Če bi Švicarija lahko pripovedovala zgodbe, bi bila marsikatera žalostna
Švicarija je film o eni sami hiši, sicer mogočni, nenavadni, skoraj kičasto okrancljani. Zgodba o hiši, ki je bila domovanje umetnikov, potomcev ruskih prebežnikov, posebnežev.
Dokumentarec Švicarija
Objavljeno: 14. maj 2019 ob 09:36,
zadnji poseg: 15. maj 2019 ob 12:18
Ljubljana - MMC RTV SLO

Hotel Tivoli kmalu po odprtju. Foto: NUK

Švicarije nisem poznal, dokler nisem začel pripravljati diplomskega filma o ljubljanski promenadi Od Kneippa do kofeta s smetanco in nazaj. Promenada je šla iz središča mesta, od pošte po Cankarjevi cesti skozi Tivoli do Podturnske graščine, ki so jo imenovali tudi Grad Tivoli.


Esej o Švicariji je povabilo k ogledu dokumentarnega filma Švicarija, ki je nastal po scenariju in v režiji Amirja Muratovića. Ogledate si ga lahko na posnetku na dnu besedila.


V gradu je bil takrat sedež Mednarodnega grafičnega likovnega centra in težko sem si predstavljal, da so bila v prostornih razstavnih dvoranah, ki krožno potekajo skozi prvo nadstropje, nekoč stanovanja, da sta se tu razlegala otroški smeh in jok. Takrat sem postal pozoren, da sta ob gradu še dve stavbi. Spodnji, podolgovati grajski pristavi so pravili Konjušnica in tudi tu so v preteklosti domovali slikarji: Miha Maleš, Milan Bizovičar, Ivan Seljak Čopič. Malo višje na vzpetini, skoraj popolnoma skrita v gozdu, pa je stala mogočna Švicarija. Pod napuščem okoli stavbe so ležali večji kosi lesa, po dvorišču so bili razmetani različni predmeti, nenavadne skulpture, pred hišo so bili parkirani neugledni avtomobili. Ganki so bili razpotegnjeni čez celotno pročelje in polni rož, povsod se je sušilo perilo. Prostoru sem se s strahom približal, kot da se približujem nekemu zasebnemu posestvu. Pozneje sem spoznal, da so tudi stanovalci ta del Tivolija razumeli kot svoje ozemlje. Otroci so preganjali parčke, ki so iskali zatočišča v bližnji goščavi, plezali so po drevesih, imeli nenehne bitke s spodnjimi otroki – tistimi iz Konjušnice. Čeprav si imel med drevesnimi debli pogled na Ljubljano kot na dlani, je bil tu skrit in drugačen svet.

Na razglednici se vidi Švicarija, ki jo je dal zgraditi Radetzky, levo in desno pa sta paviljona, ki ju je postavila mestna občina. Foto: ZVKDS Ljubljana

Že sama struktura spominja na tradicionalno arhitekturo, saj je spodnji del zidan in oblečen v kamen, zgoraj pa prevladuje obloga iz lesenih brun. Stavba je mogočna, vendar zaradi členjenega ostrešja ohranja simbolno podobo hiše. Fasade v vseh nadstropjih obkroža širok gank. Arhitekt je povzel ljudsko motiviko okrasja ograj, stene so bile poslikane s cvetličnimi vzorci, z gorenjskimi nageljni, v nekaterih prostorih so bile lončene peči z značilno klopjo in zapečkom.

Amir Muratović

Vstop v stavbo ni bil prijeten. Vhodna veža je bila predimenzionirana, ob steni je bilo polno razmajanih poštnih nabiralnikov s prečrtanimi priimki, ki so pričali, da se je tu zvrstilo že veliko družin. Škripajoče stopnice so vodile mimo skupnih stranišč v nadstropje. Ob dolgem temačnem hodniku so se vrstila številna vrata. Za temi vrati so živeli zanimivi ljudje, ki Švicarije nikoli ne bi zamenjali za svetlo, novo blokovsko stanovanje. Eden takih je bil Ludvik Boštjančič, s svojo močno postavo je predstavljal nekakšnega očeta Švicarije. Ko sta z ženo Lenke in dvema otrokoma leta 1953 prišla stanovat v velik osrednji prostor drugega nadstropja, je bilo notri smetišče. Do drugega nadstropja voda sploh ni prišla, včasih je bilo treba ponjo z lavorji vse do čolnarne. Ludvik je bil ’tausendkünstler’, mojster za vse; prostor je pregradil, napeljal vodo in za družino opremil udobno stanovanje. Bil je prvi pri urejanju skupnih prostorov, naredil je novo ograjo na stopnišču. Na dvorišču je imel delavnico, tam so nastajale skulpture, kiparjem pa je pomagal pri varjenju. „S silo so me gor spravili, s silo me bodo dol, ali pa z nogam naprej,” nam je rekel. Dvajset let pozneje, leta 2012, je bil med zadnjimi, ki so se izselili iz Švicarije. Njegovo in številne druge zgodbe iz Švicarije je v svoji diplomski nalogi opisal njegov vnuk, etnolog Andraž Boštjančič.

