Film Dva papeža prikazuje srečanje dveh najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov, ki sta, vsak v svojem slogu, zaznamovala in še vedno zaznamujeta sodobni čas. Prek dialoga, ki preide od formalnih vljudnosti in soočanja teoloških mnenj vse do globoko osebne izpovedi, se papež Benedikt, ki je pozneje odstopil, in papež Frančišek, ki ga je nasledil, soočita vsak s svojo preteklostjo, a še bolj kot z njo – s svojo ranljivostjo. Ne s tisto, ki jo z lahkoto priznamo drugim, ker bomo tako nemara dosegli sočutje, ampak z ono, ki jo težko priznamo celo samim sebi.
Z leti se v človeku nabere teža neuresničenih želja, zlaganih odločitev in kompromisov, ki so se v hipu, ko smo jih sprejeli, zdeli edini mogoč odgovor na zagato. Zdaj jih vidimo kot past, v katero smo se ujeli. Bežimo v delo, sanjarjenje in iskanje krivcev, a v pljučih zmanjkuje zraka – vse dokler se ne naučimo dihati plitvo, tako plitvo, da imamo občutek, da ne dihamo več.
Ko ni več kam zbežati, se lahko odpre pot navznoter. Najtežja pot. Pot, na katero bomo morda stopili prvič, vselej pa sami. Zanjo ne potrebujemo zemljevidov, samo tišino, vztrajnost in trdoživost. Kar bomo na tej poti srečali, ne bo prizanesljivo. Pot skozi puščavo ni sredobežno gibanje in lahkotno raziskovanje, temveč oženje pogleda, poglabljanje diha in usmerjanje misli. Puščava je vrlina osredinjanja na tistih nekaj ključnih razpotij, ko smo sledili svetu namesto srcu, na tistih nekaj ran, od katerih smo predolgo umikali pogled. V puščavi se človek zave, da je edini kraj vrnitve in pomiritve razpoka, ki se razpira za videzom.
Mitološki Narcis je tako dolgo zrl v svoj lastni odsev na gladini jezera, da je naposled padel vanj. Puščava je polna navideznih krajev, ko lahko v samozagledanosti ali samopomilovanju strmoglavimo. Kar lahko prepreči padec, je odpuščanje, najtežja vrlina. Odpustiti sebi pomeni gledati v svoj lastni odsev ozaveščeno in stvarno ter ga videti kot dar, ki smo ga prejeli v okušanje in spoznavanje in ki ga bo treba ob določenem času vrniti.
