Če želite z nami deliti zgodbo, nam pišite na elektronski naslov vesela.tacka@rtvslo.si. Lahko jo napišete v krajši ali daljši obliki, vse zgodbe bomo tudi objavili. Zraven nam pošljite še slike vaših kosmatincev. Namen teh zgodb je namreč širiti dobro voljo, optimizem in spodbujati k posvojitvam. Veseli bomo vašega odziva in vas tudi kontaktirali.

V nadaljevanju tako predstavljamo čudovito zgodbo, ki nam jo je poslala poslušalka Ksenija Trs. Vabljeni k branju.

Jaz, KIMI I.

1. Pomrmrljavljeni!
Da se vam predstavim. Poimenovali so me Kimi, sam pa sem dodal še I. Prvi! Razumete. Ker res sem sedaj prvi! Ni pa bilo vedno tako. Bilo je strašno! Nekoč! Ko sem bil še mladiček. Imel sem srečo, da sem sploh preživel. Kot trimesečnega mladička me je blizu glavne ceste našla Rada, zavrženega, komaj sem še dihal. Nemočno sem ležal, nič nisem jedel, ne pil, bil sem v agoniji, neodziven. Moj trebušček je bil napihnjen. Rada je mislila, da me je zbil avto in me je peljala na veterino, kjer so ugotovili kronično anemijo in hudo podhranjenost. Dobil sem infuzijo in zdravilo proti parazitom.
Ko me je Rada prinesla domov, sta me njeni coprniški mački takoj napadli, tako da me je morala zapreti v posebno sobo, kjer sem naslednjih nekaj dni zelo, zelo trpel. Kakal sem in bruhal, in to, ne boste verjeli, gliste. Ležal sem ves obnemogel, te plazeče ogabne stvari pa so mi lezle ven spredaj in zadaj. Rado je tako skrbelo zame, da me je še enkrat peljala na veterino, kjer so mi spet prepikali tačko, baje sem dobil ponovno infuzijo. Ta je pripomogla, da sem postal lačen in sem začel počasi jesti, čeprav so gliste še kar lezle iz mene.
Rada je bila tako potrpežljiva z menoj, kljub temu, da je včasih skoraj bruhala, ko me je čistila, ker pa ima neizmerno rada živali, je dala vse od sebe, da me je spravila na štiri, še majave tačke. V dveh mesecih sem popolnoma okreval ter upal, da bom lahko ostal pri njej, saj je bilo njeno naročje tako toplo in mehko, vendar je bilo upanje zaman, ker sta me ti dve njeni dlakavi beštiji preganjali in pretepali, da sem se moral skrivati pod sedežno. Sploh si nisem upal ven.
Rada se je žalostna obrnila na društvo za pomoč živalim Velenje SMRČKI s prošnjo, da mi poiščejo dom. Preden me je oddala, me je dolgo dolgo crkljala in mi zaželela topel, ljubeč in skrben mačji dom. Najino slovo je bilo precej mokre narave, saj je jokala kot dež, ker me ni mogla obdržati.
Tudi meni je bilo hudo, hkrati pa sem bil vesel, saj je vse hudo izpred nekaj mesecev postalo le še grenak spomin, ki me še sedaj včasih med spanjem stresa.
Hm! Nerad pa se tudi spominjam dne, ko so me odpeljali ponovno k veterinarju, kjer so, tako sem slišal, poskrbeli za kastracijo. Od takrat mjvkcam in ne mijavkam, pa tudi šariti tam zadaj pri repu si ne pustim kaj dosti. Zaenkrat!
SMRČKI so v naslednjih dneh na fb strani objavili, da zame iščejo ljubečega posvojitelja. Sem slišal, da se jih je res veliko javilo, da me posvojijo, ampak pristal sem pri Tadeju in njegovi desetletni nečakinji, ki je bila navdušena nad menoj in me je takoj poimenovala Kimi. No ja, jaz bi sicer raje bil Simba, ampak kaj češ, ženske vedno prevladajo, še posebej, če so punčke.
Pri Tadeju sem se imel super; uh, koliko sva se precartala, vse do dne, ko je v tujini dobil službo in je bil cele tedne odsoten. Začel sem begati od doma, v gozd, ljubeča punčka je malce pozabila name, nisem bil več srečen. Sem se pa razveselil vsakega Tadejevega prihoda, saj me je crkljal do onemoglosti. Njegove.
Žal se je prevečkrat dogajalo, da me je moral iskati, zato se je žalosten odločil, da mi poišče nov dom. Spet.

