Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Stoletje stara zgodba avtroogrskega mornariškega častnika, Ljubljančana Ivana Skuška in njegove žene, Japonke Tsuneko Kondo Kavase, spominja na opero Madama Butterfly. Spoznala sta se med prvo svetovno vojno v Pekingu, kjer je bil Ivan Skušek konfiniran, potem, ko so njegovo ladjo, najuglednejšo cesarsko-kraljevo vojaško križarko »Cesarica Elizabeta«, med plovbo na Japonsko morali ob izbruhu prve svetovne vojne potopiti ob kitajski obali. Vojaško posadko so Japonci odpeljali v internacijo na Japonsko, oficirje pa so zadržali na Kitajskem. Mlada, lepa Japonka Tsuneko je imela v diplomatski četrti v Pekingu svojo vrtnarijo in cvetličarno. Zaljubila sta se in poročila. Leta 1920 se je Ivan Skušek z ženo Tsuneko in njenima otrokoma po sedmih letih vrnil domov v Ljubljano. S seboj je pripeljal tudi zelo obsežno in dragoceno zbirko kitajskih starin in umetnin iz časa zadnje dinastije kitajskih cesarjev. Z oporoko je po smrti zbirko zapustil slovenskemu narodu. Danes jo hrani Slovenski etnografski muzej. Scenaristka in režiserka dokumentarnega filma »Nebesni zmaj« Alma Lapajne je ustvarila avtorski projekt, ki na izjemno pretanjen način odpira mnoge razsežnosti zanimive zgodbe o Ivanu Skušku in Tsuneko Kondo Kavase (pozneje Mariji Skušek), ki se je nekateri še spomnijo, saj je v Ljubljani preživela več kot štiri desetletja.
Dokumentarni film o treh možeh in steni ene najlepših gora na svetu: 6828 metrov visokem Ama Dablamu. Vanji Furlanu in Tomažu Humarju se je leta 1996 po sedmih dneh izjemno težavnega plezanja uspelo preko severozahodne stene prebiti na sam vrh. Zvonko Požgaj, njuna edina zveza z dolino, je dogajanje spremljal iz baznega tabora, ju preko oddajnika usmerjal in vzpodbujal, obenem pa skrbno snemal in zapisoval vse, kar se je dogajalo v tistih dramatičnih dneh. Rezultati te izjemne odprave so že nekaj časa znani. Vzpon je bil v tujini iznačen kot največji alpinistični dosežek v letu 1996 in ostaja eden večjih v zgodovini. Vanje Furlana že dolgo ni več med nami, trinajst let kasneje pa je v Nepalu na Langtang Lirungu ostal tudi Tomaž Humar. Njegov sin je kot 19-letnik postal najmlajši človek, ki je prekolesaril zemeljsko oblo. Duhovne in vztrajnostne dediščine svojega očeta ne skriva: »Moj oče mi je pomenil to, kar upam, da bom nekoč tudi jaz pomenil svojemu sinu. Torej zgled in ponos. Bil je človek, ki je imel sanje, večje od strahov. Oče me je poleg številnih spoznanj naučil predvsem dve stvari: v življenju nikoli ne poklekni in ne zapravi svojega ponosa, kajti ko enkrat to storiš, ti ne ostane nič. In ne odnehaj takrat, ko je težko.« Film o izginjanju, času, umrljivosti, spominu in večnosti človeškega duha se priklanja enemu največjih dosežkov slovenskega alpinizma v svetu in je posvečen Vanji Furlanu ter Tomažu Humarju.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Sedmo sezono dokumentarne serije Mestne promenade, v kateri avtor in voditelj Andrej Doblehar že vrsto let predstavlja kulturno dediščino in tradicionalen utrip slovenskih mest, začenjamo s predstavitvijo Murske Sobote. Zgodovinsko in sodobno središče Prekmurja je bilo stoletja pod madžarsko oblastjo in kulturnim vplivom, kar je zaznamovalo tudi razvoj in podobo mesta. Predstavili bomo osrednje kulturne spomenike: grad, evangeličansko cerkev, katoliško stolnico, secesijsko in modernistično arhitekturo. Mesto nam bosta pomagala odkrivati zgodovinarka in dolgoletna direktorica Pomurskega muzeja Metka Fujs ter pisatelj in Prešernov nagrajenec Feri Lainšček. Režiser: Božo Grlj
Da pridemo v gore, se je treba potruditi, premagati strmino, napor, včasih tudi samega sebe. In potem v tišini uživati. Kaj pa, če bi vstopili na vlak recimo v Ljubljani in bi po nekaj presedanjih lahko izstopili na vrhu Triglava? Kaj če bi lahko pod našim očakom smučali in spali v mondenem turističnem središču pod Triglavom? In kaj če bi pod njegovim vrhom kraljeval ogromen observatorij? Za vse to so obstajali celo načrti ... Peter Mikša nas bo popeljal po poti vseh neuresničenih načrtov za »modernizacijo« Triglava.
