Zoran Janković in Danijela. Foto: MMC RTV SLO
Zoran Janković in Danijela. Foto: MMC RTV SLO

Naši bratje televizijci so bili inovativni in so tiste za in tiste proti kot šolarčke posedli v klopi čitalnice arhiva. Po nekaj bolj kot ne dolgočasnih minutah, se majorju Trohi sname. Saj se mu ni prvič, ampak redko vidimo, da na nacionalni televiziji kdo poziva javnost, naj ga ubije, in kaže junaške prsi. Preostali udeleženci gledajo v klopi - kot sedmošolci med spolno vzgojo - in voditeljica poskuša rešiti situacijo.

Marko Radmilovič
Marko Radmilovič je kolumnist na Valu 202. Foto: Osebni arhiv M. Radmiloviča


Kot so njega dni iskali izvire Nila, v sodobni Sloveniji iščemo vzrok vse te norosti; pranihalo, podstat, ki nas vedno znova sili v nesmiselne projekte, ki jim je v okviru racionalnega težko najti razlago.
In kot po čudežu se je med največjo bitko za udbovsko resnico našla možnost najti prav takšno rešitev, ki jo ob resni analizi na tem mestu delimo z vesoljno Slovenijo. Oziroma z oseminosemdesetimi odstotki neodgovornih volivcev. Gre pa tako.

Zgodilo se je med nedavno nabirko za žrtve poplav v Bosni. Pela je Severina - mimogrede, nabit Kongresni trg je znal vsa besedila na izust, v naši hiši pa še vedno histerično prevajamo vsakega Srbo-Hrvata, ki odpre usta. Kakor koli, bilo je ravno sredi povzdigovanja, ko pride na oder nenavadna figura. Gledalci smo pomislili, da se je kdo izmaknil varnostnikom, a za kaj takega se je penetrator gibal mnogo preveč počasi - preveč elegantno. Kar ugotovimo, da ne gre za nikogar drugega kot za ljubljanskega župana. In vsak izmed stotisočih, ki smo gledali prenos, si je zastavil usodno vprašanje: "Kaj župan prestolnice in vodja Pozitivne Slovenije počne na odru s Severino?" Ko je tako stopal prek odra, smo razmišljali o naslednjih možnostih:
1. Zapel bo duet. Kdo ve, koliko talentov skriva mož in mogoče je spodnja terca eden izmed njih.
2. Strastno jo bo objel, poljubil in ji predal šopek rdečih vrtnic v svojem in v imenu nacije. Tisoči moških si želijo narediti takisto in ne pozabimo, da smo Slovenci narod, ki je Severino uporabil kot lajtmotiv enega najbolj gledanih filmov vseh časov.
3. Zaračunal ji bo takso. Če morajo privilegij prestolnice plačati božični krošnjarji, ga mora tudi Severina.
Ampak zgodilo se ni nič od naštetega. Janković je prišel in bil. Stopil je do Severine, se nasmehnil in kar stal. Nato je odšel ... Razmišljujoči smo samo nemo obsedeli, nezmožni razložiti si vložek. Janković ni nekdo, ki bi se sončil v kogar koli slavi, niti ne potrebuje Severine, da bi nam dal vedeti, kako se druži z mogočneži. In ko smo takole poskušali analizirati, zakaj ni prišel nekaj minut prej, ko je prepevala Tinkara Kovač, je na oder pridrobila še Danijela. Malo manjšega glavooprsja in zadka, a drugače podobna predhodnici. In spet Janković. Pride, postoji, se nasmeji in odide. Kot duh, kot fantom Kongresnega trga.
V dneh od takrat smo poskušali analizirati pojavljanje predsednika Pozitivne Slovenije z vsemi nam znanimi orodji, pa se nikakor ni izšlo. Vse do poskusa uporabe cenjene vede teatrologije. Namreč, ob predpostavki, da je vse skupaj gledališče, igra, da je slovenski politični prostor sestavljen repertoarno, dobijo zadeve smisel. Poglejmo s te perspektive; "dramaturgija drvi proti zidu. Junaki si zapirajo vrata, neuspešni kongresi, padli predsedniki, novi heroji in Antigone mrejo kot zrelega žita klasi". In tik preden se drama zabije v vsebinski zid, se pojavi, čemur so stari rekli "Deux ex machina"! Pride in s svojo prisotnostjo reši problem slovenske politične tragedije ... Vpelje Severino in Danijelo ter volivce pripelje do turbofolk katarze.
Nekaj dni pozneje med debato o noveli arhivskega zakona. Naši bratje televizijci so bili inovativni in so tiste za in tiste proti kot šolarčke posedli v klopi čitalnice arhiva. Po nekaj bolj kot ne dolgočasnih minutah se majorju Trohi sname. Saj se mu ni prvič, ampak redko vidimo, da na nacionalni televiziji kdo poziva javnost, naj ga ubije, in kaže junaške prsi. Preostali udeleženci gledajo v klopi - kot sedmošolci med spolno vzgojo - in voditeljica poskuša rešiti situacijo. In ko se zdi, da je oddaja razpadla, da se drama končuje pred koncem, spet rešitev v podobi božanskega. Posnetek stavbe arhiva od zunaj; problemi in Troha izginejo, realnost in norost ostaneta izven etra in popolni škandal je preprečen. Igralci bodo obdržali službe, ker nas statični kader prepričuje, da niso nori vsi, temveč zgolj major, in čez minuto smo spet v živo. Cesar je obdržal oblačila in če za kaj, smo mediji plačani za takšne rabote.
Troha sicer še enkrat zmoti normalno nadaljevanje, ko pobira svojo kramo, ampak prizor kričečega majorja bo izginil iz narodovega spomina. Dokler pa je še živ, si ga ni mogoče razložiti ne s političnim, ne z domoljubjem, ne s samopromocijo, ne s čim drugim. Mogoče si ga je razložiti zgolj in samo z gledališčem. Z zavestjo, da nič znotraj slovenske politike povedanega in prikazanega ni generično človeškega, temveč je zgolj približek realnosti, kar je gledališče.

Zapisi iz močvirja na Valu 202

Naši bratje televizijci so bili inovativni in so tiste za in tiste proti kot šolarčke posedli v klopi čitalnice arhiva. Po nekaj bolj kot ne dolgočasnih minutah, se majorju Trohi sname. Saj se mu ni prvič, ampak redko vidimo, da na nacionalni televiziji kdo poziva javnost, naj ga ubije, in kaže junaške prsi. Preostali udeleženci gledajo v klopi - kot sedmošolci med spolno vzgojo - in voditeljica poskuša rešiti situacijo.

Fantom iz ... Kongresnega trga
Fantom iz ... Kongresnega trga