Gramofonoteka je v 11 letih obstoja razširila svojo dejavnost, saj poleg ploščarne in gostinske dejavnosti vključuje še t.i. pir šop in trgovino z oblačili. Vse to je delo Domna Kozoleta. Z njim smo se pogovarjali na terasi njegovega lokala, v katerem obiskovalca pričakajo stoli v obliki gramofonske plošče.

Na začetku pogovora nam je povedal, zaradi katere glasbene zvrsti je Gramofonoteka sploh dobila ploščarno. »Razlog, da je Gramofonoteka postala ploščarna, so jugoslovanske gramofonske plošče zvrsti jazz, pop, soul, funk, rock in psihedelični rock. Gre za vrhunsko glasbo, ustvarjeno v času nekdanje Jugoslavije. Mnogi DJ-ji so posamezne single začeli vstavljati v svoje mikse, pri čemer prednjači kolektiv Tetkine Radosti. To je povzročilo pravo evforijo na jugoslovanski DJ-sceni, saj smo vsi začeli brskati po prej navedenih ploščah. Vsako izmed njih damo v gramofon in upamo, da je vsaj od štiri do osem sekund breakov, ki se lahko uporabijo v hip-hopu, in bo iz njih nastala čisto nova glasba. Če ne bi bilo dobre jugoslovanske glasbe, tudi gramofonoteke ne bi bilo.«

Radovednost nam ni dala miru, da ga ne bi vprašali, ali nam lahko našteje kakšnega izmed izvajalcev omenjene glasbe. »Gre za melodije, ki so bile nekoč smatrane kot »šminkerska muzika,« zaradi česar je bila potisnjena v ozadje. Plošče so običajno izšle med 500 in 1000 izvodi. Najbolj znani izvajalci pa so Duško Gojković, Boško Petrović, Izvir, Trio Dag, Bum selekcija, Zdenka Kovačiček, Tihomir Pop Asanović, September in Oko. Dejal bi, da je bilo takšnih bendov zagotovo vsaj sto oz. povedano drugače, na dvesto gramofonskih ploščah se lahko najde vsaj ena dobra pesem iz zvrsti funk, soul ali jazz,« nam je pripovedoval Kozole.

Ko smo brskali po zbirki gramofonskih plošč, smo naleteli na številne izvajalce, kot so Queen, Rolling Stones, Tina Turner in Bryan Adams. Poleg že omenjenih izvajalcev pa je tam moč najti tudi stare Avsenikove albume in posebne zbirke, posvečene uspešnim športnim kolektivom iz nekdanje skupne države, kot so Jugoplastika Split, Crvena Zvezda in Partizan, ter album v čast nekdanjemu nogometnemu asu Draganu Džajiću. Lahko bi rekli, da se za vsakega nekaj najde, pri čemer Domen Kozole obiskovalce deli na dve različni kategoriji. »Obstajata dve skupini obiskovalcev, in sicer tisti, ki se zanimajo za jugoslovansko kulturno dediščino, in oni, ki sem zaidejo po naključju ter iščejo bolj znana imena. Predvsem za prve si vzamem veliko časa in jih o marsičem podučim, kar zelo cenijo. Zadnje čase pa se pri nas oglasijo tudi številni znani glasbeniki, ki sem zaidejo po kakšnem koncertu ali kot gosti Festivala Lent, in se zanimajo za prej omenjene albume.«

Pred kratkim je gostil tudi frizerja iz Londona. Slednji je med pogovorom opazil njegovo navdušenje nad londonsko glasbeno sceno, a mu je v isti sapi dejal, da »misli, da imajo v Londonu vse, a takšnega prostora, kot je Gramofonoteka, zagotovo nimajo.« Kozole ob tem pojasni, da je imel v mislih Gramofonoteko kot celoto, ki je predvsem odraz njegovega dela in idej. »Mislim, da mu je bil všeč moj pristop do strank in večkratni pogovor z njimi. Veliko turistov se tukaj zadrži več kot štiri ure, zato jim pogosto rečem, da nočem, da Maribor zamudijo zaradi mene, saj v mestu ostanejo le dan ali dva. Seveda pa tukaj nekako pozabiš na vsakodnevne skrbi, saj se čas malce ustavi,« je za Radio Maribor dejal Kozole.

Kozole nas je podučil, kaj moramo vedeti, preden sploh lahko začnemo brskati po ploščarni: »Vedeti moramo, kaj hočemo poslušati in kakšno opremo imamo doma. Precej je odvisno tudi od izbirčnosti kupca, saj si nekateri želijo jugoslovansko izdajo plošče posameznega izvajalca ali originalno, ki je precej dražja. Plošče imajo tudi sistem ocenjevanja oz ohranjenosti, pri čemer se posebej ocenjuje tako plošča kot tudi ovitek. Najvišja ocena je mint, kar pomeni brezhibno, medtem ko je zadnja pozitivna ocena very good oz. še vedno primerna za prodajo. Vmesne ocene so še very good+, excellent in near mint. Je pa seveda potrebno povedati, da je ocenjevanje nekaj subjektivnega, česar se sicer z leti naučimo, vendar še zdaleč ni tako enostavno, kot se zdi. Kasneje, ko ploščo vidimo, lahko tudi lažje ocenimo, kako bo zvenela in ali se lahko pojavijo šumi,« o ocenjevanju pove Kozole.

Za konec nas je zanimalo še, kakšen bi bil Maribor brez Gramofonoteke. »Mislim, da precej dolgočasen, čeprav si po drugi strani želim, da bi še kdo imel kaj podobnega, da bi lahko tudi jaz še tja zahajal in mi ne bi bilo treba biti vedno tukaj. Zdi se mi, da za mesto ni nepomembna in da jo imajo ljudje radi. Rad bi videl, da bi bilo pri nas še več gramofonotek.«

Želimo si, da bi se v Mariboru morda našel še kakšen strasten zbiratelj, ki bi ljubiteljem tega retrogradnega medija popestril trenutke ob poslušanju zimzelenih melodij iz dobrih starih časov. Vsekakor pa bi bilo za mesto dobrodošlo, če bi Domen uspel še kakšno izmed svojih idej udejanjiti v praksi.