O, blaženi mir v središču Ljubljane! Bilo je konec aprila. Zjutraj, ko sem se zbudila, ni bilo slišati običajnega mestnega vrveža in hrupa. Mesto je bilo na počitnicah. Drugi dan blaženega miru sredi Ljubljane 'nas je obiskal Bog', kot rečemo v samostanskem žargonu. Umrla je ena naših sester v skupnosti. Ravno v tistem času smo bile namenjene, da se dobimo na popoldanskem klepetu ob prvem sladoledu, pa smo se namesto tega zbrale ob umrli. Odšla je, kot bi dogorela sveča, v miru je izdihnila in življenje je prestopilo v večnost.
Ko sem pozno zvečer, že po vseh molitvah in potrebnih formalnostih, še ostala za nekaj trenutkov sama ob njenem truplu, me je spet prevzela skrivnost človeške osebe, skrivnostna povezanost telesa in duha. Dejstvo smrti vznemirja razum. Ko smo priče konca življenja bližnjega, se nam odpirajo vprašanja o bistvenem.
V odlomku iz Janezovega evangelija, ki ga beremo na 7. velikonočno nedeljo, se Jezus tik pred lastno smrtjo obrne na svoje učence z zadnjimi besedami. Še enkrat opiše najpomembnejše, kar je želel deliti s svojim prijatelji. Govori jim o medsebojni povezanosti, ki jo ima z Bogom Očetom, o želji, da bi bili tudi učenci eno, kakor sta eno onadva (Jn 17,11). Govori jim o življenju, ki se bo razodelo prav skozi smrt, ko bo najprej videti, da je življenje Božjega Sina uničeno in je prešlo, pa bo vendar vzniknilo in se pojavilo preobraženo v neminljivosti, lepoti in moči, ker ga bo Oče obudil.
V tistih večernih trenutkih sem zrla umrlo sestro na postelji in se zavedala bližine in povezanosti, ki se je ob njeni smrti popoldan čutila v naši skupnosti. Smrt kot ločitev, še posebej od najbližjih, je pogosto odeta v solze in bolečino. A v globini se pokaže tudi kot razodetje najbolj bistvenega, ljubezni. Smrt ni le ločitev, ampak je hkrati priložnost, da očisti oči srca in da videti najgloblje, ljubezen, ki je bila in kljub smrti ostaja med nami.
Ob smrti ugotovimo, da je ljubezen dar. Dar je tudi veselje, ki se porodi iz obstoja medsebojne povezanosti. Prepoznati, da je Bog z ljubeznijo naklonjen meni in želi prebivati v meni ter med ljudmi, s katerimi sem povezana, je milost, je dar, ki je vlit v naša srca od Boga. Na nas je, da ga odkrivamo. V tem je resnična moč krsta, da nas usposobi za sprejemanje Božje ljubezni v naša srca in ta nas med seboj najbolj zedinja.
