Britanska vojska ter prijatelji in svojci žrtev pred bolnišnico na ulici Jarvis v Dublinu. Foto: Wikipedia
Britanska vojska ter prijatelji in svojci žrtev pred bolnišnico na ulici Jarvis v Dublinu. Foto: Wikipedia

Bila je nedelja in prvi so navsezgodaj udarili borci za neodvisnost iz Irske republikanske armade (Ira), ki so v jutranjih urah obiskali več naslovov in hotelov v Dublinu ter izvedli atentate na agente britanske tajne službe, ki so vohunili za njimi in poskušali razkrinkati dejavnosti upornikov. Akcijo je načrtoval vodja obveščevalcev Michael Collins, in sicer s svojo ekipo "atentatorjev", ki se jih je prijelo ime "dvanajst apostolov". Tistega jutra so ubili 15 britanskih agentov in ovaduhov.

Michael Collins je vodil ekipo
Michael Collins je vodil ekipo "dvanajstih apostolov", ki je izvajala atentate. Foto: Wikipedia

Odgovor britanske strani, ki je sledil še isti dan popoldne, je bil brutalen, saj so pomožni orožniki, policija in britanski vojaki napadli stadion Croke Park v Dublinu, kjer so predvidevali, da bo prisotnih veliko članov Ire. Brez provokacije so iz maščevanja začeli streljati vsevprek na ljudi, pa tudi na igralce gelskega nogometa. V streljanju je bilo ubitih 14 ljudi in ranjenih 80.

Dogodek se je v zgodovino zapisal kot krvava nedelja 21. novembra 1920, irska vojna za neodvisnost med britanskimi kraljevimi silami in Irsko republikansko armado, ki je imela vse značilnosti gverilske vojne, pa je se je spremenila v spiralo neslutenega nasilja. Gre za prelomni dogodek v vojni, s katerim se je britanska oblast ustrelila v koleno. Ogorčenje tako domače, britanske javnosti, pa tudi javnosti po svetu, je bilo nepopisno, politika, ki so jo Britanci vodili na Irskem, pa postavljena pod velik vprašaj, je v pogovoru za MMC pojasnil irski profesor zgodovine s kolidža Trinity v Dublinu Brian Hanley.

A zgodba o težnjah za neodvisnost ima dolgo brado. Irci so prvič zaropotali pod vplivom francoske revolucije. Vabljeni k branju intervjuja.

Profesor zgodovine z univerze v Dublinu Brian Hanley je specialist za 20. stoletje, s poudarkom na preučevanju irskega republikanizma, radikalizma in Irske republikanske armade (IRA). Posvetil se je tudi preučevanju vpliva konflikta na Severnem Irskem na irsko politiko in družbo. Trenutno raziskuje globalni vpliv irske revolucije (1916-1923). Foto: Osebni arhiv Brian Hanley
Profesor zgodovine z univerze v Dublinu Brian Hanley je specialist za 20. stoletje, s poudarkom na preučevanju irskega republikanizma, radikalizma in Irske republikanske armade (IRA). Posvetil se je tudi preučevanju vpliva konflikta na Severnem Irskem na irsko politiko in družbo. Trenutno raziskuje globalni vpliv irske revolucije (1916-1923). Foto: Osebni arhiv Brian Hanley
Britanski tajni agenti, ki so delovali v Dublinu. Na krvavo nedeljo jih je večina umrla v atentatih. Foto: Wikipedia
Britanski tajni agenti, ki so delovali v Dublinu. Na krvavo nedeljo jih je večina umrla v atentatih. Foto: Wikipedia

