Moskva v zadnjih letih pospešeno gradi nove bloke, stare pa ruši. Foto: Reuters
Moskva v zadnjih letih pospešeno gradi nove bloke, stare pa ruši. Foto: Reuters
Projekt rušenja se je začel že leta 1999, a takrat ni bil do konca izpeljan. Foto: Reuters
Hruščovke v Moskvi v ospredju, novogradnje v ozadju. Foto: Google Maps
Hruščovke imajo majhne sobe, slabo izolacijo, nizke strope in pomanjkljiv vodovod, a so ruskim družinam omogočile lastno stanovanje in veliko zelenih površin. Kar je danes luksuz. Foto: Reuters
Sovjetski tip stanovanjskih blokov so gradili po celotni nekdanji skupni državi - na sliki veduta Tbilisija v Gruziji, kjer socialističnim blokom delajo družbo moderni. Foto: Reuters
V Moskvi so zadnjo hruščovko zgradili leta 1971, po preostali Sovjetski zvezi so jih gradili še vse do padca komunizma. Foto: Reuters
Gradnja nove Moskve. Oblasti prebivalcem hruščovk obljubljajo stanovanja, za 20 odstotkov večja od obstoječih, a podrobnosti ne želijo razkriti. Foto: Reuters

Gre za urbanistični projekt nepredstavljivih razsežnosti – oblasti nameravajo v manj kot dveh letih zrušiti do 7.900 dotrajanih stanovanjskih blokov, zgrajenih v 60. letih, in jih zamenjati z novimi.

Kot je februarja povedal moskovski župan Sergej Sobjanin, bodo do maja zbirali podporo prebivalcev hruščovk, nato bo sledilo formalno glasovanje, za tem pa rušenje od štiri- do petnadstropnih betonskih in opečnatih blokov, celotnih sosesk, ki naj bi kazile podobo "moderne" Moskve. Proces rušenja na skupni površini 25 kvadratnih kilometrov naj bi bil končan do konca leta 2018, kritiki načrta pa se sprašujejo, kako bo oblastem uspelo nato tako na hitro zgraditi na tisoče novih stanovanjskih kompleksov, o katerih pristojni niso razkrili še praktično nič.

Nizkocenovni bloki, znani tudi kot "hruščobe", "pjatietažke" ali pa kar "barake", so se po Moskvi na veliko gradili pod nekdanjim voditeljem Sovjetske zveze Nikito Hruščovom, po katerem tudi nosijo vzdevek hruščovke. Zgrajene so bile v povojnih časih, ko je mestu krepko primanjkovalo nastanitvenih enot, zato so potrebovali hitro in poceni rešitev.

Cilj Hruščova je bil dati vsaki ruski družini lastno stanovanje, potem ko so bile v Leninovem času prostorne, bogato okrašene stavbe rezervirane za elito, revni sloji pa so se gnetli v mizernih barakah. Hruščov je menil, da tovrstna razsipna arhitektura slabi gospodarstvo in zatira delavski razred, zato je dal ljudstvu prijazno pobudo dostopnih stanovanj, sovjetski arhitekti pa so smernice sosesk poceni stanovanj s kar se da veliko zelenih površin z otroškimi igrišči in kar se da malo prometa (koncept, poznan tudi pri nas) postavili na konvenciji leta 1950.

Gradbeni veleprojekt
Glavni "krivec" je bil inženir Vitalij Lagutenko, takrat glavni moskovski urbanist, ki je med letoma 1954 in 1961 zasnoval in preizkusil industrijski gradbeni proces velikega obsega, za potrebe katerega so elemente izdelali že v tovarnah, nato pa jih vozili na gradbišča, kjer so lahko en tak blok z nosilno konstrukcijo iz že izdelanih elementov postavili v samo dveh tednih.

Vnaprej zmontirane so bile tudi miniature kopalnice s 120 centimetrov dolgimi "sedečimi kadmi", kuhinje pa niso bile večje od 6 kvadratnih metrov. Ker so se načrtovalcem dvigala zdela predraga in časovno preveč zamudna za vgraditev, sovjetski varnostni standardi pa so pet nadstropij postavili za maksimalno višino za stavbe brez dvigal, imajo skoraj vse hruščovke pet nadstropij.

Med letoma 1961 in 1968 je bilo zgrajenih kar 64.000 tovrstnih enot, preden so v prestolnici zaradi pomanjkanja prostora prešli na 9- in 12-nadstropne bloke. Do leta 1964, ko je bil Hruščov odstavljen, se je 54 milijonov Sovjetov (četrtina vsega prebivalstva) preselila v nova stanovanja, do leta 1969 je ta številka narasla na 127 milijonov. Zadnja klasična petnadstropna hruščovka je bila v Moskvi zgrajena leta 1971, po drugih delih Sovjetske zveze pa so jih gradili do konca komunizma.

Tovrstni ceneni bloki z nizkimi stropi, majhnimi sobami ter slabo zvočno in toplotno izolacijo pa v resnici nikdar niso bili grajeni za dolgo trajanje, ampak so bili mišljeni bolj kot začasna rešitev, dokler nepremičninske krize ne razbremeni "zrelejši" komunizem, v katerem ne bo prostora za pomanjkanje. Hruščov je predvidel, da se bo to zgodilo v 20 letih, hruščovke pa so bile zastavljene za 25 let. Skratka, rok trajanja jim je že davno potekel, Sobjanin pa jih je ob razkritju svojih načrtov opisal kot "neudobne, v večji meri razpadajoče nastanitve".

Cena se meri v milijardah
Proces rušenja hruščovk se je sicer začel že pred nastopom Sobjaninovega županovanja, ko so takratne moskovske oblasti leta 1999 sprejele odločitev, da bodo hruščovke postopoma podrli. Projekt je zares zaživel pod Sobjaninom, ki je, odkar je prišel leta 2010 na oblast, obnovil park Gorki, odprl krožno primestno progo železnice, začel ambiciozno prenovo ulic in se pospešeno lotil rušenja starih blokov.

Do leta 2012 je bilo porušenih že okoli 1.300 hruščovk, zdaj pa nameravajo oblasti delo opraviti do konca in brez izjem prebivalce iz blokov pospešeno izseliti in jih preseliti v višje, novejše stolpnice s stanovanji, v povprečju za 20 odstotkov večjimi od obstoječih. Celotni projekt rušenja naj bi oblasti po poročanju ruske televizije RBK stal od 30 do 40 milijard rubljev (483–645 milijonov evrov), projekt same preselitve pa kar 3 bilijone rubljev (48,3 milijarde evrov).

Pomisleki stanovalcev
Vsi Moskovčani nad načrti niso najbolj navdušeni. Mnogo nostalgičnih stanovalcev namreč meni, da bi se dalo hruščovke obnoviti (Sobjanin za Komsomolsko pravdo odgovarja, da bi jim to rok podaljšalo le za kako desetletje, tako da se ne izplača), nove stolpnice in soseske pa da so "brezdušne". Lani je nenapovedano rušenje stotih trgovin in obratov, ki naj bi delovali brez ustreznih dovoljenj, že povzročilo veliko ogorčenja med lastniki malih podjetij in kritiko Sobjaninovih megalomanskih urbanističnih načrtov.

Opozicijski aktivist in nekdanji poslanec v Dumi Dmitrij Gudkov je za Guardian nedavno dejal, da novi zvezni zakon, ki s Putinovim blagoslovom projekt omogoča, dovoljuje, da interesi gradbene industrije povozijo interese prebivalcev. Prebivalci, ki v dveh mesecih ne podpišejo pogodbe za prenos lastništva, bodo postavljeni pred sodišče, nalaga zakon. "Ljudi silijo ven kot pod Stalinom," potoži aktivistka Lena Bogušč.

Gudkov tudi opozarja, da zakon oblastem omogoča, da ne zrušijo le starih sovjetskih stavb, ampak tudi bližnje podobne stavbe. Ko so na televiziji TV Rain predlagatelja zakona, poslanca Mihaila Degtjarjova, nedavno vprašali, kako bodo odločili usodo okoliških stavb, je ta odgovoril, da bo mestna komisija preprosto "vzela posamezno sosesko in obkrožila" celotno območje za rušenje.

Kdo se bo finančno okoristil?
Glavna pripomba aktivistov je, da se zdi, da gre pri celotnem projektu predvsem za denar, tako nosilci projektov kot mestne oblasti pa bi z njim občutno zaslužili, kot se je to zgodilo pri rušenju blokov, ki se je začelo leta 1999 – takrat so oblasti najele zasebne nosilce projektov, ki so zgradili nove stolpnice, 30 odstotkov stanovanj so dali na stran za prebivalce porušenih blokov, druge pa prodali. Z zdajšnjim rušenjem bodo pridobili še večja zemljišča, ki jih bodo na dražbi prodali vlagateljem.

Kot piše Guardian, pa se "hudič skriva v podrobnostih" – natančneje, kakšni bodo bloki, ki bodo zamenjali hruščovke. Novi moskovski stanovanjski bloki so običajno 25-nadstropni monoliti v brezosebnih soseskah brez zelenja, z njimi pa pridejo še hujši prometni zamaški, ki so v Moskvi že tako med najhujšimi na svetu.