2. Nov dom
Globoko razmišljam, po mačje; danes zjutraj me je moj Tadej prinesel v neko meni čisto tuje stanovanje. In to z mojim mačjim sekretom vred. Se pravi, da bom tu ostal. Mjiv, okrog mene je cvilila in skakala in oh in ahala neka človeška samica, češ kako sem lep, pa da me je na fotki takoj vzljubila, pa kaj jaz vem, kaj še vse.
Na vsak način me je želela božati, bljak, pa saj je sploh ne poznam. Poznam svojega Tadeja, ki ji govori, da sem res poseben in nežen muc, da se rad crkljam. Žalosten me boža in cmoka, ker se mora posloviti od mene, ker me ne more puščati samega, ker ima delo v tujini. Pa da mi želi nekoga, ki me bo imel rad in mu bo dovolil, da me lahko kdaj obišče. ONA je privolila, še vedno na veliko vzhičena ter občudujoče vzdihovala med božanjem, tako da mi je šla že pošteno na živce.
Sprašuje ga, kaj najraje jem, kdaj, kakšne navade imam. Ja, kakšne? Takšne, čisto mačje!!! Carsko mačje. Ker jaz sem CAR! Kimi I.
Tadej je odšel, jaz sem pa začel raziskovati ta novi človeški brlog. Ni tak švoh, celo kopalnico ima; jaz namreč obožujem kopanje, pa čeprav sem maček. Tisto mokro čohanje mi kar paše.
Vauuu, v kuhinji sem našel eno ozko luknjo in zlezel noter, pod element in tja nazaj. Ha, kako me je iskala! Čisto tiho sem čepel za deskami in kukal skozi luknjo, ko je po stanovanju javkala in cvilila: "Kimi, Kimi, kje si? Daj pokaži se, no! Kimi, vsaj en mali mjiv reči!"
Pa nisem! Zanalašč sem bil tiho, pa še smešno je bilo, ko se je plazila po vseh štirih, seveda je to plazenje za nas mačke lažje, ter kukala in svetila pod element.
Hm, pa me je prelisičila! Meeev!!! Odprla je brikete, jih stresala, da so pošteno zadišali in je gobček kar sam od sebi izmjavkal tisti "meu".
Odločil sem se, da se ne bom več skrival in sem se začel plaziti na svetlo. Hm, hm, štiri miši in tri podgane, ni šlo! Ni in ni! Odprtina je bila preozka! Nisem razumel, zakaj, če pa je noter šlo!
Se je znašla ONA! Pa še kako! Je kar desko potegnila vstran, da sem lahko prilezel ven! Sem ji dal vetra, hkrati pa vem, da ji je do mene! Postajava prijatelja. Sem se ji približal, ravno toliko, da se me je lahko dotaknila, ko je stegnila roko proti meni.
Pa saj ni tak švoh. Pa še nežna je! Nič, se ji bom kar pustil crkljati, pa še sam jo bom nazaj.
Skoraj je tja padla, ko sem se sprehodil preko nje, jo povohal in ji polizal roko! Ko pa sem ji še dal lupčka na lica, pa je itak padla v trans. Kar razlezla se je po sedežni.
Mislim, da se bova imela fajn v tem najinem domu. MJAU!"

