Sogovornica v podcastu Zorni kot je bila Sabina Fras Popović, ki je za velik prispevek v bibliotekarski stroki, zlasti na področju bralne kulture in pismenosti, nedavno prejela državno Čopovo diplomo za življenjsko delo. V okviru Mariborske knjižnice je sodelovala pri številnih akcijah spodbujanja branja, vodila je Center za spodbujanje bralne pismenosti ... Sodeluje tudi v nacionalnem medresorskem programu spodbujanja branja med mladimi športniki in športnicami. Od lani je predavateljica na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo. Ste vedeli, da v naših možganih ni samostojnega centra za branje? Kako bralno pismeni smo Slovenci? Zakaj je potrebno in zakaj je dobro brati? Kako v času mobitelov spodbuditi k branju – vse generacije, ne samo mladih? O vsem tem smo se pogovorjali s sogovornico.

Na vprašanje, kaj ji pomeni nagrada za življenjsko delo, Sabina Fras Popović pove, da zanjo to pomeni priložnost govoriti o branju, knjižnicah, knjigah in knjižničarjih oziroma knjižničarkah. "Fino je, ko dobiš takšno nagrado, ko že nekaj narediš in še lahko nadaljuješ. Če jo pojasnim s športno prispodobo: kot da si na koncu druge tretjine hokejske tekme, rezultat na semaforju je tebi v prid - ampak tako kot pri vsaki stvari, je treba zdržati do konca in predati komu še kaj naprej." Nagrada je prišla v trenutku, ko se je njena pot usmerila drugam, pove. Namreč, po večletnem delu v Mariborski knjižnici je sogovornica lani svojo poklicno pot začela oziroma nadaljevala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. "Šla sem torej iz prakse v bolj teoretično delo. Čeprav je bila moja pot vseskozi preplet teorije in prakse. Ko sem lani na valentinovo prvič stala v predavalnici, sem videla kup izzivov. Tako da ne bo dolgčas."

"Problem danes je odsotnost strukturiranega in globokega branja"

Sabina Fras Popović je več kot dvajset let delala v Mariborski knjižnici, kjer je sodelovala tudi v številnih bralno spodbujevalnih akcijah. "Bila sem otrok knjižnice in dojela vlogo knjižnice in knjig. Ko govorimo o knjižnici, v bistvu govorimo o knjižničarkah in knjižničarjih. Kajti knjižnica brez kadra oziroma brez zavzetih posameznikov je samo stavba, vsebino ji dajemo ljudje. Lahko je delati s tistimi, ki se zavedajo branja, ki berejo in obiskujejo knjižnice. Malo drugače pa je v zadnjih petnajstih letih potrebno nagovoriti tiste, ki knjižnic in branja nimajo na svojem osebnem zemljevidu delovanja. Torej nagovoriti tiste, ki jim branje ni 'prirojeno' oziroma privzgojeno, to mislim v smislu, da branje ni del družinske poti - to je velik izziv. In vse te akcije so bile usmerjene v polje nebralcev, neobiskovalcev knjižnice in ozavestiti vlogo branja v današnjem času. V osnovni šoli so me učili, da bereš v prostem času in zato, da imaš boljši besedni zaklad. To še vedno drži, ampak branje je iz prostega časa treba prestaviti v vse dimenzije življenja. Kar se dogaja danes in se kaže kot problem v delovanju posameznika in družbe, je odsotnost strukturiranega in globokega branja."

Kot omenjeno, sodeluje tudi v nacionalnem medresorskem programu spodbujanja branja med mladimi športniki in športnicami. V svet športa so jo sicer pritegnili njeni trije otroci, športniki oziroma hokejisti. Ko se je o tem, zakaj je potrebno brati, pred leti pogovarjala z mladimi športniki, hokejisti, starimi 11 in 12 let, jim je povedala, da že zato, da bodo enkrat kasneje znali svojo profesionalno pogodbo prebrati in jo tudi razumeti. "Prikazala sem jim neko čisto drugo uporabno vrednost branja. Njihov pozitivni odziv mi je dal vedeti, da je potrebno branje tudi drugače predstavljati. Torej, kako predstaviti branje na drugačen način, so me naučili prav mladi športniki, ki praviloma niso obiskovali knjižnic in branje pri njih ni bila vrednota številka ena." O tem, kako predstaviti in zagovarjati branje, so jo največ naučili nebralci. "Naučili so me, da je potrebno pogledati na branje tudi z vidika biologije oziroma govorimo o vplivu branja na razvoj možganov, o vplivu branja na trening fokusa. Zadnjih pet let potujem naokrog po Sloveniji z vrhunskimi športniki in vsem je skupno to, da povedo, da je razlika med tisočinko v glavi. Torej razlika med zmago in drugim ali tretjim mestom je v glavi. V športu je potrebno imeti fokus, osredotočenost in najboljši trening pa je možen prav z branjem. V času razpršene pozornosti je branje tisto, ki nas pelje v osredotočenost." Branje pa ne vpliva dobro le razvijanje fokusa, ampak z njim bralec pridobiva tudi znanje. "Pri mladih je treba ozavestiti, da ko v iskalnik nekaj vtipkajo, prvi zadetek ni nujno edina in prava resnica. Z branjem se učimo vrednotiti informacije, kar nujno potrebujejo - pa ne samo športniki, tudi drugi mladi."

