapovedanih inšpekcij, kar pomeni, da inšpektorji Združenih narodov lahko kadar koli vstopijo v državo in v kateri koli kraj, za katerega sumijo, da bi lahko razvijal jedrsko orožje. To bo Rohani težko prodal kot zmago, ampak če na drugi strani dogovor pomeni, da sankcij ne bo več, bo to zlahka pretehtalo, saj ukinitev sankcij pomeni okrepitev valute, znižanje inflacije, zvišanje življenjske ravni ...

V Iranu ste bili že večkrat, nazadnje pred nekaj tedni. Kakšno je življenje v državi, na katerih področjih so jo mednarodne sankcije najbolj prizadele?
Velikega pomanjkanja ni, na tej stopnji še niso. Kar se je zgodilo, je to, da so se vsi uvozni artikli dramatično podražili, saj so zaradi sankcij že sami po sebi veliko dražji, zaradi inflacije in padca valute pa so se trikratno podražili. Vse, kar je uvoženega - tega pa je zelo veliko, je postalo izjemno drago. Povišala se je tudi cena bencina in drugih naftnih derivatov. Iran sicer črpa nafto, ampak zaradi sankcij in pomanjkanja tehnologije načrpa malo, hkrati pa, prav tako zaradi sankcij, nima lastnih rafinerij. Tako da mora nafto izvažati, uvažati pa bencin, kar vse skupaj zelo podraži. So pa Iranci fanatični vozniki, kar naprej so v avtomobilu. Cene bencina so zato v Iranu primerljive z evropskimi, ker pa Iranci ne zaslužijo dovolj, da bi si lahko privoščili takšno draginjo, so bili v zadnjem letu priča dramatičnemu padcu svoje življenjske ravni. Srednji razred se proletarizira, kar je sicer svetovni trend, ampak to jih ne tolaži ...

Pa je težko z njimi priti v stik in izvedeti njihove zgodbe iz prve roke?
Iranska družba je nekaj popolnoma drugega od iranske države. Iranski režim je nekaj zoprnega, paranoičnega, zaprtega in zelo ozkosrčnega, iranska družba pa je odprta, pametna, simpatična, izjemno gostoljubna. Gledajo iste filme, kot jih gledamo mi, berejo iste knjige, kot jih mi, vključno s Slavojem Žižkom, ki ima prevedenih pet knjig. Ne živijo v nekem temnem srednjem veku, živijo v istem svetu, kot živimo mi, le pod zelo zoprnim režimom. Priti v stik z Iranci je zelo lepo, prijetno in simpatično.

Kako pa je s cenzuro medijev in dostopom do družbenih omrežij? Facebook in Twitter v državi ne delujeta od protestov leta 2009, čeprav sam predsednik Rohani tvita, je pa tudi obljubil, da bo omilil vmešavanje države v življenja ljudi. Do katere točke mu to lahko uspe?
Za zdaj je to "larifari". Dostop do spleta je počasen - in to namerno počasen, saj ga upočasnjuje država, in zelo filtriran. BBC-jeve spletne strani na primer sploh ni mogoče odpreti, z drugimi so težave. De facto Facebook in Twitter nista prepovedana, sta pa blokirana. Narejeno je tako, da imajo državne institucije, ki jim režim zaupa, na primer državni časopisi in državne televizije, odprt dostop do spleta, vsi drugi pa ne, na splošni ravni je to "mučenje". To seveda Irance skrajno vznemirja, saj so moderni ljudje, ki želijo komunicirati enako kot vsi drugi.

Kako uresničljiva pa je Rohanijeva obljuba o podelitvi več pravic in svoboščin ženskam?
Relativno hitro je mogoče doseči, da jih ne nadlegujejo na cesti, na primer s tem, koliko morajo biti pokrite. Glede tega se že čuti, da je, vsaj v Teheranu, že precej liberalnejše vzdušje. Ni namreč več tega zoprnega nadlegovanja, da morajo biti zavite v neko "vrečevino" brez ličil, da morajo po cestah hoditi grde, kar je za Iranke, ki so lepe ženske, težko. Hkrati pa o realnih spremembah, na primer na sodišču, kjer je pričevanje ženske vredno 50 odstotkov pričevanja moškega, kar pomeni, da morata v primeru pričevanja moškega proti njemu pričati dve ženski, da kaj velja, težko govorimo. To je stvar pravnih bitk, ki se ne dosežejo z nasmehi in govoričenjem. Tega tudi Rohani ne bo spremenil, lahko pa spremeni najbolj očitne oblike nadlegovanja. Za dosego realnih svoboščin pa se je treba lotiti političnih reform, za to pa so tradicionalni centri oblasti, kot so kler in revolucionarne straže, premočni, da bi to dopustili. Obenem pa obstaja nevarnost, kar se je že nekajkrat zgodilo, da se položaj zelo hitro spet obrne na maksimalno stopnjo zatiranja.