Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film komunicira z množicami in z vsakim posameznikom. Gibljive slike odpirajo nove svetove in poglede, grabijo našo pozornost in emocije. Pomembno pa je, ali preživijo preizkus časa. Nihče noče posneti slabega filma, pa vendar se včasih zgodi. Ampak, ne bova z gostom o tem. Na kakšen način, kje in kako danes izražamo svojo identiteto in istovetnost? Kako slovenski film reflektira našo družbo? Kdo in kakšni so naši, slovenski filmski junaki in junakinje? Ali popularna kultura prispeva k legitimaciji reprodukcije družbenih neenakosti ali pa jih vsaj postavlja pod vprašaj? Kdo je torej čefur? Z gostom dr. Petrom Stankovićem, profesorjem na katedri za kulturologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.
Tokrat bo gost oddaje Intervju dober poznavalec slovenske kulturne politike, nekoč gledališki kritik in dramaturg, kasneje uradnik na ministrstvu za kulturo in zdaj direktor Centra urbane kulture Kina Šiška, ki te dni praznuje deset let obstoja - Simon Kardum. Z njim se bo pogovarjala Ksenija Horvat.
Tokratni gost Jožeta Možine je dr. Aleš Štrancar, izjemen znanstvenik, inovator in podjetnik, ki je zaradi svoje neposredne govorice, posebej zanimiv sogovornik. Rojen je v Vipavski dolini, kamor je preselil tudi podjetje Bia Separations, ki ga vodi. Znan je po svoji domoljubni usmeritvi in neusmiljeni kritiki kritik političnih elit. V zadnjem času ga je razjezilo dejstvo, da na novem pročelju glasbene šole v Ajdovščini ni napisa Vinko Vodopivec, čeprav se šola uradno imenuje po tem primorskem duhovniku, skladatelju in narodnem buditelju, ki je vtkan v identiteto vsakega zavednega Primorca. Štrancar meni, da gre za hlapčevanje in dobrikanje gospodarjem in napoveduje, da se bodo časi spremenili. Vedno ga je zanimala zgodovina, a se je usmeril v študij kemije. Bil je perspektiven mlad raziskovalec. Ko so ga zaradi kritike vodstva postavili na cesto, je bil to, kljub začetnim težavam, skok v izredno znanstveno in podjetniško kariero. Ni se rodil z »zlato žlico v ustih«, ampak ravno dejstvo, da je zrastel v trdnem krščanskem družinskem okolju, ga je usposobilo za številne napore, ki so ga čakali na poti do uspeha. Podjetje, ki ga vodi s sodelavci, se ukvarja z izdelavo bioloških filtrov za separacijo zdravilnih učinkovin. Sodeluje z največjimi svetovnimi farmacevtskimi podjetji po svetu, predvsem v ZDA. Tam je tudi soavtor petih patentov s področja biokemije. Bia Separations s svojimi izdelki sodeluje pri razvoju zdravil za genske okvare, kar pomeni pravo revolucijo pri zdravljenju otrok s prirojeno gensko napako, tudi ko gre za slepoto ali mišično distrofijo. Borijo se za življenje otrok, ki so obsojeni na smrt, izpostavlja Štrancar, zato meni, da je splav – masovna smrt, kot način urejanja rojstev, hinavščina: »Če se boriš za življenje, se bori na vseh področjih!« Štrancar je prav zato podprl akcijo Zavoda Živim, ki promovira življenje in skuša zmanjšati število splavov. Gost izpostavlja, da spoštuje različne poglede na življenje in smrt, sam pa odkrito pove, da verjame v obstoj Boga. Svojega prepričanja ne želi vsiljevati drugim. Pričakuje pa, da tudi drugi spoštujejo njegov pogled na svet in njegovo razumevanje sveta: »Če ni spoštovanja v obe smeri, smo zelo hitro v diktaturi, ko eni zatirajo druge. To smo dali skozi v fašizmu, nacizmu, komunizmu in tudi sedaj v teoriji spolov, ki je zame podobna zgodba«, je oster Štrancar. Spregovoril je tudi o svojem odnosu do materialnih dobrin. Kljub temu, da vodi več sto milijonov evrov vredno podjetje, živi povsem običajno življenje, vozi starejši avto, nima letala ali jahte. V tem duhu vzgaja tudi svoje otroke. Nevzdržna se mu zdi praksa dvojnih meril, ki jo je bila vsem na očeh deležna družina Jankovič, z novim odpisom 29 milijonskega dolga. Štrancar izpostavlja, da je bilo tudi njihovo podjetje v prisilni poravnavi, vendar svojim upnikom želijo povrniti 100 odstotno vse nazaj. Zoran Jankovič, ki je bil več let medijsko izrazito favoriziran kot uspešen podjetnik, je zanj primer neuspešne osebe na vseh področjih, sploh kot podjetnik: »Nikoli ni imel podjetja, ki je začelo iz nič. Vedno je živel od nekih drugačnih poslovnih modelov, ki z zdravim podjetništvom nimajo nič.« Dr. Aleš Štrancar je ob koncu pogovora izpostavil, da Slovenija temelji na uspešnih podjetnikih, ki pa so večinoma tiho, ker se bojijo maščevanja vladajočih. Za prihodnost meni, da Slovencev in zlasti Primorcev ni uničil niti Mussolini, niti komunizem in da bo slovenstvo obstalo, če bomo imeli otroke. To je njegova vizija za prihodnost.
Dr. Ana Polak Petrič je nova veleposlanica Slovenije na Japonskem; to je nov velik izziv, pravi, tako zaradi poglabljanja gospodarskih odnosov kot povezovanja ljudi dveh povsem različnih kultur; predvsem pa so prihodnje letu v Tokiu tudi olimpijske igre in torej dodatno delo. A pogovor je namenjen predvsem dosedanjemu delu visoke predstavnice za nasledstvo. Po skoraj 30-ih letih od razpada Jugoslavije se države naslednice namreč še vedno niso sporazumele o vseh nasledstvenih vprašanjih – razlogov je veliko, od političnih do pravnih, in dr. Polak Petričeva o njih odkrito govori. Največji zalogaj, s katerim se je ukvarjala dr. Polak Petričeva na mestu visoke predstavnice za nasledstvo, so bili hrvaški in bosanski devizni varčevalci. Znano je, da se je slovenska politika dolgo zanašala, da bo vse rešeno v okviru dunajskega sporazuma in nasledstvenih pogajanj – a se je zgodilo nasprotno: v skladu z odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice je morala Slovenija na koncu poravnati več sto milijonski znesek, še večji pa visi v zraku na osnovi sodb, ki jih sprejemajo hrvaška sodišča. Zato je toliko bolj zanimivo, da je šele v času dr. Polak Petričeve Slovenija vložila tožbo zoper Hrvaško zaradi dolga hrvaških podjetij do nekdanje LB, prav tako je bil šele v njenem času izdelan in poslan v Beograd seznam umetniških slik, ki pripadajo Sloveniji. Skratka, kar nekaj je stvari, pri katerih je bilo treba nadoknaditi zamujeno, kar pomeni, da dr. Polak Petričeva za seboj pušča dobre rezultate – in noče izreči nobene kritične na račun svojih predhodnikov na tem mestu. Voditeljica Lidija Hren.
Že devetnajsto sezono vsako nedeljo ob dveh popoldan pozdravi gledalce; 19 let ni malo. Kar pomeni, da ga kljub temu, da se včasih z njim ne strinja, hrvaška javna televizija ceni. Seveda je že imel težave z vodstvom. Očitno pa je njegova priljubljenost vredna tudi kakšnega spora. Pronicljiv je, pa tudi provokativen. Zato ima težave tudi sam s seboj, kadar bi se rad zgolj pogovarjal, saj ne želi na silo postavljati neprijetnih vprašanj, zaradi katerih pa je pravzaprav zaslovel. S tem, ko je imel kar nekaj zapletov z gosti, kar je seveda dvigovalo gledanost oddaje, se je očitno zapletel tudi sam vase. Namreč, če ni drzen, se lahko hitro zdi ljudem dolgočasen, ali kot pravi sam, »bodo rekli, da sem ali utrujen ali naveličan«. Ampak, vse kaže na to, da je tudi s tem že opravil.
Naš gost bo sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice, s sedežem v Strassbourgu, dr. Marko Bošnjak. Teme pogovora bodo kultura spoštovanja človekovih pravic, njihova pravnoformalna zaščita, delo in pristojnosti sodišča v Strassbourgu, ter tudi o tem, v katerih primerih in zakaj se je na zatožni klopi znašla Slovenija. Z dr. Bošnjakom se bo pogovarjala Ksenija Horvat.
Pogumna in stvarna je. Ena izguba, druga izguba, lastna bolezen, fizične in psihične bolečine ob tem, veliko trpljenja in samo spraševanja; vse je opisala v knjigi Belo se pere na devetdeset. Tako dobra knjiga, da ima že ponatis. Dobra zaradi pretresljivih preizkušanj in zaradi iskrene, odlično literarizirane pripovedi. 14 let je bila stara, ko ji je umrla mama. Nekaj let po smrti mame, je za rakom zbolela še sama, potem se je smrtno ponesrečil njen mlajši brat, letos pozimi je ponovno zbolela ona. Njena knjiga Belo se pere na devetdeset je izjemno branje. Že sam naslov namiguje na to, da gre za golo stvarnost, za vsakdanje življenje, ki ji je zgodaj vzelo mami. Prav ona ji je v poslednjih vzdihljajih naročila, da se belo perilo pere na devetdeset. Za osebno zgodbo gre, ki nas vrne tudi v čas Jugoslavije, ko smo živeli drugače. Verjela je vase. Kljub temu, da so bile za njo že izgube. V pisanju pravi, je iskala predvsem užitek zase, ker se neizmerno rada igra z besedami.
Naš gost bo doktor Oto Luthar, zgodovinar, raziskovalec in direktor Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ob 100. obletnici priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom se bomo z, v Murski Soboti rojenim dr. Lutharjem, pogovarjali o njegovem odnosu do Prekmurja, o Prekmurju v slovenskem zgodovinopisju, pa tudi o tem, zakaj slovenska politična elita ne razume, da so za vsako državo vlaganja v znanost stvar ne prestiža, ampak preživetja. Z njim se bo pogovarjala Ksenija Horvat.
Za režiserko in scenaristko Maja Weiss bi mirno lahko rekli, da je filmska aktivistka. Njen odnos, tako do osebnih travm in krivic kot do družbeno političnih fenomenov in dogodkov, je vedno zelo angažiran. Preverja, dokumentira in pozorno prikazuje zgodbe, ki bi pogledu raje pobegnile. Skupaj z igranimi filmi in dokumentarci jih našteje več kot 50. Njene filmske tematike: Černobil, Nube, Darfur, žrtve totalitarnih režimov, ostanki nekdanje skupne države, delavski razred, nacionalizem, ksenofobija, begunci,… skriti spomini Angele Vode z odlično igralko Silvo Čušin, Banditenkinder - ukradeni otroci,..itd. Spregovorili bova o njeni bogati filmski poti, pa tudi o pomembnem dokumentarcu Banditenkinder- Slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki bo sledil najinemu pogovoru. Kar nekaj nastopajočih pričevalcev v filmu žal ni več živih. A so njihovi potomci, za katere je prikazovanje tega filma izjemnega pomena. Krutih zgodb druge svetovne vojne je veliko. Med njimi so tudi zlorabe otroške duše, kot pravi prodorna filmska ustvarjalka Maja Weiss. Dokumentarec Banditenkinder- slovenskemu narodu ukradeni otroci prikazuje zgodbe otrok, tudi dojenčki so bili med njimi, ki so jih Nemci odtujili, vzeli našim staršem in jih od leta 1942 selili iz taborišča v taborišče, vedno v drugačnih skupinah. Najprej po abecedi, maja 43 so jih razdelili po spolu in starosti in jih nenehno razdruževali. Nekateri, ko so odrasli, o sebi niso vedeli skoraj ničesar, niti, kje so bili rojeni. Tako za otroke kot za starše so bile to hude zgodbe. Namen Nemcev je bil prevzgoja in ponemčenje naših otrok, da bi okrepili svojo raso. Menili so, da ima Slovenija večinoma dobre genske zasnove.
V pogovoru z Juretom Komarjem, predsednikom Zedinjene Slovenije, krovne organizacije Slovencev v Argentini, bomo zaznali utrip življenja te najbolj homogene slovenske skupnosti v izseljenstvu. Predsednik Komar bo poudaril, da se tamkajšnja skupnost nikoli ni počutila kot oddaljena entiteta, ampak kot del Slovenije. Takšna miselnost je v skupnosti prevladovala tudi v času, ko je bil v Sloveniji prevladujoč komunizem, ki je kakršnekoli uradne stike z matično državo onemogočal. Paradoks, na katerega sta z voditeljem Jožetom Možino opozorila, je v tem, da je povojna oblast pripadnike skupnosti kot politične emigrante označevala za narodne izdajalce, danes, ko že četrta generacija goji slovenski jezik in kulturo, pa predstavljajo zgled slovenske narodne zavesti. Ponos pripadnosti slovenskemu narodu, ob tem, da spoštujejo vse druge, so načrtno gojili že voditelji skupnosti, ki so pred 70 leti prišli v Argentino. Slovenski politični begunci v Argentini so ves čas zagovarjali idejo samostojne slovenske države in po svojih močeh podpirali njeno uresničitev leta 1991. Gojijo pa tudi veliko hvaležnost do Argentine, saj je bila med redkimi državami, ki so sprejemale cele družine povojnih beguncev, tudi bolne in ostarele. To je bila zasluga slovenskega duhovnika Hladnika, ki si je za to prizadeval pri argentinskem predsedniku Peronu. V Argentini je takrat že obstajala močna skupnost predvsem primorskih Slovencev, ki so tja pribežali zaradi fašizma. Jugoslovanska oblast je netila razdor med obema skupnostma, nestrpnost je bila na obeh straneh, po slovenski osamosvojitvi pa nasprotij ni več. Slovenska skupnost je z velikim odrekanjem ustvarila mrežo slovenskih domov v Buenos Airesu in večjih argentinskih mestih, kjer poteka tudi poučevanje slovenskega jezika. Pri vsem tem pomagajo prostovoljci. Slovenski čudež v Argentini, kot nekateri imenujejo tamkajšnjo skupnost zaradi trdoživega negovanja slovenstva, je lani ob obisku te dežele doživel tudi predsednik Borut Pahor, ki mu je zapel 100-glavi zbor slovenskih otrok. Jure Komar je v pogovoru opozoril na velike uspehe in ugled, ki so ga predstavniki slovenske skupnosti dosegli v Argentini, nekaj pozornosti pa je namenil tudi oceni političnih razmer v tej deželi. Ob koncu je gost spregovoril še o svojem očetu dr. Milanu Komarju, po starših Primorcu, velikem slovenskemu filozofu, ki zaradi povojnih razmer pri nas ni dobro poznan. Bil je izredno nadarjen, obvladal je okoli 10 jezikov, tudi grščino in latinščino, pri 21 letih je že doktoriral na univerzi v Torinu. V tujini je s svojo avtentično mislijo pridobil svetovno veljavo. Umrl je leta 2006 v Buenos Airesu, njegova dela pa še vedno, predvsem v španskem jeziku, izdaja skupina njegovih učencev. V zadnjih letih ima vse večjo veljavo tudi v slovenskem prostoru. Zavod Philosophia perennis, ki neguje njegovo filozofijo, je lani izdal njegovo knjigo Človek v družbi blagostanja.
Njegov urnik je natrpan, a se kljub temu oglasi tudi na neznano številko. Malce zaprašen glas ima. Zelo prepoznaven. Govori pa ne prav dosti. Vsakokrat te odloži še za par dni. Razumem. Razprodan je. Odličen igralec. Pa tudi harmonikar in interpret. Poseben humor ga odlikuje, mimobežno te oplazi njegova toplina. Ljudi ima bolj rad, kot to sicer pokaže. Izjemno skromen človek je, z izrazitimi socialnim čutom. In rad je sam. Njegov večer je danes. Veliko jih je že bilo, ko je briljiral na odru in smo mu ploskali; in ko je prejemal nagrade: Severjevo, Sterijevo, nagrado Prešernovega sklada, dve Borštnikovi nagradi za igro, Zlati lovorov venec, bil je Žlahtni komedijant… In žlahtni človek je. Igralec, ki se mu nocoj še posebej priklanjamo. Prejel je najbolj prestižno slovensko nagrado za igralske dosežke, Borštnikov prstan. Dame in gospodje: Janez Škof!
Peter Svetina, varuh človekovih pravic, ki to nalogo opravlja od februarja letos, je človek, ki je celotno profesionalno kariero posvetil šibkejšim, predvsem ljudem s posebnimi potrebami. Pri tem je pustil opazni pečat, pa naj je šlo za delo v invalidskih enotah, varstveno-delovnih centrih ali za socialno podjetništvo. Prav pri slednjem je mnogim ljudem s posebnimi potrebami omogočil tudi zaposlitev. Dostojanstvo človeka je očitno vodilo vsakega dela Petra Svetine; to na svoj način potrjuje tudi dejstvo, da so ga za varuha človekovih pravic podprli prav vsi poslanci parlamenta, kar se je zgodilo prvič. O prvih ugotovitvah po polletnem delu na mestu varuha Svetina pravi, da je stanje človekovih pravic v Sloveniji mnogo boljše kot se na prvi pogled zdi ali kot so nekateri prepričani. Druga pomembna ugotovitev se nanaša na delo posameznih državnih organov, natančneje na njihovo brezbrižnost ali celo aroganco do ljudi. To je tudi za Svetino eden od izzivov – državni organi, pravi, se morajo zavedati, da so servis ljudi, če to ne bo šlo s pozivi in priporočili, si bo pomagal z javnimi objavami in pritiskom javnosti. Tudi samo institucijo varuha želi še bolj približati ljudem, zato načrtuje veliko neposrednih stikov z ljudmi na različnih koncih Slovenije. Voditeljica Lidija Hren.
Vrsto let jo je krasila ognjeno rdeča pričeska, zdaj ji na novo poganjajo igrivi sivi kodrci. Izjemna ženska, ki je že večkrat morala premagati strah pred hudo boleznijo. Tudi ona je, pri 41 tih letih, ko je za rakom zbolela prvič, najprej pomislila na smrt. Ampak, njena silna volja do življenja in takojšnje sistemsko zdravljenje sta ji vsakič znova obudila upanje in jo vrnila med ljudi. »Tudi živo kroto, bom pojedla, če mi bo to pomagalo« je izjava, ki potrjuje njeno neomajno prizadevnost v boju za zdravje. Ogromno je storila za osveščanje in detabuizacijo raka dojk tudi kot dolgoletna predsednica slovenske Europe Donne. Nenehno opozarja, kako pomembna je preventiva, torej, zdrava prehrana, telesna aktivnost, redno mesečno samopregledovanje in pozitivna naravnanost. Pravi, da ni človeka, ki bi jo danes lahko spravil v slabo voljo, saj si je postavila novo lestvico vrednot.
Sreča, iskanje sreče, srečen človek - so diktati sodobne družbe, ki nas velikokrat delajo - nesrečne. Združeni narodi so 20. marec razglasili celo za svetovni dan sreče. Toda kako srečo sploh izmeriti, kako jo nagovarjajo oglaševalci oziroma kako iskanje sreče izkoriščajo raznorazne agencije in oglasi. O tem, kdo nam danes prodaja srečo in kdo smo njeni potrošniki, včasih tudi ujetniki v pogovoru z Janezom Rakuščkom - izvršnim kreativnim direktorjem agencije Luna/TBWA po poklicu, sicer pa AGFRFTjevcem, natančneje dramaturgom po izobrazbi.
Je nadvse uspešen in priljubljen. Ampak te slave ni ravno lahko nositi, ker se med uspehe včasih vrine tudi poraz. In takrat vsi planejo; ker mora biti vse najboljše – zdaj - in - takoj in - za vedno. Nenasitni smo. In kdo ne pozna bolje te evforije množic kot Zlatko Zahovič; najboljši strelec slovenske nogometne reprezentance in izjemno uspešen športni direktor NK Maribor.
Tokrat bo gostja oddaje Intervju britanska stand-up komičarka, kolumnistka in publicistka Shazia Mirza, ki se je konec pomladi v Ljubljani udeležila letošnjega Sindikata odklonskih identitet, ki ga organizira zavod Emanat. Shazia Mirza je pakistanskega porekla in je prva muslimanska stand-up komičarka, ki je stopila v ospredje. Gostuje v vseh osrednjih britanskih televizijskih oddajah, kjer jo pogosto sprašujejo ne le o vprašanjih politične satire, temveč tudi o vprašanjih islama, muslimanske skupnosti v Združenem kraljestvu in o otoški temi številka ena – o Brexitu. S Shazio Mirzo se je pogovarjala Ksenija Horvat.
Miša Molk bo gostila izjemno igralko, ki jo opisujejo le s presežniki. Pa naj si gre za vloge v gledališču, filmu ali na televiziji. Topla, inteligentna, posebna, za katero se zdi, da jo prav strah poganja naprej k odločitvam in k uspehu. Je noro dobra, tako v klasičnih, emotivnih interpretacijah, kot v povsem fizičnih predstavah, kjer visi z droga, dela prevale in na naslednje vaje za predstavo prihaja z žuljih na rokah. Živi »dobro« in polno, ker v svojem delu najde več kot le osebno zadovoljstvo. Tudi v televizijski Veroniki, ki se je kot vedno nezadovoljna in nasršena »komentatorka« oglašala v Studio City, vidi večje sporočilo. Namreč Veronikino jasno sporočilo, da ne pristaja na to, da šibki nimajo pravice do besede. Maruša Majer je občudovana in nagrajena. V vsako vlogo se močno vživi, tako močno, da tudi tvega. Najprej se jo poloti stiska, ko pa vlogo sama v sebi predela in reši, smo tudi mi, občinstvo, nagrajeni z njenim doživljanjem očarljive svobode ustvarjanja.
Gost Intervjuja je predsednik Demosove vlade, ki je izpeljala slovensko osamosvojitev. V pogovoru, ki ga vodi Jože Možina, gost pojasni več zanimivih podrobnosti iz časa vodenja vlade, zlasti v obdobju vojne za Slovenijo. Posebej poudari, da se je glede vojaških zadev vrhovni poveljnik, predsednik predsedstva Milan Kučan, držal nekoliko ob strani, saj se na primer ni želel udeležiti prvega postroja nove slovenske vojske v Kočevski Reki decembra 1990 nekaj dni pred plebiscitom. Tudi vojno napoved Sloveniji je 27. junija 1991 prejel Peterle, in ne Kučan. Lojze Peterle v pogovoru zatrjuje, da se je celotna iniciativa glede osamosvajanja izvajala v vladi in nikjer drugje. Dotakne se tudi razorožitve Teritorialne obrambe, ki jo je slovenski bivši režim spremljal pasivno, jo morda celo podpiral, nova vlada pa se je morala z njo soočiti in zavarovati osamosvojitvena prizadevanja. Na pobudo Toneta Krkoviča so začeli prikrito graditi novo slovensko obrambno silo, celotno operacijo pa sta vodila ministra Bavčar in Janša. Prav pravočasna priprava na vojno in enotnost slovenskega naroda sta bila po Peterletovem prepričanju razlog za poraz jugoslovanske vojske. Politika sicer ni bila povsem enotna, kar se je pokazalo kasneje in se kaže še sedaj, ko se na javnih prireditvah časti rdeča zvezda, simbol premagane jugoslovanske armade in totalitarnega režima. Za Peterleta je to dogajanje nerazumno, čeprav dopušča, da rdeča zvezda lahko predstavlja tudi simbol svobode. Napad na ključne osebe vojne za Slovenijo je tudi poskus kriminalizacije enega najzaslužnejših slovenskih osamosvojiteljev Toneta Krkoviča zaradi sestrelitve sovražnega helikopterja nad Ljubljano v času vojne. Gost se dotakne tudi aktualnih razmer v Sloveniji in Evropi. Za slovensko oblast pravi, da zamuja priložnosti, zaradi česar prepoznavnost Slovenije v Evropi bledi. Evropa in Slovenija sta v stiski – pot iz novodobnih zagat pa je po Peterletovem mnenju v spoštovanju sočloveka: »Treba je prisluhniti drug drugemu.« Tako je nastala Evropska unija in tako bo v njej obstala tudi Slovenija. Kot skrajno neevropski in ideološki ocenjuje odnos aktualne slovenske oblasti do financiranja javnega programa v zasebnih šolah. Ideološke delitve, zaradi katerih se država spravi nad pravice svojih državljanov, so po njegovem skrajnost, ki se mora nehati.
Novinarka in voditeljica Miša Molk se vrača z oddajo. V intimni atmosferi studia 2 Televizije Slovenija bo gostila ustvarjalce, mislece, garače in talente, vse tudi v ženski obliki, ki bodo skozi svoje življenjske in karierne poti skušali zapolniti njena vprašanja. Njen prvi gost bo najuspešnejši trener slovenske skakalne reprezentance Goran Janus.
Gostja oddaje Intervju bo Suay Aksoy, predsednica Mednarodnega muzejskega sveta ICOM s sedezem v Parizu. Ksenija Horvat jo bo spraševala o novi vlogi sodobnih muzejev, ki niso več le interpreti preteklosti ampak nas obiskovalce spodbujajo, da razmisljamo tudi o izzivih sedanjosti in prihodnosti - izzivih, kot so migracije, segrevanje planeta in ohranjanje kulturne zapuscine narodov v vojni.
Neveljaven email naslov