Znanost in tehnologija

Poudarki

  • Za življenje nekaj precej neugodnih dejavnikov, od verjetne plimske zaklenjenosti na zvezdo do njenega sevanja, ki je verjetno uničujoče za atmosfere
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 94 glasov Ocenite to novico!
Trappist-1
Računalniška simulacija, kako naj bi bilo videti površje na enem izmed planetov sistema Trappist-1. Foto: ESO/M. Kornmesser/spaceengine.org
       Planeti Trappist-1e, f in g so po drugi strani sveti gral za astronome, saj so [po modelu] v območju Zlatolaske in morda prekriti s celimi oceani tekoče vode.       
 Evropski južni observatorij
Trappist-1
Primerjava velikosti sistemov: zgoraj z nekaj notranjimi lunami Jupitra, spodaj z notranjim delom Osončja. Foto: ESO/O. Furtak
Eksoplaneti v številkah:
 - Potrjeni eksoplaneti: 3.583
- Planetarni sistemi: 2.688
- Od tega sistemi z več eksoplaneti: 603
- Eksoplaneti kandidati: 4.696
Vir: Extrasolar Planets Encyclopaedia
Trappist-1
Primerjava še nekoliko drugače. Foto: ESO/O. Furtak
Trappist-1
Domnevo o oceanih na treh Trappistovih planetih so takole vizualizirali pri Nasi. Foto: NASA/JPL-Caltech
Trappist-1
Zvezda Trappist-1 je le nekoliko večja od planeta Jupiter. Foto: ESO/O. Furtak
VIDEO
40 svetlobnih let stran s...

Dodaj v

Ultrahladna zvezda in sedem kot Zemlja velikih planetov v soseščini

Sistem Trappist-1 znan od lanskega maja
23. februar 2017 ob 06:31
Ljubljana - MMC RTV SLO

V 39 svetlobnih let oddaljenem planetarnem sistemu Trappist-1 je sedem kot Zemlja velikih planetov, so ugotovili astronomi. Za tri vemo od lani, štirje so na novo odkriti. Nekaj jih leži na območju, kjer naj bi bilo ravno prav toplo za obstoj tekoče vode.

Zanimivosti pri odkrivanju planetov zunaj Osončja je vse več. Medtem ko še pred kakšnimi 20 leti človeštvo sploh ni poznalo niti enega eksoplaneta, jih danes odkrivamo po več kot tisoč na leto. Med njimi je čuda različnih sistemov, ki kažejo, da je galaksija polna izjemno raznolikih zvezd, svetov in drugih pojavov.

Med zanimivejše in precej nenavadne spada sistem Trappist-1, ki je poleg tega še skorajda sosed Zemlje. Poznamo ga že skoraj leto dni. Je samo 39 svetlobnih let stran, kar je v Galaksiji, razprostrti čez najmanj 100.000 svetlobnih let, le lučaj stran.

V sredini sistema je zvezda Trappist-1, ki našemu Soncu ni preveč podobna. Je drobcena in izjemno hladna pritlikavka, zato pa neprimerno stabilnejša kot Sonce. "Gori" oziroma v svoji sredici elemente staplja precej počasneje, zato bo dokaj enakomerno svetila tisoče milijard let. Sonce ima po drugi strani le okoli 10 milijard let življenjske dobe.

Ima le nekje desetino mase Sonca, podobno velja za premer, in tudi sveti precej medlo. Če bi nadomestila Sonce na sredi Sončnega sistema, bi se naenkrat znašli v somraku in zmrzali.

A v tamkajšnjem planetarnem sistemu vseeno ni ne temno ne mrzlo. Planeti so nagneteni gosto okoli nje. Trije, ki so jih odkrili lani, so, denimo, precej bližje hladni pritlikavki, kot je Merkur Soncu – pa je Soncu najbližji planet.

Ne trije, temveč sedem
Od zdaj naprej pa vemo, da na tem ozkem prostoru niso nagneteni samo trije eksoplaneti, temveč jih je tam kar sedem. V zadnjem letu je namreč ta zanimivi sistem družno opazovalo nekaj najmočnejših teleskopov in našlo štiri dodatne zunajosončne planete. Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji Nature.

Za lažjo predstavo, kako zgoščeno je vse skupaj: sedmerica je okoli zvezde Trappist-1 približno tako, kot so lune okoli Jupitra. Zaradi tega je na okoliških planetih še vedno dokaj toplo.

