V Mariboxu je bila sinoči premiera slovenskega dokumentarnega filma Gospod Smej. 50 minutni film mariborske neodvisne produkcije je plod prijateljstva režiserja Aleša Horvata s škofom Jožefom Smejem; pred leti pa je prišlo do ideje, da ga s kamero spremlja na njegovih vsakdanjih poteh. Film je občinstvo zelo toplo sprejelo, mnoge je ganilo to popotovanje do vernikov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov, tudi v Prekmurju, od koder je bil škof Smej doma.

Škof Jožef Smej je bil v Maribor poklican leta 1969, kjer je opravljal službo stolnega kanonika, člana zbora škofovskih svetovalcev, naddekana in generalnega vikarja. Bil je človek z velikim Č, se leta 2020 preminulega škofa spominja režiser filma Aleš Horvat: "S škofom Smejem sva začela prijateljevat pred desetletji. Imeli smo tudi skromno gledališče v stolpu, prihajal je tudi k nam. Ko sem izvedel, kdo pravzaprav je on, kakšna veličina, sem dobil idejo, da posnamem film o njem. Prvič sem ga prosil leta 2005, če bova snemala film in mi je odvrnil, da bova snemala film, če bom diplomiral. In ko sem, sva začela snemati film. Imela sva 54 različnih izletov s kamero v roki. Imam za skoraj 45 ur posnetkov, ki jih je bilo treba zložiti v film."

Skozi film nam je Aleš Horvat približal prekmurske kraje, pa tudi cerkev in boga.

"Bil je cerkveni odstojanstvenik, želel sem ga posneti v intimnih zgodbah, intimnih izražanjih. Morda je bilo v filmu še malo preveč religiozne tematike, če bi imel še več materiala, bi ga bolj portretiral kot človeka. V filmu so tudi izredno redki posnetki Stanka Janežiča, ki je bil sošolevc škofa Smeja, Stanko Janežič je velik ekumenski teolog. Vprašal sem namreč škofa Smeja, kdo so njegovi znanci, prijatelji in šla sva do Stanka Janežiča, Za film je v prelepi starocerkevni slovanščini zapel očenaš in bilo je izvrstno. Škof Smej je bil sicer preprosta duša, kaprice je imel le takrat, ko je bil utrujen. Bil je človek srca, energije, nenehne pomoči, pojavili so se že komentarji v zvezi z njegovim svetništvom. Veliko je dal na molitev, molil je za vse, tudi za svoje sovražnike. Naše poti so bile prelepe, vozili smo se z njegovim avtomobilom. Ni se pritoževal, šel je vsepovsod, obiskovali smo bolne ljudi, a on je to z veseljem delal."

Film je kot simfonija

Montažerka in producentka Uja Irgolič: "Pri tem filmu sem se spoprijateljila s škofom, ob pregledovanju materiala, ki ga je bilo ogromno. Režiser mi je dal smernice, pogovarjala sva se, kaj bi lahko izbrala za film. Film montiram po občutku, sestavi se prvi rez, postavitev. Potem je bilo še nekaj postavitev, ko film malo odleži. Dodajala sva škofove misli. Film je prava milina, kot simfonija, dodajajo se note, posnetki. Hvaležna sem za to izkušnjo, ki je bila kar zahteven zalogaj zame."

Življenjsko delo mariborskega pomožnega škofa je obsežno in vsestransko, saj je bil tudi pesnik, pisatelj, zgodovinar, teolog, prevajalec, urednik in humanist. Poleg pesnjenja se je ukvarjal z pisateljevanjem, prevarjanjem, preučevanjem cerkvene zgodovine ter s kulturno preteklostjo in z življenjem ljudi, ki so med Muro in Rabo stoletja ohranjali vero in slovenstvo. Bibliografija njegovih del obsega več kot 150 enot, med katerimi so tudi samostojne knjižne publikacije.