Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Izjemno pričevanje 90-letne Vide Dular, rojene v ugledni Vrhnjakovi družini v Pamečah pri Slovenj Gradcu, je pripoved o moči preživetja po hudih udarcih, ki sta jih družini prizadejala nacistični in zlasti komunistični režim. Vida je bila najstarejša od šestih otrok, oče Vinko je bil inženir gozdarstva, doštudiral je na zagrebški univerzi in se poročil z učiteljico, Vidino mamo, ki je bila iz Sel pri Brežicah. Bila je zelo dejavna v prosveti, enako tudi oče. Ta je deloval tudi v Slovenski ljudski stranki ter med drugim gostil Antona Korošča. Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo je moral oče zbežati na Dolenjsko, saj so ga imeli Nemci na seznamu kot neprimerno osebo, predano slovenstvu. Starejši hčeri sta odšli z njim, tako da je družina razpadla in se ni nikdar več sestavila. Oče je imel stike s partizani, a se je pozneje pridružil domobrancem. Vida natančno opisuje komaj verjetne dogodke tistega časa. Po vojni je še prišel domov, a so ga v domači cerkvi aretirale komunistične oblasti in za njim se je izgubila vsaka sled. Vida je šla po očetovih stopinjah. Doštudirala je gozdarstvo, si ustvarila družino in bila zelo vestna v službi. Podpirala je razvoj demokracije, padec režima in nastanek samostojne Slovenije. Dejavno se je vključila v iskanje resnice in večnega miru za tisoče okrutno pobitih na morišču v Žančanih pri Slovenj Gradcu. Njen boj za civiliziran pokop žrtev traja še danes in del pričevanja je posnet prav ob tem množičnem morišču.
Na območju madžarske narodne skupnosti hodijo otroci v dvojezične šole, kjer pouk poteka dvojezično: del v slovenščini, del v madžarščini. Dijaki Dvojezične srednje šole Lendava nam predstavijo dodano vrednost enakovredne rabe dveh jezikov, otroci na OŠ Prosenjakovci pri folklori plešejo madžarske plese in dosegajo odlične rezultate na recitatorskih tekmovanjih, katerih tradicija je na Madžarskem zelo močna. Dvojezičnost pa je za študij igre v Budimpešti odprla vrata perspektivnemu mlademu Lendavčanu Petru Palu, ki piše poezijo in ustvarja avtorsko glasbo. Da se z madžarskimi koreninami težko ogneš glasbenemu ustvarjanju, dokazuje tudi učitelj matematike in fizike, prevajalec in literat Bela Szomi, ki povzema sporočilo oddaje: »Zame je narodna zavest visoka, če negujemo jezik pa naj gre za maternega ali tujega, ki kasneje postane tvoj materni. Slovenci zelo slabo skrbimo za jezik.«
Dokumentarni film spregovori o starejših in njihovih vrednotah, ki so jih vodile skozi življenje vse do danes, o pomembnem v njihovem življenju. Mogoče imajo mladi drugačne vrednote, hkrati pa potrebujejo starejše, ki jim predajajo izkušnje, modrost. V filmu o vrednotah, ki so jih vodile celo življenje, spregovorijo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, dolgoletna predavateljica na Fakulteti za socialno delo, upokojena zdravnica onkologinja Metka Klevišar, dr. med., in Rado Kočevar, alpinist veteran. Vsi trije imajo zelo različne življenjske izkušnje, hkrati pa se starosti veselijo in so hvaležni tudi za to doživetje. Naloga družbe pa je, da ustvari okolje, kjer bomo lahko vsi sobivali in kjer se bodo slišali vsi glasovi, od najmlajših do najstarejših, v skupnem svetu.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Luka Skadi je gej iz majhnega mesta v Sloveniji, kjer je že zgodaj izkusil odpor proti skupnosti LGTB. Izkušnje so mu pomagale, da si je okrepil samozavest. Luka pa je povzročil zgražanje tudi med geji v skupnosti. Rad se šali, da je gej in čuden tudi na mnogo drugih načinov. Je izvajalec preoblačenja in poudarja ženstvenost, kar pa je za mnoge geje problematično. Ti so mnogokrat prizadeti zaradi lastne poudarjene ženstvenosti. Luka uživa v pozornosti, ki jo pritegne kot »drag queen«, vendar pravi, da je to zabava in beg pred resničnostjo – pretiravanje lahko človeku pomaga premagati strah pred seboj.
Badwater 135 je peklenska ultramaratonska preizkušnja s štartom izpod morskega dna in ciljem ob vratih najvišje gore severne Amerike Whitney. 217 km dolga proga vodi čez zloglasno Dolino smrti, kjer se julija temperature povzpnejo tudi čez 50 stopinj Celzija. Sence ni, sonce, ki na odprtih cestah še močneje pripeka, pa tekače fizično in psihično izčrpava. Nanjo se je letos odpravil slovenski ultramaratonec Mirko Bogomir Miklič, šele drugi Slovenec, ki je zbral dovolj poguma za soočenje s 40-letnim tekmovanjem. Tekma je slavljenje življenja, pravijo organizatorji, to je notranji boj posameznika, ki ga premaga le, če je ob njem dobra spremljevalna ekipa. Mikličev in boj drugih tekačev je s kamero beležila ekipa Regionalnega RTV centra Maribor, avtorica Irena Bedrač, snemalca Danilo Plazovnik in Borut Krois, montažer Igor Purnat. Dokumentarni film so naslovili Dolina, traja 56 min in 24 sek.
Dokumentarna pripoved treh Slovenk, ki so odločno zakorakale v zgodovino svetovnega himalajizma. Slovenski himalajizem je pričel pisati svojo bogato zgodbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Moški so bili prvi, ki so vstopili na ta vlak, kot je eksplozijo himalajizma opisal Aleš Kunaver. Slovenke so v Himalajo vstopile kasneje, a s prav nič manjšim žarom in željo po osvajanju najvišjih vrhov in premagovanju težavnih smeri. Danes slovenske alpinistke povsem enakovredno vsem ostalim svetovnim alpinistkam beležijo uspehe v tej deželi – bivališču snega, kar pomeni Himalaja v sanskrtu. Dokumentarni feljton Himalajski vrhovi treh Slovenk je po scenariju Nuše Ekar režiral Božo Grlj.
Kako razumeti, da smo zboleli za rakom? In zakaj smo zboleli prav mi? Ali to pomeni smrt? Težko je razumeti, da bolezen izvira iz naših celic oz. da je rakava celica sprevržena različica našega normalnega jaza, kot je pomenljivo zapisal Nobelov nagrajenec Harold E. Varmus leta 1989. Ob diagnozi se prebudijo hude stiske in strah pred smrtjo. Morda tudi želja, da bi poiskali dodatno zdravljenje, dodatne metode. Seveda je vsak posameznik zgodba zase, in v filmu so z nami svoje zgodbe delili Mojca Senčar, ki se ji je bolezen ponovila, Jaka Jakopič, nekdanji poklicni nogometaš, ki je zbolel v mladih letih in odigral novo tekmo v življenju na drugačnem igrišču, ter Jože Stopar, ki bolezen premaguje z novo metodo – elektrokemoterapijo, ki je plod dela slovenskih raziskovalcev. Vsi trije nas v filmu veliko naučijo o ljubezni do življenja, bolezni navkljub. Vzporedno z osebnimi zgodbami v filmu raka predstavijo tudi številni strokovnjaki multidisciplinarnega tima in razložijo pomen kirurškega zdravljenja, radioterapije, sistemskega zdravljenja ter pomen ambulante za onkološko genetsko svetovanje.
Pravijo, da lahko živi 100 let, a je vseeno večno mlada, ponaša pa se tudi z izjemno sposobnostjo regeneracije okončin. Človeška ribica. Za nekatere je predmet raziskovanja, za druge občudovanja, za Slovence eden izmed najprepoznavnejših simbolov naše naravne dediščine, ki ji je nekaj pravljičnega pridiha s poimenovanjem »zmajevi mladiči« dal že Valvasor. Čeprav človeško ribico, poimenovano tudi močeril ali proteus, najpogosteje povezujemo s Postojnsko jamo, jo najdemo tudi drugje v podzemnih vodah Dinarskega krasa in onstran slovenskih meja; le črni močeril živi samo v Beli krajini. Kaj ogroža to največjo jamsko žival na svetu, kaj vse vemo o njej in česa ne? Kakšen navdih je modni oblikovalki in kako jo je v konzervo ujel avtor grafičnih podob? Scenarij: Milica Prešeren Režija: Božo Grlj
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
Z zakonom predpisana dvojezičnost zahteva dvojezične table, v obeh jezikih morajo biti zapisana in objavljena vsa javna obvestila, dvojezičnost se uporablja v javnih prostorih, kot so upravne enote, banke, pošte itd. Vendar na območju italijanske narodne skupnosti šole niso dvojezične, temveč pouk poteka v slovenščini ali italijanščini. V oddaji se družimo s skupino srednješolskih prijateljev iz Kopra – pol jih prihaja s slovenske, pol pa z italijanske gimnazije, njihovo razumevanje večkulturnosti pa se precej razlikuje od starejših generacij. V dvojezičnem okolju sta rastla in danes ustvarjata tudi primorska raperja Drill in Out-Lot, ki rapa v italijanskem jeziku. Tudi zaradi glasbe je jezikovna odprtost del vsakdana mladih v slovenski Istri. Omogoča jim več možnosti in odpira vrata v prihodnost. Ali kot pravi dr. Vesna Mikolič, jezikoslovka in znanstvena svetnica v ZRS Koper: »To, da slovenščina stopa v stik z različnimi jeziki v naši državi, je izredno dragoceno. Dvojezičnost širi obzorja!«
Kulturni in umetniški program Televizije Slovenija bo stoto obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha počastil z igrano-dokumentarnim filmom Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića. Trinajstega decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944), pesnika, človekoljuba, partizana in narodnega heroja. Ob tej priložnosti je nastal igrano-dokumentarni film Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića, ki v filmu sporoča, da so Kajuhove pesmi ljubezni in upora še vedno žive in pomembne tudi sto let po njegovem rojstvu. Avtor filma Zvezdan Martić je pred premiero filma na TV SLO 1 povedal: »Gre za moj daleč najbolj čustven dokumentarni film. Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govoril o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo izmed nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.« V filmu Samo en cvet je predstavljen nastanek Kajuhove pesniške zbirke Pesmi, edine, ki je izšla za njegovega kratkega življenja. Medtem ko je bil v partizanih vodja kulturniške skupine XIV. divizije, je v nemogočih razmerah sredi notranjskih gozdov nastala zbirka, ki jo je Kajuh narekoval po spominu. V filmu se prepletata dve rdeči niti; Kajuhova partizanska zgodba in zgodba o skupini mladih na pohodu po poteh XIV. divizije. Vizualno gre za menjavo črno-belih fotografij Kajuha in XIV. divizije ter barvnih posnetkov današnje pokrajine ob poti XIV. divizije, po kateri hodi skupina mladih, podobna kulturniški skupini divizije. Podobe znanih krajev se tako prelivajo iz črno-belih v barvne. Kajuhove sanje o lepši prihodnosti, ki vejejo iz številnih njegovih pesmi, se materializirajo ob pomoči mladih na pohodu. Poseben čar dajejo filmu pričevanja zadnjega še živega borca XIV. divizije. Kajuhovo življenje sta zaznamovali dve ženski, velika ljubezen iz obdobja ilegale v Ljubljani Silva in članica kulturniške skupine, soborka Brina. V filmu nastopita hčerki obeh in delita z nami spomine svojih mam na Kajuha. Ker so v njegovem rojstnem kraju Šoštanju leto 2022 posvetili spominu na Kajuha, se v filmu pojavijo številni njegovi sokrajani, ki so vse leto vsako soboto pred Kajuhovim spomenikom recitirali njegove pesmi.
Glasba in zanimivi pričevalci iz naše matične domovine in Beneške Slovenije tkejo zanimivo in pomembno zgodbo o izseljenski pokrajini Beneški Sloveniji po drugi svetovni vojni ter ob tem o prehodu slovenske ljudske glasbe v narodno-zabavno glasbo, o nastanku in razvoju prvega narodno-zabavnega ansambla Beneški fantje in o vlogi radijskega medija pri tem. Beneški fantje so imeli ob svoji izredni popularnosti zelo pomembno vlogo pri ohranjanju beneških ljudskih pesmi, beneškega narečja in knjižne slovenščine pri Beneških Slovencih in pri popularizaciji beneške pesmi v matični domovini. O času velikega izseljevanja iz Beneške Slovenije, o ljudski glasbi in njenem prehodu v narodno-zabavno ter o nastanku ansambla Beneški fantje pripovedujejo: Mojca Ravnik, Jurij Bankič, David Klodič, Urša Šivic, Mojca Kovačič, Ivan Sivec, Danijela Naraločnik, Marjan Roblek, Peter Ajdič in Igor Habbe. Uživali boste lahko v beneških pesmih – tudi v izvedbi Barskega okteta in Nediških puobov – ter v arhivskih posnetkih prvih pevskih in instrumentalnih sestavov, ki so se takrat oglašali v radijskih programih (Fantje na vasi, Vaški kvintet, Rezika Koritnik, Sonja Hočevar in Avgust Stanko, Slovenski oktet, prvi trio Avsenik in Beneški fantje vse do današnjih zasedb). Scenarij Danica Dolinar in Urša Menart, urednica Danica Dolinar, režiserka Urša Menart.
Ne glede na muhavost letnih časov kurent vsako leto ob istem času odganja zimo in zlo ter kliče pomlad in dobro letino. Kljub temu naš najbolj množičen tradicionalen pustni lik ni več, kar je bil. Če so kurenti včasih hodili le po vaseh in so njihovi obhodi vpisani na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, jih zdaj pogosto vidimo tudi v mestih in karnevalskih povorkah. Njihov divji ples in ropot zvoncev je v preteklosti podkrepila strah vzbujajoča oprava, danes pa, kot bi tekmovali, čigava je lepša. Pa še nadene si jo lahko vsak, čeprav je to bila nekoč domena le neporočenih moških. Kaj je ostalo in kaj nastalo iz tega simbola slovenske identitete? Kje je domovina pernatih in kje rogatih kurentov? Zgodba o fantu, ki si prvič nadene kurentovo kapo in o kurentovanju nekoč in danes. S strokovno besedo jo pospremita Andrej Brence, etnolog in kustos iz Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož in dr. Aleš Gačnik, etnolog in sociolog kulture. scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško.
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
24. februarja 2022 se je z vdorom ruske vojske v Ukrajino začela nova vojna na evropskih tleh. Je bil ruski napad na Ukrajino res presenečenje ali pa se je ta vojna pravzaprav napovedovala že nekaj let, Zahod pa je zaradi energetskih poslov popuščal ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu? Za oddajo Mednarodna obzorja smo se o tem, kaj je pripeljalo do vojne, in o evropskem odzivu nanjo pogovarjali s predstavniki več evropskih držav in ruske opozicije, del oddaje pa je ekipa Mednarodnih obzorij posnela tudi v Ukrajini. Oddaja bo na TVSLO 1 24. 1. ob 21.00. Avtorica Manica J. Ambrožič, snemalec Žiga Trnkoczy, montažer in realizator Bojan Gašperič.
Če je bila Manila 1978, vrhunec igralske kariere Petra Vilfana, je bil Istanbul 2017 vrh njegove komentatorske poti. V teh štiridesetih letih je zamenjal državo, sistem, nekaj klubov, reprezentanco, cel kup trenerjev, soigralcev, dvoran, mikrofonov in televizij.... A ena stvar je ostala enaka: strast do košarke. Dokumentarec zajema pol stoletja jugoslovanske in slovenske košarke, čas, ki ga je Vilfan preživel na igrišču ali ob njem. Ker življenje je igra: lahko jo igraš ali spremljaš. Tretje opcije ni. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Demenca je med boleznimi sodobnega časa še vedno zelo tabuizirana in tudi stigmatizirana. V velike stiske ne potiska le oseb z demenco, temveč tudi in predvsem njihove svojce. Kako ti sprejemajo dejstvo, da npr. njihovi starši doma potrebujejo čedalje več pomoči pri vsakdanjih opravilih in največkrat tudi nadzor, ob tem da so sami večji del dneva zaposleni? Kdo jim daje potrebne informacije, znanje, kako sprejemati osebo z demenco takšno, kakršna je, komunicirati z njo in jo razumeti? Kako se spopadajo z boleznijo, bodo pripovedovali Tomaž Gržinič, ki je demenco spoznal že v svoji družini, zdaj pa je tudi sam zbolel, zakonca Jamnik, ki vso težo demence čutita zadnja leta, ko so se znaki bolezni pokazali pri možu Tonetu, Štefanija Lukič Zlobec, predsednica Združenja Spominčica, ki je bolezen spoznala, ko je pri 50 letih zbolel njen mož Jaša Zlobec Lukič, in zdaj vso energijo v združenju namenja ozaveščanju o tej bolezni, obolelim in njihovim svojcem pa pomaga z nasveti, delavnicami, posvetovalnicami … Izhodišče, kako ravnati z osebami z demenco, v oddaji postavi mag. Jože Škrlj, ki se ukvarja prav z izobraževanjem svojcev in osebja v domovih za starejše. Nikoli, niti v najtežjih trenutkih svojci ne smejo pozabiti, da se za mnogokrat napornim vedenjem človeka z demenco še vedno skriva ista draga oseba, z vsemi čustvi in občutenji – in ko smo z njo, se ji moramo pridružiti v njenem svetu, ker se nam ona v našem ne zmore več.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Bruno Bruno Costa je frizer z Azorskega otočja, ki se kot kraljica preobleke prelevi v komični lik Gertrudes Labaça, ki s svojimi nastopi med pandemijo uspešno zabava domačine. Izmišljeni lik pa vse bolj vpliva na igralca in tudi na njegovo življenje. Pinky Pinki Čiran je staroselka, ki živi v Bangladešu, in tudi glavna pevka v glasbeni skupini F-Minor, ki jo sestavljajo samo ženske. Kot staroselko jo zasmehujejo zaradi njenega jezika in življenjskega sloga. Velja za drugorazredno državljanko, a se je kljub temu odločila, da bo vodila glasbeno skupino in živela svoje življenje tako, kot sama želi. Mišel Reper in socialni delavec Mišel Ristov oziroma Amo Socialec se ob petju in pomoči ljudem z družbenega roba skuša osvoboditi tudi sam ter ob tem ustvariti okolje, ki bi bilo boljše od tistega, v katerem je odraščal sam.
Skozi tretji del serije Geopark Karavanke nas vodijo kolesarji. Območje parka v Sloveniji odlikujejo lepe hribovske kolesarske transverzale, v avstrijskem delu geoparka pa še posebno gosto omrežje urejenih kolesarskih poti z delom mednarodne Dravske kolesarske poti. Legendarna Peca je osrednji gorski vrh geoparka: geološko in botanično nadvse zanimiva in prevrtana z rudniškimi rovi skoraj do samega vrha, kraljuje nad Podjuno in se prek nje spogleduje z visokim Obirjem ali Ojstrcem. Med obema je geološko nadvse zanimivo območje Železne Kaple. Tu je tudi osrednje informativni središče Geoparka Karavanke. V osrčju Obirja pa so rudarji, iščoč svinčeve rudne žile, pred 150 leti naleteli na kraške jame. Šele dobrih sto let zatem so te male, a prelestne dvorane bile odprte obiskovalcem. Izpod gora nas popelje reka Drava in sledeč ji poiščejo kolesarji še en zaklad geoparka – svetovno znani mineral dravit.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Ko se je hrvaško ministrstvo za šolstvo odločilo zmanjšati količino obveznega čtiva v šolah, je Lovro Krsnik, pravkar diplomirani gledališki režiser in učitelj na srednji šoli za umetnost, začel projekt #idalječitam (berem še naprej). Odločil se je, da bo sto dni na glas bral knjige, ki so jih črtali s seznama obveznega čtiva. Vsak dan je pred hrvaškim parlamentom eno uro bral Malega princa, Piko Nogavičko, Dnevnik Ane Frank in Varuha v rži. Njegov protest je pritegnil sledilce in nasprotnike na družbenih omrežjih, toda ali mu je uspelo vladi dopovedati bistveno?
Neveljaven email naslov