Kakšne so tamkajšnje razmere
Poimenovani so po črkah abecede od b do h, pri čemer je planet Trappist-1b zvezdi najbližji, Trappist-1h pa od nje najbolj oddaljen. Toplota, ki jo prejemajo, je temu primerno različna. Znanstveniki ne vedo točno, kakšna je razlika, saj imajo na voljo premalo podatkov. So pa opravili kup simulacij in predstavili ugotovitve, kakšne razmere naj bi vladale na sedmerici.

Teoretično bi lahko bilo prav vseh sedem planetov v območju Zlatolaske; tam, kjer ni ne prevroče ne prehladno za obstoj tekoče vode. Tako zatrjujejo na Evropskem južnem observatoriju. Toda upoštevajoč druge dejavnike, so notranji planeti (b, c in d) najbrž prevroči. Najbolj oddaljeni Trappist-1h je po drugi strani verjetno premrzel in če je tam H2O, je najbrž v ledeni obliki – ob predpostavki, da ga ne greje plimska energija.

"Planeti Trappist-1e, f in g so po drugi strani sveti gral za astronome, saj so [po modelu] v območju Zlatolaske in morda prekriti s celimi oceani tekoče vode," piše v sporočilu za javnost.

Kako so jih našli
Sedmerico so našli s t. i. tranzitno metodo. Niso jih fotografirali neposredno, temveč so opazili senco, ki jo mečejo proti nam. Ko namreč eksoplaneti z našega zornega kota prečijo ploskev zvezde, za drobec zmanjšajo njeno svetlobo. Učinek je podoben tistemu, ko mrčes obleta oddaljeno, močno ulično svetilko.

Glede na pogostost oz. periodičnost temnitve svetlobe zvezde izračunajo velikost planeta, ne morejo pa določiti njegove sestave in gostote. Tokrat je na pomoč priskočil vesoljski teleskop Spitzer in omogočil, da so se dokopali tudi do teh informacij. Tako je znano, da so ti planeti kamniti - in ne plinasti, kot denimo Saturn. Podobno kažejo tudi opazovanja prvobitne trojice iz leta 2016, ki jo je opravil Hubble.

Kaj vemo in kaj to pomeni za življenje
Poudariti je treba, da je o teh planetih znanega izjemno malo in da je do sklepanja, ali ima morda kateri izmed njih do življenje prijazne razmere, zelo, zelo daleč. Upoštevati je treba tudi nekaj dejavnikov, ki so lahko za razvoj življenja usodni. Ker so planeti tako blizu zvezde, so morda z eno stranjo vedno zaklenjeni nanjo. Tako se polovica planeta praži v sevanju, druga je večno mrzla. Morebitna atmosfera pa v tem primeru vedno piha okoli planeta in vprašanje je, kako ugodni so večni orkanski vetrovi. Na zaklenjenem svetu bi se življenje morda razvilo na območju somraka, na robu med dnevom in nočjo, kjer bi morda lahko vladale zmernejše temperature.

Manjše zvezde, denimo rdeče pritlikavke, so nadalje znane po močnejših izbruhih sevanja. Morebitne atmosfere teh planetov bi lahko izbruhi skozi milijarde let odpihnili. S takšnimi vprašanji se zdaj znanstveniki ukvarjajo pri najbližjem eksoplanetnem sosedu Zemlje, Proksimi Kentavri b.

Za zdaj je znano to, da je sedem planetov pri Trappistu-1 kamnitih, po velikosti podobnih Zemlji, in da so trije izmed njih verjetno v za življenje prijaznem območju. Tako ima sistem Trappist-1 največ planetov v velikosti Zemlje do zdaj in tudi največ planetov, ki bi potencialno lahko podpirali razvoj življenja.

Za kaj več informacij bo treba počakati na zmogljivejše teleskope, kot je prihajajoči James Webb ali ESO-v evropski ekstremno veliki teleskop (E-ELT).

