Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Dokumentarni - Arhiv

Vojna, fotografija, spomin, dokumentarni feljton

Pred 90. leti se je končala morija, ki se je v zgodovino zapisala kot 1. svetovna vojna. Ker je v tem žalostnem poglavju nasilnega hrepenenja po nadvladi in vsiljenih političnih interesov trpelo tudi področje ob reki Soči, je bila tovrstna produkcija v Uredništvu dokumentarnih filmov neizogibna. Med sprehodom čez časovno most spremljamo tri med seboj tesno prepletene zgodbe. Vojno, ki jo v našem odseku zgodbe simbolizira znameniti preboj v Posočju oziroma 12. soška ofenziva. Album neznanega nemškega oficirja, ki iz prve roke podaja fotografsko zgodbo, neprecenljiv dokumentacijski in zgodovinski vir orisa tega obdobja. In vsekakor nenazadnje – spomin. Na usodo ljudi, preprostih obrazov s fotografij, ki so bili prisiljeni sodelovati v kolesju vojne. Daleč od svojih domov in še dlje od lastne volje… Scenarist in režiser: Andraž Pöschl Snemalec: Aleš Živec Montažer: Marko Hočevar Snemalec zvoka: Primož Novak

Skodelica kave, dokumentarni film

Dolga je pot kavnih zrn, preden pristanejo v naših skodelicah. Dolga in zapletena je bila tudi zgodovina kave, preden je ta postala globalna pijača. V dokumentarnem filmu skozi zgodbe in izkušnje štirih posameznikov, ki s kavo živijo, gledalec izkusi različne užitke te črne čarobne pijače. Film je intimna zgodba, ki ne govori o multinacionalkah, temveč o malih posameznikih, ki ne tečejo s tokom potrošništva in globalizacije. Je zgodba o strasti in ljubezni do kave in lepoti njenega uživanja.

Golica, zgodba o skladbi, dokumentarni film

Dokumentarni film Golica je zgodba o sloviti instrumentalni skladbi, ki je po nekaterih navedbah največkrat izvajana skladba na svetu. To je zgodba o dobri dve minuti dolgi pesmi, ki se je porodila na nočnem delu v tovarni in naredila neverjetno pot po plesiščih, koncertnih dvoranah ter radijskih in televizijskih postajah ter tudi skoraj šestdeset let po nastanku ostala živa v vseh mogočih priredbah. Igrano-dokumentarni film kar se da zvesto obnavlja zgodbo Golice skozi pripoved osrednjih akterjev ter njunih najbližjih sodelavcev. To je tudi zgodba o enem od evropskih najprepoznavnejših narodno zabavnih ansamblov,o Ansamblu bratov Avsenik. Slavko Avsenik je skupaj z bratom Vilkom in svojimi muzikanti uvedel lasten slog in postal glasbeni pojem. Film je tudi zgodba o razvoju narodno zabavne glasbe v drugi polovici prejšnjega stoletja v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji, o nastajanju zabavne glasbene industrije in njenem razvoju prek industrije plošč. Je zgodba o družini, v kateri kraljuje glasba, je zgodba o ljudeh, ki jim je ansambel bratov Avsenik igral, je zgodba o napornih turnejah, ki si jih ne moremo več predstavljati. Je zgodba o radiu in o iskanju tistega posebnega zvena. Vse to ob zaradi ene same pesmi, ki jo lahko ponovimo neštetokrat in vsakokrat zazveni kot nova.

Vse duše mojega telesa

Potem, ko najde materin vojni dnevnik, hči odkrije, kdo je bila zares njena mama. Zgodba o odnosu med dvema ženskama v odločilnem trenutku, ko ena umre, druga pa živi naprej. Lorena je stara skoraj 60. let, z modrimi in iskrivimi, skoraj otroškimi očmi, kar se skorajda ne sklada z njenim elegantnim in urejenim izgledom. Z možem in sinom živi v manjši vili z rožnim vrtom, za katerega skrbi sama. Kot psihoterapevtka se je specializirala za primere posvojitev. Njeno delo so v glavnem terapevtska srečanja z družinami posvojiteljicami in svetovanje otrokom. V zadnjih letih je bilo Lorenino življenje razdeljeno med delo in skrb za mamo, Mario Antoinetto, ki je živela pri njih do smrti. Ko je po mamini smrti urejala njene stvari, je našla dva gosto popisana dnevnika z majhno, ozko pisavo v obliki zapiskov in naključnih misli, mnenj o politiki, vojni, vohunjenju, pa tudi čustvenih izbruhov. Bila sta mamina. Zanju ni vedela, pa tudi mama o tem ni govorila. To so bile besede o ljubezni in krutosti, odločenosti in strahu, ki jih je napisala mlada ženska, ki je imela rada naravo in Beethovna, mlada ženska, ki ni mogla le nemo opazovati tistega, kar se je dogajalo okoli nje. Morala je pomagati, nekaj narediti, ustaviti tiste "jate ptic smrti, ki so obvladovale nebo", končati “ta masaker teles mož, ki so narejena za ljubezen in ne sovraštvo”, ljudi, ki so želeli živeti, se boriti in ljubiti.

Slavoj Žižek: Jezik, ideologija, Slovenci

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Žižkovo knjigo Jezik, ideologija, Slovenci so označili kot "anticipacijo slovenske zgodovine". Pa je ideologijo danes še moč brati na enak način, kot jo je bral Žižek pred tridesetimi leti? Leto 1987. Čeprav še vlada samoupravljanje, se začenjamo Slovenci znotraj SFRJ čedalje bolj prepoznavati kot delavni, varčni, pobožni in pridni. In tedaj izide delo Slavoja Žižka: Jezik, Ideologija, Slovenci, ki je sežetek rezultatov raziskovalne naloge Vloga nezavednih fantazem v procesih oblikovanja identitete Slovencev iz zgodnjih let 1980. S Stojanom Pelkom smo govorili o tem, kako brati Žižkovo knjigo 30 let po izidu, s Kozmo Ahačičem pa o tem, katera je ključna beseda za Slovenstvo. In katera beseda nas je najbolj zaznamovala? Katera ima največ ideološkega naboja?

Kdo se boji slovenščine?: 1. del

Slovenski jezik je imel v preteklosti za Slovence veliko in pomembno vlogo, saj je slovenščina dolga stoletja obstajala brez lastne države. Šele v romantiki se je njena zapisana beseda vključevala v evropske kulturne tokove. Zato je vprašanje jezika kot identitete naroda staro, a še vedno aktualno. Danes imamo svojo državo, svoj uradni jezik. Vse se zdi samoumevno. Pa vendar vsake toliko časa privre na plan strah pred izumiranjem jezikov. Se mora po tem, ko je prehodil tisočletno pot, slovenski jezik bati za svoj obstoj? Kdo mu ga zagotavlja? In kdo ga predvsem ogroža?

Aleksandra Kornhauser Frazer, 2. del

Kemičarka in pedagoginja prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je bila rojena kot Aleksandra Caleari leta 1926 v Virmašah pri Škofji Loki, kjer je bil njen oče lesni veletrgovec. Po bankrotu očetovega podjetja v času velike svetovne krize, je leta 1929 prej premožna družina čez noč padla v revščino. Kot deklica je Aleksandra občutila lakoto, drugačnost in odrinjenost. Z otroškim delom je pomagala družini pri preživetju. Mladostne sanje je izrinila vojna z doživetji nasilja, morij in taborišča. Aleksandra se je vključila v narodnoosvobodilni odpor. Drobno dekletce iz majhnega predmestja majhne dežele je z odločnostjo, vztrajnostjo in pokončnostjo zraslo v veliko svetovljanko in humanistko, v znanstvenico in pedagoginjo svetovnega slovesa, ki nikoli ni sprejela kakršne koli podrejenosti, ki se ni ustrašila tudi najtežjih naporov, ki je ljubila izzive in živela za ustvarjalnost. Njeni dosežki so zapisani v tridesetih knjigah in v stotinah člankov in s predavanji je gostovala v najuglednejših dvoranah sveta. Opravljala je številne visoke funkcije in po vsem svetu vodila velike mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj. Pravkar, pri 94-ih letih, piše dve novi knjigi. Za svoje delo je prejela mnoga izjemna odlikovanja in visoka mednarodna priznanja. Sprejeta je bila v najuglednejše svetovne znanstvene akademije. Najvišja priznanja ji je podelila tudi domača dežela, čeprav ne brez kančka pelina zavisti. Nihče ni prerok v svoji domovini.

Hribovska saga, dokumentarna oddaja

Dokumentarni film Hribovska saga je pripoved o družini Karničar, najznamenitejši družini alpinistov in hribolazcev na Jezerskem. Oče Andrej je bil znan kot dolgoletni oskrbnik Češke koče in kulturni delavec. Napisal je Jezersko kroniko in Jezerske štorije. Njegovih pet otrok je odraščalo v tesni povezavi z gorami. Davo in Drejc sta zaslovela leta 1995, ko sta se z vrha Anapurne spustila s smučmi. Pet let kasneje je Davo presmučal tudi pot z vrha Mount Everesta. Luka Karničar pa je tragično izgubil življenje na Okrešlju med reševalno vajo. Film je režirala Špela Kuclar.

Ita Rina: Filmska zvezda, ki je zavrnila Hollywood

Dokumentarna pripoved o vzponu in padcu filmske zvezde nemega filma na prehodu v zvočni film. Mlado dekle iz Divače pobegne od doma in kljub prepovedi njene mame opravi avdicijo za film v ogromnem Berlinu, ki je bil v tistem času filmska metropola Evrope. Univerzalna zgodba neznane osebe, ki ji uspe veliki preboj v svetu in ki v gledalcu budi pogum, občudovanje, simpatijo, optimizem in posredno identifikacijo z likom dokumentarca. V življenju zamenja kar tri imena in priimke. O njej je v tistem času doma in po svetu napisanih več člankov, kakor o katerem koli Slovencu ali Slovenki. Vztrajno polni stolpce obrekljivih časopisov, s trači o njenem delu pri filmu in njenih ljubezenskih aferah, ki krožijo med Zagrebom, Ljubljano in Beogradom. Oboževalci popolnoma okupirajo železniško postajo v Beogradu, kamor pride na premiero svojega filma, samo da bi jo videli. Je prva Slovenka, ki se gola pojavi na filmskem platnu. Posname čez štirideset filmov ter večkrat zavrne mamljive ponudbe iz ZDA in namesto v Hollywood odpotuje v Beograd. Vrh njene kariere je nedvomno film „Erotikon“. Ko so ga prvič prikazali, je preprosto stresel Evropo. Ita Rina s to vlogo postane zvezda, ki dobiva mamljive vloge, sanjske honorarje, na njen naslov pa prično prihajati pisma oboževalcev. Film „Erotikon“ dvigne tudi precej prahu glede naslova in nekaj golih prizorov, zato pa je tudi eden najbolj gledanih filmov leta. Ito Rino prvič pričnejo hvaliti tudi slovenski časopisi, ki so bili do takrat polni posmeha in dvoma v našo prvo filmsko igralko. Revija „Razgled“ Ito Rino proglasi za vzgled „emancipirane moderne žene.“ Po njenem odhodu v Beograd sledi strm padec njene kariere. Kakšno je njeno življenje potem? In razplet njene kariere? Kdo je ta pogumna, trmasta in muhasta filmska zvezda? Kaj jo žene in kaj stoji za njenimi nenavadnimi življenjskimi odločitvami? V filmu režiserka Marta Frelih skupaj s sogovorniki išče odgovore tudi na ta vprašanja.

Trojanke, dr. Svetlana Slapšak, dokumentarni film

Potni list so ji med letoma 1968 in 1989 trikrat odvzeli. Preiskovali so jo, nadzorovali, pretepli so jo policaji in pripadniki tajnih služb. Bila je obtožena in kasneje na sodišču oproščena vsake krivde. Prejšnjemu režimu se je postavljala po robu v prepričanju, da socializem mora biti nekaj boljšega kot tisto, v čemer je živela. In nikoli ni pozabila, da se šele v nevzdržnem začne človek. Kdo je ta ženska? Svetlana Slapšak je antropologinja in doktorica antičnih študij. Rojena Beograjčanka, ki jo je akademska pot vodila po številnih evropskih in ameriških univerzah. Izjemna predavateljica. Nekdanja dekanka Fakultete za podiplomski humanistični študij v Ljubljani. Avtorica več kot petdesetih knjig. Z gibanjem »Tisoč žensk za mir« pa je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir. V odsotnosti sistemskih rešitev vse sloni na posamezniku. Tudi zato, se dr. Svetlani Slapšak zastavlja vprašanje o tem, »kakšna je vloga intelektualca danes«. V dokumentarnem filmu protagonistka angažirano govori: o svobodi, o človekovih pravicah, o nacionalizmu, o demokraciji, o antropologiji spolov … Njen osrednji pripovedni tok pa je človeško dostojanstvo. »Jaz sem postala upornica, ker sem brala dovolj dobre knjige pred tem.« To je sporočilo dr. Svetlane Slapšak, ki dobro ve, da je laž največje orožje. Konflikt med pametjo in neumnostjo, pa je največja tragedija izgubljenega časa in generacij. Svetlana Slapšak je to, kar misli, dela, piše, govori. In nikoli to, kar drugi pričakujejo od nje, kar bi bilo zaželeno. Dokumentarni film Trojanke pa je poklon njeni neomajni in pokončni drži. Je zahvala ... Je resnica.

Koroška pesem, ti družica moja, glasbeno-dokumentarna oddaja

Koroška pesem je pradavna pričevalka slovenske besede, ki je v napevu odslikala naravno lepoto Zilje, Roža in Podjune; ki je vriskala v zanosu življenja – in zaječala v stiski, ko so ji začeli jemati pravico do obstoja. Je samoumevni del našega izročila in še vedno, onkraj državne meje, znamenje ponosa in vztrajanja koroških rojakov. V oddajo smo strnili zgodbe o nekaterih pesmih, dokumentarno gradivo pa so že tudi televizijski posnetki, ki so se nabirali več desetletij. Scenarij in strokovno besedilo Jasna Nemec Novak, snemalec Jure Nemec, režiser Aleš Žemlja, urednica Danica Dolinar.

Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Beaumarchaisova Figarova svatba slovi kot najbolj revolucionarna komedija, ki je s svojimi svobodomiselnimi idejami celo navdahnila francosko revolucijo. Toda v današnjem kontekstu lahko Ta veseli dan beremo drugače, tudi v duhu gibanja #metoo. Ta veseli dan ali Matiček se ženi je gledališka igra Antona Tomaža Linharta in je priredba Beaumarchaisove satire Figarova svatba. Linhartova veseloigra je v knjigi izšla leta 1790, cenzura pa je bila premočna, da bi dovolila tudi uprizoritev na odru, zato je bilo delo uprizorjeno šele leta 1848, po Marčevski revoluciji, v Novem mestu. Beaumarchaisova Figarova svatba slovi kot najbolj revolucionarna komedija, ki je s svojimi svobodomiselnimi idejami celo navdahnila francosko revolucijo. Toda v današnjem kontekstu pretirane politične korektnosti lahko Ta veseli dan beremo drugače, tudi v duhu gibanja #metoo, o čemer smo se pogovarjali z asistentko režije izvedbe v Drami Mašo Pelko, glede zapleta s podvezico pa smo se pozanimali tudi pri načrtovalki porok, obenem pa prisrčen zaključek te oddaje iz serije 50 knjig posneli kar v Blejskem srčku.

Izzivi srebrne generacije: Ljubezen, dokumentarno-izobraževalna oddaja, 3/3

V tokratni oddaji bomo rušili predsodke in stereotipe, da je ljubezen namenjena le mlajšim. Da je ljubezen življenjsko gorivo za vsakogar, ne glede na leta, v oddaji poudarja psihoterapevtka dr. Veronika Podgoršek. Z njo se strinjata tudi zakonca, ki svoj odnos negujeta ne glede na to, da je eden od njiju že v domu za starejše. Zakonca Grum, nesojen par iz mladosti, ki sta se po več kot 70 letih spet našla in pred letom dni tudi poročila ter zakonca Turnšek, ki sta se v jeseni svojega življenja našla celo prek spletnega portala, pa do nas prinašajo sporočilo, da je lahko ljubezen v zrelih letih še bolj polna, zrela, izpopolnjujoča, tudi romantična in da se je zanjo vredno boriti. Ne glede na leta oziroma še sploh v zrelejših letih.

Aleksandra Kornhauser Frazer, 1. del

Kemičarka in pedagoginja prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je bila rojena kot Aleksandra Caleari leta 1926 v Virmašah pri Škofji Loki, kjer je bil njen oče lesni veletrgovec. Po bankrotu očetovega podjetja v času velike svetovne krize, je leta 1929 prej premožna družina čez noč padla v revščino. Kot deklica je Aleksandra občutila lakoto, drugačnost in odrinjenost. Z otroškim delom je pomagala družini pri preživetju. Mladostne sanje je izrinila vojna z doživetji nasilja, morij in taborišča. Aleksandra se je vključila v narodnoosvobodilni odpor. Drobno dekletce iz majhnega predmestja majhne dežele je z odločnostjo, vztrajnostjo in pokončnostjo zraslo v veliko svetovljanko in humanistko, v znanstvenico in pedagoginjo svetovnega slovesa, ki nikoli ni sprejela kakršne koli podrejenosti, ki se ni ustrašila tudi najtežjih naporov, ki je ljubila izzive in živela za ustvarjalnost. Njeni dosežki so zapisani v tridesetih knjigah in v stotinah člankov in s predavanji je gostovala v najuglednejših dvoranah sveta. Opravljala je številne visoke funkcije in po vsem svetu vodila velike mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj. Pravkar, pri 94-ih letih, piše dve novi knjigi. Za svoje delo je prejela mnoga izjemna odlikovanja in visoka mednarodna priznanja. Sprejeta je bila v najuglednejše svetovne znanstvene akademije. Najvišja priznanja ji je podelila tudi domača dežela, čeprav ne brez kančka pelina zavisti. Nihče ni prerok v svoji domovini.

Brez pik in vejic o Venu Tauferju

Film sledi vezi med Tauferjevim pesniškim ustvarjanjem in njegovim nenehnim družbenim udejstvovanjem. V luči radikalne zavezanosti in odgovornosti, ki ju Taufer uveljavlja na obeh področjih, se ta izmuzljiva povezava izkaže za močno in globoko. Dokumentarni portret izpostavi tragičen dogodek iz Tauferjevega otroštva, ki ga je usodno zaznamoval in pogosto odmeval v njegovi literaturi. Nedvomno pa tudi vplival na oblikovanje njegove družbene zavesti.

Fant, pobratim smrti 2, dokumentarni film

Zgodba o Anatoliju Rižovu, ki je kot osemletni fantič leta 1991 za deset dni obiskal Slovenijo, se prav tako v režiji Maje Weiss nadaljuje dvajset let pozneje, v času spomina na 25. obletnico Černobila in jedrskega sevanja, ki še vedno ogroža življenja krajevnih prebivalcev. Mnogi ljudje so se sprijaznili z radiacijo in jo sprejeli kot sestavni del življenja, med njimi tudi Anatolij, ki je bil izrazitejšemu sevanju izpostavljen v času služenja vojaškega roka ter kot najeti delavec v bližini reaktorja. Njegovo življenje ni ravno rožnato; najprej jedrska nesreča, potem razbita družina, ponesrečen zakon in sin, s katerim ne more biti skupaj vsak dan. »Ko snemaš in delaš filme, so taki, ki te zaznamujejo za vse življenje. Snemanje s Toljo v radiaciji z mojo malo filmsko ekipo leta 1991 je ena od takih filmskih in človeških izkušenj. Več let sem si prizadevala, da bi posnela nadaljevanje te zgodbe. Leta 2011 nam je končno uspelo. In če bomo še živi, čez 20 let sledi nadaljevanje, smo si obljubili.« (Maja Weiss)

Vitanje v vesolju, Sunita

Vitanje v vesolju: Sunita je umetniški dokumentarec, ki v filmsko zgodbo, prikazano poetično-realistično, ujame obisk ameriške astronavtke slovensko-indijskega rodu Sunite Williams v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju. Utrinki s Sunitine poklicne poti govorijo o tem, kako je vse ovire mogoče premagati, če se tveganih podvigov lotijo drzni ljudje z veliko optimizma, poguma in ustvarjalne domišljije. Takšen je tudi umetnik Dragan Živadinov, ki mu je uspelo v majhnem slovenskem kraju, od koder izvira rod pionirja vesoljskih poletov Hermana Potočnika Noordunga, postaviti arhitekturno mojstrovino, »anteno, usmerjeno v globino vesolja«. Sunito Williams srečamo tudi v Moskvi, kjer dela kot predstavnica Nase, in to v času, ko so oči vsega sveta uprte v Zvezdno mesto in ko mediji poročajo, da sta Nasa in Roscosmos prekinila stike zaradi vojaških napetosti v Ukrajini. V centru Jurija Gagarina za urjenje kozmonavtov o tem ni niti sledu. V sodelovanju med astronavti različnih narodnosti vladata prijateljstvo in medsebojno spoštovanje. Svoje narodne pripadnosti ne skrivajo, jo pa presegajo. So državljani sveta in vesolja. Tako naj bo v znanosti in umetnosti, ki se v filmu povežeta, vse usmerjeno v prihodnost.

Fran Saleški Finžgar: Pod svobodnim soncem

Povest davnih dedov: tako je Fran Saleški Finžgar podnaslovil svoje najbolj znano delo. Ena največkrat ponatisnjenih in najbolj branih knjig na slovenskem je sprva izhajala v Domu in svetu kot podlistek, v knjižni obliki pa je izšla leta 1912, do sedaj pa je bila natisnjena v v 230.000 izvodih. Kako malo je manjkalo, da se po Finžgarjevi knjigi ni posnel pravi holivudski spekatakel, pa bo v oddaji povedal pisateljev nečak, pofesor Janez Bogataj. V oddaji tudi o Finžgarjevi jezikovni inovativnosti in o močne narodobudnemu vidiku, ki prinaša tudi uvid v slovansko mitologijo. O Perunu, Velesu in Mokoš smo se pogovarjali s članom društva starovercev, Matijem Kendo. voditelj: Luka Novak, režija: Darko Sinko, scenarij: Valentina Smej Novak, Luka Novak

Izzivi srebrne generacije: Osamljenost, dokumentarno-izobraževalna oddaja, 2/3

Da je osamljenost med ljudmi, predvsem starejšimi, alarmantna, zelo razširjena obenem pa najbolj prezrta bolezen in do česa vsega lahko človeka pripelje, tako duševno, telesno in socialno, bosta v oddaji opozarjala zdravnica družinske medicine in predavateljica dr. Darinka Klančar ter gerontolog dr. Jože Ramovš. Izkušnje o tem, kako se prikrade, katere življenjske situacije nas vanjo potisnejo, kako boli, kako se izviti iz njenega primeža, kako obsežna in prikrita je med nami, bosta z nami delili gospe Fani in Frančiška ter gospod Štefan.

Anica in Ivanka Gnidovec

Pričevanje 95-letne Anice in njene devet let mlajše sestre Ivanke Gnidovec iz Ajdovca pri Žužemberku nam daje vpogled v življenje trdne kmečke, katoliške družine, iz katere je izšlo več duhovnikov, tudi svetniški kandidat, škof Janez Gnidovec. V njuni družini je bilo deset otrok. Najmlajša Ivanka se spominja idiličnega življenja pred vojno, ko so živeli skromno, a v miru in veselju. Tudi ob okupaciji se ni veliko spremenilo, temveč se je vojna v najkrutejšem pomenu začela, ko so partizani ubili nekaj domačinov, med drugimi tudi uglednega in priljubljenega župana Vidriha. Preživeli smo, to je najpomembneje, dodata ob koncu sestri Gnidovec, ki sta kljub vsem preizkušnjam ohranili vedrino. To pa zato, ker smo odpustili, pravita. »Veliko lažje živimo kot tisti, ki so nam povzročali gorje.«

Prijavite se na e-novice