Ljudje smo pač tako ustvarjeni, da imamo radi predstave in slikovite prizore. Tudi resico radi u-vidimo, vidimo, prav tako se nam zdi večnost, ali kot pravimo nebesa, nekje daleč, onkraj, tam za nebom. Pa vendar nam Biblija o tej večnosti govori drugače. Kristus, ki se po vstajenju večkrat prikaže apostolom, se z njimi pogovarja, tudi je z njimi in jim pomaga pri ulovu rib, ne pravi, da gre v nebesa, ampak k ljubemu Očetu. Prav tako Magdaleni, ki ga išče na vrtu ob grobu, pove, da zaenkrat še ni šel k Očetu. To pomeni, da za Kristusa pomenijo nebesa intimnost z Očetom. Potem takem gre za najgloblji in najčistejši osebni odnos z dobrim Bogom in ne za nek določen kraj.
Morda mi bo nekdo ugovarjal, da Apostolska dela vendar govorijo o tem, kako je Jezus šel v nebo in kako ga je zakril oblak. Res je, kadar tudi v Stari zavezi sveto pisemski pisatelj govori o tem, kako je prišel oblak nad Izraelski tabor, pomeni, da je bil Bog njimi. Kaj pa je znotraj sebe oblak, navadnim očem ni bilo mogoče razbrati, se pravi, da šlo je za skrivnost. Božjo navzočnost med nami ostaja misterij, Bog se ne da ujeti ali vklenit v naše pojme in predstave, tudi takrat ne, ko se nam razodeva in ko nam spregovori.
Razlagalci Svetega pisma radi poudarjajo, da se je razodevanje Boga njegovemu ljudstvu odvijalo v času njihovega slovesnega bogoslužja. V tej liturgiji so uporabljali veliko dišečega kadila, ki se je dvigalo v nebo in ustvarjalo zagonetne oblake. Zato jim je bil oblak znamenje, da se je skrivnost spuščala nazaj k njim, toda najprej se je njihova daritev dvigala v nebo.
V tem duhu beremo tudi konec Lukovega evangelija, ki pravi, da so se učenci vrnili v Jeruzalem in v templju slavili Boga. To pomeni, da se Bog človeku razkriva v molitvi in daritvi ljubezni. Tudi krščanski mistiki bodo kasneje govorilo »o oblaku nevednega«, se pravi o Bogu, ki še vedno ostaja skrivnost, čeprav biva meda nami.
Zato naša intimnost z Bogom, ko imamo občutek, da se je k nam sklonilo Nebo, ne pomeni, da bi odslej živeli zasanjano. Apostolska dela jasno povedo: »Možje Jeruzalemski, kaj gledate v nebo!« Učencem je razkrito, da bo Kristus znova prišel in bo Bog navzoč med njimi, če bodo skrbeli za uboge in če bodo prinašali upanje vsem ljudem. Tako tudi za nas praznik Vnebohoda pomeni nebesa med nami, ko se Bog iz večnosti sklanjanja k nam, pomeni skrivnost molitve in v ljubezenske daritve drug za drugega.