Video 1: Simulacija sistema Trappist-1

Video 2: Navidezno potovanje od Zemlje do sistema Trappist-1

Video 3: Nasina 3D-vizualizacija, kako naj bi bilo na površju enega izmed planetov

Aljoša Masten
Prijavi napako
Komentarji
luckyss
# 22.02.2017 ob 19:30
Dokler nam bo na razpolago le tehnologija s katero bi potovali do najbližje zvezde 70 000 let, bodo takšni članki imeli grenak priokus...
Obstaja pa upanje, da "še nismo pojedli vsega znanja tega sveta in morda se da potovati še kako drugače kot sedaj, ko si kurimo pod ritjo ;)
JANEZ BLOND
# 22.02.2017 ob 19:31
Nismo sami. Vesolje je ogromno vam jaz povem.
ms-601
# 22.02.2017 ob 19:47
Si res želim ,da bi v času življenja na području znanosti vesolja pride še kak "breakthrough" :) Pa da bi čimveč populacije to in take sorodne teme zanimale, ne le razprodaja v outlet transporterju...
aleksander.koren
# 22.02.2017 ob 19:29
Tok podroben člank tako kmalu! Super
papanister
# 22.02.2017 ob 20:40
Odličen članek z odlično vsebino in povrh vsega objavljen že tako kmalu po uradni objavi iz strani NASE!

Prepričan sem, da se počasi a vztrajno približujemo dnevu, ko bomo dobili dokaz o obstoju življenja tudi izven našega planeta, še več, prepričan sem, da je takšnega ali drugačnega življenja v izobilju. Sicer potrebujemo še kar nekaj tehnoloških preskokov, a nedvomno prihaja tudi čas, ko si bomo to življenje lahko ogledali od blizu.
sosman
# 22.02.2017 ob 19:45
Ravnozemljiki so že tudi tu? Dobrodošli, pogrešam te tepčke.
ms-601
# 22.02.2017 ob 19:45
Seveda nismo sami, ker je vesolje tako neskončno ogromno da enostavno je še kje kaj, mi pa mislimo da držimo boga za jajca :)
generusus
# 22.02.2017 ob 21:28
Če ne že prej, se bo življenju na Zemlji zagotovo začelo slabo pisati čez približno dobro milijardo let. Soncu se namreč vsako milijardo let poveča izsev za približno 10 %, in naš planet postopoma ne bo več imel pogojev za vzdrževanje življenja. V roku kakšnih dveh milijard let bodo izhlapeli vsi oceani, najbrž pa bodo tudi vodne molekule razgrajene, plini pa bodo postopoma izginjali v medplanetarni prostor. Čez slabih pet milijard let ne bo več duha ne sluha o Zemlji, ki bo jo pogoltnilo napihajoče se Sonce in katerega zunanja površina bo dosegla marsov tir.

Človeštvo ima torej časa kakšno slabo milijardo let, da si poišče čim več stabilnih zvezd s planetarnimi sistemi.
mastena
# 22.02.2017 ob 21:47
@manrose

Srednjeročno največ upov polagajo v električne pogone. Lep primer so ionski motorji. Delujejo tako, da molekule določenega elementa (npr. ksenona) ionizirajo oz. jim dajo električni naboj, nakar jih električno polje izstreli iz naprave, kar ustvarja potisk. Komaj zaznaven, a v vesolju pomemben potisk. Tam ni upora atmosfere in dolgotrajno delovanje ionskega pogona naposled pripelje do zelo visokih hitrosti. Nasa je ionski pogon predvidevala tudi za nekaj naslednikov Voyagerja, torej sond, ki bi na tak način nabrale veliko hitrost in kakšnem stoletju prispele do najbližje sosednje zvezde. Kar je glede na oddaljenost (več svetlobnih let) izjemno.

Podvrsta ionskih motorjev so tudi t. i. plazmatski motorji. Razvija jih kup akterjev. Kolikor mi je znano, je problem pri njih krajša življenjska doba, ki za zdaj ni primerna za daljše odprave. Morda se bo to spremenilo s projektom VASIMIR, ki ga podpira Nasa in naj bi v zadnjem času dal obetavne rezultate (po zelo dolgem razvoju).
http://www.adastrarocket.com/aarc/VASIMR

Kot možnost za naslednike Voyagerjev sonde so obravnavali naslednji pogon: jadra na sončni veter. Jadro s stotinami ali celo tisoči kvadratnih metrov bi lahko v notranjem delu Osončja vesoljsko ladjo pripeljalo do podobnih hitrosti. Tudi to tehnologijo so že preizkusili na nekaj manjših sondah in dokazali, da deluje.

