Obiskali smo namreč Jarenino in Veržej, kraja, ki navkljub svoji majhnosti premoreta ljudi, ki z velikim entuziazmom ustvarjajo jaslice. Ena izmed njih je zagotovo Marjeta Kranjc iz skupine Pridne mravljice. Slednja deluje v sklopu Turističnega društva Ovtar Jarenina in je letos postavila jaslice pred tamkajšnjo cerkvijo. Zaupala nam je, da je načrt postavljanja jaslic lahko precej dolgotrajen proces. »Po veliki noči smo razdrle razstavo v kostnici in se začele pogovarjati, kako izdelati jaslice na prostem. V glavi smo si naredile načrt, kako bi izdelale okraske za jelke, ki stojijo tukaj v naravi, saj se material ne sme razleteti oz. razpasti. Naravne materiale smo pred cerkev prinašale do pozne jeseni, nekaj pa je vsaka naredila tudi doma kot npr. lutke iz štorov, debel in vej. Vsak, ki bo prišel sem, bo to najlažje videl v živo. Zato ste vsi, ki se boste peljali skozi Jarenino vabljeni, da si ogledate jaslice.«
Gospe Marjeti lahko zgolj pritrdimo, da se jih resnično splača ogledati, zato le pojdite pred jareninsko cerkev, če se boste v teh dneh potikali blizu teh koncev. Še več pa se da videti v Veržeju, kjer si bo do 9. januarja mogoče ogledati razstavo, na kateri se kot osrednji razstavljalec predstavlja Društvo ljubiteljev jaslic Slovenije. Poleg njihovih del pa si je mogoče ogledati tudi dela rokodelcev iz vse Slovenije ter izdelke, ki so jih pripravili otroci iz okoliških šol in vrtcev. Razstava je na ogled v prostorih Rokodelskega centra DUO. Več podrobnosti pa nam je zaupala njegova vodja Iris Balažič. »Letošnja izvedba je že štirinajsta po vrsti, zato upamo, da bo to postala tradicija. Vsako leto se trudimo narediti nekaj novega, zato vabimo rokodelce iz vse Slovenije, hkrati pa razpišemo tudi natečaj za šole in vrtce, da sodelujejo na razstavi.«
Ena izmed razstavljavk je tudi Urša Ambrož, ki nam je razkrila, kako nastanejo jaslice iz gline. »Naredimo osnovno kepo in jo malce posvaljkamo. Nato naredimo majhne kačice, ki jih popraskamo in jih zvijemo skupaj, da dobimo stožec. Enako naredimo še na zgornjem delu in dobimo kroglico, ki nam služi kot glava. Potem zmešamo vodo in glino, iz česar nastane t.i. poc, ki ga pričvrstimo in nato oblikujemo še roke in pokrivala ter obraz, ki ga sama ne oblikujem posebej. Vse to se posuši in se po enem tednu da v peč, kjer se speče na 980 stopinjah. Ko vzamemo izdelek iz peči, je njegova barva odvisna od osnovne barve gline. Lahko je bela pobarvana s podglazurnimi barvami ali pa rdeča. Takšnega ga lahko tudi pustimo, v kolikor pa se za to ne odločimo, pa ga še enkrat damo v peč in dobimo jaslice.«
V nadaljevanju nam je pojasnila, da imamo ljudje pri izdelavi jaslic tudi različna estetska merila, pri čemer je naše kritično presojanje odvisno od tega, ali jih naredimo sami ali pa zgolj opazujemo delo nekoga drugega. »Pregovor pravi, da imajo vsake oči svojega malarja. Prej sem vam govorila o jaslicah, ki jih ustvarjamo z družinami in otroci. Vsake jaslice, ki jih naredijo člani ene družine, so zanje zagotovo najlepše na svetu. Tako, kot so nam mamam najlepši naši otroci. To je postopek preprostih jaslic, ki jih zna narediti vsak. Kot lončarka vsakič neskončno uživam, ko vidim, kako ljudi nagovori glina, ko najprej mislijo, da nečesa ne bodo zmogli, pa nato vseeno vidijo, da ni tako težko. Pri nas pogosto izvajamo delavnice izdelovanja z glino in moram reči, da ko udeleženci enkrat zadevo obvladajo, si želijo, da bi ustvarjali še več.«
Ker so ves prispevek imele glavno besedo dame, smo Marjeto Kranjc vprašali, ali je pri njihovih stvaritvah dobrodošla tudi moška roka. »V delo smo vključile svoje partnerje in može, ki so nam rade volje priskočili na pomoč predvsem pri žaganju, sekanju in privijanju vijakov ter pri postavitvi in prenašanju smrekic. Za to smo jim zelo hvaležne.«
Glede na dejstvo, da smo se morali kar potruditi, da smo našli rokodelce omenjene obrti, nas je zanimalo, ali slednja pri nas počasi izginja. »Ne bi rekla, da izumira, morda so zgolj nekateri rokodelci bolj zadržani in svoje delo neradi pokažejo javnosti oz. imajo zasebno zbirko. Naša naloga je, da jih vsako leto povežemo čim več in jim nudimo moralno oporo, kar pomeni, da se ta tradicija prenaša naprej.«
Ob koncu smo se želeli prepričati, ali drži teza, da med mladimi za izdelovanje jaslic ni pravega zanimanja. »Pri nas tega občutka ni, pri čemer moram reči, da šole k nam pridejo na delavnice in ne obratno. Naša lončarka Urška se trudi, da z njimi izdeluje več vrst izdelkov, med njimi tudi jaslice, ki so zelo primerne za decembrski čas. Vsako leto se najde kakšna skupina, zato obrt živi naprej.«
Upamo, da bo se bo ta čudovita obrt ohranila pri mladih generacijah in bomo lahko v lepoti jaslic uživali tudi v prihodnje.
