Če so se judoistični šampioni v minulih letih kalili predvsem na Lopati pri Žalcu, pa bi se to utegnilo kmalu spremeniti, saj v ospredje prihaja dokaj nadarjena generacija mladih judoistk in judoistov iz kar treh mariborskih klubov, kjer očitno postavljajo dobre temelje za njihov nadaljnji razvoj. Član mariborskega Železničarja Gal Blažič nam je pojasnil, kaj je osnova pri borilnem športu, kot je judo. »Pomembno je, da poznaš principe juda, kar pomeni, da če te nekdo potisne, ga ti potegneš za sabo oz. uporabiš njegovo silo proti njemu.«

Neža Mesiček trenira v klubu Apolon iz Hoč in bo na OFEM-u nastopila v kategoriji do 52 kilogramov. Za Radio Slovenija je spregovorila o tem, ali se na treningih kdaj zgodi, da tekmovalec iz lažje kategorije premaga tistega, ki tekmuje v težji kategoriji. »Vsekakor je to možno, saj v lažjih kategorijah borba poteka hitreje. Če se nekdo iz kategorije do 52 kg bori proti nekomu iz kategorije nad 90 kilogramov, ga bo zagotovo zelo težko premagal. V primeru, da je vmes kategorija ali dve razlike, pa to ni nič nerazumljivega.«

Ko prek malih ekranov spremljamo dvoboje najboljših judoistov na svetu, pogosto vidimo, da ob tatamiju stoji trener, ki daje napotke svojim varovancem. Nežo smo vprašali, kako lahko trener pomaga tekmovalcu v tako dramatičnih trenutkih. »Trener ti v tistem trenutku pove, kaj narediti, kar je v veliko pomoč predvsem nam mlajšim, saj še nimamo toliko izkušenj. Predvsem so pomembni napotki glede uporabe vstopa in položaja rok.«

Pomembno vlogo pri odločitvi posameznice ali posameznika za judo ima očitno družina. »Pred judom sem trenirala ogromno športov, nato pa sem šla na trening gledat starejšega brata in sestro in tako sem začela z judom tudi jaz. Pomemben dejavnik je tudi dejstvo, da je moja sestra poročena z mojim trenerjem (Mario Rudl op. a.), za katerega lahko rečem, da me brez njega ne bi bilo tukaj.«

Da vse ostane v družini, je potrdila tudi članica Železničarja Maša Završnik. »Ko je začel s treningi moj brat, sem za njim prišla tudi jaz. Postalo mi je všeč in sem začela trenirati.« Maša je ob tem še dodala, da fantje zaradi športa, s katerim se ukvarja, do nje nimajo strahospoštovanja, temveč iz tega prej nastane kakšna šala.

Če smo prej govorili o tem, kako lahko trenerji pomagajo tekmovalcem, pa nam je Iztok Blažič, sicer oče Gala Blažiča in njegov trener pojasnil, kako mu pri trenerskem delu pomaga dejstvo, da je bil nekoč tekmovalec. »Lahko bi rekli, da je to neke vrste družinska tradicija, saj je bil dober judoist in trener juda tudi moje oče. Nekaj uspehov sem dosegel tudi sam, kar mi precej pomaga v vlogi trenerja. Prav tako pa je razlika med judom kot borilno veščino in tekmovalnim športom, ki zahteva veliko več znanja in občutka za delo z mladimi tekmovalci.«

Pomemben adut mariborskega juda na OFEM-u je tudi Dmitry Chaynikov, član Branika, ki nam je pojasnil, od kod izvira njegova za slovenske razmere nekoliko nenavadna kombinacija imena in priimka. »Ko sem bil star šest let, smo se s starši preselili iz Rusije. Rodil sem se v Moskvi in tam živel do šestega leta, od tedaj pa živim v Sloveniji.«

Chaynikov pravi, da bo nastop pred domačimi navijači dodaten izziv. »Na tekmovanju me bo podpirala družina in prijatelji, zato bi mi uspeh na njem pomenil zelo veliko.« Dmitryju izpolnjevanje trenerjevih napotkov ne predstavlja večjih težav. »V našem klubu imamo visoko kvalificirane trenerje, kot je npr. Darko Mušič, v proces treningov pa je vključen tudi moj oče. Njegovih napotkov mi ni težko izpolnjevati, saj so vedno zelo smiselni in mi zelo pomagajo v procesu treninga.«

Iztok Blažič s svojima varovancema dela že od ranega otroštva in pravi, da vse, ki vadijo pod njegovim vodstvom, pozna do obisti. »Maša je pri meni začela s petimi ali šestimi leti, medtem ko je Gal bil še mlajši. Ob njima in vseh ostalih uživam in rastem, pri čemer sčasoma ugotavljam, da svoje varovanke in varovance bolje poznam kot njihovi starši, s čimer jim lahko dam številne nauke za življenje.«

Lahko bi rekli, da se pri svojih ciljih zgleduje po kolegu iz Lopate Marjanu Fabjanu. »Želim si predvsem medalj z velikih tekmovanj, kot so evropska in svetovna prvenstva ter olimpijske igre. Veliko pa je odvisno predvsem od volje in želje tekmovalcev ter financ, ki so v vsakem športu zelo pomembne.«

Ob koncu naj dodamo, da vsem omenjenim iskreno želimo, da bi se vse okoliščine iztekle v njihov prid in da bomo na Trgu Leona Štuklja kmalu uživali v sprejemu novih judoističnih junakov.