Podvrsto naj bi koristili na mini vesoljskih ladjicah (projekt Starshot). Kot čip velike ladjice želijo opremiti z manjšimi jadri in vanje usmeriti močan laserski žarek s površja; kar naj bi jih do sosednje zvezde pripeljalo v nekaj desetletjih.

To so srednjeročno bolj oprijemljivi pogoni. Dolgoročno pa obstaja veliko projektov, ki mejijo na znanstveno fantastiko. Pogoni na antidelce, warp (zanimiv članek Vala 202 spodaj), pogoni na fuzijo in fisijo ...
http://www.rtvslo.si/val-202/do-najblizje-zvezde-v-manj-kot-dveh-tednih/293941

To je to, kar stresem iz glave. Cenjene komentatorje vabim, naj izpostavijo, kar je bilo po nepotrebnem izpuščeno.
NoriPlanet
# 22.02.2017 ob 20:05
Ne želim si, da nas obiščejo nezemeljska bitja. Če uspejo priti do nas to pomeni, da so tisočkrat tehnološko razvitejši in da bomo v podobno podrejenem položaju, kot so nam podrejene laboratorijske miške.
Če jim pa zadiši naše meso, potem smo pa gotovi.
bad brains
# 22.02.2017 ob 20:04
Zanima me ena zadeva. Kaj pa , če obstajajo sistemi, kjer se manjša nebesna telesa vrtijo okoli pač največjega, ki pa ni dovolj masiven, da bi zagorel, torej ni sonce. Takih sistemov zaradi teme ne vidimo, lahko pa da so nekateri precej "bližje" kot pa recimo Proxima.
aci7
# 22.02.2017 ob 21:44
Recimo, ali je kaksna drzava na dobri poti, da bi imela tehnologijo, ki bi omogocila hitrejse potovanje, in kaksna tehnologija bi bila to?

manrose, pravilen odgovor je: slovenske železnice
bori
# 22.02.2017 ob 20:49
Koliko ljudi se zaveda, da potrebuje svetloba do Lune 1,5s, tja in nazaj okoli 3s, od našega sonca do zemlje dobrih osem minut.. od nas do tega trapista ali obratno pa 39let? .. in da nam je težko včasih 100 navadnih metrov peš..
Vongobongo
# 22.02.2017 ob 19:46
Hvala za hud članek ;)
sportniik
# 22.02.2017 ob 21:43
Ni čudno, da ne zaznamo nobenga signala z drugih planetov, ko so vidl kok smo trapasti, so se vsi poskril.
michonz
# 22.02.2017 ob 20:20
Ne Ramus mi ostali ne vemo vse, to veš samo ti ki Biblijo bereš...jao koji bebec
sosman
# 22.02.2017 ob 19:45
20 let nazaj pa so trdili, da so planeti zelo redki, da je prava tombola, da neka zvezda sploh ima kak planet.
bori
# 22.02.2017 ob 21:20



Znanstvenik Jerry trdi, da se je vesolje začelo z 'velikim meou-om' .. oziroma 'mjau-om'
pazi_mina
# 22.02.2017 ob 20:30
bad brains
# 22.02.2017 ob 20:04
Prijavi neprimerno vsebino
Zanima me ena zadeva. Kaj pa , če obstajajo sistemi, kjer se manjša nebesna telesa vrtijo okoli pač največjega, ki pa ni dovolj masiven, da bi zagorel, torej ni sonce. Takih sistemov zaradi teme ne vidimo, lahko pa da so nekateri precej "bližje" kot pa recimo Proxima.

taka dva sistema imamo že v našem osončju ki pa sta tudi zelo dobra kandidata za življenje...jupiter, saturn in njune lune
reorah
# 23.02.2017 ob 04:33
Nekdo je nekoč dejal: "Če bi v vsem vesolju bilo življenje samo na Zemlji.... kakšna potrata prostora!!!" :))
generusus
# 22.02.2017 ob 22:00
mb128

