Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik

21.04.2020


Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


Jezikovni pogovori

738 epizod


Osvetljujemo in raziskujemo področja in teme povezane z jezikom. Vedno znova nas preseneti, kako močno človeka zaznamuje jezik in kje vse lahko najdemo njegove sledove.

Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik

21.04.2020


Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


14.06.2022

Odkritje za učbenike: zapis desetih števnikov v zgodnji slovenščini v rokopisu iz 12. stoletja

V avstrijskem samostanu Heiligenkreuz v Dunajskem gozdu so odkrili zapis desetih števnikov v zgodnji obliki slovenščine. Odkritje je prava najdba, saj gre za najstarejši pomembnejši zapis slovenščine po Brižinskih spomenikih, ki bo v prihodnje tudi del učbenikov za slovenščino. Gost je Matej Šekli, ki je opravil jezikoslovno analizo te najdbe.


07.06.2022

Učinkovito javno nastopanje

Naši prvi javni nastopi se začnejo že v otroštvu, ko pred razredom deklamiramo pesmice, pa nato nadaljujejo v mladosti, ko na fakulteti predstavljamo seminarske naloge. Javni nastopi nam lahko predstavljajo večjo ali manjšo težavo. Nekaterim vzbujajo veliko nelagodja in treme, spet drugi so med nastopanjem povsem sproščeni. Dejstvo je, da je učinkovito javno nastopanje svojevrstna spretnost in veščina, ki se je da naučiti in v današnji oddaji si bomo pobližje pogledali kaj pravzaprav sestavlja učinkovit javni nastop. Gost v studiu bo trener javnega nastopanja, moderator in predavatelj, Matej Delakorda.


31.05.2022

Avstrijci nagradili dokumentarni film o izginjanju slovenščine na avstrijskem Koroškem

Občinstvo avstrijskega filmskega festivala Diagonale v Gradcu je nagradilo dokumentarni film o izginjanju slovenščine v vsakdanjem življenju na avstrijskem Koroškem z naslovom Izginjanje/Verschwinden. Z Andrino Mračnikar, režiserko in scenaristko smo se pogovarjali o prvih odzivih Avstrijcev in njenih pričakovanjih, ko si bo film ogledalo tudi občinstvo na avstrijskem Koroškem. Film bo odprl mednarodni festival Kino otok, ki bo potekal v Izoli med 1. in 5. junijem. Foto: Clara Wildberger, Diagonale


24.05.2022

Dajmo priložnost slovenščini

V Slavističnem društvu Slovenije želijo, da nejezikoslovci dajo slovenščini priložnost, zato po Sloveniji izvajajo delavnice z naslovom Dajmo priložnost slovenščini. Z njimi želijo motivirati k aktivnem premisleku o slovenščini, udeleženci pa osvežijo znanje in anonimno sodelujejo na tekmovanju, na katerem si lahko prislužijo priznanje Všeček za slovenščino. Odzovejo se na vsakršno vabilo, v šali pravijo, da pridejo tudi na rojstnodnevne zabave, če je taka želja. Prišli so v Jezikovne pogovore, zastopa jih prof. dr. Boža Krakar Vogel. Foto:spletna stran občine Vrhnika


17.05.2022

Slovenščina za stresne situacije

Čeprav so ameriški Slovenci ponosni na svojo kulturo in identiteto, slovenščina med njimi počasi zamira. Zanimivo je, da jo uporabljajo največ v stresnih situacijah, kar pomeni, da je še vedno globoko v njihovi podzavesti. To potrjujejo tudi njihove sanje, saj v slovenščini sanjajo v 65 odstotkih. Prof. dr. Nadi Šabec je nekdo zaupal, da je kot mesečnik v nočnih blodnjah govoril slovensko, nekdo drug pa, da mu je slovenščino obudila narkoza. K pogovoru smo jo povabili ob izdaji njene monografije Slovenski izseljenci in njihovi potomci v Severni Ameriki: obrazi identitete, ki je plod večdesetletnega raziskovanja jezikovne rabe med ameriškimi in kanadskimi Slovenci. Foto: Pixabay


10.05.2022

Kopitar je imel zares rad Karadžića

Poglavitni razlog, da sem postal pisatelj, pa bo vedno ostal Kopitar, saj mu na tem področju dolgujem - če že ne vse, vsaj veliko, zelo veliko. Tega plemenitega človeka je treba spoznati tako, kot sem ga spoznal sam, da bi mu lahko izkazali spoštovanje, ki si ga zasluži – kot znanstvenik in kot človek … je zapisal Vuk Karadžić. Brez Kopitarja mu verjetno ne bi uspela reforma srbskega jezika, saj Kopitar ni bil le Karadžićev osebni prijatelj in mecen, ampak ga je kot velika mednarodna avtoriteta zagovarjal pred kritikami, neposredno usmerjal in celo soustvarjal njegova dela. Dr. Luka Vidmar poudarja, da je bilo malo ljudi, ki jim je Kopitar izkazoval tako naklonjenost; kot je povedal, je imel Karadžića zares rad. O njem ni našel slabe besede, kar je bila za Kopitarja velika redkost, saj je bil neusmiljeno kritičen tudi do najtesnejših sodelavcev. V znamenje njunega prijateljstva in sodelovanja so v Beogradu in Ljubljani postavili spomenika. V srbski prestolnici stoji spomenik Jerneju Kopitarju, v Ljubljani pa Vuku Karadžiću.