V prvem nadstropju je stanoval Robert Stockbauer, ljubiteljski slikar, ki se je sprehajal po mestni promenadi in ponujal svoje slike z motivi Ljubljane, Tivolija ali pa bolj ali manj razkritih deklet. Marsikatero je zvabil v svojo sobico v Švicariji, da bi jo tam naslikal. V boljših časih naj bi imel v Švicariji klavir.

Grad Tivoli. Pred njim je v spomin na nekdanjega stanovalca stal spomenik Josefu Radetzkyju. Foto: ZVKDS Ljubljana

Prav vsak izmed stanovalcev je imel zanimivo zgodbo.

Od Gostišča Tivoli do Park hotela Tivoli
„V odboru Kazinskega društva se je porodila misel, da naj bi se priredilo za poletne mesece blizu mesta razvedrišče,” piše Staroslav v knjigi Gostilne v stari Ljubljani. „V prijetni senci košatih dreves nad tivolskim gradičem so napravili stan gostilni, ki so jo dne 8. junija 1835 otvorili z godbo in umetnim ognjem. Nudila je izprva vino, kavo, mrzla jedila, pozneje tudi gorka in pivo. Vsako leto dne 1. maja se je obnavljala slovenska otvoritev. Leta 1838. se je otvorila v velikonočnih praznikih. Ob nedeljah popoldne je zabavala Ljubljančane tamkaj vojaška godba.”

Po zabavišču, ki je bilo v okolici Dunaja urejeno nekaj let prej, so gostišče imenovali Tivoli. Nekateri so kraju rekli Belvedere, a to ime je kmalu utonilo v pozabo. Čisto mogoče je, da je pravzaprav gostišče določilo ime mestnemu parku Tivoli.

Sredi 19. stoletja je cesar Franc Jožef I. kupil Podturnsko graščino in jo prepustil v dosmrtni užitek svojemu soborcu z italijanskih bojišč Josefu Radetzkyju. Pogumni avstrijski feldmaršal, ki ga slavi Radetzky marš Johanna Straussa starejšega, je rad zahajal v Slovenijo, saj je bila njegova žena grofica Strassoldo – Grafenberg iz Tržiča. Radetzky je uredil okolico gradu in park odprl za javnost. Ko je čez nekaj let posestvo vrnil cesarju, ga je leta 1864 kupila Mestna občina. Pred gostiščem so postavili dva paviljona, s ploščadi med njima pa se je odpiral pogled proti mestu. Vendar je prostor pred švicarsko hišico še vedno veljal za srečevališče nemško usmerjenega Kazinskega društva. Slovenskega obiska je bilo bolj malo, saj so natakarice naročilo v slovenskem jeziku rade preslišale. V časopisih so lastnika Hansa Edra opozarjali, da je ’Švicarija pri Ljubljani’.

Razgibano družabno življenje pred Švicarijo je upodobljeno na razglednici. Foto: DLIB – Digitalna knjižnica Slovenije.

To se je spremenilo ob prelomu stoletja, ko je gostišče prevzel Fritz Novak. Oglasi v tedanjih časopisih vabijo na monakovsko pivo, frančiškansko Leist-pivo in Koslerjevo carsko pivo, pa na veliko pojedino klobas … Opozarjajo na Zajtrkovalni koncert, pa koncerte vojaške in ciganske godbe.

Naslednji najemnik Ivan Kenda je imel bolj velikopotezne načrte. Mestne oblasti je prepričal, da so poslopja v zelo slabem stanju in da ne zadostujejo zahtevam časa. V mestnem svetu so želeli postaviti poslopje, ki bo „okras mestu samemu, občinstvu pa v užitek in zabavo”.