Jaz mislim, da bo življenje na Zemlji možno še kakšno milijardo let. Pogoji pa bodo seveda v kozmičnih merilih postopoma vedno slabši. Vprašanje pa je, v kakšni obliki se bo življenje ohranilo. Morda kakšne primitivne oblike znajo preživeti še kakšne dodatne pol milijarde let. Čez kakšno milijardo in pol let bo Zemlja mrtev planet. Lahko pa se ji to zgodi že bistveno prej zaradi drugih razlogov.
mb128
# 22.02.2017 ob 20:39
Če koga zanima še par povezav glede tega.
https://youtu.be/wSM7UnUzDQM
https://youtu.be/5Aaa7LGE-zw
http://go.newsfusion.com/science-news/item/4737238
https://youtu.be/qyK9ZQkAdhM
https://youtu.be/o2MgG6KhO1E
https://youtu.be/bnKFaAS30X8
https://youtu.be/QSFcQFoHiU
https://youtu.be/8EQQifDbLUI
mb128
# 22.02.2017 ob 19:36
Gledal tiskovko v živo. V Zlatolaskinem območju se nahajajo 3/7. Sedaj bodo proti Trappist1 usmerili še druge teleskope. Največ upanja pa polagajo v Webb-a, ki bo lansiran drugo leto.
Še povezava vendar ne vem če še deluje ker je prenos v živo.
https://youtu.be/cURfn6FH1Hs
generusus
# 22.02.2017 ob 23:20
makoshark

"Recimo Schwarzschild Kugelblitz, pa Alcubierre drive ... ;)"

Fascinantno mi je, kako je Mehičan M. Alcubierre pri 30 letih napisal članek na spodnji povezavi, ki razloži kako potovati (tj. manipulirati s strukturo prostor-časa) na način, da se dospe na cilj v času, ki je bistveno krajši od potovanja svetlobnega žarka do istega cilja. Pricip potovanja je prikazan v enačbi 1 spodnjega prispevka.

http://iopscience.iop.org/article/10.108
8/0264-9381/11/5/001/pdf

V bistvu je prepreka le ena. Kako zagotoviti dovolj potrebne energije, ki jo nekateri ocenjujejo na nivo, ki jo ima celoten Sončev sistem, drugi pa "le" na energijo Jupitra.
ronzi
# 22.02.2017 ob 21:36
strokovnjaki povejte vi meni nekaj: kako je lahko zemlja okrogla,če pa majo spolni odnos za vsakim voglom?????
alojzr2
# 22.02.2017 ob 20:51
Čakamo še na poročila s planetov Gauda-2, Ementaler-3b in Tilziter-1 v ozvezdju Trnuljčice.
generusus
# 22.02.2017 ob 23:00
makoshark

"generusus
# 22.02.2017 ob 21:28
Pač nekoliko premaknemo Zemljino orbito navzven."


Upam, da čim prej postanemo civilizacija tipa II (ali pa bi morda bila že dovolj civilizacija tipa I), ki bi premosorazmerno s povečevanjem sončevega izseva premikala zemljino orbito navzven.
KlGr
# 23.02.2017 ob 06:44
12 dni za okoli "sonca". To je pa hitro menjavanje letnih časov. Malo stresno bi bilo to za živa bitja. Danes je zima, jutri pomlad, pojutršnjem pa že poletje.

Večji problem pri takih planetih je to, da se vrtijo okrog svoje osi vezano z zvezdo. Torej kažejo zvezdi eno in isto polovico, kar pomeni, da je pol planeta ultra vročega, pol pa ultra hladnega. Lahko bi se toplota razporedila, ampak tako bližnji planet verjetno nima atmosfere.

Sicer pa letni časi niso pravilo, na Zemlji in Marsu obstajajo zaradi nagnjenosti osi.
luxmundi
# 23.02.2017 ob 00:31
V tem casu se bo vesolje raztegnilo in 'zmrznilo', le ta pritlikavka bo se kar svetila.

Sicer ne vem, kakšne so predpostavke o življenjski dobi vesolja (širjenje je pospešeno in še hitrejše, kot so mislili nekaj let nazaj), ampak galaksije in ozvezdja bodo še nekaj časa ostale skupaj. Se pa veča razdalja do vsega, kar leži izven naše lokalne jate. Z zvezdami pa je tako - bolj masivne kot so, krajša je njihova življenjska doba. Najbolj masivne zvezde živijo samo nekaj milijonov let, sonce recimo, ki je zvezda srednje velikosti, bo "živelo" okrog 10 milijard let. Ta pritlikavka bo pač živela ustrezno dlje, pa tudi njena smrt bo manj burna. Takšne zvezde navadno mirno ugasnejo in se ohladijo v nekakšne večje verzije rjavih pritlikavk.
AM
# 22.02.2017 ob 21:24
Upam samo, da se ti eksoplaneti ne bodo razblinili, kot so se kanali na Marsu pred 200 leti.

