Tako si Hitomi v vesolju predstavlja Jaxin vizualni umetnik. V ozadje je postavil objekte, ki bi jih ta observatorij z orbite 575 kilometrov nad zemeljskim površjem opazoval ... če bi deloval. Foto: Jaxa
Tako si Hitomi v vesolju predstavlja Jaxin vizualni umetnik. V ozadje je postavil objekte, ki bi jih ta observatorij z orbite 575 kilometrov nad zemeljskim površjem opazoval ... če bi deloval. Foto: Jaxa
Hitomi, H-IIA F30
Izstrelitev na raketi H-IIA F30 februarja letos. Hitomijevi instrumenti so v teoriji sposobni zaznavanja fotonov pri energijah od 300 do 600.000 elektronvoltov. Za primerjavo: fotoni človeškemu očesu vidne svetlobe imajo od dva do tri elektronvolte. Foto: NASA, Goddard Space Flight Center, F. Scott Porter

Jaxa bo storila popolnoma vse, kar lahko, da povrne komunikacijo s Hitomijem in odkrije vzrok anomalije.

Japonska vesoljska agencija
Hitomi, SXS
Poglavitni instrument SXS med zadnjim pregledom. Proizvedla ga je Nasa in spada med nesrečnejše zgodbe vesoljskega raziskovanja. Foto: Nasa
Atena
Atena, načrtovani Esin vesoljski observatorij, bo v vesolje izstreljen predvidoma leta 2028. Foto: Esa
črna luknja
Črnih lukenj ni še nihče neposredno videl, saj vse, kar se znajde za t. i. horizontom dogodkom, tam tudi nepovratno ostane. Je pa dobro vidna segreta snov, ki se spiralasto vleče naokoli nje, kot je ponazorjeno na tej animaciji. Foto: EPA
Hitomi
Ni nujno, da je Hitomi povsem izgubljen, je pa zagotovo ostal brez vsaj devetih kosov. Foto: Jaxa/Akihiro Ikeshita

Japonska sonda Hitomi (jap. punčica očesa) se je očitno razletela na koščke. S 575-kilometrske orbite okoli Zemlje bi morala vesolje opazovati v rentgenskih žarkih, natančneje kot kateri koli teleskop poprej. Toda z japonske vesoljske agencije Jaxa so sporočili, da so zadnji signal s sonde prejeli pred dnevi, v torek, in da jim iz njega ni uspelo razbrati niti tega, v kakšnem stanju je naprava. Hitomi še ni povsem odpisan, toda časa zmanjkuje. Oprema lahko zamrzne, računalnik se lahko nepovratno ugasne ...

Črne luknje ne bodo čakale
Novi spodrsljaj Jaxe prihaja ravno v času, ko se je v (strokovni) javnosti dvignilo navdušenje nad raziskovanjem črnih lukenj. Hitomi bi bil kot nalašč zanje, še posebej v kombinaciji z znanim zemeljskim observatorijem LIGO, ki je pred dobrim mesecem dni zaznal gravitacijske valove. Te je poslala silna združitev dveh črnih lukenj.
Črne luknje so izjemno goste in masivne kepe snovi, tako zelo, da iz njih ne more pobegniti nič, niti svetloba ne (izjema je t. i. Hawkingovo sevanje). Neposredno jih je zato nemogoče videti, so pa vsepovsod po vesolju in tudi v središču naše galaksije. Njihov obstoj lahko zasledimo na dva načina. Prvi: s pomočjo močnega ukrivljanja tkanine prostor-čas okoli njih, gravitacijskega lečenja. Drugi, za ta primer pomembnejši: črne luknje privlačijo prah, pline in drugo snov, ki se zbira okoli njih. Med potjo vanjo se vse hitreje vrtinči, kar jo segreje do milijonov stopinj Celzija, zato začne sevati v visokoenergijskem, ioniziranem sevanju. V rentgenskih žarkih, za kar je (bil) Hitomi specializiran. Dober bi bil tudi za žarke gama, in tako bi lahko opazoval tudi druge visokoenergijske dogodke in objekte, med drugim kopice galaksij in nevtronske zvezde.

Hitomi je skrenil na začetku poti
Več sto milijonov evrov vredno napravo so z izstrelišča Tanegašima v nebo poslali 17. februarja na raketi H-IIA F30. Takrat je še nosila oznako ASTRO-H, v Zenico so jo preimenovali pozneje. Jaxa je zanjo namenila 250 milijonov evrov, a na njej je še kopica opreme in instrumentov drugih vesoljskih agencij, ki so stale dodaten denar.

V orbito okoli Zemlje se je uspešno utirila. 29. februarja je Jaxa začela trimesečni postopek preverjanja delovanja instrumentov. Namesto drobnejših napak v kalibraciji se je izkazalo, da je celotna misija v nevarnosti. 27. marca, prejšnjo nedeljo, so z Jaxe poročali o "anomaliji" in ustanovili krizni štab za rešitev misije.

Izkazalo se je, da je že dan poprej, v soboto, ameriški center za spremljanje vesoljskih smeti JSpOC na Hitomijevi orbiti, kjer bi moral biti le en sam objekt, zaznal gosji red šestih pik. Številka se je do 1. aprila povečala na deset, kar pomeni, da satelit iz tega ali onega razloga razpada. Še več: različne opazovalnice na Zemlji so zaznale nenadno spremembo smeri in hitre spremembe v osvetljenosti objekta, kar pomeni, da se dragoceni satelit najbrž nenadzorovano vrti. To je zelo slab scenarij, saj sončne celice niso ravno uravnane na Sonce, in naprava bi lahko kmalu ostala brez energije.

Scenarij nekoliko spominja na zgodbo Esinega pristajalnika na kometu, Philae, ki se je po daljši hibernaciji zbudil in poslal nekaj signalov matični Rosetti, v veliko zadovoljstvo - in lažne upe Esinih znanstvenikov. Ti so po pol leta povsem ugasnili.

Vse še ni izgubljeno
Sicer ni nujno, da je naprava izgubljena. Četudi očitno v vesolje padajo koščki Hitomija, je morda osrednja struktura z nekaterimi instrumenti vred še uporabna, zato Japonci še niso vrgli puške v koruzo. "Jaxa bo storila popolnoma vse, kar lahko, da povrne komunikacijo s Hitomijem in odkrije vzrok anomalije," so napovedali.

O vzrokih lahko za zdaj le ugibamo. Prvi bi lahko bile prej omenjene vesoljske smeti, stotine milijonov koščkov materiala, ki še ni padel v atmosfero in zgorel, in ki tu in tam ogrozi tudi Mednarodno vesoljsko postajo (ISS). Tudi manj kot centimeter velik košček bi pri visokih hitrostih lahko poškodoval ali uničil satelit. Mogoče je, da je popustila kakšna izmed cevi, kar pri vesoljskih odpravah nikakor ne bi bilo prvič. Pri BBC-ju kot enega izmed mogočih scenarijev navajajo še eksplozijo baterije.

Jaxa do 26. marca ni zaznala popolnoma nobenih težav, je po poročanju Spacenews.com dejal njen predstavnik Masaki Fudžimoto. Težave so se najbrž začele ob opaženi nenadni spremembi smeri, tudi nadmorske višine, ki so otežile pridobivanje električne energije in komunikacijo s tlemi. Fudžimoto je napovedal, da bodo pri reševanju vztrajali še nekaj mesecev.
Napake se očitno dogajajo navkljub pregovorni natančnosti Japoncev. Kot je pred kratkim za MMC povedal Roscosmosov predstavnik za mednarodno sodelovanje na področju odprav s posadko, Igor Rudajev: "Na Japonskem zelo, zelo počasi sprejemajo odločitve. Problem želijo poglobljeno razumeti, proučijo ga z vseh mogočih vidikov. V Rusiji radi rečemo, da moraš sedemkrat meriti, preden zarežeš. Japonci izmerijo stokrat. To je lahko zelo koristno. Pa še, ko odločitev enkrat sprejmejo, ji sledijo v vseh podrobnostih."

Kaj bi lahko izgubili
Trenutno sta v orbiti dva pomembna satelita, specializirana za rentgenske žarke: Nasina Chandra in Esin XMM-Newton. Toda napravi sta že "v letih", delujeta od 90. let prejšnjega stoletja naprej, in Hitomi bi njune zmogljivosti dopolnil ter presegel. S štirimi različnimi instrumenti bi opazoval elektromagnetne valove z dolžino med 0,002 nanometra in 4 nanometri in bil pri tem natančnejši ter tudi bolj raznovrstno uporaben kot druga dva omenjena. Za poglavitni instrument, SXS, je poskrbela Nasa, in je za nekaj desetkrat zmogljivejši od poprejšnjih misij.

Z njim so nameravali znanstveniki kaj več izvedeti o skrajno vročih oblakih prahu in plinov na poti v črne luknje, pa tudi drugod po galaktičnih prostranstvih. Upali so, da bodo z njim celo ujeli odmev temne snovi, ki zavzema večino snovi vesolja, a je ne moremo videti, ker ne reagira na elektromagnetno valovanje. Eden izmed teoretičnih modelov pravi, da hipotetični delci temne snovi ob razpadu oddajajo prav rentgenske žarke.

Pet jih je bilo, vsi so propadli
Ironija je, da je prav ta zmogljivi instrument SXS že peta različica, in čisto vsaka ima nesrečno zgodbo. Prvi par so na Nasi pripravljali za misiji, ki sta bili naposled odpovedani. Nato je zanimanje zanje izrazila japonska agencija. Tretja različica instrumenta je končala na satelitu ASTRO-E, ki je eksplodiral skupaj z raketo M-5 ob vzletu leta 2000. Četrta je končala na ASTRO-EII oziroma satelitu Suzaku, ki je orbito dosegel leta 2005. Toda tam je spuščal hladilni sistem in instrument poškodoval. Suzaku je sicer s preostalo plejado naprav deloval do lani. Zadnja, peta različica SXS-a je verjetno uničena skupaj s Hitomijem.

Naslednji specializirani vesoljski visokoenergijski observatorij naj bi bil v vesolje izstreljen šele čez dobro desetletje. Esa namerava leta 2028 na "sladko" gravitacijsko točko L2 poslati Ateno (če bo šlo vse po načrtih). V vmesnem času utegneta Chandra in XMM-Newton odpovedati. Človeštvo ima sicer na voljo še kup drugih teleskopov, na Zemlji in na tleh, ki lahko opazujejo v teh valovnih dolžinah, toda pri precej manjših zmogljivostih.

(Ne)srečne japonske misije
Jaxa spada med najpomembnejše svetovne vesoljske agencije in se lahko pohvali z nekaj odmevnimi dosežki. Japonska je peti narod, ki je poslal sondo k drugemu planetu, četrti, ki je spravil satelit v vesolje (Ōsumi); tretji s poslano sondo v globoko vesolje (Sakigake) in spet tretji pri raziskovanju Meseca (Hiten). Z inovativno sondo IKAROS, neke vrste vesoljsko jadrnico na pogon Sončevega vetra, so prvi preizkusili takšen pogon. IKAROS je trenutno 110 milijonov kilometrov stran od Zemlje in še deluje - med periodičnimi padci v hibernacijo.
Po drugi strani ima tudi zelo veliko ponesrečenih misij. Dve smo že omenili, Hitomijeva predhodnika, ki je en eksplodiral, drugemu pa se je pokvaril ključni instrument. Na področju planetarnega raziskovanja je Nozomi (2003) povsem zgrešil Mars zaradi uničene elektronike. Tudi znana sonda Akacuki (Zora) je leta 2010 zgrešila tarčo - mimo Venere je odbrzela zaradi pogonske okvare. Jaxini inženirji so sicer prišli na dan s premetenim manevrom, poslali so jo naprej na petletno pot okoli Sonca, nakar jim je lanskega decembra plovilo le uspelo utiriti v orbito okoli vročega planeta. Opazovanja bo začela sredi aprila.
Pri asteroidni misiji Hajabusa se je pokvarilo skoraj vse, kar je lahko zatajilo (srečnemu koncu navkljub, pa tudi prvemu pristanku na asteroidu sploh). Zdaj je na poti misija naslednica, Hajabusa 2, ki deluje brezhibno.
Video 1: Posnetek izstrelitve
















Jaxa bo storila popolnoma vse, kar lahko, da povrne komunikacijo s Hitomijem in odkrije vzrok anomalije.

Japonska vesoljska agencija