Vtis je, kakor da smo vse bolj obkroženi z zgodbami o krivicah, vojnah, trpljenju, goljufijah in drugih človeških tegobah – s slabimi novicami torej. Skušajmo malce podrobneje, a še vedno preprostega duha, raziskati, kaj je tisto, kar določa, da je nekaj dobro ali slabo. Ko se podajamo na tako pot, ne moremo mimo enega izmed najstarejših vprašanj človeštva – vprašanja o dobrem in o slabem. Splošno in poenostavljeno rečeno, je od vedno veljalo, da je slabo jemati ali poškodovati drugim to, kar so pošteno pridelali ali ustvarili, da je prav tako nekaj slabega poštenim kratiti njihovo svobodo, jih nemočne prisiljevati v nekaj nezaželenega, ogrožati ali celo jemati njihova življenja. In da je dobro vse tisto, kar resnično koristi in osrečuje, je v lastno ali nesebično blaginjo drugih.
Če si hočemo to vprašanje ogledati z vidika svojega lastnega življenja in medčloveških odnosov oziroma ga raziskati podrobneje, je najbolje, da začnemo pri sebi. Recimo, da se v službi trudimo, da bi napredovali, ker verjamemo, da si med sodelavci to tudi najbolj zaslužimo. Z napredovanjem bi dobili svoj delovni prostor, imeli bi več miru in lažje bi delali. Napredovanja je na koncu deležen nekdo, za katerega smo prepričani, da si ga ne zasluži. Morda smo jezni, žalostni ali celo besni, vendar nič ne moremo, zgodilo se nam je nekaj slabega. Že kmalu pa se zgodi tragična nesreča in napredovalemu sodelavcu se nad njegovo delovno mizo na glavo zruši težak strop. Kako od tega dogodka naprej gledamo na tisto prej slabo? Žal nam je za sodelavca, a zahvaljujemo se bogu ali komur koli pač že, da napredovanja nismo bili deležni mi … Primer je morda enostaven, a z njim želim poudariti, da je vprašanje o dobrem in o slabem nekaj zelo občutljivega in najbrž nikoli popolnoma dorečenega.
Življenje nenehno prinaša tudi tisto, česar ne želimo, česar se otepamo, česar nas je strah oziroma česar nočemo. In ko se nam zgodi kaj od naštetega, pravimo, da se nam dogaja nekaj slabega. Življenje bolj poredko sledi našim pričakovanjem in izpolnjuje naše želje. Bolj, ko se tega zavedamo, zrelejši in modrejši postajamo, v sebi pa mirnejši in spokojnejši. Tako lahko tudi sredi slabih novic, s katerimi smo obkroženi in s katerimi se nekateri celo preživljajo in so zanje torej nekaj dobrega, postanemo dobra novica samemu sebi. Dobra novica, da živim, da lahko ljubim, da lahko dajem in sprejemam, da padam in vstajam, da sem tak, kakršen sem – dobra novica samemu sebi in vsem, s katerimi križam svoje poti.