3. Hm, kaj že pravijo o sanjah, ko nekje prvič prespiš?
Hm, kaj že? Jebeštrga pa tri bele miši, ne morem se spomnit, sicer pa, saj nisem imel niti časa, da bi sploh kaj pametnega sanjal. Recimo o skladovnici mačjih klobasic, ali pa, o tisti beli muci, ki mi mežika z vrečke s hrano. Nak, poleg te ženščine se maček ne more niti pošteno naspati, kaj šele kaj drugega. Samo zgago dela ponoči.
Kaj da je bilo? Mjav!!! Sredi noči lepo pogasne luči, me poboža in reče: »Kimi, sedaj pa spat! Lahko noč, in eno bolho za pomoč!« Kaj je sploh meni treba bolh? Meni, dlakastemu carju? Kaj sploh ve, kako je, če ti ena takšna poskakujoča in plazeča nebodijetreba lazi med dlako in te grize? Ne ve, zato pa govori takšne neumnosti.
Pa da odmijavkam dalje. Lepo se uleže v posteljo, tudi jaz, na klopi jedilnega kota se prav lepo zvijem. Prav prilega se mi; takoj zaspim. Pa ne za dolgo, ko začutim, kako me boža: »Kimi, Kimi, daj, pridi k meni spat! Tako kot je Špela!« Kaj je meni tega treba, če pa se dobro počutim na tej klopi. In Špela je bila ženskega spola. Babeee!
Nič, kaj te čem, odpravim se k njej na posteljo, da bo mir pri hiši. Samo malo stegnem proti njej tačke, jo lepo pogledam, se pustim pocartati, pa že cvili. Joj, koliko pa ta ženska cvili! Brez potrebe! Da bo mir pri hiši, sem se po dolgem ulegel ob njej, in čez nekaj časa sem slišal njeno zadovoljno predenje. Če bi temu hrupu, ki je prihajal z njenih ust, lahko tako rekli. Malo sem še počakal, potem pa sem se tiho odplazil nazaj na mojo klop, da v miru dočakam jutra. Sem se krepko zmotil, saj je čez nekaj časa začela s: »Kimiiii, kje siiii?« Ponovno sem se odpravil k njej, se malo pocartal, potem pa sem se raztegnil, kolikor sem dolg in širok, po postelji, ter jo izrinil čisto v kot. Mogoče me bo nocoj pustila pri miru na moji klopi, ker vidim, da je malce zaspano zdelana.
Tristo mačjih tac, je bila naporna noč. Posebej tisto njeno škripajoče predenje!

4. Maaaaaauuuaaa, dobro jutro
Pri vseh mačjih boginjah od Bastet pa do Freye, ta ženska ni normalna! Danes, v soboto, me je s "Kimi, ej, dobro jutro, Kimi," in božanjem, prebudila ob pol petih; pa pravite, da smo mačke tečne navsezgodaj, da vas prebujamo in mečemo iz postelje.
Najprej mi je umila skodelici s hrano, nasipala, njami, njami, novo ter zamenjala vodo. Spremljal sem jo na vsakem koraku, se ji motal okrog nog, jo s tačko pobožal po obrazu. Saj vem, tega ne bi smel, ker je ponovno začela cvilit, da mi je šlo skozi kosmata ušesa, ti mačja strela.
Ko se je šla tuširat, sem se ulegel na tla in opazoval njen jutranji ritual. Vse lepo in prav, ko se je umivala po obrazu, tudi jaz se nekajkrat na dan pošteno umijem, od krempeljčkov pa do ušes. Ampak, ampak, ko si je zapičila nekaj svetlega in okroglega, najprej v en uhelj, potem pa še v drugega, auuuu, sem skoraj padel v nezavest, ona pa ni niti pisnila. Tega moj Tadej ni nikoli počel.
Mjauuuu, pred pripravo zajtrka sem se zrinil v predal in raztresel špagete, tiste najtanjše. Joj, koliko jih je biloooo. Sem se ustrašil, da bom kregan, pa se je le nasmejala in rekla: "Ej ti, ne bova igrala mikada." Pojma nimam, kaj je toza ena igra, samo špageti, raztreseni eden čez drugega so pa res kar vabili, da porinem tačke med nje. Jih je na hitro pospravila v vrečko, da ji ne bi spet kaj ušpičil; rekla mi je še, "hvala, da si navsezgodaj poskrbel za delo!" Ni kaj. Še kdaj.
Mau, njen zajtrk je tudi bil čudne barve. Kot moj kakec. Njej pa je bil dober, saj je kar mljaskala zraven. Nisem si mogel kaj, da ga ne bi povohal, tako, od daleč. Hm, nič ni dišal tako kot moj kakec. Mi je pojasnila, da je ta čudna zadeva čokolino, da ni zame. Pa saj ga niti nočem, bljak.
Preden je odšla v službo, mi je pozaprla vsa okna, miuuu, niti priprtih ni pustila, je rekla, da slučajno ne bi kaj raziskoval in se zagozdil. Dobro no, naj ji bo, saj je dvakrat prišla nazaj, da me poboža in pocarta.
Skozi vrata je odšla s "priden bodi, moj Kimi!" Mjeeeee, njen Kimi sem. Njen!!!

