Jadranka Matić Zupančič: Želim si, da bi poezija našla pot do bralcev
"Dvojnost, paralelnost glasa spremlja Jadranko Matić Zupančič že 44 let in na srečo bralcev je tudi v tej novi zbirki ne zapusti niti za trenutek.
Dvojezična pesniška zbirka Zvočna tapiserija/Zvučna tapiserija v slovenščini in hrvaščini
Objavljeno: 12. maj 2019 ob 07:15
Novo mesto - MMC RTV SLO

Lepota tapiserije je odvisna od jezika, v katerem avtorica ustvarja, odvisna je od svile in volne, s katerima pesnica ustvarja linijo, ji skrbno sledi in ljubosumno pazi kot svoj notranji glas," je v spremni besedi pesniške zbirke zapisala hrvaška pisateljica Nada Gašić.

Ob izidu pete pesniške zbirke Jadranke Matić Zupančič sva se srečali na klepetu ob kavi, kjer je razkrila, kako je ustvarjati v dveh jezikih in kako pomembno je, da ves čas vzpostavlja stik tudi z maternim jezikom, in kaj ji pomaga, da lahko razmišlja in čuti tudi v slovenščini. Pesniško zbirko Zvočna tapiserija je pisala v maternem jeziku – hrvaščini, prevod v slovenščino pa zaupala Nataši Petrov.

Jadranka s svojo zbirko pesmi. Foto: MMC RTV SLO/ B. L.

Še vedno vas vežejo močne vezi na mesto Karlovec, v katerem ste odraščali, poleg tega izdaja pesniške zbirke sovpada s 25. obletnico sodelovanja Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu z Gradsko knjižnico »Ivan Goran Kovačić« v Karlovcu, ki je obenem tudi osrednja knjižnica Slovencev na Hrvaškem.
Zanimivo je, da sem bila sredi enega drugega ustvarjalnega obdobja, saj sem pripravljala
slovensko zbirko, potem pa je prišla ponudba iz Karlovške knjižnice, da bi pripravila
dvojezično zbirko.

Ta pesniška zbirka se tudi razlikuje od vaših prejšnjih zbirk, predvsem v smislu
upoštevanja jezikovnih pravil in tudi oblike pesmi.
V sebi sem odkrila željo, da pri tej zbirki ne bi dosledno upoštevala pravopisnih pravil, do
česar sem prišla z intenzivnim branjem sodobne poezije. Čutila sem, da me ritem nagovarja, da moram zdaj v svojih pesmih nekaj radikalno spremeniti. Nova je tudi pesniška struktura. Prej sem bila bolj hermetična, zdaj sem čutila potrebo, da se malo sprostim v pripovednost in razvodenim to zgoščeno metaforiko. Na tej poti pa moram reči, da mi je zelo pomagala tudi slovenska poezija, predvsem mlajša, ki me je uspela tako direktno nagovoriti, da je v meni sprostila te procese pesniške preobrazbe. Čeprav, če sem bolj natančna, bi lahko rekla, da se je ta proces pri meni dejansko začel pred leti s prebiranjem in prevajanjem pesniške zbirke Poletje Kajetana Koviča.

Pesmi ne nastanejo na en mah. Večkrat se je treba vrniti, se jim dodatno posvetiti, včasih jedobro, da obstojijo nekaj časa in potem vidiš, kje bi lahko kaj popravil, skrajšal ali zamenjalizraz.

O ustvarjanju

V najinem prejšnjem pogovoru ste omenili, da naravo čutite kot del sebe, in v tej pesniški zbirki ste svoje čutenje in opažanje do nje strnili tudi v pesmih.
Z naravo sem zelo povezana in jo globoko čutim. Potrebujem ta mir, da v sebi obnovim vse
miselne procese in sinhronizacija z naravo mi poleg branja najbolj pomaga. Rada berem
pesmi hrvaških pesnikov in pesnic, zlasti Danijela Dragojevića, Josipa Severja, Anko Žagar, Adriano Škunca, Dorto Jagić, Darijo Žilić … veliko je pesnikov, ki mi na nek način omogočajo večjo poglobitev odnosa do jezika in posredno tudi igrivost. Po eni strani name vpliva narava, po drugi pa je zelo močna prvina tudi strast do branja literature. Od slovenskih pesnikov so mi blizu Peter Semolič, Jure Jakob, Tone Škrjanec, Anja Golob. Tudi stik s slovensko poezijo je zame bistvenega pomena. Seveda se človek naleze tudi vplivov, ki so ustvarjalni in v meni zbudijo željo po dodatnem ukvarjanju z jezikom in pesniško strukturo.

Pesmi ne nastanejo na en mah. Večkrat se je treba vrniti, se jim dodatno posvetiti, včasih je
dobro, da obstojijo nekaj časa in potem vidiš, kje bi lahko kaj popravil, skrajšal ali zamenjal
izraz. Če za dalj časa ta ustvarjalni proces odložiš, se lahko včasih čudiš samemu sebi, kako ti je uspelo določene stvari izraziti z besedami. Na pisanje vplivajo tudi podzavestni vzgibi, ki pridejo na plano. Zdi se mi "fajn", da sem se iz te resnosti sprostila in dobila nek zalet. Tudi izražanje je bolj sproščeno in na nek način igrivo. Na določeni stopnji sem prehodila neko pot, ki mi je odprla nova obzorja in v tej smeri bi rada nadaljevala.