Kako se je na Irskem začel širiti duh gibanja za neodvisnost, ki je na koncu pripeljal do krvave nedelje pred natanko 100 leti, ko je konflikt med irsko in britansko stranjo dosegel vrhunec. Je tudi za Irsko ključen trenutek predstavljala pomlad narodov leta 1848, ko so se po Evropi začeli formirati moderni evropski narodi?
Rekel bi, da se je moderni irski republikanizem prijel že v 90. letih 18. stoletja pod vplivom francoske revolucije. Leta 1798 se je na Irskem zgodil velikanski upor, ki so ga sicer britanske sile res nasilno zatrle, a ideji republikanizma in separatizma od britanskega imperija sta se v tem času porodili in ostali med ljudmi. Nato so ljudje, na katere je vplival novi val nacionalizma v Evropi v 30. in 40. letih 19. stoletja, ustanovili organizacijo, ki se ji je reklo Mladi Irci. Slednji so tudi poskušali organizirati nov upor v letu evropske pomladi narodov 1848, ki pa je bil zelo, zelo majhen in zlahka zatrt. A veliko članov Mladih Ircev se je nato razteplo po Evropi in svetu, kjer so se organizirali, objavljali zapise in propagirali idejo neodvisnosti ter tako vplivali na druge revolucionarne organizacije, predvsem med irskimi izseljenci v ZDA in Britaniji. Nacionalistične ideje, ki so se formirale na evropskem kontinentu, so nanjo zagotovo imele velik vpliv. Leto 1848 je Irsko močno zaznamovalo tudi zaradi tega, ker je bila takrat sredi velike lakote, v kateri je umrlo več kot milijon ljudi, kar je imelo zelo travmatičen učinek na družbo. Približno dva milijona ljudi je v teh težkih časih emigriralo v Ameriko. Tisti, ki so se želeli osamosvojiti izpod britanske krone, so za lakoto priročno krivili Angleže.

Kako močno je bilo irsko gibanje za neodvisnost v letih pred 1. svetovno vojno?
Gibanje za neodvisnost v tem času je šibko, večina irskih nacionalistov se zavzema za nekakšno rešitev v okviru Britanskega imperija, v okviru katere bi bila Irski dovoljena določena stopnja avtonomije, kot so jo imele Kanada, Nova Zelandija ali Avstralija. Tisti, ki bi razmišljali o nekakšni popolni neodvisnosti, so bili v velikanski manjšini. Prepričani so bili, da bo treba še trdo delati in se boriti za priložnost izbojevanja neodvisnosti. To priložnost je na pladnju ponudila 1. svetovna vojna.

Ameriški predsednik Woodrow Wilson je s svojimi idejami o samoodločbi narodov po koncu 1. svetovne vojne na noge pognal tudi Irce. Foto: Bibliotheque nationale de France/www.europeana.eu
Ameriški predsednik Woodrow Wilson je s svojimi idejami o samoodločbi narodov po koncu 1. svetovne vojne na noge pognal tudi Irce. Foto: Bibliotheque nationale de France/www.europeana.eu

Zakaj je ravno velika vojna odlična priložnost za začetek irske vojne za neodvisnost?
Irska se je kot del Združenega kraljestva borila v jarkih velike vojne. Bolj, kot so številke padlih rasle, več ljudi je bilo razočaranih in jeznih. Majhna skupina radikalcev iz podtalne organizacije Irska republikanska bratovščina, ki si je skrivaj prizadevala za neodvisnost, je zgrabila priložnost in v Dublinu še sredi vojne leta 1916 zagnala upor. Vstajo bratovščine Britanci s silo zatrejo, a kaj, ko izgubijo naklonjenost ljudi. V nekaj letih je prišlo do popolnega obrata v javnem mnenju in idejo o popolni neodvisnosti Irske zdaj za svojo vzamejo široke množice ljudi. Številni na Irskem so verjeli, da bo neodvisnost gotovo prišla, saj je to obljubil ameriški predsednik Woodrow Wilson, ki je govoril o pravici narodov do samoodločbe. Politična stranka Sinn Fein (v irski gelščini "Mi sami") je po koncu vojne kampanjo gradila točno na tej ideji, naj Irska postane neodvisna demokratična republika, in decembra 1918 osvojila večinsko zmago na volitvah.

Volitve leta 1918 na Irskem na oblast prepričljivo pripeljejo stranko Sinn Fein, ki podpira neodvisno Irsko. Na severovzhodu otoka se ne strinjajo. Foto: Wikipedia
Volitve leta 1918 na Irskem na oblast prepričljivo pripeljejo stranko Sinn Fein, ki podpira neodvisno Irsko. Na severovzhodu otoka se ne strinjajo. Foto: Wikipedia

Kakšno retoriko so irski nacionalisti uporabljali, ko so propagirali idejo neodvisnosti?
To je bila retorika o tem, da ima tudi Irska pravico, da se povzdigne med neodvisne narode sveta, pravico, da postane demokratična republika. Prej omenjeni izvoljeni politiki iz stranke Sinn Fein so se leta 1919 sešli v Dublinu in razglasili irsko neodvisnost ter ustanovili irski parlament, ki ga Britanci seveda niso priznali. Sprejeli so deklaracijo o neodvisnosti, poziv vsem svobodnim narodom sveta k priznanju Irske in socialno-ekonomski program za Irsko. Sebe so videli kot republikance in demokrate, v veliki meri pa so se poistovetili z drugimi protikolonialnimi gibanji drugje po Britanskem imperiju, na primer v Indiji. Zgledovali so se tudi po novonastalih državah v osrednji in vzhodni Evropi.

To je zgodba v svetovni zgodovini po veliki vojni, ko so stari imperiji začeli razpadati na prafaktorje ...
Točno. Ta širša zgodba je ključnega pomena.

A vseeno prav vsi Irci niso skočili na ta vlak. Lahko pojasnite socialno in kulturno dinamiko, v kateri se je znašla družba?
V preteklih stoletjih so bila na Irskem vedno naselja s priseljenci iz Anglije, Škotske in Walesa, ki so bili večinoma protestantje - za razliko od velike večine irskega prebivalstva, ki je katoliško. Čeprav je bil irski republikanizem popolnoma sekularna politična filozofija, ki je želela vključiti vse Irce, ne glede na vero, se je velika večina protestantov poistovetila z Britanijo. Geografsko so skoncentrirani na severovzhod Irske.

Vlogo v boju za neodvisnost so odigrale tudi ženske. Costance Markievicz je bila poslanka iz Dublina v londonskem parlamentu. Med velikonočno vstajo 1916 se je borila za neodvisnost Irske, leta 1919 pa postala Sinn Feinova irska ministrica za delo. Foto: Wikipedia
Vlogo v boju za neodvisnost so odigrale tudi ženske. Costance Markievicz je bila poslanka iz Dublina v londonskem parlamentu. Med velikonočno vstajo 1916 se je borila za neodvisnost Irske, leta 1919 pa postala Sinn Feinova irska ministrica za delo. Foto: Wikipedia

Severna Irska je še danes del Združenega kraljestva, konflikti na tem področju pa so se nadaljevali še daleč v 20. stoletje. Za kako preveliko poenostavljanje gre, če rečeva, da je religija eden večjih krivcev za nemir na Irskem?
To je res veliko poenostavljanje. Vedno so bili protestanti, ki so podpirali neodvisno Irsko, in na drugi strani katoliki, ki so bili za povezavo z Britanijo. Politične odločitve se sicer večinsko res lomijo po ločnici med religijama, a nikoli se niso zares prepirali zaradi religije same, zaradi teoloških vprašanj. Gre za prepir med dvema etničnima skupnostma, irsko in britansko, in politični boj med njima.

Kdo so bili fantje iz Irske republikanske armade (Ira), ki so po razglasitvi neodvisnosti leta 1919, zgrabili za puške? So bili to prekaljeni veterani, ki so se vrnili iz jarkov?
Nekaj je bilo tudi takšnih, a večino so predstavljali fantje, ki se za Britanijo niso hoteli boriti v vojni. Na Irskem je bilo na primer aktivno gibanje proti vpoklicu v vojsko. Ti mladi fantje so se včlanili med irske prostovoljce in po letu 1919 počasi začeli stopnjevati gverilsko bojevanje. Sebe so videli kot vojsko irske republike. Britanci niso priznali republike, zato se je bilo treba z njimi spopasti in jih prisiliti v priznanje irske neodvisnosti. Spopad pa so zanetili tudi v namen, da bi oči odprli mednarodni skupnosti, v upanju, da bodo ZDA prepoznale, da gre na Irskem za vojno za neodvisnost. Gverilsko bojevanje vojne za irsko neodvisnost se je po večini otoka s številnimi sabotažami in napadi iz zasede razplamtelo do sredine leta 1921. Združevala jih je ideja boja za neodvisnost. Prepričani so bili, da se bo vse obrnilo na bolje, ko Britanci odidejo.

100 let Reške republike, kjer je Woodrow Wilson želel sedež Društva narodov

Kje vse po svetu je imela Ira kontakte?
Irci so izrazito globalen narod, z zelo velikim številom prebivalstva v ZDA, Britaniji, Avstraliji itd. Bili so v stiku z indijskimi, egipčanskimi in drugimi revolucionarji po imperiju. Lobiste so pošiljali v Pariz na mirovna pogajanja, v Berlin, v Ženevo in Rim. Na primer v neodvisni mikro državici Reški republiki, ki so jo po vojni ustanovili italijanski nacionalisti, so poskušali nabaviti orožje. V stiku so bili tudi z Rusi oz. boljševiki, s katerimi so si v New Yorku in drugje izmenjavali informacije, a še najbolj so bili zagreti za to, da bi pridobili priznanje ZDA, kar bi pretesni stiki z boljševiki lahko pokvarili.

V irski vojni za neodvisnost (1919-1921) so na nasprotni strani stali orožniki, poimenovani Black and Tans (črni in rjavi, op. n.). Zakaj Britanci niso poslali vojske?
Britanci so imeli velike težave z gašenjem upora na Irskem, vojska je bila čezmerno angažirana po celem svetu. Težave so bile v Egiptu, Indiji, na Bližnjem vzhodu. Zato so dogajanje na Irskem deklarirali kot težavo javnega reda in miru, s katerim lahko opravi policija sama, a irska policija je bila že leta 1920 v popolni krizi, saj niso več obvladovali položaja. Raje, kot da bi nad upornike poslali redno vojsko, so začeli najemati vojne veterane kot pomožne policiste oz. orožnike. V teoriji so bili policisti, v praksi pa nekakšne paravojaške enote. Irskih policijskih uniform je sprva primanjkovalo, zato so nosili mešanico vojaških (tan - rjava) in policijskih uniform (black – črna). Nekdo si je izmislil vzdevek Black and Tans, po lovskemu psu, torej kot bi šlo za krdelo lovskih psov. Slej ali prej so sicer vsi imeli pravo policijsko uniformo, a slabšalni vzdevek je ostal. Gre za enega bolj zloglasnih vzdevkov v irski zgodovini.

Black and Tans, enota pomožnega orožništva, kot so jih slabšalno poimenovali uporniki zaradi mešanih rjavih in črnih uniform. V teoriji so bili pomožna policijska, v praksi pa paravojaška enota, ki je počela, kar je želela, uradna oblast pa je pogledala vstran. Foto: Wikipedia
Black and Tans, enota pomožnega orožništva, kot so jih slabšalno poimenovali uporniki zaradi mešanih rjavih in črnih uniform. V teoriji so bili pomožna policijska, v praksi pa paravojaška enota, ki je počela, kar je želela, uradna oblast pa je pogledala vstran. Foto: Wikipedia

Kako uspešni so bili pri zatiranju upora?
Bili so izredno brutalna paravojaška sila s pooblastili za izvajanje povračilnih ukrepov. Požigali so podjetja, gostilne in tudi domove ljudi, ki so jih sumili, da so pripadniki Ire. Zelo hitro po nastopu delovanja so začeli pobijati tudi zapornike ali zgolj osumljene članstva v Irski republikanski armadi. Vojna je postala izredno krvava že pozimi leta 1920 in prav orožniki Black and Tans so bili povezani z večino teh brutalnosti. Redna britanska vojska je bila tudi vpletena, a več kot očitno so večino najbolj umazanega dela britanskih oblasti v boju proti upornikom opravili prav omenjeni.

Britanske oblasti so torej pogledale vstran ali pa mižale na obe očesi, ko so orožniki izvajali zločine?
Da.

Irska republikanska armada je potem udarila nazaj in spirala nasilja se je vrtela naprej. Kako se je zgodila krvava nedelja 21. novembra 1920, ko je prišlo do množičnega poboja na nogometni tekmi?
Britanska vlada je začela krepiti mrežo tajnih agentov v Dublinu, da bi poskusila zlomiti aktivnost upornikov v mestu. Dublinska Ira se je nato odločila, da bo poskusila odpraviti vohunsko mrežo v mestu. V nedeljo zjutraj so tako udarili v številnih hotelih, penzionih itd. ter ustrelili 15 ljudi, za katere so bili prepričani, da so britanski vohuni. Britanska oblast je bila globoko šokirana. Še isto popoldne so Black and Tans v spremstvu redne policije in vojske odšli na igrišče galskega nogometa v Croke parku v Dublinu, saj so bili prepričani, da bo tam prisotnih veliko članov Ire in njihovih podpornikov. Začeli so streljati na množico in ubili 14 ljudi, tudi nogometaša Michaela Hogana, ki je dejansko bil v Irski republikanski armadi.