5. Ej, dobrooo jutrooo, mrrrjaaav,
s to žensko, vam mjavkam, je nekaj hudo narobe! Najprej se ni in ni spravila spat. Pa Kimi gor, pa Kimi dol, pa Kimi sem, pa Kimi tja. Mrrrr, pri stirih miših in treh podganah, malo je imam že čez mačja ušesa. Danes je že ob pol štirih rogovilila, če ne že prej, in spet Kimi, mrrrjojmene. Gledam jo samo z enim očesom, pa še to mi leze skupaj. Pravi, da gre v službo. Hvala vsem mačjim boginjam!!!
Pa še eno čudno navado ima. Ko skuha, ne pospravi štedilnika. Posodo kar pusti. Ne vem, no, kakšna gospodinja je to? Maček še normalno ne more skočit gor! Včeraj sem tako, po strani, ker sem upal, da bom lahko polizal kaj pametnega s kakšnega piskra, pa je bila sama voda, in še to mrzla. Da bi bili v kakšnem piskru vsaj vodni žličniki...Ne vem, od kod ji potem kile? Ko sem jo tako, od oka, malo začudeno pogledal, mi je pojasnila, da so posode z mrzlo vodo na vročih ploščah, da si pri svojem natikanju ne popečem tačk. Hm! No, ja, pa saj ni tak slaba! Samo da bi malo več spala. Tako kot jaz, recimo!

6. Pomrjavljeni v nedeljskem dopoldnevu!
Sem si zamijavkal, da se vam moram danes vsaj malo pomrnjaviti, ker sem prizadet do konice zadnje dlake na repu. Saj vem, da ste sedaj našpičili ušesa, kaj je z menoj, tako kot sem jih jaz, ko se mi je ta moja ženščina ob mojem nežnem »miiiv«, začela smejati, in ne boste verjeli, rekla mi je, da sem »mačja prinčipessa«, kar sicer najbolj ne razumem, vem pa da se rima na »princesa«. Pri štirih miših in treh podganah, jaz pa, princesa?! Pa še to mi je ponovno rekla, da je njena Špela, ki je bila enkrat manjša, rjovela, jaz pa cvilim kot malo mače, ki išče mačjo dudo.
Ha, sem se ji danes v kuhinji priplazil za hrbet, napel glasilke, kolikor se je dalo, in glasno, res glasno zamijavkal, da je kar poskočila. »Ej, Kimi, ti si nor; tako si zacvilil, da mi je šlo skozi ušesa,« je izdavila. »Zacvilil«, je rekla, »zacvilil« da sem? Jaz sem zarjovel »mrrrrrgrrrrjaaauu«! Desetkrat bolj kot njena Špela. Mrhm! Enkrat je rekla, da mi bo povedala o njej še kaj več kot to, da je bila posebna muca. Pa kaj! Mačja baba, pač. Jaz sem pa mačkon, kralj živali!
Kaj kralj, CAR!!!
Sicer je pa res, ko so me pred časom uspavali, in mi šarili tam zadaj, hrrrmgrrm, se je marsikaj spremenilo z mojega, moškega stališča!
In še nekaj, kdo pri tej hiši bolj cvili od nje, ko ji s tačkama objamem obraz in se zaletim z glavo v njeno brado, ter jo pocmokam? Hrrm!
Mačji slovar:
pomrljavljeni - pozdravljeni
pomrnjaviti – potožiti

7. Da se vam na hitro javim.
Sem si danes izposodil s krožnika košček meseka za peseka, pa mi je moja Ksenija rekla, da nisem Kimi, ampak Krimi. Pojma nimam, zakaj?

