Prvi posneti film je bil prav grozljivka - to je nemi film Prihod vlaka na postajo (L’Arrivée d’un Train en Gare de la Ciotat, 1895), ki sta ga posnela brata Lumiere. Ko so ljudje gledali film, v katerem je vlak iz ozadja pripeljal v ospredje, so ti prestrašeni zbežali iz dvorane, saj so se ustrašili, da bo vlak zapeljal proti njim. Tako mnogi filmski kritiki, med njimi tudi Marcel Štefančič JR, ki že vrsto let izbira filme za Noč grozljivk, verjamejo, da začetki filma temeljijo predvsem na stanju šoka, ki gledalcu resda sprva ustvari negativne občutke, toda obenem vzbudi stanje zanimanja in želje po burnem spremljanju nadaljnjih sekvenc filma.

»Gre za tišjo, a nevarnejšo in neskončno zabavnejšo plat kinematografije, ki se ne boji ekscesov, politične nekorektnosti in preseganja tabujev. A za njeno polno razumevanje si je treba vzeti čas, se prepustiti adrenalinskim šokom ter oborožiti s skrajnim smislom za humor,« je prepričana Urška Comino iz Grossmanovega festivala v Ljutomeru, ki dodaja, da je zmotno prepričanje, da iz grozljivk skačejo le zombiji, čarovnice in vampirji. »Filmi nagovarjajo najpomembnejša vprašanja družbe in odražajo 'zeitgeist',« pristavi Urška Comino.

Da Slovenci na poseben način sprejemamo in gledamo grozljivke, verjame tudi Tomaž Gorkič, režiser prve slovenske grozljivke Idila, ki ne skopari tudi z najbolj pikrimi komentarji o slovenskem avdiovizualnem prostoru. Vljudno vabljeni k poslušanju!