Župan Ivan Hribar se je zavedal nemškega značaja tega prostora, ki ga je zaradi Kazinskega društva imela Švicarija: „Ciril Koch mi je nasvetoval. da bi si rad ogledal hiše, raztresene v berlinski okolici. Jaz sem pa premišljeval in si mislil, da bi bilo prav, ako si ustvarimo slovenski narodni slog. Naročil sem zato g. Kochu, da naj gre v Bohinj, v Kropo in pa v kranjsko okolico, kjer dobi primerne slovenske večje hiše. G. Ciril Koch je prinesel seboj slike in napravil načrt. Vsa stavba bi imela bohinjski, kroparski in kranjski slog.”

Že sama struktura spominja na tradicionalno arhitekturo, saj je spodnji del zidan in oblečen v kamen, zgoraj pa prevladuje obloga iz lesenih brun. Stavba je mogočna, vendar zaradi členjenega ostrešja ohranja simbolno podobo hiše. Fasade v vseh nadstropjih obkroža širok gank. Arhitekt je povzel ljudsko motiviko okrasja ograj, stene so bile poslikane s cvetličnimi vzorci, z gorenjskimi nageljni, v nekaterih prostorih so bile lončene peči z značilno klopjo in zapečkom. Tudi notranja oprema se zgleduje po opremi slovenskih kmečkih domov. V svoji strukturi pa je bila stavba zelo moderna. Skeletna gradnja je omogočila prostorno dvorano v pritličju, pri obnovi so odkrili tudi zanimivo nosilno konstrukcijo balkonov, ki je bila skrita v lesenih stebrih.

Kmečka soba, v kateri so se zbirali ljubljanski boemi. Foto: NUK

Hotel Tivoli so gradili zadaj za staro Švicarijo, ki je ves ta čas nemoteno delovala. Ko so jo podrli, je nastala velika ploščad, namenjena gostilniškim mizam in plesišču. Stroški gradnje so s 105.000 narasli na 200.000 kron. Ivan Kenda je že kmalu po prevzemu hotela ugotovil, da ne ustreza vsem potrebam sodobnega hotela. Že takrat so se pritoževali nad vodovodno napeljavo. Potrebovali so večji prostor za shranjevanje mesa in ledenico. V ta namen so že po enem letu na severnem delu zgradili prizidek. Drugi večji poseg se je zgodil, ko so odprto osrednjo lopo, ki je bila predvidena za oder, zasteklili in s tem razširili notranji gostinski del.

Ivan Cankar v ’pribežališču grešnikov’
V Hotelu Tivoli se je kmalu po odprtju naselil Ivan Cankar. Sredi novembra je pripotoval iz Sarajeva, kjer je bil mesec in pol gost pri nadškofu Josipu Stadlerju. Svoji ’Preljubi Štefki’, zaročenki Löfflerjevi, je 27. decembra 1909 pisal: „Ne misli tudi, da povešam glavo. Na vso srečo se je tako naključilo, da brez denarja dobro jem in dobro pijem. Nisem edina uboga duša tu gori. Ta hotel smo krstili za ’pribežališče grešnikov’. Je eleganten in nov hotel, nekdanja ’švicarija’, s prekrasno lego — a, kar je poglavitno, s hotelirjem, ki ne vprašuje po denarju, in z natakarico, ki daje ubogemu slovenskemu pesništvu neomejen kredit; sicer pa Te je že na neki razglednici pozdravila. Tako torej lahko čakam boljšega vremena — da me le ne bi skrbelo zate. Včeraj si morala odločno slišati, tolikokrat smo v ’izbici ubogih grešnikov’ trknili na Tvoje zdravje. Na tihem pa sem si mislil: kaj neki dela, kaj si neki misli? Sam nisem vedel, kdaj sem postal žalosten, dokler me ni nekdo vprašal, kdo me je užalil.”

’Grešniki’ so se sestajali v Kmečki sobi, ki je ohranjena tudi na nekaj fotografijah. Fotografiranje Cankar omeni tudi v pismu v začetku marca 1910: „Pred štirinajstimi dnevi smo se (spoprijateljeni hotelski gostje) dali fotografirati; ampak lump ne prinese slik, drugače bi Ti eno že zdavnaj poslal.” France Dobrovoljc v Cankarjevem albumu zapiše, da si je Cankar „bržkone po zgledu ali morda celo na nasvet ljubljanskih bohemov, ki so tam že stanovali (npr. Vladimir Levstik, V. M. Zalar, Miha Čop) začasno najel v tem hotelu sobo v II. nadstropju levo. Večino dneva pa je prebil v tako imenovani ’kmečki sobi’ v I. nadstropju v živahni debati z bohemsko druščino umetnikov, igralcev in literatov, ki so redno prihajali na obisk iz mesta (npr. Hinko Smrekar, Maksim Gaspari, Anton Verovšek, Ružena Noskova, Cvetko Golar, Ivan Lah itd.) ali pa je pisal pri mizi, kadar ni bilo gostov.”

Le nekaj dni zatem, ko se je Cankar naselil v Hotelu Tivoli, 21. in 22. novembra 1909, je bila v njem konferenca zastopnikov vseh južnoslovanskih socialnodemokratskih strank. Cankarjev prijatelj Etbin Kristan je bil zagovornik Tivolske resolucije, ki je predvidevala združitev strank teh dežel ne le politično, temveč tudi kulturno in jezikovno. Cankar se je zavedal, da bi to pomenilo izginotje Slovencev in se iz protesta konference ni udeležil. Delegati so zborovali v nezakurjeni veliki dvorani, on pa je sedel v Kmečki sobi, kar slikovito opiše Janez Kocmur v članku Malo popravka: „Na nasprotni strani ob steni je sedel za mizo Cankar, srepo bulječ v okno ob vratih, kakor da hoče s pogledom predreti neprozorno steklo. … ’Na – beri!’ rečem, stopivši bliže, moleč mu z desnico papir. ’Pusti me! Fej!’ zakriči ves besen, in še preden sem imel čas umakniti se, zamahne z desnico po papirju, da mi natrgan pade iz roke. Začne se premikati v ostrih sunkih, kakor da sedi prikovan na žarečem oglju, udarjati ob mizo, neprestano sikajoč: ’Fej, svinje! Izdajalci! Judeži!’ V hipu šine po koncu, vrže na glavo klobuk in obleče površnik, plane skozi vrata, neprestano sikajoč: ’Barabe! Svinje! ...” Cankar je z idejami poenotenja narodov energično obračunal v znamenitem predavanju Slovenci in Jugoslovani leta 1913.

Maksim Gaspari je bil reden gost Švicarije. Njegovo risbo so izdali na razglednici. Foto: ZVKDS Ljubljana

Hotelske sobe naseli ruska izseljenska skupnost
Najemnik Ivan Kenda se je iz hotela v Tivoliju umaknil že po treh letih. Do kakšnih nesoglasij je prišlo, lahko samo ugibamo. Znano je, da zaradi napak pri gradnji dve leti ni želel plačevati najemnine. Takrat je prevzel in uspešno vodil hotel v Sofiji v Bolgariji, po I. svetovni vojni pa je svojo dejavnost preselil na Bled, kjer je veliko naredil za razvoj tamkajšnjega turizma. Bil je tudi blejski župan.

Hotel Tivoli je zamenjal še nekaj najemnikov. Prirejali so koncerte, društvena srečanja, plese in veselice. Namesto hotela so v nadstropjih uredili letovišče Ferijalnega saveza. Razmišljali so, da bi stavbo namenili zaslužnim občanom ali pa da bi bil tu Dečji dom. Leta 1934 so se na mestni občini odločili, da v hišo nastanijo pripadnike ruske skupnosti, ki so živeli na različnih lokacijah v Ljubljani.

Akademski kipar Boris Prokofjev je potomec družine, ki izhaja iz carske Rusije. Njegov oče je v Rusiji obiskoval vojaško srednjo šolo, vojaško akademijo, kot so jo imenovali. Ko se je začela prva svetovna vojna, je mladeniče blizu meje zajela turška carska vojska. Njegov oče je bil nekaj časa v ujetništvu, potem pa vandral po Balkanu in se na koncu ustalil v Ljubljani. Boris je eden izmed sedmih otrok. Ob večerih, ko so jih starši klicali domov, so po Tivoliju odmevala mehka ruska imena. Trije so rojeni prav v Švicariji, tudi njegov brat Aleksander, kipar samouk.