:)

Sicer pa.... dober članek. Še takšnih !
AM
# 22.02.2017 ob 21:22
" Med njimi je čuda različnih sistemov, ki kažejo, da je galaksija polna izjemno raznolikih zvezd, svetov in drugih pojavov."

To je vedel že Geogre Lukas davnega leta 1977, ko je posnel film Star Wars.
pjandura
# 24.02.2017 ob 11:08
Ultrahladna zvezda in sedem kot Zemlja velikih planetov v soseščini

Ne,... nimajo življenja na sebi.


Ti že veš, ti si ziher. Na milijone planetov je, ampak ziher smo sami v vesolju - logika počivaj v miru.
generusus
# 24.02.2017 ob 00:39
kr79

"Dokler nam bo na razpolago le tehnologija s katero bi potovali do najbližje zvezde 70 000 let, bodo takšni članki imeli grenak priokus..."

Neznano ni nespoznavno. Zato je znanost zanimiva.
generusus
# 23.02.2017 ob 19:47
mb128

Gravitacijskemu privlaku Sonca se planeti "zoperstavijo" z kroženjem okoli njega z zadostno hitrostjo. Dejansko vsak planet ves čas pada proti Soncu, a ker kroži okoli njega, je njegova centrifugalna sila približno enaka gravitacijskemu privlaku, tj. vpliv obeh sil se izniči in planet stabilno kroži okoli Sonca.

Ker orbite (tiri) planetov niso idealne krožnice, ampak elipse, se njihove oddaljenosti od Sonca v enem obhodu okoli Sonca spreminjajo. Ko je nek planet najbližje Soncu, je njegova tirna hitrost najvišja, ko je najbolj oddaljen, je najnižja (to govori drugi Keplerjev zakon o kroženju). Npr. pri Marsu, ki ima kar precej izsreden tir, je razlika med najvišjo in najnižjo tirno hitrostjo približno 4.5 km/s.

Če bi napredni civilizaciji zanamcem uspelo v prihodnosti spraviti Zemljo v večjo oddaljenost od napihajočega se Sonca, se bi tirna hitrost Zemlje ustrezno znižala (tj. nenehnemu padanju proti Soncu se bo izognila že z manjšo tirno hitrostjo, saj bo zaradi večje oddaljenosti od Sonca njegov gravitacijski privlak manjši).

Gravitacijski privlak Zemlje je v primerjavi s sončevim zanemarljiv.
generusus
# 23.02.2017 ob 17:50
mb128

"generusus
Jep imaš prav glede tega. Ampak kako boš npr. vedel kje je tisti delec, ki je prepleten z delcem, ki se nahaja na Zemlji?
Še eno vprašanje glede tega. In komunikacija bo kakšna? Bitna mogoče ali pa kubitna"


Za "zemeljske" aplikacije "drugega" delca ne bo treba iskati, saj bo oba delca generiral isti izvor. V bistvu pri prepletenih delcih in fotonih, ne gre v pravem pomenu za dva delca ampak za en delec, kar se odraža ravno v prepletenosti.

Komunikacija znotraj kvantnih računalnikov bo v kubitih.
makoshark
# 23.02.2017 ob 17:48
To, da bi naš planet premaknili navzven pa je, vsaj pomoje, čista bedarija, ki bi znala imeti katastrofalne posledice za celoten sončni sistem. Ne vem sploh če bi bilo to sploh možno hkrati pa ne gre tukaj pozabiti dejstvo da tudi naš planet gravitacijsko vpliva na naše sonce. Ergo, le kaj bi dobili s tem premikom?!

S premikom bi dobili znosno Sonce, ko bo imelo večji izsev.
Ker je do takrat še veliko časa, bo človeštvo nabralo še ogromno znanja, da ta manever izvede brez katastrofalnih posledic. Če bo to takrat sploh še aktualno seveda.
Vongobongo
# 23.02.2017 ob 16:02
bad brains

Ja no , v osončju zaradi gravitacije planeti med sabo vplivajo en na drugega. Torej če premaknemo en planet, zdrmamo celo osončje :)

Drgač pa ko pride do tega širjenja sonca, sonce pogoltne celo osončje, tko da se nimas kam premaknit :)
Vongobongo
# 23.02.2017 ob 10:45
Kok se bom smejal cez 20 let ko bojo zaradi napredka tehnologije potihnili vsi NASA-is-fake, flathearth-terji itd..... Že tko imajo vse težje delo zaradi vrsto novih vesoljskih agencij :p
makoshark
# 23.02.2017 ob 09:35
Velikost vesolja ni dober argument. Vesolje je izjemno negostoljubno za življenje, potrebno je n nekih faktorjev, ki se morajo hkrati, v pravilnem vrstnem redu uresničit, da nastane inteligentno življenje.

