Mišo Keskenović uporablja stare fotografske kamere, ki slikajo na steklo. Foto: Goran Rovan
Mišo Keskenović uporablja stare fotografske kamere, ki slikajo na steklo. Foto: Goran Rovan
false
Analogna fotografija je še vedno uporabna in drugje tudi cenjena. Foto: Goran Rovan
false
Izdeluje tudi fotografije na steklu, ki mnogim pričarajo občutek starinskosti in prikličejo spomin na stare čase. Foto: Goran Rovan
false
Ustvaril je tudi niz fotografij, ki jih je natisnil na les kot panjske končnice. Foto: Goran Rovan
false
Potrebno je veliko znanja iz kemije in vztrajnosti, je prepričan Mišo, saj izdelava fotografije na steklu ne omogoča popravljanja napak drugače kot z vztrajnim ponavljanjem, poskušanjem, iskanjem pravih kemičnih formul in osvajanjem tehnike ročnega razvijanja. Foto: Goran Rovan
Fotograf Mile Keskenović

V času velikega razmaha digitalne fotografije je nenavadno, da kdo še sploh uporablja analogne fotografske aparate. Še manj običajno pa je, da kdo ustvarja fotografije na način, kot so to počeli v 19. stoletju. Eden takšnih je Mile Miša Keskenović, ki se je potem, ko je živel že marsikje, zdaj ustalil v vasici Srednje Arto blizu Krškega. Tu se lahko zdaj v miru posveča nekaterim manj znanim fotografskim procesom, kot so mokri kolodijski proces, cianotipija, albuminski papir, slani in karbonski tisk, gumitipija, in še nekaterim drugim.

Mišo Keskenović, rojen v Bosanski Dubici, je osnovno šolo in gimnazijo obiskoval na Hrvaškem, potem pa se je leta 1989 vpisal na Akademijo za gledališče, film in televizijo v Zagrebu. Zaradi vojne se je po dveh letih prepisal na Akademijo dramskih umetnosti v Beogradu, kjer ni mogel diplomirati, saj v tistem času v Srbiji niso mogli razviti niti filma. Tako je študij zaključil šele leta 2013 in si pridobil naziv direktor fotografije - snemalec z magistrsko nalogo na temo mokrega kolodijskega procesa.

S tem in še z nekaterimi drugimi alternativni fotografskimi postopki se je srečal že koncem osemdesetih, let in to v Somboru. Tam je spoznal osnove analogne fotografije 19. stoletja. Od takrat uporablja stare fotoaparate ali fotoaparat, kot je kamera obskura, izdela kar sam. Sicer pa je nekaj opreme kupil, nekaj pa ga je dobil od prijateljev. Glede kemikalij trdi, da jih je še vedno mogoče kupiti, sicer jih izdela kar sam. Doslej je preizkusil kar nekaj fotografskih postopkov, kot so: mokri kolodijski proces, cianotipija, albuminski papir, slani tisk, gumitipija, karbonski tisk, Van Dyke brown.

Sam zase pravi, da ne zavrača sodobnih tehnik, ima tudi digitalni fotoaparat, sicer pa je edina digitalna tehnika, ki jo uporablja, priprava digitalnih internegativov za kontaktne kopirne procese. O tem, zakaj se je za to odločil, pove: »Najprej zato, ker sem rojen v analognem času, ker sem se v tem obdobju tudi šolal. Preizkusil sem se tudi v digitalni fotografiji. Vendar sem pri tem spoznal, da pri tem fotografiranju vedno dobiš digitalno kopijo, nikdar originala. Originalni postopki so zgolj analogni, ki so seveda neponovljivi in edinstveni. Potrebno je veliko znanja iz kemije in vztrajnosti, saj izdelava fotografije na steklu ne omogoča popravljanja napak drugače kot z vztrajnim ponavljanjem, poskušanjem, iskanjem pravih kemičnih formul in usvajanjem tehnike ročnega razvijanja, dokler se končno ne pojavi zadovoljiv rezultat.«

Od leta 2009 organizira in izvaja delavnice, tečaje in demonstracije na temo starih fotografskih postopkov. Tako tudi na Akademiji umetnosti v Novem Sadu in Akademiji dramskih umetnosti v Beogradu. Kot mentor je sodeloval tudi na več fotografskih srečanjih in delavnicah, od Sarfesta v Novem Sadu, FotoPuba v Novem mestu, sodeluje z muzeji v Somboru, Novem Sadu, Arhivom fotografije v Srbiji, Muzejem novejše zgodovine Celje (Pelikanov atelje), Fotografskim muzejem Celje in drugimi.

Mišo ustvarja in razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah širom po svetu. Pri ustvarjanju mu je najbolj pri srcu mokri kolodijski postopek na steklu, ki izvira iz leta 1850. Zanj pravi: »V tem postopku lahko na neki način nadziraš napake in napake nadzirajo tebe. Mislim, da je velika zabloda, da ljudje mislijo, da so nekoč imeli tehnično odlične fotografije. To ni bilo res, danes takšne popolne fotografije resnično dobivamo z digitalno tehniko. V analognih procesih gre namreč za dolge ekspozicije, pojavljajo se težave s svetlobo, temperaturo, kar povzroča določene napake. In v srbskem jeziku pravijo napaki tudi »mana«. Po drugi strani pa se hrana bogov tudi imenuje mana. Morda ni povsem slučajno?«

Na začetku svoje kariere se je več časa posvečal snemanju. Tako je, preden je odšel na fakulteto, delal na televiziji Novi Sad kot asistent snemalca in snemalec, kasneje pa tudi za druge produkcijske hiše. Predvsem je snemal dokumentarne filme, zato je tudi ustanovil Dart&Mart film. Bil je deležen tudi precej nagrad, tako za svoje filmsko kot fotografsko ustvarjanje. Potem ga je pot pred nekaj leti zanesla v Slovenijo, kjer je spoznal antropologinjo Bredo Špacapan in se z njo poročil. Tako sta skupaj ustanovila strokovno Kulturno-umetniško društvo Artotipija, z željo po ohranjanju historičnih fotografskih procesov 19. stoletja, prav tako tudi z namenom spajanja starih in novih fotografskih tehnik, ki omogočajo umetniško izražanje in raziskovanje kreativnih možnosti v fotografiji. Oba sta prepričana, da stare fotografske tehnike še niso za v koš in da se da z njimi še veliko narediti. Po njunem analogni fotopostopki omogočajo širjenje kreativnosti in razumevanje fotografije same, njenih možnosti - dejstev fotografske zgodovine, brez katere ne bi doživljali fotografskega razcveta, kakršnemu smo priča danes.

Goran Rovan, TV Slovenija

https://shutterhub.org.uk/photographers/misa-keskenovic/

Fotograf Mile Keskenović