Postavila ga je skupina mladih zanesenjakov, ki so pred desetletjem želeli imeti železniški simulator, a so se odločili narediti pravo železnico, ki so jo postavili kar na vrtu pred hišo, v kateri stanujeta dva izmed njih.

Zadeva je sčasoma postala precej prepoznavna in je presegla njihova pričakovanja. O vsem tem smo se pogovarjali z Mitjo Vaupotičem, ki nam je ob obisku povedal in pokazal, kako se je vse skupaj sploh začelo. »Najprej je bila maketa, ki smo jo izdelali kakšnih deset let pred železniškim parkom. V otroštvu smo imeli že manjšo železnico, ki je tekla po tleh. Nato pa je oče naredil manjšo mizo. Kasneje smo ugotovili, da je ta premajhna, zato smo dodali še eno in nanjo postavili maketo železniške postaje na Ptuju. Seveda takšna zadeva ni bila poceni, poleg tega pa je zahtevala tudi veliko dela. Na koncu je nastala železnica v merilu 1:87. To je klasično merilo, ki ga uporabljamo pri izdelavi igrač za otroke, pri čemer gre za posebne modele slovenskih lokomotiv, kot je npr. Đura, parna lokomotiva iz Železniškega muzeja v Ljubljani, Živa in električna lokomotiva Taurus ter vagoni Slovenskih železnic. Na maketi najdemo tudi policijski kombi, ki ga je uporabljala Slovenska policija.«

Seveda pa je za postavitev vrtne železnice potrebnega veliko znanja in vedenja o tej obliki prometa. »Zadeva me zanima že od otroštva, zato smo vsi vedeli, kako se stvarem streže. Železniški park je nastajal postopoma, glavno gonilo pa je bila predvsem želja po simulatorju, vendar smo si na koncu rekli, zakaj ne bi imeli na koncu prave kabine lokomotive. Na koncu je nastala še vrtna železnica in zadeva se je pričela spontano razvijati.«

Sogovornika smo vprašali, kaj ga na vlakih tako fascinira. »Mislim, da je ključno to, da z bratom izvirava iz železničarske družine, saj je bil na železnici zaposlen že najin pokojni oče, pa tudi mama in stric. Lahko rečem, da nas železnica povezuje že od majhnega, ko sem dodobra spoznal sam prometni sistem železnic in vlak kot prevozno sredstvo. Moje navdušenje nad zbiranjem železniškega gradiva pa se je začelo z obnovo proge na Ptuju, ko je veliko stvari bilo primernih za odpis in sem jih rešil pred odpadom. Pred tem sem sicer zbiral tudi nekatere druge starine.«

Glede na to, da železniški park stoji ob cesti, ki se vzpenja v hrib, nas je zanimalo, zakaj so se Mitja in prijatelji odločili, da postavijo tovrsten objekt na tej lokaciji in, ali so pri tem potrebovali gradbeno dovoljenje. »Tukaj je bila umestitev s prostorskega vidika najlažje izvedljiva. Najprej smo postavili kabino lokomotive. Ker gre za premično zadevo, so nam pristojni organi rekli, da tega zakon ne pozna, zato za vsak del infrastrukture ni bilo potrebnega gradbenega dovoljenja, razen za ograjo in signalizacijo, čeprav mi je kasneje načelnik Upravne enote Ptuj rekel, da ga za to sploh ne bi potrebovali.«

Najbolj zanimiv razstavljen predmet je vodni napajalnik, ki ga danes ne vidimo več ob železniških progah, medtem ko je bil nekoč zelo pomemben za nemoten promet po tirih. »Napajalnik ni vezan na kakšno vodno zajetje, kot je bil nekoč na postaji, kjer so imeli še posebne črpalke in vodne stolpe povezane z izviri. Njegov osnovni namen je bil polnjenje parnih lokomotiv z vodo, ki je bila poleg premoga njihovo osnovno gorivo. Vodo so nalivali v tender, iz katerega so nato pridobivali paro. Zgodba o napajalniku je zanimiva, saj je bil v devetdesetih letih postavljen ob ograjo na Železniški postaji Ptuj in je že do polovice zlezel v zemljo. Ob neukrepanju bi v nekaj desetletjih postal arheološki artefakt. Kontaktiral sem takratnega nadzornika proge, ki mi ga je dovolil odpeljati, pri čemer tukaj ni razstavljenega njegovega železnega dela, ki je spravljen v signalnem nadzorništvu.«

Mitjo smo vprašali, kakšen je bil odziv na Slovenskih železnicah, ko so slišali za njegovo namero po zbiranju starin. »Na železnici je običajno tako, da tisto, kar ni več uporabno, se enostavno vrže stran. Za večje stvari pa je bilo potrebno urediti dokumente oz. se dogovoriti z zaposlenimi, saj bi v nasprotnem primeru vse pristalo v kontejnerju.«

Naše zadnje vprašanje pa se je nanašalo na to, kakšno vlogo naj bi omenjeni park imel v prihodnosti. »Osebno njegovo delovanje vidim v sinergiji s ptujskim turizmom, da bi zadeva zaživela vsaj enkrat na leto. Park za ogled občasno odprem po dogovoru. V kolikor pa bi želeli, da bi vrtna železnica in simulator delovala na dnevni bazi, pa bi morali iz sebe iztisniti več oz. bi si nekdo izmed nas moral vzeti dopust. Po pravici povedano v zadnjih dveh letih o tem zaradi epidemije covida-19 nismo razmišljali. Objekt je bil nazadnje odprt leta 2019.«

Vsekakor je velika škoda, da fantje projekta niso uspeli razviti v konkurenčno turistično atrakcijo. V oči bode tudi dejstvo, da navkljub vztrajnemu reklamiranju železniškega parka s strani Zavoda za turizem Ptuj, projekt ni finančno podprt iz državnih ali evropskih sredstev, čeprav njegova vloga sega na resorje kulture, gospodarstva in infrastrukture. Upamo, da bodo snovalci parka našli entuziazem iz študentskih let ter, da bodo odločevalci v njem prepoznali prispevek k ohranjanju prometne in tehnične dediščine slovenskega prostora.