03.05.2022

Golob in Janša imata biblično razlago priimka

V drugem delu pogovora s profesorjem Janezom Kebrom smo se najprej osredotočili na priimka Golob in Janša. Golob je eden izmed najpogostejših priimkov in je prvotno verjetno označeval blagega, miroljubnega človeka, saj je golob po svetopisemskem izročilu simbol miru. Janša pa je priimek, ki izhaja iz imena Janez. To ime izhaja preko grškega imena Johánnes iz hebrejskega Jehohannan, skrajšano Johann, z nekdanjim pomenom Jahve/Bog se je usmilil. Izhodišče obeh oddaj je Leksikon priimkov, ki je nedavno izšel pri Celjski Mohorjevi družbi. Na skoraj tisoč straneh prinaša zapise o več kot 19.000 priimkih. Slovar slovenskih priimkov je bil med najpomembnejšimi nalogami zapisan že ob ustanovitvi SAZU-ja in Inštituta za slovenski jezik pred 70 leti, Janez Keber pa se je za to nalogo kalil skoraj 40 let.Vir fotografije: BoBo.


26.04.2022

Nenavadni priimki. Le zakaj?

Zakaj bi si nekdo prislužil priimek Kralj, nekdo drug pa Cepec? Ali so imeli nosilci priimkov, kot so Drekónja, Kaker ali Kakovič, sploh možnost, da bi jih zavrnili? Z jezikoslovcem Janezom Kebrom se bomo odpravili po poti nastajanja nenavadnih priimkov. Pri Celjski Mohorjevi družbi je nedavno izšel Leksikon priimkov, ki na skoraj tisoč straneh prinaša zapise o več kot 19.000 priimkih. Slovar slovenskih priimkov je bil med najpomembnejšimi nalogami zapisan že ob ustanovitvi SAZU in Inštituta za slovenski jezik pred 70 leti, Janez Keber pa se je za to nalogo kalil skoraj 40 let. Njegovemu delu bomo zato namenili dve oddaji in odstrli še druge značilnosti priimkov.


19.04.2022

Kateri politik je dober človek?

»Zame naj bo torej govornik, ki ga skušam oblikovati, po opredelitvi Marka Katona 'dober človek, vešč govorjenja'.« Mark Fabij Kvintilijan, Šola govorništva. Čeprav se nam zdijo te besede iz nekega drugega časa, ko je bila vera v človeka in v njegovo zmožnost za dobro večja kot danes, pa verjetno v predvolilnih soočenjih, vsaj podzavestno, mnogi iščemo dobrega človeka, ne glede na to, kako naivno se to sliši in ne glede na to, kako različni so naši pogledi na to, kaj je dobro. Večina volivk in volivcev bo verjetno dala glas tistemu, za katerega bodo verjeli, da lahko naredi nekaj dobrega za skupnost. Gost je učitelj retorike dr. Zdravko Zupančič. V letošnjem super volilnem letu, ko bomo volivke in volivci lahko odšli na državnozborske, predsedniške in lokalne volitve, je pri založbi Šola retorike izšla njegova knjiga Politikaka: Slovenska politika v pesmi in besedi.


12.04.2022

Želim se naučiti slovensko, da bi bila bolj neodvisna, pravi Palestinka Hanadi

Hanadi je Palestinka iz Libanona, ki je pred petimi leti prispela v Slovenijo. Slovenščine se je najprej začela učiti z otrokoma z željo, da bi lahko spremljala njun napredek v šoli, zdaj pa si želi tekoče govoriti slovensko, da bi bila bolj neodvisna. V veliko pomoč so ji tečaji pri Slovenski filantropiji, ki jih izvajajo jezikovni prostovoljci. O njenih prvih korakih na področju slovenščine in jezikovnem prostovoljstvu v drugem delu oddaje, ki smo jo posneli na Slovenski filantropiji. Gostji sta tudi Lea Rojec in Živa Gabaj, ki sta osvetlili delo pri filantropiji in širše izzive tega področja.Foto: Pixabay


05.04.2022

Jezikovno prostovoljstvo za pomoč beguncem iz Ukrajine

Potem ko se je pokazalo, da se vojna v Ukrajini ne bo končala v nekaj dneh, je vedno več beguncev iz Ukrajine, ki si želijo naučiti se slovenskega jezika. Pri učenju jim v obliki skupinskih tečajev ali individualnih srečanj pomagajo tudi prostovoljci Slovenske filantropije. Odziv prvih prostovoljcev je presenetljiv, kot tudi napredek ukrajinskih beguncev pri učenju slovenščine. Gosta: Ukrajinec Aleks in učitelj slovenščine pri filantropiji Viktor Kollar.