Leto 1974. Martin Uhernik je vpleten v zločin, v umor soseda Jakoba Luzarja. Na prvostopenjskem sojenju je oproščen. Za umor ni dovolj dokazov. Ker se v sodbo vpletejo nepoklicani, tožilstvo zahteva ponovno sojenje na Višjem sodišču. Ta najde nove dokaze in Uhernika pošlje v zapor. Za sodelovanje pri umoru obdolžijo tudi njegovo ženo Ano. Med prestajanjem osemletne kazni družina razpade: umre žena, osem in dvanajstletna otroka sta prepuščena drugim. Domačini nizajo pripovedi o domnevnem morilcu, nakazujejo pa tudi možnost, da je v zločin vpleten nekdo drug. V zaporu Uhernik piše pisma in jih naslavlja na najrazličnejše ustanove, celo na maršalat v Beogradu. Dokazuje, da ni morilec in da sodišče ni ravnalo prav. Izkaže se, da so bili preiskovalci zelo površni in da so pri dokazovanju izpustili marsikateri relevantni dokaz. O tem govorijo dokumenti, sodniki, kriminalisti, izvedenci, odvetniki in domačini. Iz leta v leto je v Uhernikovi pisni korespondenci več dokazov, ki govorijo njemu v prid. Po prestani kazni se vrne na svoj dom, v katerem želi na novo zaživeti in pozabiti na usodno zmoto, ki ga je pahnila za rešetke in zaznamovala za vse življenje. Bolj kot se oddaljuje čas od zločina, bolj je jasno, da so Uhernika obsodili zgolj na osnovi govoric in domnev. Zato po krivem obdolženi skupaj z odvetnikom vloži zahtevo za obnovo procesa. Po tridesetih letih kalvarije Martin Uhernik doživi katarzo: slovenska sodna oblast razveljavi sodbo, izrečeno leta 1975. Uhernik odhaja s sodišča, v njegovem žepu sta oprostilna sodba in odškodnina, spremlja ga tudi opravičilo pravosodnega ministra.
Svojevrsten portret filmarja Karpa Godine, potovanje skozi njegovo življenje, »film ceste« Karpove umetnosti in pogleda na svet. Okoli leta 1970 je mladi filmar Karpo Godina s kamero potoval po narodnostno mešani pokrajini Vojvodini in posnel nenavaden 'film ceste' z naslovom Imam jednu kuću. Film je danes ohranjen samo fragmentarno. Štirideset let kasneje se po istih poteh poda neka druga kamera, ki sestavlja in si predstavlja potovanje mladega K. G. Karpopotnik je meditacija o filmu, umetnosti, spominu in filmskem spominu. Scenarist in režiser Matjaž Ivanišin je dal s tem filmom svojevrsten poklon avtorju, ki je bil vseskozi zavzet inovator filmske forme. Zato tudi Karpopotnik ni klasični biografski film linearne naracije, pričevanja znancev in strokovnjakov, ampak sublimni esej o človeku, filmu in času.
