Zakaj je Bachova glasba sublimna, božansko vzvišena, popolna in večna? Zakaj s svojo sublimno lepoto »dokazuje« smisel sveta, vesolja? V njeni matematični lepoti, ki zveni iz harmoničnih razmerij med toni, glasovi in glasbenimi frazami, v tisti »dobri uglašenosti klavirja«, ki zveni v kristalno jasnih, »geometrijsko« popolnih razmerjih – prav v njej, v tej večni, nikoli popolnoma slišani in vselej znova poslušani harmoniji je tista skrivnostna globina, ki nas spominja na zvezdno nebo in v nas prebuja žlahtni pathos, nostalgijo po »izgubljenem raju« – ki pa, kot občutimo in vemo ob Bachovi glasbi, sploh ni izgubljen, ampak je prav tu, vseskozi je tu, v tej očitni in hkrati skrivni globini te glasbe, le slišati ga moramo!
Ko poslušam, na primer, fugo v es-molu, osmo fugo prve knjige Dobro uglašenega klavirja, slišim v njej trepetajočo »glasbo zvezd«. V njihovem plesu, v glasovih, ki prihajajo nekje od daleč in so hkrati tako blizu moji duši, saj se kakor moje misli »lovijo« v praznini, v teh glasovih ni nič mogočno strašljivega, nasprotno, ti »zvezdni« glasovi so v svoji subtilni harmoniji nežni, šibki, kakor mladi lističi poganjajo na plan, potem rastejo, se prepletajo ter na koncu svojega kratkega in obenem večnega življenja izzvenijo v tišino.
Tu ne gre za vzvišenost velikosti in moči, temveč za sublimnost bežnega trajanja, ki sega v brezdanjo, skrivnostno globino. In tudi pri orgelskih fugah je tako; seveda orgle bučijo, glasovi njihovih globokih piščali so mogočni, da v njih »zavibriraš« s celotnim telesom, toda mogočnost teh glasov je le del njihove sublimne lepote, kajti brez vznesenosti duše, ki v njih prepoznava véliko polifonijo vseh naših bivanj, tako zemeljskih kot nebeških, bi bil ves njihov fortissimo le oglušujoč hrup.
Najlepše pa se mi zdijo Bachove fuge prav na začetku, ko so še mlade, kot lističi spomladi, v katerih pa že slutimo poletje, jesen in tudi zimo, čeprav so prihodnji časi, ki jih že nosijo v sebi, še neznani – takrat, ko je vse še možnost, četudi v tej možnosti vlada skrita nujnost.