Pesniška zbirka je dvojezična in za vas je značilno, da ustvarjate v obeh jezikih, tako
slovenskem kot hrvaškem. Ali je težko krmariti v tem paralelnem svetu hrvaščine in
slovenščine?
To ni vedno lahko. Veliko je pisateljev, ki so se preselili v drugo državo, se čisto prilagodili in
postali odlični pisatelji, ki ustvarjajo v drugem, na novo pridobljenem jeziku. Manj pogosto je to značilno za pesnike. To je veliko lažje, če pride do tega v zgodnjih letih, in sicer že v
sistemu izobraževanja matične države. Jaz sem bila pri tem nekoliko bolj samouka. Študirala sem v Zagrebu in čeprav sem imela lektorat iz slovenščine, standardnega knjižnega slovenskega jezika dejansko nisem poznala. Padla sem v slovenski jezik in kulturo, tako da sem se mogla sama prebijati skozi to. Ogromno mi je pomagalo, da sem lahko delala v eni od večjih osrednjih slovenskih splošnoizobraževalnih knjižnic, tam sem bila na viru najrazličnejših knjižnih novostih in informacij. Tudi prevajanje slovenske poezije in proze v hrvaščino mi je pomagalo ostati v kondiciji obeh jezikov. Ni enostavno in zahteva določeno posvečenost in poglobljenost ter odločitev, da boš vztrajal. Čutiš pa določen klic, da se posvetiš zdaj enemu drugič drugemu jeziku.

Ravno na nastopu v Zagrebu sem videla, da ljudje čutijo mojo poezijo, in to je dobra povratna informacija. Ustvarjalec čuti ali je publika odzivna in dojame tisto, kar je hotel povedati. To čutiš kot električni tok, ki gre od pesnila do poslušalca in se vrne nazaj. Ko je to povezano, vse steče. Tudi pogovor in tvoja interpretacija.

"Zdi se mi prav, da omeniš tudi človeka, ki spremlja tvoje pesnjenje in ti nudi posluh zaustvarjanje. Mi je pa hčerka rekla, da bi bilo fajn, če bi tudi njim, odraslim otrokom, posvetila kakšno pesem," pravi pesnica. Foto: MMC RTV SLO/ B. L.

Kako pravzaprav potekajo preklopi iz enega v drug jezik?
Imam obdobja, ko pišem v enem jeziku, in obdobja, ko pišem v drugem. Če pišem v
hrvaščini, moram biti tudi z mislimi v tem jeziku. V slovenščini veliko berem in komuniciram, če pa želim ustvarjati, se moram veliko bolj osredotočiti na jezik v literarnem in oblikovnem smislu. Ko ustvarjam v hrvaščini, pa intenzivno berem v tem jeziku. S tem sprožim mehanizme, ki prebudijo moj jezikovni čut za materinščino in se te poti znova obnovijo. Dejstvo je, da sem 44 let izven tega jezika. Tako da se včasih sama sebi zdim kot nekakšna razdvojena osebnost, ki mora eno polovico zatisniti, da je lahko druga polovica aktivna. Seveda to velja v pesniškem smislu in ne komunikacijskem (doda v smehu).

V tej zbirki ste se dotaknili tudi aktualnega dogajanja in tem, o katerih prej niste spregovorili preko poezije.
Mislim, da se je to pokazalo pri slovenskih pesmih, ko sem reagirala na določene situacije,
kar se je preselilo tudi v hrvaško poezijo, in na ta način sem se osvobodila. Da sem odprla
prostor v poeziji tudi za vsakodnevna dogajanja in moje kritično gledanje na določene
situacije. Pesnik je ravno tako sodeležnik, ker sobiva in živi v družbi ter doživlja vse tisto, kar doživljajo drugi, in se tudi odziva. Eni se odzivajo politično, drugi s sliko ali kako drugače, zato se mi zdi, da je to čas, ko morajo reagirati tudi pesniki. Vsi nekaj čutimo, ampak si pogosto ne upamo izraziti.

Pesniško zbirko ste posvetili možu, čeprav ste omenili, da prej družine in osebnih
doživljanj niste vpletali v ustvarjanje.
Zdi se mi prav, da omeniš tudi človeka, ki spremlja tvoje pesnjenje in ti nudi posluh za
ustvarjanje. Mi je pa hčerka rekla, da bi bilo fajn, če bi tudi njim, odraslim otrokom, posvetila kakšno pesem. Torej bo verjetno naslednja zbirka morala biti posvečena tudi njim (smeh). Čeprav vidim, da nekateri pesniki svoja osebna doživljanja in fragmente življenja prenesejo direktno v poezijo, se jaz tega prej nisem toliko posluževala. Zdaj pa sem prišla do tega, da verjetno tudi to ni tako napačno. Iz avtobiografskega dela odstreš določene delčke in daš vpogled v svoje življenje, ki je tudi na nek način tudi sestavni del življenja someščanov, kateri pripadaš.

Vez med jezikom in ljudmi je najmočnejša, ste povedali v enem izmed pogovorov.
S spoznavanjem jezikov in jezika je vse vključeno. Ne gre samo za poznavanje jezikovnih
norm, gre za razmišljanje o jeziku, dojemanje jezika in kulture, izkušnje, pretok,
komunikacijo z drugimi, njihov vpliv na tvoje razmišljanje in grajenje tvoje osebnosti.
Vsak, ki pride v drugo jezikovno okolje, ne ostane neomadeževan. In te interference so nujne in potrebne. Nekje znotraj sebe zgradiš tudi drugo osebnost, ne seveda v shizofrenem smislu, ampak enostavno spremeniš določene navade, prejšnje pa lahko nadgradiš z novimi in drugačnimi pomeni.

Bojana Lekše
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Ta novica trenutno še nima komentarjev.