Skupnost izseljencev, ki so pred revolucijo zbežali iz Rusije, v Sloveniji ni bila majhna. Predstavljali so nižjo aristokracijo in dokler so živeli od prihrankov, ki so jih prinesli s seboj, je bilo bivanje bolj razkošno, čez leta pa je Švicarijo prevevala vse večja revščina. Nekaterih vsakdanjih reči preprosto niso znali in ohranjena je zgodba o vedeževalki Viktoriji Kožuharovi, ki je kokoš kuhala z drobovjem in perjem vred. Med njimi so bili tudi rokodelci in umetniki. Zakonca Borisov sta delala ikone za pravoslavno cerkev, Sarnavski je izdeloval tekmovalne florete in svinčene vojake, Draža Hripun usnjeno galanterijo. Združevali so se v kulturna društva, tu je imela sedež Ruska matica.

Ena najbolj znanih umetnic ruskega rodu je bila igralka Marija Nikolajevna Borislavska, z umetniškim imenom Marija Nablocka. V Slovenijo je prišla za svojim možem, gledališkim režiserjem Borisom Putjato. Vrsto let je blestela v ljubljanski Drami. Med italijansko in nemško okupacijo je ostala brez dohodkov in po vojni se je iz hotela preselila v skromno podstrešno sobico v Tivoliju.

Marsikatera zgodba iz Švicarije je povezana z zbirateljstvom. Ko si vstopal v ateljeje, si se počutil kot v nekakšnem kabinetu čudes, vse je bilo natrpano, komaj si se sprehajal med skulpturami, z vseh sten so te nagovarjali najrazličnejši predmeti. A pri umetnikih je bilo to razumljivo, saj so bile to shrambe umetniških poskusov dveh, treh ali štirih desetletij. Stanovalci so zbirali značke. Neka gospa je zbirala mačke, na koncu jih je imela nekaj deset.

Amir Muratović

Marsikatera zgodba iz Švicarije je povezana z zbirateljstvom. Ko si vstopal v ateljeje, si se počutil kot v nekakšnem kabinetu čudes, vse je bilo natrpano, komaj si se sprehajal med skulpturami, z vseh sten so te nagovarjali najrazličnejši predmeti. A pri umetnikih je bilo to razumljivo, saj so bile to shrambe umetniških poskusov dveh, treh ali štirih desetletij. Stanovalci so zbirali značke. Neka gospa je zbirala mačke, na koncu jih je imela nekaj deset.

Ta hiša bi lahko dolgo pripovedovala svoje zgodbe in marsikatera bi bila z žalostnim koncem. Poznal sem možakarja, ki je imel v Švicariji dve manjši stanovanji in obe sta bili do vrha natrpani s predmeti. Pripovedoval je o svojem dedu, ki naj bi kot ruski častnik nosil zlato sabljo. Sablje verjetno ni bilo, so bile pa številne druge kulturne dragocenosti, ki jih je zbiral od otroštva. To nepregledno kramo so mu pomagali preseliti v novo stanovanje. Umrl je osamljen sredi vseh teh reči, stanovanje so izpraznili in zapuščina je romala na odpad.
Stanovanja v Švicariji niso bila več cenjena. Mestne oblasti so tu naselile družine, ki so nujno potrebovale zatočišče. Tudi tiste, ki so jih izselili iz Cukrarne ali Kolizeja. Stavbe sta se prijeli imeni golobnjak in ščurkov grad.

Atelje sredi gozda
Visoki prostori z velikimi okni v pritličju so bili pozimi hladni in zato neprimerni za stanovanja. Bili pa so primerni za kiparske ateljeje in med prvimi se je tu že med drugo svetovno vojno naselil avtor Prešernovega spomenika Ivan Zajec. Sledili so mu kolegi Zdenko Kalin, Karel Putrih, Alojz Kogovšek in Anton Sigulin, malo pozneje Stojan Batič, Janez Lenassi in Ivan Štrekelj. Kar nekaj njihovih del stoji ob sprehajalnih poteh v Tivoliju: Kalinov Pastirček, Batičev Balet pod Tivolskim gradom, Kogovškov Rudar in Štrekljev Spomenik talcem blizu vrtnarije.
Tega obdobja se spominja Boris Prokofjev, ki je kot otrok zahajal v atelje k Batiču, Kalinu, pomagal mešati glino in vezati križce. "Otroci iz Švicarije smo bili suhi kot gliste," pravi, zato so bili kiparjem pogosto za model. V skulpturah Zdenka Kalina in Karla Putriha, ki krasijo pročelje Državnega zbora, bi lahko prepoznali podobe otrok iz Švicarije.

Pozneje je Boris dobil svoj atelje, skrbel pa je tudi, da so bili drugi prostori zasedeni, in vodil evidenco umetnikov Švicarije. Našteje 20 akademsko izobraženih kiparjev in 9 slikarjev. Poleg že omenjenih sta bila tu brata Drago in Dušan Tršar, Tone Lapajne in Dragica Čadež, Lujo Vodopivec, Jakov Brdar, Julijan Renko, Boštjan Putrih, Mik Simčič, Maja in Jaka Mihelič, nekaj časa tudi Jiri Bezlaj. Karel Plemenitaš, Janko Testen, France Gruden, Sergej Kapus, Ivan Fidler, Marija Flegar, Jasna Kozar, Miran Mohar in morda še kdo pa so bili slikarji, ki so ustvarjali v Tivoliju.

Slikar Silvester Plotajs Sicoe je za motive svojih slik izbral tivolska drevesa. Foto: Amir Muratović

Življenje med kiparji je marsikaterega stanovalca Švicarije spodbudilo, da je je odločil za umetniško pot ali pa se je s kiparstvom ukvarjal ljubiteljsko. Nekateri so rezljali lesene kipce, izdelovali lučke iz rogov, varili različne uporabne predmete. Veljalo pa je tudi obratno: prebivalci so nemalokrat pomagali umetnikom rešiti kakšen tehnični ali celo likovni problem. Tivoli in Švicarija sta bila s svojo posebno energijo za marsikoga vir ustvarjalnega navdiha. Pri Dragici Čadež in Jakovu Brdarju so otroci iz Švicarije ustvarjali z glino, pa ne le oni; v uk so prihajali mladi, ki so se pripravljali na sprejemne izpite na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Brdarjev atelje je bil prostor pogovorov o umetnosti, pogosto ob kozarčku terana; Jakov našteje Daneta Zajca, Nika Grafenauerja, Andreja Medveda, Tomaža Šalamuna, Jožeta Snoja, Milana Deklevo … Na začetku osemdesetih je Lujo Vodopivec po vzoru Newyorških galerij svoj atelje spremenil v Galerijo Tivoli in s kolegi so pripravili dve odmevni skupinski razstavi sodobne umetnosti.

Dragica Čadež je v visokem prostoru, ki se je odprl ob stopnišču, postavila umetniško instalacijo. Foto: Amir Muratović

Novo življenje Švicarije
Stoletje po nastanku je bila stavba navzven videti zanemarjena, v notranjosti pa so si stanovalci uredili prijetne domove. Skupne skrbi so jih povezale. Napeljali so boljši vodovod, popravili hodnike, zbirali so denar za novo streho, urejali okolico. Po osamosvojitvi sprejeti stanovanjski zakon jim je omogočil, da so postali lastniki stanovanj. Izjemna lokacija, ki je bila sredi mesta in obenem sredi gozda, je bila več vredna od udobja novogradenj. V Švicariji so se v močno skupnost povezali stanovalci in umetniki.

Čeprav so ves čas čutili, da se bodo nekoč morali izseliti, jih je odločitev Mestne občine Ljubljana o celoviti prenovi leta 2008 presenetila. Na mestu niso imeli lahke naloge. Poiskati je bilo treba 19 nadomestnih stanovanj in 8 ateljejev za umetnike in ta proces je trajal kar nekaj let. Stanovalci – nekateri so živeli v Švicariji od otroštva – so težko sprejeli selitev. Kiparji so se zavedali, da tako prostornih ateljejev ne bodo več imeli. Nekateri so dobili prostore na Kongresnem trgu. Dragica Čadež in Dušan Tršar sta na Gornjem trgu znova soseda, kot sta bila v Švicariji. Dragica je desetletja z motorno žago oblikovala skulpture, jih žgala z varilcem, pod širokim napuščem sušila les … z odhodom iz Švicarije se je odpovedala velikim formatom in se posvetila keramiki. Jakov Brdar po izselitvi ni več prestopil praga Švicarije in tudi v Tivoli ne pride več.