Dokumentarni portret češkega režiserja Františka Čapa, ki je generacijam slovenskega filmskega občinstva podaril nepozabno Vesno. František Čap je bil uspešen režiser pa zelo osamljen in nesrečen človek. V 31-letni karieri je posnel 32 filmov, v svojem času postal najmlajši uspešni režiser na svetu, prejel nagrado na festivalu v Benetkah in osvojil Grand Prix na prvem festivalu v Cannesu. V dokumentarnem filmu, ki ga je režiral Urban Arsenjuk, se s svojimi pripovedmi in spomini na Čapa zvrstijo igralci Milena Dravić, Franek Trefalt in Demeter Bitenc, znanci iz Marušićev Boro, Dante in Guiseppe, snemalec dveh njegovih filmov Ivan Marinček, sodelavci Janez Marinko, Emilija Soklič in Mirko Mahnič ter filmski publicisti Pavel Taussig, Nebojša Jovanović, Peter Stanković in Zdenko Vrdlovec. Skozi arhivske posnetke pa nastopijo tudi sam Čap, njegov bližnji sodelavec, direktor fotografije Janez Kališnik in direktor Viba filma Branimir Tuma, ki je Čapa pripeljal v Jugoslavijo. Čap je bil izjemen estet. Njegovi filmi niso samo obrtniško odlično posnete drame ali komedije, temveč tudi semantično in vsebinsko pomenljiva dela, v katerih nam med drugim v kodificiranem jeziku sporoča, da “seksualnost ne more biti ločena od ideologije, ker sta obe podrejeni epistemološkim in antagonističnim negotovostim.” Ta misel je za Čapovo življenje tako rekoč ključnega pomena. Bil je tudi prvi, ki se je znotraj ideoloških okvirjev ukvarjal z dvomom posameznika v samega sebe. Življenje je končal kot nesrečen, od filmskega sveta odrezan ustvarjalec. Ob skromni udeležbi dveh ali treh sodelavcev so ga pokopali na piranskem pokopališču.
Dedek Edi, močna in trdna persona, preživlja slovenski vsakdan in svojega vnuka polni z edinstvenim čudenjem staranja na način, kot ga lahko dojame le duh mladosti. Ob tem se zastavi vprašanje: »Kdo so resnični vplivneži v našem življenju?« Filmski ustvarjalec Jan Vrhovnik nas popelje v deželo svojega odraščanja, kjer je dedek Edi njegov junak, jagodni napitki in babičin češnjev štrudelj pa so vse, kar loči jutra od popoldnevov. Vrhovnik spretno združuje močne elemente jugoslovanske nostalgije z dokumentarnim pristopom in kot protagonista v filmu vključi svoja stara starša, ki nista igralca, ter na humoren način raziskuje pojem vplivnežev v njegovi najbolj prvinski obliki. Edi teče v ritmu jugoslovanskega sintesajzerja, znoj mu kaplja s čela na dramatičnem, od sonca ožganem poletnem ozadju. Edi servira ase in plava v oceanu, njegova postarana koža pa je simbol življenja, ki ga je živel in ga še vedno živi v vsej njegovi veličini. Njegov vsakdan spremljamo z očmi osemletnega Jana, ki takrat še ni filmski ustvarjalec, temveč opazovalec na videz preprostih trenutkov, ki dajejo življenju globlji pomen in ga resnično obogatijo. Film, ki ga odlikujejo drzne barve, glasba jugoslovanskih uspešnic ter zvok škržatov, ponuja sladko nostalgično popotovanje v brezskrbno blaženost mladosti. Prežet je s hrepenenjem po odraščanju in s sočutjem, za katerega se zdi, da ga premorejo le stari starši. Je poklon ljudem, ki nas vzgajajo, ter številnim potem, ki nas izgradijo takšne, kakršni smo danes. Film je nastal pod okriljem inovativne produkcijske agencije Bright in predstavlja izjemno delo filmskega ustvarjalca Jana Vrhovnika v sodelovanju z ustvarjalno ekipo Brighta, ki vključuje Vito Vlašič in Miho Skrta kot asistenta produkcije ter Mateja Marinka kot izvršnega producenta. Film je prejel nagrado v kategoriji mladi režiser (YDA/Young Directors Award) na mednarodnem festivalu ustvarjalnosti Cannes Lions ter nagrado na festivalu Berlin Commercial.
Film je ena najlepših zgodb našega časa, saj govori o resničnem bratstvu in o posebnem človeku, Pedru Opeki, ki od leta 1989 na smetišču milijonske prestolnice Atananarivo na Madagaskarju rešuje najrevnejše od najrevnejših. Takrat je namreč tam v kužnem smradu in popolnem razčlovečenju živelo na tisoče odraslih in otrok. Opeka jim je pomagal vrniti človeško dostojanstvo in iz teme smetišča skupaj z njimi gradi novo družbo - kulturo dobrih prijateljev. V urejenih vaseh s šolami, vrtci in igrišči živi že več kot 23.000 nekdanjih smetiščarjev in brezdomcev, še četrt milijona pa jih je že bilo deležnih pomoči Dobrih prijateljev...
V Furlanski nižini, ob slovenski meji z Italijo, so bile v različnih zgodovinskih obdobjih zasnovane naselbine z idejo idealnega mesta. V krogu štiridesetih kilometrov lahko spoznamo Oglej, Gradišče ob Soči, Palmanovo, Torviscoso in Novo Gorico. Idealno mesto je utopičen model, znan že v stari Grčiji v času Platona, ki naj bi združeval slogovno dovršen urbanizem ter družbene in gospodarske razmere v harmonično celoto. Mesta so nastala po enotnem načrtu, z geometrijsko premišljeno mrežo cest, sredi neskončnih polj. Rimljani so mesta ustanovili tako, da so s plugom označili bodoče obzidje. Iz vojaške postojanke je Oglej prerasel v eno največjih trgovskih mest imperija, sem so prihajale ladje z vseh koncev Sredozemlja. Še danes lahko občudujemo baziliko, pod travniki pa so skriti arheološki zakladi. Ob koncu srednjega veka so za obrambo Beneške republike zgradili Gradišče ob Soči. Povabili so strokovnjaka za utrdbe Leonarda da Vincija, ki je predlagal varovanje meje s pomičnimi zajezitvami reke Soče. Poseben pečat kraju je s parkom v obliki elipse dal Maks Fabiani. 7. oktobra 1593 so Benečani ustanovili Palmanovo. Njena oblika pravilne zvezde z devetimi kraki je prototip idealnega renesančnega mesta. Ko se je spreminjala tehnika vojskovanja, so mesto razširili z dodatnimi devetimi kraki, Napoleonova vojska pa ga je obdala s še enim obročem utrdb. Tovarniško mesto Torviscosa so po načrtih arhitekta Giuseppeja De Mina pod fašizmom zgradili prej kot v enem letu. Okoli tovarne so zrasli komunalne stavbe, športni objekti in naselje delavskih hiš različnih tipov, ki spominjajo na prostore z de Chiricovih slik. Ko je leta 1947 Gorica pripadla Italiji, so kraji ob Soči na jugoslovanski strani meje potrebovali novo upravno središče. Izbrali so načrte Edvarda Ravnikarja in z udarniškim delom je začela nastajati Nova Gorica. Razvila se je v odprto, sodobno in svobodomiselno mesto. Scenarist, režiser in montažer filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme.
Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o pogumu in silni želji po svobodi in miru. Partizansko smučarsko tekmovanje v Cerknem je bil odmeven in enkraten športni dogodek, ki se ga je 20. in 21. januarja 1945 udeležilo več kot 40 partizanov, ki so tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih. Dogodek se je odvijal v osvobojenem partizanskem Cerknem, ki je bilo v času tekem, v krogu 80 kilometrov obdano s 15.000 pripadniki nemških in drugih sovražnih enot, tekmovanje pa si je kljub vsemu ogledalo več kot 1.000 gledalcev. V filmu lahko spremljamo pripovedi udeležencev tekmovanja, gledalcev in strokovnjakov s področja vojskovanja na smučeh. Prav tako je v filmu prikazano bogato slikovno gradivo in nekateri do sedaj neznani dokumenti, ki pričajo, kako je potekalo samo tekmovanje. Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o dogodku, ki je bil edinstven v takratni okupirani Evropi, je film o pravi partizanski zimski olimpijadi, ki si zasluži, da se uvrsti v svetovno zgodovino smučanja in vojskovanja na smučeh. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.
Ena najznamenitejših slik v Narodni galeriji v Ljubljani, kjer se ustavijo številni obiskovalci galerije, je delo slikarja Mihaela Stroja iz srede 19. stoletja, upodobitev Luize Pesjakove – dame v belem. Ta je izhajala iz pomembne in zelo premožne družine, se tudi bogato poročila, a zaradi propada moževega podjetja živela skromno in na koncu umrla v samoti. Njenega imena ne najdemo na nagrobniku njene družine. A bila je veliko več kot le lepa mladenka v beli obleki. Ni pomembna le kot ženska, ki se je uveljavila v svetu, rezerviranem za moške, in njena literatura ni le trivialna ženska literatura, ampak je s svojim literarnim slogom vnesla v slovensko književnost nekaj novega in posebnega. Po njenih sledeh se bomo sprehodili z največjo poznavalko dela in življenja Luize Pesjakove, prof. dr. Urško Perenič.
V sredo 29. 11. 2023, bo dopolnil 70 let poet prekmurskih ravnic, svojstven glasbenik in literat Vlado Kreslin. V več kot petih desetletjih ustvarjanja je napisal nešteto danes že ponarodelih skladb in postal ne samo lokalno, ampak tudi globalno prepoznaven umetnik. V televizijskem portretu z naslovom "Obrni, obrni, še kamen al' dva", po eni njegovih pesmi o skrivnostni reki Muri, boste lahko spoznali nekatere medijsko manj izpostavljene strani Kreslinovega življenja, predvsem pa podoživeli liričnost, brezčasnost in brezmejnost njegovega umetniškega sveta.
Pričevanje Anke Poženel s Črnovrške planote je svojevrsten klic k človečnosti in spoštovanju temeljnih civilizacijskih vrednot, ki sta jih na naših tleh v največji meri teptala komunizem in nacizem. Gre za (spravni) pogreb po vojni pobitih v Andrejčkovem breznu, o čemer bo v pričevanju veliko govora, saj je bil prav po Ankini zaslugi tam opravljen krščanski pogreb in postavljen spomenik. Pričevalka nam najprej predstavi svojo družino. Oče Pepe je bil iz Črnega Vrha, mama pa je bila Rejceva iz Lomov, nekaj kilometrov stran. Svojevrstno družinsko sled je pustil skrivnostni stric Tone, ki je opustil študij za duhovnika in je po vojni za dolga leta izginil. Anko je vedno zanimala preteklost, posebej tista, ki je bila zamolčana. Črnovrška planota je izjemno trpela zaradi vojne in revolucije. V pričevanju se Anka dotakne partizanskega napada na domobransko postojanko 1. septembra 1944, ko so revolucionarji po predaji pobili večino domačih domobrancev. Požgana je bila tudi cerkev. Med vojno je odmeval tudi okruten partizanski umor treh sosedovih deklet iz Lomov, kar je ljudi dodatno prestrašilo. Starši in večina domačinov so tudi po vojni živeli v velikem strahu. Kot temna senca je na kraj legel zločin, ki se je zgodil v bližnjem Andrejčkovem breznu v zaselku Koševnik. Tam so komunistične oblasti po predvidevanjih po vojni pomorile več kot 100 ujetnikov, Slovencev in Italijanov iz Gorice. Prav komunistični umori ljudi iz Trsta in Gorice v breznih, ki jih Italijani imenujejo fojbe, so postali poglavitno breme in stalni očitek italijanske strani slovenski. Dolga desetletja je bilo Andrejčkovo brezno zamolčano, čeprav so vsi vedeli zanj, če ne drugega, zato, ker je dolgo po vojni iz njega zaudarjalo po truplih, v neposredni bližini pa vodi cesta iz Črnega Vrha v Idrijo. Veliko se je o tem govorilo tudi v Ankini družini, in ko se je po osamosvojitvi pojavila možnost, je bila prva, ki se je zavzela za spominsko obeležje na tem morišču in krščanski pogreb. Oboje je, ne brez težav, s pomočjo nekaterih domačinov tudi izpeljala. Pretresljivo je zlasti njeno pričevanje o videnju belega križa nad odprtino ali pa o skrivnostnih zvokih zapiranja vrat tovornjaka, ki so jih slišali vsi prisotni delavci, a tovornjaka ni bilo nikjer. Boj za pravico do groba je bil dolg in v pričevanju podrobno spoznamo željo po utišanju in prikrivanju še naprej na eni strani. In na drugi željo po resnici in dostojnem spominu na vse pokojne. V neposredni bližini je tudi Brinov grič, kjer je bil pokopan narodni heroj Jenko Premrl - Vojko. Ankini starši so ga poznali, o njem so govorili pozitivno, tudi zato, ker je imel v svojem partizanskem bivališču podobo svetogorske Marije. Čedalje več pa je vesti in pričevanj, da je bil ubit od partizanske krogle. Poženelova pove, kaj so o Vojku govorili doma: »Njega so ubili sami. Njega so sami, zaradi tega, ker je bil fant pobožen pa prepošten. Ker je začel ta komunizem, vedeli so, da ga ne bodo obvladali, in so ga spravili.« V zvezi s tem ima Poženelova zanimiv spomin. Ob prekopu posmrtnih ostankov v letih po vojni je bil prisoten tudi Vojkov oče. Vsi so šli na kosilo k »Pagonu«, le Vojkov oče je obsedel v avtu in ni hotel ven. Anka Poženel se spominja: »On ni hotel iti. In mi otroci, tja na šipo in ga gledamo v avtu. Pride ven en oficir: »Očka, bežite no, bežite z nami nekaj pojest. In je rekel: 'Sami ste ga požrli, pa še zdaj sami žrite.' Ko sem to slišala, sem stekla domov in povedala mami. 'Otrok moj,' je rekla, »da živi duši tega ne poveš, ker boste ob mene in ob očeta. Vseh treh nas ne boste več videli.'«
Da lahko sodelujemo v izbiranju predstavnikov, ki nas bodo zastopali pri odločanju o pomembnih rečeh v državi, je naša pravica, marsikdo pa meni, da tudi dolžnost. Kako je volivec skozi zgodovino lahko oddal svoj glas, koliko je bil ta upoštevan in komu so dolga leta onemogočali volitve? Prve volitve na Slovenskem so bile v revolucionarnem letu 1848, ko je imela volilno pravico peščica Slovencev, ki je lahko plačevala davke. Ženske so splošno volilno pravico dobile šele po 2. svetovni vojni. V zgodovini se je volilo na različne načine. Sprva so volivci javno povedali, koga volijo. Zaradi nepismenosti pa se je v zgodovini volilo tudi s kroglicami. Po drugi svetovni vojni so obstajale t. i. črne skrinjice, kamor so volivci, ki so glasovali za opozicijo, lahko vrgli »svoj glas«. O volitvah in zanimivih prigodah, povezanih z njimi, bodo govorili prof. dr. Božo Repe, dr. Irena Selišnik, dr. Bojan Balkovec in Franc Perko.
Obisk ameriške astronavtke slovenskega rodu Sunite Williams v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju. Utrinki s Sunitine poklicne poti govorijo o tem, kako je vse ovire mogoče premagati, če se tveganih podvigov lotijo drzni ljudje z veliko optimizma, poguma in ustvarjalne domišljije. Takšen je tudi umetnik Dragan Živadinov, ki mu je uspelo v majhnem slovenskem kraju, od koder izvira rod pionirja vesoljskih poletov Hermana Potočnika Noordunga, postaviti arhitekturno mojstrovino, »anteno, usmerjeno v globino vesolja«. Sunito Williams srečamo tudi v Moskvi, kjer dela kot predstavnica Nase, in to v času, ko so oči vsega sveta uprte v Zvezdno mesto in ko mediji poročajo, da sta Nasa in Roscosmos prekinila stike zaradi vojaških napetosti v Ukrajini. V centru Jurija Gagarina za urjenje kozmonavtov o tem ni niti sledu. V sodelovanju med astronavti različnih narodnosti vladata prijateljstvo in medsebojno spoštovanje. Svoje narodne pripadnosti ne skrivajo, jo pa presegajo. So državljani sveta in vesolja. Tako naj bo v znanosti in umetnosti, ki se v filmu povežeta, vse usmerjeno v prihodnost.
Portret Filipa Robarja Dorina, ki je eden od najbolj samosvojih filmskih ustvarjalcev v zgodovini slovenskega filma, cineast in teoretik. Filip Robar Dorina je študiral filozofijo in primerjalno književnost v Ljubljani, na Columbia Collegeu v Chicagu pa je diplomiral iz filmske in televizijske režije ter scenaristike. V 70. letih je poučeval na zasebnem inštitutu Montesano v Švici, nato pa je bil osem let asistent za filmsko režijo in igro na AGRFT v Ljubljani. Na začetku 80. let je ustanovil Filmske alternative, prvo zasebno producentsko podjetje v tedanji državi. V letih 1998-2002 je bil direktor Filmskega sklada RS, odtlej pa deluje kot samostojni filmski ustvarjalec in publicist. Je avtor okoli 30 dokumentarnih in igranih filmov raznih dolžin ter doma in v tujini nagrajeni ustvarjalec. Njegovi prikazi in analize eksistencialnih vprašanj sodobnega slovenskega človeka, uporaba moderno psihodinamične in sintetične metode dela s poklicnimi in ljubiteljskimi igralci, brezkompromisno razgaljajo slabosti človeške individualne, družbene, etične in politične sfere pri nas. Kot cineast in teoretik, ki izhaja iz načela ustvarjanja z najnižjimi možnimi stroški, se posveča temam in projektom, kjer se zavzema za osebno in družbeno odgovornost in izboljšanje pogojev življenja.
Dokumentarni film o delovanju generala Rudolfa Maistra in prve slovenske Narodne vlade v Ljubljani za slovensko severno mejo. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so jo slovesno razglasili 29. oktobra 1918, je torej nastala ob koncu 1. svetovne vojne in propadu 50-milijonske avstro-ogrske monarhije in se je takoj znašla pred številnimi izzivi. V povojni prevratni dobi se je vlada bolj zanašala na ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona in samoodločbo malih narodov ter diplomatske rešitve vprašanj, general Maister pa je bolj zaupal vojaški sili in dejanjem. Kljub neodobravanju vlade v Ljubljani je bila na novo ustanovljena Maistrova vojska slovenskih prostovoljcev in domoljubov tista, ki je od novembra 1918 dalje s svojim bojem obvarovala Maribor in slovensko Podravje ter del Koroške pred nemško Avstrijo. Tudi ko je pozneje, 6. junija 1919, vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zasedla Celovec, to Slovencem ni prineslo zadovoljive rešitve severne meje na Koroškem. Posebnost dokumentarnega filma, pod katerega se podpisuje režiser in scenarist Valentin Pečenko, je, da prvič predstavi tudi pogled avstrijske strani ter zakulisno diplomatsko delovanje velike četverice v Parizu in vlogo predsednika Wilsona. V njem nastopijo priznani domači in tuji zgodovinarji ter preučevalci zgodovine dr. Andrej Rahten, dr. Jurij Perovšek, dr. Darko Friš, Avguštin Malle, dr. Wilhelm Wadl, dr. Gregor Antoličič, Mira Grašič, Lojze Penič, dr. Aleksandra Berberih - Slana ter pisatelj Tone Partljič.
Pričevanje zadnjih grofic Auersperg, ki sta še živeli na gradu Turjak pri Velikih Laščah, preden so ga leta 1943 zažgali partizani, je v veliko pogledih presežno. Gre za potomki slovite plemiške rodbine, ki je bila med najpomembnejšimi na slovenskem ozemlju. V tisočletni zgodovini prisotnosti na naših tleh so se posebej odlikovali v bojih proti Turkom. Andrej Turjaški je leta 1593 vodil kranjske čete v zmagoviti bitki pri Sisku. Izjemen je njihov prispevek k slovenski kulturi, saj je na gradu nekaj časa bival tudi Primož Trubar, Auerspergi pa so gmotno podpirali izide njegovih knjig. Med drugim so financirali tudi Dalmatinovo biblijo. Turjaški so imeli številne posesti na Slovenskem, zasedali pa so tudi najvišje položaje v Habsburški monarhiji. Njihov matični grad je bil vse do leta 1943 grad Turjak pri Velikih Laščah. Grofica Enrica Auersperg in Malorgio je bila rojena v Ljubljani leta 1936, njena sestra grofica Gisella Beatrice Auersperg in Tufano pa na gradu Turjak leta 1939. Leta 1943, pred partizanskim napadom, so grofje Turjaški po 900 letih grad na hitro zapustili in se umaknili s slovenskega ozemlja. Turjak so partizani ob napadu na vaške straže septembra 1943 v veliki meri požgali in pobili večino od skoraj 700 zajetih vaških stražarjev. Po vojni je grad Turjak propadal. Zadnji potomki Turjaških, ki sta še živeli na gradu, grofici Enrica Auersperg in Gisella Beatrice Auersperg, sedaj živita v Červinjanu v Furlaniji. V pričevanju spoznamo drobce iz življenja v Sloveniji. Starejša sestra, grofica Enrica, se še spomni časa, ko so živeli na gradu Turjak, kjer je bilo, kot pravi, za otroka dolgočasno. Po umiku v Italijo se je zanju življenje povsem spremenilo, spomini na bogato preteklost na Slovenskem so šli nekoliko v pozabo. Najbolj je trpel oče, zadnji turjaški grof, ki se je počutil Slovenca, a ga je povojna oblast razlastila. Grofici zelo odkrito in sproščeno spregovorita o vzgoji in načinu življenja, o svojih zakoncih in otrocih. Pred gledalcem se odpre svet življenja današnjega plemstva, ki je bilo nekdaj tako močno povezano s Slovenijo, a ga je povojni režim pregnal. V pričevanju spoznamo tudi poti in stranpoti denacionalizacije. Ko so jima vrnili nekatere posesti, se je na njun račun marsikdo v Sloveniji okoristil. Negativno presenečenje zanju je bil lanski obisk pri ministrici za kulturo Asti Vrečko, o čemer bo govor tudi v pričevanju. Pričevanje je bilo posneto v graščini Bresciani-Attems-Auersperg v Červinjanu. Grofici sta izjemoma za naše gledalce odprli tudi vrata v zasebne prostore graščine in razkazali zanimiv grajski vrt. Vsekakor gre za pričevanje, ki bo pustilo močan pečat v slovenskem prostoru.
Neveljaven email naslov