Foto: MMC RTV SLO/Shutterstock
Foto: MMC RTV SLO/Shutterstock

Dr. Tonko Mardešić je ginekolog na Sanatoriju Pronatal v Pragi. Vsako leto opravi okoli 900 postopkov zunajtelesne oploditve (IVF). Največ njegovih pacientk prihaja iz držav nekdanje Jugoslavije, čeprav, kot pravi, v Pronatal prihajajo pari iz vse Evrope. "Na področju reproduktivne medicine je Češka posebna država. Po eni strani imamo zelo liberalne zakone, po drugi pa zelo strog nadzor nad kakovostjo dela," pojasnjuje dr. Mardešić. Na Češkem se za umetno oploditev lahko odloči ženska, ki ima moškega partnerja in še ni dopolnila 49 let. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja pri nas določajo, da ima v okviru specialistično-ambulantne dejavnosti ženska pravico do OBMP od dopolnjenega 18. do dopolnjenega 43. leta starosti, zato Češko velikokrat izberejo Slovenke, ki so starejše od 43 let. "Dobimo veliko prošenj iz tujine, v katerih nas prosijo v slogu: Imamo tri hčerke, želeli bi sina, nam lahko kako pomagate? Tega ne smemo, selekcija spola je možna le v primeru genetske indikacije," pripoveduje dr. Mardušić in dodaja, da – podobno kot v Sloveniji – tudi na Češkem OBMP ni dostopen homoseksualnim parom in samskim ženskam.

Ni pomembno, koliko je ženska stara, pomembna je starost jajčne celice

Ženske se danes zaradi različnih razlogov vse pozneje odločajo za rojevanje, jajčne celice pa se s starostjo slabšajo in naravna plodnost po 35. letu starosti močno upada. Klinike v Veliki Britaniji in Španiji zato omogočajo tako imenovano socialno zamrzovanje jajčnih celic: mladi ženski z uporabo medicinske reproduktivne tehnologije odvzamejo jajčeca, dokler so še zdrava, in jih shranijo do takrat, ko je pripravljena na materinstvo. Ženske, ki ne morejo zanositi po naravni poti, se lahko odločijo za oploditev z darovano jajčno celico. "OBMP s kakovostno darovano jajčno celico je daleč najuspešnejši postopek zunajtelesne oploditve, ne glede na starost ženske," pojasni dr. Mardušić in doda, da morajo biti darovalke na Češkem mlade, gensko testirane ženske, ki svoje jajčne celice darujejo brezplačno, klinika jim povrne le stroške prevoza in malico. Ker gre za drage genetske preiskave in testiranja, je cena zunajtelesne oploditve z darovanim jajčecem okoli 4700 evrov, kar je 1500 evrov več kot OBMP z lastno jajčno celico. Na Češkem imajo dovolj moških spolnih celic, na darovano jajčece pa je treba čakati približno tri mesece.

"Najti moramo ravnovesje med zdravstvenimi in družbenimi razlogi za OBMP"

Istospolni pari in samske osebe, ki si želijo postati starši z OBMP, so omejeni na države, v katerih zakonodaja to dovoljuje. Ena takih je Belgija, ki omogoča starševstvo tudi istospolno usmerjenim moškim, in sicer z nadomestno materjo. "Postopek odobritve nadomestne matere v Belgiji je zelo strog. Etična komisija bolnišnice skupaj z zdravniki presoja o vsakem primeru. Nihče ne more kar potrkati na vrata in dobiti terapije," je pojasnila Kelly Tilleman, vodja laboratorija za zunajtelesno oploditev na Univerzi v Gentu v Belgiji. Po mnenju Tillemanove gre v teh primerih za družbeno vprašanje. "Mislim, da je to eden največjih izzivov zunajtelesne oploditve: omogočiti postopek čim več posameznikom, ki zdravljenje potrebujejo. Marsikdo bi odvrnil, saj pri lezbičnih parih zdravljenje ni potrebno, ker gre za plodni ženski. Mislim, da bi morali biti bolj previdni pri takšnih trditvah, saj se za umetno oploditev vse večkrat odločajo tudi popolnoma zdravi heteroseksualni pari, ki imajo težave z zanositvijo in ne želijo predolgo čakati," je še povedala Tillemanova. Največji izziv na področju OBMP za večino držav v Evropi je po njenem mnenju najti ravnovesje med zdravstvenimi in družbenimi razlogi za umetno oploditev, pri čemer je prepričana, da bi se pri vprašanju, komu uresničiti željo po otroku, morali odločati od primera do primera.

"Reprodukcija je ena temeljnih človekovih pravic, zato o njej ne bi smela odločati država"

"Otrok ima danes lahko pet staršev, vse kombinacije so možne. Težava reproduktivne medicine je v tem, da imamo toliko informacij, da sploh več ne vemo, kaj z njimi početi in ali je takšno početje smiselno," je na vprašanje, kje so meje reproduktivne medicine, odgovoril dr. Mardušić. Znanstveni direktor Italijanskega združenja za študije reproduktivne medicine v Bologni in bivši predsednik ESHRE dr. Luca Gianaroli največje izzive na področju umetne oploditve vidi v še večji varnosti postopkov zunajtelesne oploditve: "V polovici primerov gre namreč za popolnoma zdrave ženske, ki so podvržene postopkom zunajtelesne oploditve zaradi reševanja težav partnerja, zato mora biti tveganje zanje minimalno ali pa nično." Drugi izziv je po mnenju dr. Gianarolija klinična obravnava pacientov, ki bi morala biti prilagojena posameznikom. »Imamo vedno več različnih kategorij pacientov, ki prihajajo na naše klinike. Od takšnih, ki pridejo na predimplantacijske genske preiskave, do takšnih, ki želijo zaradi rakavih obolenj zamrzniti spolne celice, vse do nepojasnjene neplodnosti zdravih posameznikov. Vsak primer bi morali obravnavati drugače, in to je velik izziv za vse zaposlene na klinikah," opozarja Gianaroli. "Nikoli ne smemo zanemariti raziskav in razvoja. Reproduktivna medicina in genetika sta vedno bližje druga drugi, in če ju bomo povezovali, bomo lahko pomagali vedno več pacientom," je prepričan Gianaroli. Pionir umetne oploditve v Evropi, ki deluje v Italiji, kjer je umetna oploditev istospolno usmerjenim in samskim osebam z zakonom prepovedana, meni, da je pravica do razmnoževanja temeljna človekova pravica, zato vlada oziroma država ne bi smeli delati razlik pri njenem zagotavljanju. "Potrudili se bomo spremeniti zakon, kar pa ne bo lahko," še pove dr. Luca Gianaroli.