"Raziskave kažejo, da je funkcionalno nepismen vsak četrti mladostnik"

Sabina Fras Popović je v okviru Mariborske knjižnice tudi več let vodila Center za spodbujanje bralne pismenosti. "Center je bil vzpostavljen kot vezni člen med šolskim poljem in kulturnim poljem. To je zimzelena tema, bralna pismenost. Branje je vseživljenjska spretnost in je veščina, ki jo je treba trenirati. Vemo, da branje pomaga proti demenci, pomaga v tretjem oziroma četrtem življenjskem obdobju... Treba se je zavedati, da branje ni postranska stvar, ampak primarna stvar za funkcioniranje." In zakaj je pomembna bralna pismenost? "Tudi recimo zato, če kupiš novo žago, da lahko garancijo uveljavljaš samo, če prebereš in upoštevaš navodila. Gre tudi za to, da se znamo izražati. Pred nekaj leti so raziskave pokazale, da je vsak četrti odrasli funkcionalno nepismen. Zdaj raziskave kažejo, da je funkcionalno nepismen vsak četrti mladostnik. Gre za vzorec, ki se prenaša. To, kar odrasli počnemo, nas mladi posnemajo. Če smo na nekem dogodku in imamo vsi odrasli v rokah mobitele, se ne smemo čuditi, da jih imajo tudi mladi. Ampak saj ne gre za to, da mobitelov in zaslonov ne bi več uporabljali, ker je tudi pri teh napravah precej uporabnega, tudi na področju knjig in branja. Recimo avdio knjige, bralniki itd... Ampak gre za to, da možgani funkcionirajo drugače, ko beremo. V možganih nimamo samostojnega centra za branje. Aktivirati se morajo trije centri: centri za govor, sluh in vid. Kar pomeni, da od nas zahteva določen napor in branje je naporno, je težko delo."

Kako pa doseči, da bomo radi brali? Je kak trik? "Trik je, da je branje vseprisotno in da se o branju ne pogovarjamo samo na deklarativni ravni. Če si s knjigami obdan, te bodo slej ali prej zamikale. Seveda ne, če si non stop na napravah, ki ti zelo hitro stimulirajo občutek sreče in se ti ni treba truditi. Pomemben je odnos med ljudmi. Zgodi se, da začneš brati zaradi nekoga - ker mu verjameš, ker ti pripelje pravo zgodbo na pot, se ti posveti, ali pa nehaš brati zaradi nekoga."

Kdaj v življenju se pojavi želja po branju? "Najprej moraš vedeti, da ta možnost sploh obstaja. Če ozavestimo ljudi, da ta možnost obstaja, imajo to možnost tudi izbrati. Precej ljudi začne brati v tretjem življenjskem obdobju, ko zaključijo aktivno kariero. Ogromno jih takrat začne brati drugačno vrsto literature. Kajti dejstvo je, da marsikdo razume branje zgolj kot branje leposlovja. In ko sem se pogovarjala z ljudmi, sem ugotovila, da pravzaprav veliko berejo - berejo strokovno literaturo, stripe, časopise,... A tega ne dojemajo kot branje. Ljudje imajo idilično podobo tega, kar naj bi bilo branje. To naj bi pomenilo sedeti na kavču ali gugalniku ob kaminu, da imaš veliko časa, da je mir... Dejstvo je, da dandanes beremo več kot smo kadarkoli prej. Beremo sms sporočila, objave na družabnih omrežjih, elektronsko pošto... Ampak način branja je drugačen. Ampak za tisto, kar možgane spodbudi, potrebujemo globoko branje."

Sogovornica priporoča dnevno vsaj nekaj minut branja. "Najdimo si dnevno vsaj nekaj minut časa za branje, in da smo pri tem osredočeni samo na branje." Priporoča branje leposlovja, zaradi jezika, izrazoslovja, tudi zato, ker spodbuja empatijo.

Celotnemu pogovoru prisluhnite na spodnji povezavi: