Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dokumentarni film o 100-letnici obstoja Gasilske brigade Ljubljana, najstarejše poklicne gasilske enote v Sloveniji. Primarno je film posvečen vsem dosedanjim gasilcem in zaposlenim v Gasilski brigadi Ljubljana, seveda pa tudi splošni populaciji oz. vsem državljanom RS. Beseda »ljudje« ima v tem filmu posebno mesto, poseben pomen. Gasilci so tisti ljudje, ki so na pravem mestu vedno, ko se jih potrebuje in prejmejo klice na pomoč. Naj gre za požare, nesreče in poškodbe ljudi, naravne katastrofe, reševanja živali... vsak alarm pomeni intervencijo. Film prepleta igrane akcijske posnetke intervencije, ki se začne s klicem na pomoč ter pričevanja upokojenih in sedanjih članov Gasilske brigade Ljubljana. Kot v samem naslovu filma, je poudarek na ljudeh, na njih, ki so bili in teh, ki so in še bodo tudi v prihodnje vedno bili ljudje na pravem mestu.
V drugem delu bomo s pomočjo stolpov odkrivali Slovenske gorice. Razgledni stolp na Plačkem vrhu pri Kungoti, večkrat nagrajena amaterska fotografa uporabljata za fotografiranje jutranje pokrajine v meglicah. Na Zavrhu pri Lenartu so domačini ponosni na čase, ko je v njihovih krajih živel in pisal pesmi naš najznamenitejši general – Rudolf Meister. Spoznali bomo potomca deklice, ki je prav z generalovo pomočjo postala najznamenitejša vaščanka. Na svojega rojaka, znanega izumitelja Johana »Janezka« Pucha pa so ponosni v vaseh okoli razglednega stolpa na Gomili. Z člani društva ljubiteljev starodobnih vozil, ki nosi ime njihovega slavnega domačina, bomo priča lokalni posebnosti – podiranju klopotca.
Odkrivanje neznane Slovenije s pomočjo stolpov začenjamo na našem skrajnem vzhodu, z obiskom razglednega stolpa Vinarium nad Lendavo, ki ga domačini imenujejo tudi “prekmurski Eifflov stolp”. V centru mesta, ki se ponaša z imenom svetovne prestolnice bograča, bomo obiskali znameniti Bogračfest. Razgledni stolp stoji tudi na “prekmurskem Triglavu”, na vrhu 418 metrov visokega Sotinskega brega, najvišji točki na Goričkem, gričevnati pokrajini, ki slovi po najboljšem bučnem olju. Prepričali se bomo, zakaj je temu tako. V Žusmu na Kozjanskem pa bo razgledni stolp, poimenovan Stolp ljubezni, končno postal vreden svojega imena, saj se bo na njegovem vrhu zaročil mlad par.
Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.
On the 30th anniversary of the outbreak of the siege of Sarajevo, regarded as the longest besiege of any city in modern history, we have captured the moving testimonies of the people who survived nearly four years of occupation. What was life like without electricity, without water, without food, with the constant threat of death looming over them from the surrounding hills with all manner of weapons? Parents whose children were killed by fragments of grenades and sniper bullets have spoken about their overwhelming pain and loss. Author Jelena Aščić, journalist and programme editor at RTV Slovenija
Ob 30-letnici začetka obleganja Sarajeva, ki velja za najdaljše obleganje kakega mesta v novejši zgodovini, smo posneli pretresljiva pričevanja ljudi, ki so pod okupacijo preživeli skoraj štiri leta. Kakšno je bilo življenje brez elektrike, vode, hrane, ob stalni grožnji smrti, ki je v obliki vsega mogočega orožja prežala z okoliških hribov? O neizmerni bolečini so spregovorili starši, ki so jim drobci granat in ostrostrelski naboji ubili otroke. Avtorica Jelena Aščić, snemalec Gregor Naglav, montažerka Sabina Černe.
Dokumentarni film o prvi plošči znamenite skupine Buldožer. Skupina Buldožer je na svojem prvencu Pljuni istini u oči, ki ga je objavila leta 1975, predstavila edinstveno mešanico številnih glasbenih in kulturnih vplivov, od rocka do alternativnega popa in jazza. Tako z ovitkom kot vsebino je prinesla nekaj povsem drugačnega od prevladujočih trendov na jugoslovanski popularno glasbeni sceni sredi sedemdesetih let. Njeni odrski nastopi so bili manične eksplozije kreativne norosti, ki so publiko bodisi šokirale ali navduševale. Besedila so bila poezija ironije in absurdnosti, ki ji je navidezno manjkalo smisla, a so postala priljubljena in določene fraze so se prikradle v pogovorni jezik. Odnos skupine z mediji je bil že v času socializma, ko za PR še nismo slišali, zastavljen grandiozno in manipulatorsko. Njen prvenec Pljuni istini u oči je povzetek vsega naštetega. Ne le, da je beležil rekordno prodajo (preden je bil umaknjen iz prodaje oziroma prepovedan), album še po štirih desetletjih odmeva in navdušuje nove generacije glasbenikov. V dokumentarcu Varje Močnik člani skupine Buldožer, njihovi prijatelji in oboževalci obujajo spomine. Njihova pričevanja se prepletajo s fiktivnimi prizori, slikovnim materialom s plošče, arhivskim gradivom in animacijami. Vse skupaj ustvarja svež in surrealističen film, ne samo o legendarnem albumu, ampak tudi o aktualni družbi in času. Dokumentarec LP film Buldožer – Pljuni istini u oči je drugi v seriji filmov o ključnih ploščah, ki so pisale slovensko glasbeno zgodovino. Prvi je bil posvečen prvencu Pankrtov, plošči Dolgcajt (Igor Zupe, 2006), tretji pa prvencu skupine Laibach.
Eno leto po začetku vojne v Ukrajini Valentin Areh predstavlja pregled dogodkov in trpljenje ljudi, ki so ga povzročile grozote med rusko invazijo. Rusija je brez vojne napovedi napadla Ukrajino, 16 milijonov ljudi je moralo zapustiti domove, 10 milijonov jih je ostalo brez elektrike. Več kot 140.000 Ukrajincev je bilo ubitih ali ranjenih, bolečina pa se je zarezala v srca posameznikov in jih zaznamovala za vse življenje.
Na kulturni praznik bomo pozornost usmerili v bodoče pesnike in pisatelje, urednike, publiciste …, ki svoj materni jezik danes gnetejo v šolskih glasilih, svoje vrstnike pa nagovarjajo z avtorskimi besedili v glasbi. Ali kot razlaga dijak PETER: »Zelo rad imam literaturo, ampak klasična ideja literata se mi vedno bolj upira. Mi smo instagramska generacija. Potrebujemo nekaj, kar zadene. To je npr. muzika, rap. Vibracija, ki povezuje ljudi. 3D-poezija, ven iz papirja!« Šolska glasila, ki jih dijaki večinoma sami urejajo in oblikujejo, so pester uvid v iskanje novih načinov literarnega izražanja mladih. V neposreden svet svoje poezije in proze so nas pritegnili dijakinje in dijaki Gimnazije Vič ter Škofijske gimnazije s profesorico slovenščine in nagrajeno pisateljico MATEJO GOMBOC, ki poudarja pristnost intenzivnih čustev mladega človeka. Ta se zrcalijo v njihovih literarnih delih – od močnih ekspresij, s katerimi želijo raztrgati ta svet, do nežne lirike, v kateri se umikajo pred divjim tempom današnjega površnega časa: »Ko pomembno mesto v tvojem življenju zavzame umetnost, pomeni, da si pristal na globlje življenje. Da si iskalec tistega neznanega, skritega, novega. Po navadi so to neobičajne, samotne poti.«
Kaj bi se zgodilo, če bi se »ustavil« eden izmed večjih informacijskih sistemov v naši državi – knjižnični sistem COBISS? Ali bi si še lahko izposojali knjige v knjižnici? Ali bi imeli vse podatke o slovenskih raziskovalcih in njihovih projektih? Dokumentarni film z naslovom Od kartice do klika kronološko oriše razvoj sistema COBISS, ki ga razvija in vzdržuje Institut informacijskih znanosti iz Maribora, v zadnjem obdobju pa je ta prevzel tudi vlogo upravitelja superračunalnika Vega.
Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.
Svetlana Slapšak je antropologinja in doktorica antičnih študij, rojena v Beogradu, avtorica več kot 50 knjig, živi v Ljubljani. Akademska pot jo je vodila po evropskih in ameriških univerzah, v Ljubljani je postala dekanka Fakultete za podiplomski humanistični študij, pred tem jo je njena akademska pot vodila po številnih univerzah po Evropi in ZDA. Z gibanjem »Tisoč žensk za mir« pa je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir. Prejšnjemu režimu se je postavljala po robu v prepričanju, da socializem mora biti nekaj boljšega kot tisto, v čemer je živela. In nikoli ni pozabila, da se šele v nevzdržnem začne človek. V odsotnosti sistemskih rešitev vse sloni na posamezniku, zato se dr. Svetlani Slapšak zastavlja vprašanje o tem, kakšna je vloga intelektualca danes. V dokumentarnem filmu govori o svobodi, o človekovih pravicah, o nacionalizmu, o demokraciji, o antropologiji spolov. Pravi, da je laž največje orožje, konflikt med pametjo in neumnostjo pa največja tragedija izgubljenega časa in generacij. Dokumentarni film Trojanke pa je poklon njeni neomajni in pokončni drži. Scenarij in režija Alma Lapajne.
Četrta sezona zabavne in poučne dokumentarne serije z naslovom Kdo se boji slovenščine ponuja nove tri dele, v katerih odkrivamo mladim privlačne načine raziskovanja maternega jezika. V prvem delu, ki bo na sporedu 1. februarja, se bomo prepustili čarobnosti pripovedovanja. Naš šolski sistem nagovarja zlasti učence, ki radi berejo, medtem ko se otroci, ki si vsebino lažje zapomnijo s poslušanjem, ali tisti, ki potrebujejo praktično izkušnjo, lahko počutijo odrinjene na rob. Tako opozarja profesor slovenščine dr. KLEMEN LAH in dodaja, da ne pozna otroka, ki ne bi rad poslušal doživetega pripovedovanja, temu pa naš šolski sistem namenja premalo pozornosti. Pridružili smo se učencem OŠ Tinije in z njimi prisluhnili napeti pravljici, ki jo je pripovedovala pesnica in pisateljica ANJA ŠTEFAN; drugošolci OŠ Koseze so ob pripovedovalki ŠPELI FRLIC sami sestavljali in si pripovedovali zgodbe; izjemen pomen pripovedovanja in poslušanja poudarjata tudi igralka JANJA MAJZELJ in glasbenik BOŠTJAN GOMBAČ, pritrjuje pa jima prvošolka ADA, ki najlažje zaspi, kadar ji mami TEJA prebere pravljico za lahko noč.
V nadaljevanju in drugem delu pričevanja Mete Velikonje, spremljamo življenje družine pod komunističnim režimom. Bili so zaznamovani in osovraženi. Z mamo se nihče ni upal pogovarjati na ulici. Vseeno pa so jih številni skrivaj podpirali. Režim jim je odvzel stanovanje, čakale so jih hude preizkušnje. Vendar so bili vsi Velikonjevi otroci bistre glave, tako da so doštudirali in imeli lepe poklice in kariere, npr. zdravnik Tine in univerzitetni profesor geografije v ZDA Jože, pa tudi Mija, ki je bila zelo uspešna predavateljica fizioterapije. Meta se je po spletu okoliščin odločila za študij metalurgije in ga tudi uspešno končala. Nekaj let je delala v Sisku, nato pa se je odlično znašla na tehnološkem oddelku Zavoda, pozneje Inštituta za varjenje v Ljubljani. Vneto je raziskovala zvarne spoje in vpliv varjenja na osnovni material. Njeno osebno življenje se ni odvijalo na idealen način, iskreno pove pričevalka Meta, a je zadovoljna s tem, kar je dosegla in se odlično počuti pri hčerini družini v Sori, kjer smo tudi posneli pričevanje.
Izjemno zanimiva in lucidna gospa Meta Velikonja, hči pisatelja Narteja Velikonje, ki so ga povojne komunistične oblasti na montiranem procesu obsodile na smrt in ustrelile. Njegova družina še danes ne ve, kje je njegov grob. Pričevalka obudi spomin na mirno življenje v družini z veliko otroki, na skrbno mamo in očeta, ki po možganski kapi ni bil več v najboljši formi. Mama je bila nečakinja škofa Jegliča, v sorodu pa so tudi z družino Janeza Stanovnika, ki je bil Metin bratranec. Vzgajali so jih v katoliškem duhu, starša sta bila zelo dejavna v prosveti, oče pa je tudi pisateljeval. Njegovo najbolj znano delo je »Višarska polena«. Manj se je posvečal motivu iz rodne Primorske – doma je bil namreč s Predmeje nad Vipavsko dolino. Po prvo svetovni vojni je po študiju na Dunaju ostal v Ljubljani. Vojna je razmere v družini temeljito spremenila, pa ne takoj. Po italijanski okupaciji je najprej zavladalo zatišje, spomladi 1942 pa je komunistična organizacija VOS začela moriti drugače misleče. Oče je bil ogorčen, saj so bili med ubitimi ugledni slovenski domoljubi. Na Radiu Ljubljana je tako pripravil in prebral serijo predavanj o zločinski naravi komunizma, pozneje je izšla v brošuri z naslovom »Malikovanje zločina«. Vse to mu je povojni režim zameril. Po razmahu državljanske vojne, zlasti med nemško okupacijo, je vodil humanitarno akcijo »Zimska pomoč« za begunce, ki so v strahu za življenje pred partizani pribežali v Ljubljano. Ob tem je izdal tudi zbornik, zajetno knjigo, ki jo v pričevanju tudi pokažemo. Razvidno je, da so v zborniku med drugim sodelovala imena, kot so Oton Župančič, Franc Saleški Finžgar in drugi, partizanski strani naklonjeni avtorji. Proti koncu vojne je bila Velikonjeva številna družina že zelo razseljena. 5. maja 1945 so se pripravljali na umik na Koroško, vendar se je temu uprla najmlajša sestra Lenka in starša sta v negotovosti popustila. Sledila sta montirani proces in ustrelitev. Mama si je na vse kriplje prizadevala, da bi očeta rešila ali vsaj videla pred smrtjo. Režim ji ni ugodil, tudi sorodniki Stanonikovi, ki so bili na partizanski strani, ne.
Skupina gimnazijcev iz Krškega se, pod pokroviteljstvom svojega gorniškega mentorja Mateja Mlakarja, odloči za klasičen gorniški vzpon v visokogorju. Med vzponom na dvatisočaka, preizkušajo svoj avanturistični duh, prevzemajo odgovornost, premikajo lastne meje, si drznejo in zmorejo hkrati pa tudi spoznavajo smisel svojega cilja. Med ekipo in mentorjem se utrjuje iskreno prijateljstvo ter Naveza, ki poleg preživete izkušnje ter širjenja obzorij marsikomu prinaša tudi nove začetke.
Reke in potoki so poplavljali od nekdaj in tudi suše niso nič novega. Še nedolgo tega smo govorili o petstoletnih in stoletnih poplavah in sušah, danes pa so te veliko bolj pogoste. Pridejo nenadoma in povzročajo katastrofe. Suše se pojavljajo celo tam, kjer jih nekoč niso poznali. Zakaj je tako? Podnebne spremembe so izmerjeno dejstvo, povzročamo pa jih ljudje sami. Klimatološki podatki potrjujejo, da se je Slovenija v zadnjih 30-ih letih ogrela za stopinjo in pol. Seveda segrevanja ne moremo ustaviti, lahko pa ga upočasnimo in se na podnebne spremembe ustrezno odzovemo. Kako bomo to storili? *Za stopinjo preveč* je dokumentarni film, v katerem o podnebnih spremembah in nenadnih vremenskih pojavih spregovorijo klimatologi, agrometeorologi in hidrologi ter tudi tisti, ki jih vremenske katastrofe neposredno prizadevajo.
Ivan Vurnik je ob Fabianiju in Plečniku eden od velike trojice arhitektov, ki so postavili temelj sodobne slovenske arhitekture. Ti trije veliki arhitekti so zaznamovali svoj in naš historični čas in življenjski prostor. Zametek vsega modernega v arhitekturi je k nam z Dunaja prinesel Maks Fabiani. Jože Plečnik, najznamenitejši predstavnik historične arhitekture in začetnik moderne stavbarske arhitekture pri nas, je objekte obogatil z regionalnimi izraznimi elementi. Ivan Vurnik pa je v dvajsetih letih 20. stoletja iskal slovensko nacionalno umetnost. Po tem romantičnem poskusu je v tridesetih letih 20. stoletja postal vnet zagovornik funkcionalizma in je naredil prve načrte socialne arhitekture pri nas. V nečem pa je bil Ivan Vurnik povsem drugačen od svojih dveh poklicnih kolegov. Fabiani in Plečnik sta živela večji del samsko, asketsko življenje. Vurnikovo življenje pa je bilo burno, zaznamovano tudi z družinsko tragedijo. Njegova žena in tovarišica v umetnosti je bila slikarka Helena Kottler. Sobivanje slikarke in arhitekta se jasno kaže v njunih skupnih delih. Tako imenovani Gesamtkunst v zgodovini umetnosti ni nekaj posebnega, redkost pa je umetniško sodelovanje dveh zakoncev, ki sta zavezana različnima vrstama umetnosti. Ob skupnem delu Ivana in Helene se porajata dve vprašanji: kako je intimni partnerski odnos vplival na njuno strokovno in umetniško sodelovanje ter kako so tragični in usodni dogodki zarezali v delo obeh? Dokumentarno igrani film ISKALCA skuša prikazati vsaj del tega zanimivega intimnega in umetniškega sobivanja, ki ne more biti nikoli v celoti pojasnjeno. Scenarij in režija sta delo Alme Lapajne.
V kratkem filmu Panonska pesem gre za slikovit preplet utrinkov narave z zvenom glasbe panonske motivike.
Kakšna je bila resnična dražgoška bitka živo pripovedujeta pokojna domačina Minka in Franc. Spopad v katerem je bilo ubitih 9 partizanov in 27 Nemcev je bil predvsem nepotrebna tragedija za nezaščiteno vas, ki je takrat izgubila 41 prebivalcev. Po vojni so jih hoteli kot primer socialistične izgradnje naseliti v dva stanovanjska bloka s skupnim hlevom, a Dražgošani so se ogorčeno uprli.
Neveljaven email naslov