29.03.2022

Upornik z jezikom za jezik, Stanislav Škrabec

Jezikoslovec pater Stanislav Škrabec, ki velja za očeta slovenskega glasoslovja in pravorečja, je bil po svoji metodologiji in načinu pisanja upornik. Ni mu bilo dovoljeno objavljati jezikoslovnih zapisov drugje kot v verskem časopisu Cvetje z vertov sv. Frančiška. Škrabec je želel, da bi bila slovenščina sprejemljiva za večji krog ljudi, zato se je upiral purizmu in salonski slovenščini. O tem, kakšen upornik je bil, v pogovoru s Hotimirjem Tivadarjem z Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani (ponovitev oddaje). Foto: Pixabay


22.03.2022

Ali lahko proslavljamo konec človeškega prevajanja?

Prevajalske panoge do zdaj nič ni spremenilo v tolikšni meri kot velikanski skok, ki je v zadnjem desetletju uspel tehnologiji strojnega prevajanja. Nekateri že proslavljajo konec človeškega prevajanja, so zapisali pri Zvezi evropskih avdiovizualnih prevajalcev (AVTE). V Manifestu o strojnem prevajanju opozarjajo na nekritično uvajanje in navduševanje nad novimi tehnologijami, ki lahko celo poslabšajo kakovost prevodov in delovne pogoje prevajalcev. O opozorilih iz manifesta s predsednico Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev Jerco Kos.


15.03.2022

Baba je lahko temelj ali pa zaključni kamen

Baba je pri kozolcu temelj, na kraškem območju pa je baba zaključni kamen na vrhu konstrukcije. V prvem primeru baba »nosi«, v drugem pa »sedi« na zgradbi. O pomenih besedja slovenske domačijske arhitekture, ki pričuje o kulturi svojega časa, smo se pogovarjali z Borutom Juvancem in Domnom Zupančičem, avtorjema tehničnega slovarja Besednjak vernakularne arhitekture (ponovitev oddaje).


08.03.2022

Slovenka leta 2020 Natalija Spark, tolmačka znakovnega jezika

Natalija Spark je odraščala z gluhimi starši. Kot otrok je bila njuna vez s slišečim svetom, zdaj pa je pogosto glas gluhe skupnosti pri uveljavljanju slovenskega znakovnega jezika. Njeno predano delo so prepoznali bralci revije Zarja in ji podelili naziv Slovenka leta 2020. Predstavila nam je izkušnje otrok, ki odraščajo z gluhimi starši, in obrnjeno - s kakšnimi izzivi se soočajo gluhi otroci ob svojih prvih stikih z družbo in kako jim omogočiti šolanje ter s tem boljšo prihodnost. Vsem skupaj dostopnost tolmačev močno olajša življenje ali sploh omogoča sporazumevanje (ponovitev oddaje ob 8. marcu, mednarodnem dnevu žena).


28.02.2022

Medosebno komuniciranje - Moč dialoga

Zdi se, da se je komunikacija med ljudmi v obdobju epidemije zaostrila. Še posebno na medmrežju je njena raven presenetljivo nizka. Razprave glede cepljenja, za ali proti, so preplavile družbena omrežja in osvetlile, kako ljudje v sodobnem času pravzaprav komuniciramo. V javni sferi prevladujejo konfrontacijski, polarizirajoči načini komuniciranja, debate, ne dialogi. Profesorica socialne psihologije, doktorica Metka Kuhar s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani nam bo osvetlila pomen in moč dialoga, razkrila bo zakaj komunicirati dialoško, ter predstavila razliko med debato in dialogom. V tokratnih Jezikovnih pogovorih odgovarjamo tudi na vprašanje, katerih načel se moramo držati, da bo naše sporočilo jasno sprejeto ter da se bomo v pogovoru počutili slišane in spoštovane.


