Delavnice so v počitniškem času potekale vsak torek, pri čemer tudi ta teden ni bil izjema. Osrednja nit tokratnega druženja mladih nadobudnih umetnikov je bil likovni šah. O podobnostih in razlikah med pravim in likovnim šahom smo se pogovarjali z absolventko likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru Tjašo Ornik.

»Glavna razlika med likovnim in pravim šahom je, da tukaj nimamo figur in šahovnice. Ob tem se ne ravnamo po pravilih glede premikanja posameznih figur. Edina figura je čopič, ki se poljubno premika po podlagi. Igralci vlečejo poteze izmenično, njihova naloga pa je, da čimbolj porišejo nasprotnikov list in se pri tem zabavajo. Iz tega bo nastalo abstraktno delo, česar pa trenutno še ne vedo,« je uvodoma povedala Ornikova.

Lahko bi rekli, da otroci med sabo tekmujejo, čeprav v resnici ustvarjajo skupni izdelek. »Otroci za mizo sedijo nasproti drug drugemu, med njimi pa je velik list, ki je razdeljen na polovico, pri čemer ima vsak svoje polje, iz katerega bo nato nastal en izdelek.« Če smo prej govorili o razlikah, smo Ornikovo vprašali tudi, kaj imata obe zvrsti šaha skupnega. »Združuje ju poteza, ki jo pri pravem šahu naredimo s figuro, medtem ko jo tukaj izvedemo s čopičem in barvo.«

Zanimalo nas je tudi, ali je bilo za sodelovanje na delavnici potrebno obvladati kakšno prvino šaha. »Od otrok, ki so se udeležili delavnice, zgolj ena deklica ne zna igrati šaha, medtem ko omenjena igra za vse ostale ni neznanka. To zanje predstavlja velik izziv, saj ni pravil, ki bi jih omejevala.« Ornikova je ob tem še dodala, da barve ne nadomeščajo posameznih figur in kot ekvivalent figuri kraljici izpostavila čopič, ki združuje vse barve. Vse to predstavlja uvod v abstraktno umetnost, pri čemer otroci spoznajo tudi delo kakšnega svetovno znanega umetnika. Tako so na delavnici likovnega šaha spoznali umetniški opus znanega ameriškega slikarja Jacksona Pollocka.

Sodobna umetnost velja za precej abstraktno, zato jo je otrokom treba približati na poseben način. »Na začetku sploh ne vedo, da jih nameravamo česa naučiti, saj mislijo, da se igrajo. Ko bodo videli, kaj bo iz tega nastalo, jim bomo razložili, kaj je to abstrakcija in jim predstavili delo prej omenjenega slikarja. Na koncu bodo tudi sami slikali kot on, saj bomo na tla položili liste ogromnega formata, po katerih bodo polivali barvo, česar v šoli ali doma ne bi smeli početi,« je didaktičen pristop k poučevanje abstraktne umetnosti opisala Tjaša Ornik.

Pred mikrofon Radia Maribor smo povabili sedemletnega Tineta in ga vprašali, zakaj se je udeležil prej omenjene delavnice. »Ker mi je lepo in lahko ustvarjam.« Delavnica likovnega šaha pa ni bila prva, katere se je udeležil. Bil je prisoten na dveh predhodnih delavnicah, na katerih je izdelal nekaj posebnega. »Naredil sem papirnatega pajka oz. lutko.« Glede na to, da sodobna umetnost velja za precej abstraktno, saj zahteva veliko razmišljanja, nas je zanimalo, ali mu je ljubše risati preproste risbice ali zadeve, ki na prvi pogled niso vsem razumljive. »Raje rišem stvari, pri katerih ni potrebno veliko razmišljati.« Vprašali smo ga tudi, ali si želi postati slikar, ko bo velik. »Rad bi postal paleontolog (znanstvenik, ki preučuje starodavna živa bitja op. a.), ampak razmišljam o tolikih poklicih, da ne vem, katerega bom na koncu izbral.«

Ustvarjalci delavnice so domišljiji pustili prosto pot, zato smo Ornikovo še vprašali, kako pa je z vzpodbujanjem domišljije pri samem pouku likovne umetnosti. »Tudi v šoli se otrok ne omejuje več s šablonskim risanjem, po katerem je najpomembneje lepo narisati rožico po spominu. Pri nas otroci niso privezani na šolsko klop z A3 formatom in vedno istimi pripomočki. Pogosto spoznavajo tudi umetnike, ki razstavljajo v umetnostni galeriji, kar se v šoli zgodi bolj poredko. Seveda pa tukaj tudi ni pritiska v smislu, da morajo pravilno izvesti neko nalogo, za katero bodo na koncu dobili oceno.«

Za konec nas je zanimalo, ali v sklopu Umetnostne galerije načrtujejo še kakšne podobne aktivnosti in ali bodo z njimi nadaljevali tudi po začetku šolskega leta. »Torkove delavnice se bodo odvijale do konca počitnic, med šolskim letom pa delavnice organiziramo vsako drugo soboto.«

Upamo, da bodo takšni in podobni dogodki pritegnili še kakšnega mladega nadobudnega umetnika, ki se bo na njih prepustil svoji domišljiji, in obiskovalce razvajal z estetsko lepoto njegovega dela. Če pa umetnina ne bo razumljiva na prvi pogled, pa si bodo ob otroški domišljiji odrasli razmigali svoje sive celice.