Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik

21.04.2020


Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


Jezikovni pogovori

738 epizod


Osvetljujemo in raziskujemo področja in teme povezane z jezikom. Vedno znova nas preseneti, kako močno človeka zaznamuje jezik in kje vse lahko najdemo njegove sledove.

Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik

21.04.2020


Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


21.03.2023

Prve otrokove besede

Čeprav je najpogostejša prva otrokova beseda mama, ni pri vseh otrocih tako. Raziskava o prvih petih besedah slovenskih dojenčkov in malčkov je pokazala, da so prve besede lahko tudi hvala, avto, duda, raca, jesti, oče. Iz raziskave je razvidno, da tako dečki kot deklice spregovorijo v istem obdobju in uporabljajo podobne besede za izražanje svojih potreb, izsledki pa dajejo še zanimive primerjave z drugimi jezikovnimi skupinami. O prvih petih besedah slovenskih otrok in priporočilih za spodbujanje zgodnjega razvoja besedišča v pogovoru z Niko Jelenc, magistrico profesorico logopedije in surdopedagogike z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča. Oddaja je tudi povabilo k poslušanju mednarodnega festivala radijske igre za dojenčke in malčke z naslovom Poslušati skupaj, kako lahko poslušamo skupaj in zakaj poslušati skupaj, ki se začenja v nedeljo, 26. marca. Na Radiu Slovenija se bodo zvrstile radijske igre za dojenčke, malčke in starše, umetniški program pa bodo v okviru mini radijskega simpozija pospremila predavanja in okrogle mize. Prvi festivalski dan v nedeljo, 26. 3. 2023, bo potekal prek radijskih valov, drugi, v ponedeljek, 27. 3. 2023, bo potekal v vrtcih, na tretji festivalski dan, v torek, 28. 3. 2023, pa bo dogajanje potekalo v Stari mestni elektrarni v Ljubljani. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.


14.03.2023

Učbenik klasičnega sanskrta

Stara indijščina oziroma sanskrt je ena izmed nosilnih filologij indoevropskega primerjalnega jezikoslovja. V današnji oddaji bomo predstavili Učbenik klasičnega sanskrta, ki je lani izšel v indološki seriji zbirke Studia Indogermanica Labacensia Katedre za primerjalno jezikoslovje Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Gre za tretji učbenik stare indijščine v tej seriji. Pridružuje se Berilu vedske proze in učbeniku Razgledi po staroindijski književnosti. Učbenik je napisal dr. Luka Repanšek, docent za indoevropsko primerjalno jezikoslovje na Filozofski fakulteti v Ljubljani.


07.03.2023

ChatGPT postavlja razvoj slovenščine v nove okvirje

Gost je dr. Simon Krek, vodja projekta Razvoj slovenščine v digitalnem okolju, ki se je končal v obdobju, v katerem se začenjamo zavedati, kakšen tehnološki preboj prinaša umetna inteligenca ChatGPT. V oddaji tudi o žgočem vprašanju, kako se bo nadaljevala digitalizacija slovenščine, zdaj ko se je projekt končal.


28.02.2023

Poslanstvo jezikovnega vključevanja otrok priseljencev

Na srednji trgovski in aranžerski šoli v Ljubljani dokazujejo, da je mogoče uspešno jezikovno vključevanje dijakov priseljencev v šolski program. Je pa za to potrebno veliko socialnega čuta, pa tudi požrtvovalnosti učiteljev in dijakov. Gre za več kot le poklic. Učenje slovenščine otrok priseljencev je namreč poslanstvo, ki ima značilnosti humanitarnega dela. Gostje pogovora bodo učiteljici slovenščine Magda Horvat in Alenka Medved ter ravnateljica Elizabeta Hernaus Berlec.


21.02.2023

40 odstotkov učencev nima dostopa do izobraževanja v jeziku, ki ga najbolje govori

Kar 40 odstotkov učencev na svetu nima dostopa do izobraževanja v jeziku, ki ga govorijo ali razumejo, poudarjajo pri UNESCU. Čeprav je to še vedno velik problem, pa se kaže napredek pri razumevanju pomena večjezičnega izobraževanja. Temu je namenjen tudi mednarodni dan maternega jezika, ki ga zaznamujemo 21. februarja. V oddaji smo se osredotočili na jezikovno vključevanje otrok priseljencev in romskih otrok na slovenske šole. Gostja je Bronka Straus z Urada za razvoj in kakovost izobraževanja na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje. Poklicali pa smo tudi Matejo Kosec, romsko pomočnico na OŠ Metlika.


14.02.2023

Jezik v možganih

Gost je doc. dr. Blaž Koritnik, predstojnik Kliničnega inštituta za klinično nevrofiziologijo. Opisal je delovanje možganskega govornega in jezikovnega sistema, njegove okvare in tako imenovani bralnik misli, ki omogoča sporazumevanje z bolniki s sindromom vklenjene zavesti, ki ne zmorejo nobenih gibov in sporazumevanja.


03.02.2023

Akademik Janko Kos o Prešernu kot jezikovnem delavcu

Prešeren je ustvaril estetiko slovenskega jezika. Šele on je pokazal, kako slovenščina zveni, in ji tako omogočil, da je v celoti zaživela. Tega niso storili ne njegovi predhodniki, kolikor jih je bilo, ne prevajalci Biblije. Prešeren tako ni samo velik pesnik, ampak tudi velik jezikovni delavec. O odločilnosti njegove poezije za razvoj slovenskega jezika in jezikovnih temeljih, ki so jo omogočili, smo se pogovarjali z akademikom prof. dr. Jankom Kosom, letošnjim dobitnikom Trubarjevega priznanja (ponovitev pogovora).


31.01.2023

Od ljudi za ljudi − Pravopis 8.0?

Sodobni pravopisi naj bi težili k prožnosti v normi, ponujali naj bi čim več izbir, informacij in opisov, hkrati pa bi morali biti po meri tudi tistim, ki ne želijo razmišljati o jeziku. Ali bo to uspelo tudi osmemu slovenskemu pravopisu, ki je v nastajanju? V pogovoru s Heleno Dobrovoljc, vodjo Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU, smo orisali poglavji, ki sta ta hip v javni razpravi, in sicer poglavje Slovnični oris za pravopis ter pravila za prevzemanje iz prvih desetih tujih jezikov (albanščina, estonščina, finščina, francoščina, italijanščina, madžarščina, poljščina, slovaščina, španščina, turščina), ki so zbrana v poglavju O prevzemanju iz posameznih jezikov (foto: Gerd Altmann/Pixabay).


24.01.2023

Tolmačenje na sodišču za vojne zločine

Tolmačenje na Mednarodnem kazenskem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu velja za eno izmed najzahtevnejših ne le jezikovno, ampak tudi psihološko. Priče so opisovale okrutna dejanja, obtoženci so žalili sodišče, eden izmed njih pa je pred sodniki storil celo samomor. Uporabljali so različna bosanska narečja in turcizme, zato se je včasih zgodilo, da noben tolmač ni poznal pravega pomena besede. O intenzivni izkušnji tolmačenja v Haagu smo se pogovarjali z Milojko Popović, ki ji je Združenje konferenčnih tolmačev Slovenije ob letošnji petdesetletnici podelilo častno članstvo. V pogovoru nam je predstavila tudi sodelovanje na škotskem sodišču na Nizozemskem, ki se je ukvarjalo z zadevo Lockerbie. V strmoglavljenju potniškega letala v tej škotski vasi je leta 1988 umrlo vseh 259 oseb v letalu in 11 vaščanov. Za vzrok nesreče so sumili, da je na letalu eksplodirala bomba (foto: Reuters).


16.01.2023

Tolmačili smo v omarah, organizatorji pa so komaj vedeli za nas

Milojka Popović se je pred petimi desetletji odločila za poklic konferenčnega tolmača, ko tega poklica v Sloveniji še ni bilo. V Socialistični zvezi delovnega ljudstva je bilo definiranih veliko poklicev, tudi čarovniki so našli svoje mesto v njem, vendar konferenčnih tolmačev takrat niso poznali. Ta poklic je bilo treba šele uveljaviti in postaviti temelje za izobraževanje. Pri vsem tem je sodelovala Milojka Popović, zato ji je Združenje konferenčnih tolmačev Slovenije ob letošnji petdesetletnici podelilo častno članstvo. V pogovoru je opisala začetke konferenčnega tolmačenja pri nas in anekdote iz obdobja, ko so tolmačili v omarah, organizatorji konferenc pa so skoraj pozabili, da so tudi tolmači ljudje, ki ne morejo delati od jutra do večera.


10.01.2023

Fenomen jezuitskega gledališča v Ljubljani

Jezuitsko gledališče v Ljubljani velja za prvo pravo kontinuirano gledališče na Slovenskem. Delovalo je 170 let in postavljalo temelje za razvoj splošne kulture. Čeprav so bile predstave po večini v latinščini, pa so v njih našli mesto tudi ljudski jeziki. Za občinstvo, ki je bilo nevešče latinščine, so pripravili povzetke in uporabili še druga izrazna sredstva. O tem, kako so jezuiti jezikovno približali latinske predstave širšemu občinstvu, v pogovoru z dr. Moniko Deželak Trojar z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.


03.01.2023

V Rusiji beseda leta 22 specialna vojaška operacija, na Poljskem pa beseda vojna

Medtem ko še poteka glasovanje za slovensko besedo leta, so ponekod drugje že izbrali besedo, ki je najbolj zaznamovala preteklo leto. Ravno danes so na Poljskem za besedo leta razglasili besedo vojna. Ta beseda zaradi zanikanja vojne v Ukrajini seveda ne bi mogla biti ruska beseda leta, je pa vsekakor nekoliko presenetljivo, da so v Rusiji razglasili za besedo leta, oziroma besedno zvezo leta, specialno vojaško operacijo, kar kaže tudi na to, kako zelo občutijo Rusi posledice vojne. O razlogih za izbor drugih besed leta in finalistkah za slovensko besedo leta v pogovoru z vodjo komisije dr. Simono Klemenčič z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Svoj glas lahko do 20. januarja oddate na spletni strani akcije za eno izmed 11 finalistk: bot, draginja, energent, femicid, gasilec, predator, predsednica, povzemalnik, supervolilno leto, svoboda, vojna (foto: Pixabay).


27.12.2022

Dileme in prednosti strojnega prevajanja

Na področju jezikovnih tehnologij je med najbolj izpostavljenimi strojno prevajanje. Multinacionalke, kot sta Facebook ali Google, vlagajo velika finančna sredstva v njihov razvoj, zato postajajo prevajalniki vedno bolj zanesljivi, vendar še vedno ne morejo nadomestiti človeka ali delovati brez njegovega nadzora. S strojnimi prevajalniki naj bi se celo povečalo delo za prevajalce, saj lahko pomenijo vstopno točko mednarodnih podjetij na lokalne trge. Vendar se ob njihovi uporabi odpirajo tudi dileme, ker lahko agencije nižajo cene prevodov, prevajalci pa lahko imajo z obvezno rabo strojnih prevajalnikov celo več dela. Na to so nedavno opozorili na konferenci Prihodnost prevajanja – je strojno prevajanje res edina pot, ki sta jo organizirala Generalni direktorat za prevajanje pri Evropski komisiji in Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev. Na njej je sodeloval tudi naš gost Andraž Repar, prevajalec, soustanovitelj prevajalskega podjetja Aikwit in sodelavec projekta Razvoj slovenščine v digitalnem okolju.


19.12.2022

Slovenščina na dlani – med računalniškimi igricami in delovnimi zvezki

Kako povezati učbenike in delovne zvezke slovenščine z elektronskim okoljem, ki spominja na računalniške igrice? Tega izziva so se lotili ustvarjalci projekta Slovenščina na dlani, da bi ustvarili privlačno interaktivno elektronsko okolje za učenje slovenščine, namenjeno šolarjem zadnje triade in dijakom srednjih šol. Kaj so razvili in kakšne načrte imajo v prihodnje, boste izvedeli v pogovoru z izr. prof. dr. Natalijo Ulčnik (vodjo projekta) in izr. prof. dr. Miro Krajnc Ivič (koordinatorico besedilnega sklopa), obe s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, ter asist. Špelo Antloga (koordinatorico pravopisnega in slovničnega sklopa) s Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru.