22.02.2022

Marina Cernetig, promotorica slovenskega jezika v Italiji

Marina Cernetig je eden nosilnih stebrov kulturnega življenja Slovencev v Benečiji, ki skrbi za ohranjanje kulturne dediščine in je promotorica jezika in kulturnega delovanja slovenske manjšine v Italiji. Je tudi pomembna vez Beneških Slovencev s Slovenijo in obrnjeno, so na Javnem skladu za kulturne dejavnosti zapisali ob podelitvi letošnje srebrne plakete. Ob mednarodnem dnevu maternega jezika, ta je 21. februarja, smo se z njo pogovarjali o njeni poti v materinščini v italijanskem okolju, kjer je še vedno prisotnih veliko predsodkov do Slovencev. Marina Cernetig jih skuša presegati s številnimi dejavnostmi v katerih sodeluje: vodi Inštitut za slovensko kulturo v Špetru in multimedijski muzej SMO – Slovensko multimedialno okno, je idejni vodja in koordinatorica projekta Benečija gor in dol, sodeluje pri pripravi slovenskih radijskih oddaj, kot je Okno v Benečijo, aktivna je v Beneškem gledališču, ustvarja pa tudi poezijo v domačem slovenskem narečju.


15.02.2022

Digitalno jezikoslovje – novi mednarodni magistrski študij Univerze v Ljubljani

Področje digitalnega jezikoslovja velja za eno najhitreje rastočih industrij. Zaradi napredka pametnih tehnologij se bodo njegovi poklicni potenciali močno širili. Usposobljenost za to področje ponuja novi interdisciplinarni magistrski študijski program digitalnega jezikoslovja Univerze v Ljubljani, Masarykove univerze v Brnu in Univerze v Zagrebu. Na njem bo mogoče pridobiti znanja in kompetence s področij jezikoslovja, digitalne komunikacije, računalništva in informatike ter družboslovja. Magistrice in magistri digitalnega jezikoslovja znajo odlično komunicirati v vsaj dveh jezikih, so vešči ustvarjanja in preučevanja digitalnih jezikovnih vsebin, poleg tega pa razumejo družbene in etične vidike digitalnih medijev, jezikovnih tehnologij in umetne inteligence. Ob tem imajo širok izbor uporabnih računalniških znanj, znajo programirati v najmanj enem programskem jeziku, uporabljati in ustvarjati jezikovne vire, razvijati jezikovne tehnologije in samostojno analizirati jezikovne podatke, so zapisali v predstavitvi programa. Gostja je skrbnica študijskega programa prof. dr. Špela Vintar. Vir fotografije: Pixabay


08.02.2022

Prešernovo poezijo v zvočni knjigi ZKP RTVS interpretira mojster umetniške besede, dramski igralec Aleš Valič

Prešernova poezija je večna. Tudi če se način, kako jo beremo, spreminja, njena sporočila ostajajo in se celo plemenitijo. Dobra poezija ima tudi moč, da razpre melodijo in ritem jezika ter preizkuša ali celo premika njegove meje. Kot je povedal že dr. Janko Kos, ''je Prešeren kot prvi ustvaril tisto, čemur lahko rečemo estetika slovenskega jezika – šele on je pokazal, kako slovenščina zveni.'' Eden naših najbolj prepoznavnih dramskih igralcev, Aleš Valič, redni profesor za dramsko igro in umetniško besedo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, je tokrat Prešernovo poezijo oživil v zvočni knjigi Založbe kakovostnih programov RTV Slovenija. V oddajo Jezikovni pogovori ga je povabil Žiga Bratoš.


01.02.2022

Youtube generacija oživlja stare jezike

Mirandeški jezik govorijo na skrajnem severovzhodu Portugalske, na območju Tierra de Miranda. V treh občinah govori jezik približno 25.000 prebivalcev. Zapisi v mirandeščini so ohranjeni od 12. do 19. stoletlja, ko so jezik začeli preučevati tudi jezikoslovci, pripoveduje v monografji Jeziki in ljudstva Evrope dr. Klemen Jelinčič Boeta. Posebno zaščito je pridobila leta 1999, ko jo je standardizirala univerza v Lizboni. "Danes ima jezik uraden status. Po letu 2000 jezik doživlja vse večjo pozornost, pojavljajo se različni časopisni članki, prevodi in literarna dela, povečuje pa se tudi število govorcev," pravi dr. Jelinčič Boeta o nepoznanem jeziku, ki je leta 2013 dobil celo prevod Svetega pisma. Mirandeščina je samo primer enega od 212 jezikovnih gesel v leksikonu, ki tudi z bogastvom statističnih podatov prikazuje številčno moč in razprostranjenost večine skupnosti. Vsako geslo je opremljeno s podatkom o zgodovinsko prevladujoči verski pripadnosti posameznih članov. "Nenehno ponavljamo, kako Youtube generacija nima več odnosa do ničesar, a dejstvo je, da se je oživljanje starih jezikov in utrjevanje drugačnih jezikovnih identitet razmahnilo ravno z njo. Nič ne delajo, nič ne znajo, nič jih ne zanima! Ni res. Ravno ta generacija je šla do svojih starih staršev in jih prosila, naj z njimi spet govorijo stare jezike." – dr. Klemen Jelinčič Boeta


Stran 6 od 37
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov