Gost podcasta Zorni kot je bil 30-letni Ibrahim Kasabji, Sirec, ki je leta 2014, med vojno v Siriji, pribežal iz obleganega Alepa v Maribor in tukaj tudi ostal. Slovenija in Maribor sta tako postala njegov dom. Z njim smo se med drugim pogovarjali o njegovih spominih na domovino pred in med vojno, prihodu v Slovenijo, učenju slovenščine in prevajalskem delu iz arabščine, pa tudi o tem, kako doživlja Maribor in ali si želi vrnitve v Sirijo.

Mirnemu in lepemu otroštvu v Alepu je sledila vojna

Kot omenjeno, se je Ibrahim Kasabji rodil v Alepu. Kakšni so njegovi spomini na to mesto pred vojno? "V spominu imam, da je bilo zelo lepo in veliko mesto. Imam lepe spomine, vezane na družino, preživljanje časa s prijatelji... V Alepu sem dokončal osnovno in srednjo šolo, in se vpisal na študij računalništva - vendar zaradi vojne nisem mogel študirati. V šoli mi je dobro šlo, najbolje pa mi je šla matematika."

Ko se je začela vojna, je bil star 17,18 let. Življenje se je spremenilo, tudi zanj. Pred šolo so denimo stali vojaki, kar je v njem in vrstnikih vzbudilo nemir in strah. Med vojno je začel delati, in sicer v bolnišnici, ki je bila blizu njegovega doma. "Tam se opravljal dela, povezana s pripravo operacijske dvorane na operacijo in po njej. Priča sem bil groznim prizorom, prihajali so tisti z boleznimi in tudi ranjenci oziroma poškodovani v vojni. Veliko stvari sem pozabil, se pa kdaj pa kdaj česa spomnim sedaj. Ko sem prišel v Slovenijo, sem prvih pet let vsakih nekaj dni sanjal, da sem v Siriji in kaj vse sem videl."

Prihod v Slovenijo: Iz azilnega doma v Ljubljani v integracijsko hišo v Mariboru

Zdaj ne sanja več o Siriji. "Skušam čim manj razmišljati o tem. Ne želim se pogovarjati o vojni. Na mojem profilu na Facebooku ne boste našli ničesar o vojni v Siriji. Ja, rodil sem se tam, ampak za to se nisem sam odločil oziroma si tega sam izbral."

Ko je postalo nevzdržno in so živeli v smrtnem strahu, so se on in njegova družina odločili zapustiti Alep in Sirijo. Najprej on in njegov brat, sledili so drugi člani družine. Prva "postaja" je bila Turčija in Istanbul, od tam pa so se odločili oditi v Slovenijo, saj je tukaj, v Lendavi, že pred vojno živel njegov stric oziroma očetov brat. Najprej so bili nastanjeni v azilni dom v Ljubljani, od tam pa v integracijsko hišo v Mariboru. "Bili smo prva družina iz Sirije, katere cilj je bila Slovenija in ne katera druga država. Moram reči, da smo bili v Sloveniji, tudi s strani policistov, deležni prijaznosti, ki je pred tem nismo bili vajeni. Tukaj se mi zdi, kot da sem se znova rodil."

Izkušnjo v mariborski integracijski hiši opisuje kot zelo dobro. "Ko sem prišel v Maribor, sem najprej videl Dravo. Ker imam rad vodo, reke in morje, mi je prvi stik z mestom vzbudil prijetne občutke in sem čutil pozitivno energijo. Drugi dan po prihodu v mesto smo se sprehodili skozenj in zavedel sem se, kako je v resnici majhno. Morate vedeti, da je mesto Alep, od koder prihajam, velik skoraj kot celotna Slovenija. Recimo trgovine se tukaj zvečer zaprejo, v Alepu smo bili vajeni, da so bile - pred vojno - odprte 24 ur. Pred vojno je bilo sredi noči v mestu polno ljudi kot sredi dneva. Opazil sem, da je v Mariboru drugače. Mi je pa bilo všeč, da je bilo mirno in zelo zeleno mesto. Zdelo se mi je, kot da živim v naravi."

"Ko gre za slovnico, se mi zdi slovenščina najtežji jezik na svetu"

Začel se je učiti slovenski jezik, kot prostovoljec je začel delati na Slovenski filantropiji v Mariboru, na društvu Odnos, Rdečem križu. "Slovenščina je, ko govorimo o slovnici, zame najtežji jezik. Ko sem prvič slišal slovenščino, sem pomislil, da četudi bom v Sloveniji sto let, se tega jezika ne bom naučil. Znal sem sicer že prej angleško, a sta si jezika tako različna, da mi znanje angleščine ni prišlo prav. Problem je, da tečaj slovenščine, po mojem mnenju, obsega premalo ur, da bi se jezika res naučil, sploh slovnice. Če se želiš res naučiti, se moraš sam lotiti učenja. Veliko sem se naučil tudi skozi pogovore s prijatelji, so me sproti opozarjali na moje napake. Pa še vedno je ne obvladam v celoti - sploh slovničnih pravil ne. Opažam pa, da tudi veliko Slovencev ne obvlada slovnice. Težave mi delajo recimo končnice oziroma sklanjanje besed. Je pa skupno slovenščini in arabščini to, da imata oba jezika dvojino."

O vrnitvi v Sirijo ne razmišlja

Danes je samostojni podjetnik in dela kot prevajalec za arabski jezik. O vrnitvi v Sirijo ne razmišlja. "Jaz vedno rečem, da je Slovenija moja prva in zadnja država. V Mariboru je moj dom, tukaj je moja družina. Sem se že odločil, da bom tukaj ostal. Če bom razmišljal o tem, kdaj bo v Siriji konec vojne in kdaj se bom vrnil tja - vmes bo minilo moje življenje. Življenje pa je samo eno in ga je treba izkoristiti. Četudi bi bil v Siriji mir, se tja ne bi vrnil. Treba je vedeti tudi, da je Sirija uničena. Slovenija je meni odprla vrata na stežaj in se ji do konca življenja ne bom mogel oddolžiti za vse, kar je naredila zame. Če me kdo vpraša, od kod sem, rečem, da sem iz Maribora. Ne razlagam, da sem iz Sirije. Pravim pa zase, da sem Sirec, ki se ni sam odločil, da bo Sirec."

Celotnemu pogovoru prisluhnite na spodnji povezavi: