Pot v preteklost: 35 let od sarajevskih olimpijskih iger
Pred 35 leti, natančneje februarja leta 1984, so v Sarajevu slavnostno odprli prve in edine olimpijske igre, ki jih je gostila nekdanja skupna država, Socialistična federativna republika Jugoslavija.
Radijska oddaja "Sami naši" se je posvetila 14. zimskim olimpijskim igram
Objavljeno: 5. marec 2019 ob 15:02
Ljubljana - MMC RTV SLO

Popularni Vučko – maskota zimskih olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984. Foto: AP

Prvi glas o olimpijadi
Strokovnjaki so ocenili, da je XIV. zimske olimpijske igre v Sarajevu gledalo več kot dve milijardi ljudi. Več kot 30.000 ljudi je bilo vključenih v organizacijo. Mesto je gostilo 12.500 uradnih gostov in športnikov, glavno mesto Bosne in Hercegovine pa je obiskalo več kot 25.000 športnih navdušencev. Nikola Bilić, bosensko-hercegovski športni novinar, bo za vedno ostal v spominu kot poročevalec nepričakovane, ampak izredno pomembne novice za celotni narod.

"Bil sem v skupini jugoslovanskih novinarjev in resnično nismo pričakovali, da bo v konkurenci z japonskim Saporom in švedskim Göteborgom Sarajevo dobilo tako velik športni dogodek. 18. maja 1978 je v hotelu Karavel predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja lord Killanin prišel pred novinarje celotnega sveta in sporočil, da je Sarajevo dobilo organizacijo 14. zimskih olimpijskih iger. V tem trenutku sem začel teči in v petih sekundah sem po telefonu dobil Sarajevo. Takrat je Sarajevo prvič v zgodovini prekinilo radijski program, da sem lahko povedal en sam stavek: 'Na današnjem zasedanju Mednarodnega olimpijskega komiteja je Sarajevo dobilo organizacijo 14. olimpijskih iger leta 1984.' Ta novica se je hitro razširila po celotni Jugoslaviji in od takrat je Sarajevo postalo veliko gradbišče."

Prva medalja
14. februarja 1984, v takrat domačem Sarajevu, je slovenski alpski smučar Jure Franko osvojil srebrno medaljo, prvo jugoslovansko medaljo na zimskih olimpijskih igrah. Še danes se z veseljem spominja tega občutka.

"Dejstvo je bilo, da Jugoslavija do takrat ni dobila medalje in zakaj bi organiziral olimpijske igre nekdo, če ne bi imel možnosti za osvojitev medalje. Tukaj smo bili alpski smučarji v prvih vrstah fronte; od nas se je pričakovalo, da osvojimo medaljo. To je bilo nekako, kot da si z nogami pol metra nad tlemi in lebdiš v zraku. Velik dogodek zame osebno, seveda sem ga potem čutil še toliko bolj, ko sem videl, koliko je to pomenilo drugim. To je bil poseben čas in čar je bilo biti v Sarajevu takrat kot dobitnik prve olimpijske medalje za takratno državo."

Bilo je neverjetno takrat biti Sarajevčan
Zimskih olimpijskih iger v Sarajevu se z veseljem spominja tudi Adnan Frlj, Sarajevčan, ki je bil takrat star 23 let.

"Olimpijske igre v Sarajevu so bile plod Jugoslavije. Zaradi iger je v Bosni in Hercegovini zmanjkovalo elektrike, da bi v Sarajevu gorele luči. Trgovine so bile odprte, promet na ulicah je potekal 24 ur na dan, diskoteke so bile odprte. Spominjam se, da je bilo v določenem času vprašljivo samo odprtje iger, ker je zmanjkalo denarja. Vsi zaposleni so morali dajati prostovoljne prispevke, prostovoljne v narekovajih. Tisti z velikimi plačami, ki so jim veliko odrezali za prispevek, so bili tako imenovani zlati donatorji."

Skakalnice na Igmanu. Foto: Adnan Frlj

Vučko
In res udarniško so pri organizaciji olimpijskih iger delale prav vse države nekdanje Jugoslavije. Maskoto olimpijskih iger, volkca Vučka, ki je popularen še danes, je narisal Slovenec Jože Trobec.

"Kot je rekel že Jure Franko: 'Je čas pred olimpijado in čas po olimpijadi.' Ta me je zagotovo zaznamoval. Moram reči, da nobena maskota ne olimpijska ne na svetovnih prvenstvih ni preživela. Danes je v Sarajevu Vučko živ, skoraj tako, kot je bil v obdobju olimpijade. Prijav na razpis je bilo 1.270. Zanimivo je bilo to, da je bil za množico najrazličnejših kreacij samo en volk. In jaz sem tega volka zagovarjal tako, da je volk v bistvu žival, ki mora preživeti v divjini, to se pravi, da je bojevita. In spomnim se takrat direktorja olimpijskih iger, ki je rekel: Jože, če pripelješ tega volka med ljudi, vsaka ti čast."

Pak je dejansko težek!
V Sarajevu je bilo tiste dni z Vučkom izjemno veselo, se spominja Adnan. Vstopnice za tekme je bilo skoraj nemogoče dobiti. Sarajevske zimske olimpijske igre pa so Sarajevčanom omogočile spoznavanje s športi, ki so jih do takrat lahko gledali le na televiziji.

"Vstopnic nisi mogel dobiti, že vnaprej so bile razdeljene po različnih organizacijah. Povezano je bilo z donatorji. Kdor je bil zlati donator, je dobil vstopnico za finale drsanja, finale hokeja. Drugi, ki smo prispevali od plač, smo dobili vstopnice za manj pomembne dogodke. Tako sem jaz odšel na hokej, zdi se mi, da sta igrali Norveška in Rusija. Pravil ne poznam, vem, da je treba plošček potisniti v mrežo. Včasih je plošček odletel med navijače. Tako sem tudi jaz našel enega. Imel sem ga dolgo za spomin. Takrat sem prvič spoznal, kako težek je."

Tudi narava je sodelovala
Tako Adnan kot Nikola se spominjata čistih ulic v mestu. Pravijo, da snega ni bilo, organizatorji pa so bili zelo zaskrbljeni. Govorilo se je celo o zamiku slavnostnega odprtja. Toda en dan pred odprtjem je padel sneg. Tako močno je snežilo, da mestne službe niso mogle snega očistiti same. Takrat so na pomoč priskočili prav vsi.

Nikola Bilić se spominja: "Tisto noč, kot da nam je sama narava želela pomagati, je v mestu padlo 40 centimetrov, v gorah pa 80 centimetrov snega. Sarajevčani so se izkazali v složnosti. Kar sami so začeli čistiti sneg z ulic. Vse se je dobro izteklo in Sarajevo je dobilo komplimente od predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja Juana Antonia Samarancha, ki je na zapiranju iger povedal, da je Sarajevo bilo najboljši organizator olimpijskih iger do takrat."

Olimpijske stopničke. Foto: Adnan Frlj

Ni problema
Ko pomisli na 14. olimpijske igre, se razen pomanjkanja snega, Adnan spominja tudi po frazi "ni problema". Enostavno je vse bilo mogoče, pravi.

"Dve turistki sta čakali na avtobusni postaji. Vprašali sta voznika, kako priti do olimpijske vasi. Ker jima ni znal pojasniti, ju je enostavno povabil v avtobus in ju odpeljal tja. Tudi potniki niso imeli nič proti. Potrpežljivo so čakali, da voznik odpelje turistki in se potem vrne na svojo redno progo."

Prvi na stezi za bob
Spominja se tudi navdušenja Sarajevčanov nad stezo za bob, ki jo je stražila policija, voditelj pa je opozarjal gledalce, da ne smejo metati sneženih kep v tekmovalce. Spominja se prvega človeka, ki se je spustil po stezi.

"Krožila je zgodba, da je bil neki človek iz gostinstva. Gostinci so po navadi zvečer sedeli na Trebeviću in razlagali, kako uspešni so bili in kako jim je uspelo vse pripraviti. V bližini je bila steza za bob. Zvečer je bila steza pripravljena in ti gostinci so prišli, malo so bili opiti. Ogledali so si startni položaj in nekemu človeku je spodrsnilo, prijateljem pa ga ni uspelo ujeti. Človek je imel 80 kilogramov in pri polni hitrosti je pridrvel navzdol. Spominjajo se ga kot prvega človeka, ki se je spustil po stezi za bob. Ko je prišel na cilj, ni imel več jakne, imel pa je ožganine, kot da bi ga zajel požar."

Zimske olimpijske igre v Sarajevu so ostale v spominu vseh, ki so imeli srečo, da so jih doživeli, pa tudi tistih, ki so odrasli na zdaj že legendarnih zgodbah o tem, kako smo dobili tudi tisto, kar je bilo zunaj samih organizacijskih moči. Sneg in prvo zimsko olimpijsko medaljo prav na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu.

Spomine in fotografije lahko delite tudi na e-pošti saminasi@rtvslo.si

O spominih na olimpijske igre 1984 v Sarajevu

Ivana Stipić Lah, Biljana Žikić, Anja Karović Guzelj, Vesna Hrdlicka Bergelj
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Ta novica trenutno še nima komentarjev.