Ni nujno res. Tega enostavno (še) ne vemo. Življenje je morda "povsod". Inteligentno življenje je (tako kaže) izjemno redko, prav gotovo pa ne moremo reči, da obstaja nek "pravilen vrstni red", ki vodi do inteligence.
Aggressor
# 23.02.2017 ob 01:10
Skrajno neresno je, da teh planetov v sistemu Trapist ne poimenujejo po vrsti Rochefort, Westvleteren, Westmalle, Chimay, La Trappe, Achel in Orval!
generusus
# 23.02.2017 ob 00:03
"V bistvu energija ni problem: https://www.youtube.com/watch?v=94ed4v_T
6YM"


Če bi res uspela manipulacija energije vakuuma na kvantnem nivoju bi bilo seveda super, ampak se bojim, da se narava ne bo dala "preslepiti" na tako "poceni" način in bo terjala večji davek oziroma več vložene energije za praktično izvedbo warp pogona. :-) Sicer pa - bodimo optimisti, obetajo se gotovo zanimivi časi.
luxmundi
# 22.02.2017 ob 23:41
Uf, ob omembi 7-ih planetov velikosti zemlje, stisnjenih na tako majhnem prostoru takoj pomislim na ekstremno močne plimske sile. Že v primeru Jupitra so te plimske sile Jupitra in ostalih lun dovolj velike, da je luna Io tektonsko najbolj dejavno telo osončja. V tem primeru pa gre za matično zvezdo in medsebojne gravitacijske vplive večjih teles, zato so te plimske sile najbrž dovolj velike, da je večina teh planetov samo razbeljena gmota staljene lave.

Drugače pa ja, takšne zvezde so silno zanimive, takšni zvezdni sistemi bi lahko zaradi dolgoživosti matične zvezde postali dom najnaprednejših civilizacij (predpostavljam, da mi nismo edini).

Seveda ob "skromnih" predpostavkah, ki so omenjene v članku. Potreben je dovolj stabilen izsev zvezde, brez večjih izbruhov sevanja ali materije, planet ustrezne sestave v pasu zlatolaske, ki ni zaklenjen nanjo, ter seveda najpomembnejše - civilizacija mora imeti na razpolago tehnologijo za premagovanje takšnih razdalj. Če nam ne uspe ukriviti prostora ali kako drugače spremeniti strukturo prostor-časa na tej relaciji, bo najkrajši čas potovanja znašal 39 let. Realno pa bo za to pot potreben čas, ki bo zahteval na desetine generacij človeškega rodu.
makoshark
# 22.02.2017 ob 23:11
generusus
Upam, da čim prej postanemo civilizacija tipa II (ali pa bi morda bila že dovolj civilizacija tipa I),
ki bi premosorazmerno s povečevanjem sončevega izseva premikala zemljino orbito navzven.


Če bo človeštvo obstajalo toliko časa, potem bo to dosegljivo. Glede na Fermijev paradoks bi pa lahko tudi sklepali, da je tisti če na začetku napačna predpostavka.
@twwwter
# 22.02.2017 ob 22:46
" izjemno hladna pritlikavka ... bo dokaj enakomerno svetila skozi tisoče milijard let. Sonce ima po drugi strani le okoli 10 milijard let življenjske dobe."

Bodimo skrajno spoštljivi, morda smo odkrili kraj v vesolju, kamor se bo preselilo življenje, kot ga poznamo mi, s pomočjo inteligence v bodočih višjih oblikah, potem ko bo naše sonce dokončno dogorelo.
Galaxy
# 22.02.2017 ob 22:38
mastena

Nasa je ionski pogon predvidevala tudi za nekaj naslednikov Voyagerja, torej sond, ki bi na tak način nabrale veliko hitrost in kakšnem stoletju prispele do najbližje sosednje zvezde.

