Decembra leta 2010 so v okviru mariborskega Centra za socialno delo ustanovili Svetovalnico za žrtve nasilja in zlorab, zaznamovanje desetletnice pa so zaradi epidemičnih razmer prestavili na letos, ko svetovalnica praznuje enajsto leto delovanja. Ob tej priložnosti je izšel poljuden zbornik s prispevki strokovnih delavk in uporabnic svetovalnice, da bi prikazali pestrost njihovih življenj – od bolečih do lepih trenutkov, še do ponedeljka pa bo v Univerzitetni knjižnici Maribor na ogled razstava Zlomljena Jerneja Sobočana.

Družbeni problem, ne zasebna stvar

Svetovalnica za žrtve nasilja in zlorab je nastala iz potrebe, pravi njena vodja Radojka Hižman:«To je bilo v času tik po sprejemu Zakona o preprečevanju nasilja v družini in se je začelo v javnosti govoriti o nasilju v družini kot o družbenem problemu, ne pa kot o problemu, ki se dogaja za zaprtimi vrati in je osebna stvar oseb, ki so v to vpletene.«
Doslej je skozi vrata svetovalnice stopilo več tisoč oseb, povprečno 99 na mesec. Z njimi se je najprej ukvarjala ena strokovna delavka, zdaj pa dve za poln in ena za polovični delovni čas. Tam dobijo uporabnice informacije, osebno svetovanje, psihosocialno pomoč in zagovorniško spremstvo pri opravkih na različnih ustanovah, npr. pri sodnih obravnavah.

Med epidemijo je bilo treba iskati varne načine pogovora

Pomoč poiščejo ženske, ki so zapustile nastanitvene programe v Varni hiši in Materinskem domu (prva deluje že 25 let, drugi pa 18), ženske, ki se odločajo za umik iz nasilnega okolja, in ženske, ki morajo predelati travme iz preteklosti. Tudi pandemična sedanjost je svetovalnico prislilila k drugačnim pristopom komunikacije, svetovali so tudi na daljavo, vendar domače okolje za ženske ni bilo vedno dovolj varno. Radojka Hižman:«Nasilje se dogaja doma, kjer ljudje bivajo, kjer žrtev biva. To okolje ni bilo vedno dovolj varno za te pogovore, tako da smo morali biti previdni in vse pogovore načrtovati z uporabnico tako, da je bilo zanjo kar najbolj varno.«

V okviru svetovalnice delujejo tudi skupine za samopomoč s strokovnim vodenjem, tudi skupina starejših žensk za samopomoč (najstarejša uporabnica svetovalnice je stara 83 let), vendar si uporabnice želijo ustanoviti tudi laično podporno skupino, v kateri bi ženske brez vodenja strokovne osebe med seboj delile občutke in izkušnje. Radojka Hižman pravi, da jih bodo pri tem podprli.

Pomagajo tudi otrokom, nasveta pa ne odrečejo niti izvajalcem nasilja

V Svetovalnici za žrtve nasilja in zlorab pomagajo tudi otrokom, ki so včasih neme priče domačega nasilja, v razbremenilnih pogovorih jim pojasnijo, da niso krivi zanj in da so pomembni. Občasno pomoč poiščejo tudi moški. Redko so žrtve, pogosteje pa izvajalci nasilja. Sogovornica pravi, da gre pri tem vedno za odločitev, da je takšno vedenje naučeno in da se ga lahko oduči. Programi pomoči obstajajo, nujno je le zavedanje, da je to, kar počnejo narobe. V svetovalnici ne izvajajo programov za povzročitelje nasilja, vendar to načrtujejo in jim ne odklonijo nasveta ali informativnega razgovora. Jasno pa povedo, da je povzročanje nasilja neustrezno, neprimerno in tudi kaznivo. Mogoče je pomagati, vednar je treba pomoč tudi hoteti.