8. Pomrmravljeni ponovno,
ne vem, kaj delate vi v tem turobnem deževnem popoldnevu, jaz počivam, poležavam, se pretegujem in raztegujem na kavču, postelji, stolu, mizi...Nekaj časa sem skozi okno sledil dežnim kapljam, potem sem odnehal, ker me je v vratu fsekalo.
Moja Ksenija, ona pa nekaj bere, potem telefonira, moram mjavkniti, da je tega v zadnjih dneh kar precej, potem laufa k računalniku, ki je, če mene vprašate, itak brez veze. Od njega ne dobiš nič za jest, in nič za pit, pa magari ga tepe z obema rokama. Sicer se je sedaj jezila nekaj na neko miško, češ da nima miru, da ji nonstop nekaj leče po ekranu in da je že pošteno zmantrana od tega lova na to miš. Mrjiv, mrjav!!! Glede na to, da jaz, mačji car, ne voham nobene miši, kaj šele da bi jo videl, sem zaradi tega jako zaskrbljen. Sicer ni rekla, da bi bila ta miš, ki jo je lovila, bele barve, je pa že dovolj, da jo omenja. Kaj če se kje v kakšnem kotu, ko jaz dremuckam, naliva?
Zadnje čase tudi pogosto govori o nekih Potujočih utrinkih, mrmrmrjnjaav, ne vem, ali je to dobro, ali slabo. Sigurno pa je čudno.
Moram jo imeti malo na očeh.

9. Pomrmrljavljeni po dolgem času!
Saj vem, da ste me že pogrešali, ampak, kaj češ, nimam časa. Preprosto nimam. Kriva pa je itak ta moja Ksenija, ki je toliko zasedena, da ne vem, kje ima rep in kje glavo, jaz jo seveda spremljam z budnimi očmi, še bolj pa jo dlačim. Čakam, da se porihta, potem pa začnem: s strani, spredaj in zadaj in še okrog in okrog. Dela se, da je jezna, zraven pa se smeji, me cmoka in mečka. Ženska!!!
Aja, ups, ona sploh nima repa!!! Ima pa novo knjigo Potujoči utrinki! Ne vem, zakaj je tako obsedena z njo, saj po moje ni nič posebnega; ne diši niti po suhi, niti po mokri hrani, še manj po klobasah, kaj šele po kakšnem priboljšku. Še huje, smrdi! Ko sem jo povohal, mi je šlo kar na kihanje, Ksenija se je smejala in rekla, da diši po novem, po tiskarski barvi, in jo božala, pa še dlak nima, tako kot jaz.
Moram pa primrjavkniti, da me vedno, preden odide, pocarta; oba sva happy. Sinoči mi je celo povedala pravljico. Nekako takole:
Nekoč je bilo eno stanovanje, krasno, ne majhno, in ne veliko. Ravno prav. V tem stanovanju je bila tudi jedilnica, katere središče je bila miza, pogrnjena s prtom brez gubice, takšnim lepim prtom, ki je s svojim vzorcem dvigal razpoloženje ob različnih priložnostih. Nikoli ni manjkala niti vaza z dišečim šopkom.
Tako je bilo vse do tistega lepega dne, ko se je skozi vrata prinesel, kot se za carja spodobi, mačkon, Kimi I.
Še vedno obstaja stanovanje in pogled na Pohorje. Še vedno je tu tudi jedilnica in miza sredi nje. Kar se pa tiče prta, in vaze, in cvetja v njej, pa je druga pesem. Kimi I. je poskrbel za drugačno ureditev. Po njegovem mora biti prt pod mizo, če pa je že na njej, mora biti zmečkan. Zgužvan do samega amena. Amen! Po njegovem tudi vaza ne sme stati pokončno, ampak mora biti v vodoravnem položaju z iztekajočo se vodo, ki curlja z mize. Najboljši aranžma vseh časov.
Pa še to, k temu namiznemu aranžmaju obvezno sodi dlaka. Ne le ena. Več jih je, lepše je.
Potem mi je zaželela še lahko noč, in eno bolho za pomoč.
Mrrrjav, kakšna čudna želja za mirno noč. Še bolj je pa čudna ta pravljica. Ne vem zakaj mi jo je povedala tik pred spanjem, jaz bi raje kakšni o muci Maci.
Tudi vam jo želim! Pa ne bolhe, ampak mirno noč in lepe kosmate sanje.

(avtorica Ksenija Trs)