Ok bom prekšil, kar sem obljubil za novo leto, da ne bom več komentiral tu na Znanost in Tehnologija ...

Najboljši test kako se obnaša v vesolju so naredili, ko je ionski motor pripeljal sondo Dawn do Ceres-a.

Če je za verjet ob poplavi fake news ...

Egyptian Teenager Creates Next-Generation Quantum Space Propulsion System

NASA team pushing towards thermal nuclear propulsion systems

Aljoša drugače pa odličen članek! Kot zmeraj ;-) LP
makoshark
# 22.02.2017 ob 22:35
generusus
# 22.02.2017 ob 21:28

Pač nekoliko premaknemo Zemljino orbito navzven.
generusus
# 22.02.2017 ob 22:22
Za medzvezdna potovanja je bilo do sedaj predlagano mnogo tehnologij, nekatere so več ali manj teoretične, druge pa bodo prav gotovo izvedljive v prihodnjih desetletjih ali stoletjih. Med temi je tudi tehnologija na jedrski pogon, kjer bi energijo pridobivali s pomočjo zlivanja atomskih jeder.

Da bi pospešili 1000 kg težak tovor do desetine svetlobne hitrosti, ki jo lahko zagotovi jedrski pogon, bi potrebovali energijo, ki jo letno porabi vso človeštvo.
BepaJoseph
# 22.02.2017 ob 21:05
pakiram...
bori
# 22.02.2017 ob 20:39
"Hello.. nam je v trgovini zmanjkalo trapista.. ga imate kaj na vašem planetu..?
..78 years later.. "imamo.. ga pošljemo po navadni ali hitri pošti..?"
.. vas pokličem na mobitel.. imamo gužvo.. ;)

.. no, saj današnja komunikacija ni veliko boljša.. za mejo v piranskem zalivu izgleda, kot da je Hrvaška oddaljena najmanj deset svetlobnih let.. še več.. veliko jih koristi mobi v drugo sobo doma..
makoshark
# 24.02.2017 ob 21:49
mb128

Počasi. Težko je takole debatirati, ker nisi koncizen in dodatno namečeš še n novih stvari v en koš. Po vrsti:

Še preden bo Sonce rdeča velikanka, bo postal prevroč. Nekdo je dal podatek, da čez milijardo let bo izsev za 10% večji in vsako nadaljnjo milijardo spet za 10%. Torej bi bilo fajn orbito postopoma nekoliko odmikati. Pri 10% večjem izsevu recimo za 5% - morda veš zakaj 5%? ;) Čez 2 milijardi na 1,1 ae itd. Ko bo Sonce rdeča velikanka, pa verjetno ljudi na Zemlji ne bo več, ker bo že skrajni čas, da se preselimo.

Od Zemlje do Marsa je v primerjavi z zgornjimi številkami še daleč, saj je 50% bolj oddaljen od Sonca kot Zemlja. Jupiter je pa 5x bolj oddaljen kot Zemlja. To ni takoj za Marsom, kot je razbrati tvoj stavek. To je daaaaaaaaaaleč stran za Marsom.

Ko je tip premaknil Jupiter na mesto Marsa (torej 3x bližje, kot je sedaj - kar je zares netrivialna razlika), je Zemljina orbita ostala na svojem mestu, stabilna! To, da je pa tip dodatno premaknil Jupiter neposredno (po spominu je bilo 0,1 ae) za Zemljo, pa je nekaj povsem drugega. To je manj kot 40x dlje od Lune, kar pa je neposredna bližina. Pa še takrat se ni zgodilo nič spektakularnega. Zemlje ni zalučalo ven iz notranjega sistema.

In sedaj naj bi kar naenkrat imel Mars ne vem že kakšen vpliv makoshark?!

Tega nisem zapisal. Daj prosim bodi bolj natančen, ko bereš komentarje. Mars nima praktično nobenega vpliva. Zato je tip postavil Jupiter tja, da bi videl, kakšen "rompompom" se bo zgodil.

Kot ugotaljaš, obrnjena orbita poslabša stabilnost. To pa ni argument v tvoj prid.

Luna se oddaljuje od Zemlje zaradi plimovanja. To je daleč glavni faktor. Ostali planeti so minoren faktor pri tem, če sploh so. Zaradi tega se tudi dan na Zemlji daljša.
Kazalo