13.12.2022

Prekmurščina, kinč predragi

Prekmurščina je za Prekmurce kinč oziroma zaklad. To kažejo tudi s pobudami, s katerimi jim je uspelo vpisati prekmurščino na seznam nesnovne kulturne dediščine, uvesti prekmurščino kot interesno dejavnost na osnovne šole in objaviti knjigo Prekmurščina, kinč predragi – živa prekmurska kulturna dediščina v zvoku in pisavi. S to nedavno izdano knjigo bomo osvetlili kinč prekmurskega guča oziroma govora.


06.12.2022

Ddr. Nataša Golob o edinstvenosti desetih besed iz Heiligenkreuškega rokopisa

Letos poleti smo poročali o odkritju zapisa zgodnjega slovenskega jezika. V avstrijskem samostanu Heiligenkreuz v Dunajskem gozdu so odkrili zapis desetih števnikov v zgodnji obliki slovenščine iz 12. stoletja. Teh deset besed velja za najstarejši pomembnejši zapis slovenščine po Brižinskih spomenikih. Po jezikoslovni analizi v eni izmed preteklih oddaj, ko smo gostili dr. Mateja Šeklija, smo k pogovoru povabili umetnostno zgodovinarko ddr. Natašo Golob, osrednjo poznavalko na slovensko ozemlje vezane rokopisne dediščine. V oddaji je predstavila čas nastanka rokopisa iz samostana Heiligenkreuz in edinstvenost desetih besed, ki jih ta vsebuje.


29.11.2022

Poklic šepetalke v gledališču

V današnji oddaji se posvečamo nenavadnemu, a izjemno zanimivemu poklicu šepetalca v gledališču. Šepetalec gledališkim igralcem prišepetava besedilo za lažje izvajanje gledališke predstave. Gaja Pöschl, šepetalka v SNG Drama Ljubljana, zase pravi, da diha in živi z gledališkim odrom. Varno skrita v luknjici za zaveso spremlja igralke in igralce na njihovih odrskih popotovanjih. Kaj pravzaprav zajema poklic šepetalke v gledališču? Kako postaneš šepetalec, katere spretnosti moraš obvladati? O vsem tem bo tekla beseda v tokratnih Jezikovnih pogovorih.


22.11.2022

Zakaj obstajajo davčna nebesa?

Kdo pride v davčna nebesa? Kdo pade v davčno luknjo? Kdo se je zavrtel na davčnem vrtiljaku? Ali se davek utaji ali zataji? Na ta vprašanja odgovarja Mateja Jemec Tomazin, urednica Davčnega terminološkega slovarja. Čeprav davki delujejo precej resno in dolgočasno, so lahko drugačni, ko se nanje ozremo z jezikovnega vidika. Jezikovna ustvarjalnost je tudi na tem področju iznašla besede, ki so zanimive, se jim lahko čudimo, so smešne in imajo v ozadju zgodbo.


15.11.2022

Navduševanje nad znakovnim jezikom

Slovenski znakovni jezik postaja vse bolj priljubljen. Tečaje znakovnega jezika izvajajo celo v vrtcih, kjer vzgojiteljice ugotavljajo, da se otroci ob pomoči kretenj lažje umirijo, otroci pa so navdušeni pri izbiri kretnje, ki jih označuje. Med znakovnimi jeziki po svetu pa je med najpriljubljenejšimi ameriški znakovni jezik. V Združenih državah naj bi bil celo drugi po priljubljenosti, takoj za španščino. Med posamezniki, ki je v zadnjih letih veliko prispeval k priljubljenosti slovenskega znakovnega jezika, je Matjaž Juhart, sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije. K pogovoru smo ga povabili ob dnevu slovenskega znakovnega jezika, ko mu je predsednik republike Borut Pahor podelil priznanje jabolko navdiha.


08.11.2022

Spletne zmenkarije

Kako se dogovoriti za zmenek, je odvisno od več dejavnikov. Na spletu ima veliko vlogo jezikovno izražanje, saj je ob sliki to osrednji vir nagovarjanja morebitnih partnerjev. Kakšne so jezikovne izbire mlajših generacij na zmenkarskih portalih? Gost je Jan Černetič, ki je v magistrski nalogi raziskal zmenkarski portal Tinder.


Stran 4 od 37
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov