Pesnica, Šentilj in Kungota so bili prejšnji konec tedna prizorišče srečanj omenjenih zanesenjakov, ki so se v te kraje pripeljali s svojimi starodobniki. Če v današnjih časih velja rek, da morata biti pes in avto nemška, pa morajo biti po mnenju avtorja na takšnih dogodkih prisotni tudi italijanski starodobniki. To nam je potrdil tudi Franc Podgoršek, ki v je Šentilju na ogled postavil svojega alfa romea, letnik 1974. »Ko sem ga kupil pred 24 leti, smo ga v celoti obnovili. Z njim se vozimo samo poleti, medtem ko pozimi stoji v garaži. V poletnem času ga uporabljamo za srečanja starodobnikov, a mora biti lepo vreme. Če je dež, z njim ne gremo ven.«

Po poklicu je avtomehanik, zato mu ni bilo težko restavrirati motorja in avto ohranjati vozen. »Potrebno je opraviti meritve karakteristik motorja, ki pokažejo, kaj je potrebno zamenjati. Običajno se zamenja batni motor in ležaji. Akumulator sem nazadnje zamenjal pred 12 leti in še vedno deluje, zato se čudim, da se še ni izpraznil.«

Dobro delujoč je tudi sistem hlajenja. »Če je zunaj med 30 in 35 stopinjami Celzija, se motor ne bo pregrel.« Navkljub častitljivi starosti pa njegov starodobnik še vedno privlači potencialne kupce. »Na vsakem srečanju se pojavi kdo, ki bi ga želel kupiti, a žal ni naprodaj.«

Med starodobniki, ki so precej bodli v oči, je bil tudi avtomobil Corvette znamke Chevrolet iz leta 1979. Njegov lastnik Franc Koračin ga je kupil pred poldrugim desetletjem, zato nas je zanimalo, kako dolgo ga je imel v lasti prejšnji lastnik. »Tega vam ne bi znal povedati, saj sem ga dobil preko nekoga, ki je imel sorodnika v ZDA. Avto je naročil preko interneta in ga uvozil v Slovenijo.«

Podobno kot avtomobil so iz ZDA prišli še rezervni deli. »Moram reči, da jih večinoma naročam v Ameriki, kjer so dokaj poceni, vendar imam precej več stroškov s carinami in ležarinami, kar se mi zdi velika škoda,« je potožil Koračin.

Zanimalo nas je, ali je korveto dobil po naključju ali si jo je želel. »Iskreno povedano sem si želel zgolj korveto, saj sem nekoč delal v Švici, kjer sem ta avtomobil videl prvič in od tedaj sem sanjal, da bi ga imel.«

V Šentilju seveda nismo mogli mimo avtomobila, ki je bil izdelan daljnega leta 1952. Gre za Opel Olympio. Njegov lastnik Jože Senekovič se je vanj prvič usedel leta 1961, ko je avto kupil njegov oče. Na stara leta so ga z njim razveselili njegovi najdražji, ki so mu ga kupili za njegov 70. rojstni dan. Zdaj ga spet občasno vozi, a vožnja s takšnim avtomobilom ni za vsakega. »Pri tem avtomobilu moraš biti zelo nežen. To se pravi, da je potrebno znati prestavljati iz nižje v višjo prestavo in obratno, kar se ne sme početi na silo, saj se avtomobil v nasprotnem primeru pokvari. Ko ga vozimo, je pogosto potrebno imeti nogo na sklopki in vmes dodajati plin, saj menjalnik ni sinhron. Skratka, potrebno je imeti določeno rutino.« Senekovič je ob tem še dodal, da ima avto tri prestave in možnost vzvratne vožnje.

Verjetno pa takšni avtomobili pred več kot šestdesetimi leti niso bili prav pogosti na slovenskih cestah. »V šestdesetih letih je bilo v Mariboru kar nekaj takšnih avtomobilov, nato pa so popolnoma izginili. Najverjetneje zaradi tega, ker jih nismo znali ohraniti. Teh modelov je zelo malo, pri čemer je morda kje še kakšen, ki ni restavriran. To je sicer razumljivo, kajti za obnovo takšnega avtomobila je potrebno precej truda in denarnih sredstev, da ga ponovno spraviš nazaj na cesto.«

Opel Kadett iz leta 1972 je vozil tudi naš zadnji sogovornik Boris Furlan. Njegov avto ima za sabo zanimivo družinsko zgodovino. »Podedoval sem ga po pokojni teti, ki je bila njegova prva lastnica in je obljubila, da ko bo umrla, bom ta avto dobil jaz, kar se je na koncu tudi zgodilo.«

Afiniteta do starodobnikov se je v njem porodila skozi njegovo poklicno pot. »Navdih za stare avtomobile sem dobil, ko sem v službi vozil avtobus Mercedes iz leta 1951, s katerim sem prepotoval celotno Slovenijo.«

Seveda pa je bilo s tem avtomobilom precej dela, da je spet postal vozen. »Barva je ostala takšna kot prej. Drugače pa sem ga v celoti razmontiral in posamezne dele odnesel v klet, kjer sem jih ponovno restavriral in jih sestavil. Zdaj avto teče kot ura,« je s ponosom povedal Furlan. Dodal je, da avtomobil postane starodobnik, ko od njegove izdelave mine 30 let.

Za konec nas je zanimalo, kakšne izkušnje dobi posameznik z udeležbo na t.i. relijih starodobnikov. »Predvsem gre za to, da spoznaš ljudi, ki imajo izkušnje s takšnimi vozili, in na ta način si pomagamo pri njihovem lažjem vzdrževanju. Ni vsak izmed nas mehanik, a takšna srečanja so več kot dobrodošla.«

Pri negovanju starodobnikov gre za hvalevredno skrb za t.i. tehnično dediščino. Glede na dejstvo, da se s tem hobijem ukvarja vedno več ljudi, bi v prihodnosti veljalo razmisliti tudi o kakšnem muzeju ali vsaj razstavi starodobnikov, ki bi nas opomnila, da stvari z leti izgubijo tržno vrednost, a na koncu postanejo neprecenljive.