Atelje Luja Vodopivca je bil v prizidku, ki ga danes ni več. Foto: Amir Muratović

Švicarija je ostala brez prebivalcev in začeli so temeljito prenovo. Z luščenjem ometa in rušenjem začasnih sten se je odkrivala zgodovina stavbe. Stavbno pohištvo so ohranili skoraj v celoti. Stara, nepravilno oblikovana stekla so prestavili na pročelje. Večina prostorov je imela stenske poslikave in nekatere med njimi so rekonstruirali in ohranili na površju. Umetnostna zgodovinarka Tatjana Adamič, ki je za konservatorsko vodenje prenove Švicarije prejela Steletovo nagrado, in arhitektka Maruša Zorec sta v nenehnem dialogu poskušali izpolniti dve nalogi: prikazati stavbo, kakršna je bila leta 1909, in obenem ustvariti svetle, sveže, sodobne prostore, ki bodo uporabni za umetnike. Odločili so se za prvotno podobo stavbe, zato so le leto mlajši prizidek podrli in ga nadomestili s sodobnim. Pred Švicarijo je prostorna ploščad, s prečiščeno parkovno ureditvijo pa se je odprl pogled na mesto. In obratno: zdaj Švicarijo vidimo iz mesta in nenavadna stavba sredi gozda nas vabi, da jo obiščemo.

Arhitektka Maruša Zorec je bdela nad tenkočutno prenovo Švicarije. Foto: Amir Muratović

Jerneja Batič je na Oddelku za kulturo MOL vrsto let pripravljala prenovo Švicarije. Ko je bila obnova stavbe v polnem zamahu, je umrl njen oče, kipar Stojan Batič. Batič ni dolgo ustvarjal v Švicariji, preselil se je v enega izmed ateljejev na Svetčevi ulici v Rožni Dolini, ki so jih zgradili za ustvarjanje monumentalnih plastik. A njegov atelje je bil pomemben pričevalec časa, zato so ga na Jernejino pobudo v celoti preselili v nekdanjo hotelsko točilnico. Če ta prostor s kipci na policah, katalogih v omari, fotografijami v predalih in slikami na stenah primerjamo z ohranjenimi televizijskimi posnetki kiparjevega ateljeja, smo presenečeni nad neverjetno podobnostjo ambientov. Zvok Batičevega radijskega sprejemnika obiskovalcem pričara nekdanje vzdušje umetnikovega ateljeja ... To ni muzejski prostor, v katerem bi bilo prepovedano dotikanje; v rekonstruiranem ateljeju prirejajo predavanja in kiparske delavnice, pri katerih uporabljajo Batičevo kiparsko orodje.

Ta zgodba pojasni temeljno izhodišče prenove: želeli so ohraniti patino stavbe in njene zgodbe, obenem pa prostor prepustiti ustvarjalnosti in obiskovalcem. Pritličje je namenjeno javnosti, prostorna dvorana se iz kavarne ali bistroja lahko prelevi v prizorišče koncertov, performansov, predstav, poslovnih srečanj ali porok. Hodniki v vseh nadstropjih so tudi razstavni prostori. Kiparji in slikarji nas vabijo, da vstopimo v njihove ateljeje.

Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli na razpisu izbrani umetniki Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak, Veljko Zejak, Ana Sluga, Marija Mojca Pungerčar, Anja Jerčič Jakob, Martina Štirn in Neža Knez. Prvi se je naselil Sicoe, ki je že v nekaj mesecih ustvaril za celo razstavo slik s tivolskimi drevesi. Damijan Kracina je modeliral plastiki, ki zdaj zapolnjujeta niši na pročelju Narodne galerije. Pot skozi park proti Švicariji terja nekaj napora, a obenem čas za razmišljanje o ateljejskem delu.

V prostoru, kjer je postavljen atelje Stojana Batiča, potekajo predavanja in kiparske delavnice. Foto: Amir Muratović

Leta 1909, že prve mesece po odprtju, so stavbo naselili boemi, nato posebneži, ruski prebežniki. Desetletja pozneje so jo zavzeli kiparji. Čeprav je hotela stavba biti hotel, je bila to le kratek čas. Danes je spremenjena v Ustvarjalni center Švicarija in ponovno jo naseljujejo umetniki. Živeti z umetnostjo je njena usoda.

Premiera filma Švicarija Amirja Muratovića
Švicarija

Amir Muratović
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Facebook