Iz maščevalnega povračilnega napada je bilo leta 1920 požgano in porušeno tudi središče mesta Cork. Foto: Wikipedia
Iz maščevalnega povračilnega napada je bilo leta 1920 požgano in porušeno tudi središče mesta Cork. Foto: Wikipedia

Pokol civilistov kot odgovor na atentate na vohunsko mrežo. Poleg 14 mrtvih je bilo ranjenih še več kot 80 ljudi. Kako jim je takšna norost prišla na misel kot ustrezen odziv?
Pričakovali so, da bodo ujeli ali pa pobili veliko članov Ire. Poleg tega so bili na tej točki že prav razvpiti v kolektivnem kaznovanju ljudi, tako se jim je zdela to čisto legitimna tarča za kaznovanje smrti britanskih agentov tistega jutra. Želeli so takoj udariti nazaj, na kakršen koli način. V propagandnem smislu je bil dogodek za Britance katastrofa, saj je hitro pritegnil pozornost mednarodne javnosti, ki je bila zgrožena, predvsem v ZDA. V naslednjih dneh so se stvari še dodatno zaostrile. Teden dni pozneje je Ira v okrožju Cork v zasedi ubila 17 pomožnih Black and Tans policistov, Britanci pa so odgovorili s požigom centra mesta Cork, ki je tretje največje irsko mesto. Krvavo obdobje se je nadaljevalo vse do poletja 1921, ko so julija končno podpisali premirje, do takrat pa je bilo ubitih že več kot 2500 ljudi.

Je prav krvava nedelja ključna točka preloma v irski vojni za neodvisnost?
Mesec november leta 1920 je bil res ključen trenutek v vojni. Britanska oblast je spoznala, da Ira nikakor še ni premagana. Poleg tega pa je pokol, pa tudi poskusi britanskih oblasti, da bi ga prikrile, doma v Britaniji zaradi šoka in ogorčenja v javnosti sprožil krizo glede političnih potez na Irskem.

Atentati, poboji iz zasede. Lahko sploh poskušava odgovoriti, kdo je prvi začel z nasiljem?
Irski republikanci bi zagovarjali tezo, da so Britanci zavrnili demokratično željo večine Ircev po avtonomiji in neodvisnosti. Zavrnili so priznanje demokratično izvoljenega irskega parlamenta in ga celo poskusili onemogočiti. Iz tega zornega kota so vojno začeli Britanci. Na začetku, recimo leta 1916, je šlo za čisto konvencionalen upor. Paradirali so v uniformah, nosili transparente. Leta 1919 in 1920 so potem sledile bolj agresivne taktike atentatov in zased. Britanska vlada je Iro označila za morilsko bando, da sicer gre za legitimno vojsko irske republike, ki pa se je prisiljena boriti na gverilski način, ker gre za veliko šibkejšo vojaško silo od nasprotnikov. Ustvarjali so velik pritisk na britanske sile, a vojaško premagati jih ne bi mogli nikoli. Tukaj nastopi vsesplošna državljanska nepokorščina. Vrstili so se bojkoti, stavke, sindikalisti so zavračali prevažanje britanskih vojakov z vlaki. Pogosto so stavkali za izpustitev zapornikov, kar nekaj splošnih stavk se je zvrstilo, ki so bile zelo uspešne. Pojavila se je podzemna vzporedna država. Ljudje so, namesto da bi se obrnili na britanska sodišča, odšli na republikanska, namesto da bi se obrnili na britanske oblasti, so odšli k Iri in politikom iz stranke Sinn Fein. Obiskovalcem Irske, novinarjem, iz ZDA in od drugje, je bilo zelo jasno, da velik del prebivalstva Britancem ni več zvest ter da priznava vlado Sinn Feina. To je pri mednarodni podpori za priznanje Irske zelo pomagalo. Največje teže niso imela vojaška prizadevanja.

Irski pogajalci se vrnejo decembra 1921, kompromis je dosežen, Svobodna Irska država je tukaj. Foto: Wikipedia
Irski pogajalci se vrnejo decembra 1921, kompromis je dosežen, Svobodna Irska država je tukaj. Foto: Wikipedia

Decembra 1921 je končno podpisan kompromisni sporazum, s katerim se zagotovi Svobodna Irska država, Severna Irska pa se odcepi in ostane britanska. Vojne za irsko neodvisnost je tako konec, a Irci nadaljujejo z državljansko vojno. Zakaj?
Irski revolucionarji so se sporekli glede sporazuma, saj so nekateri hoteli nadaljevati vojno do popolne neodvisnosti, nekateri pa so menili, da je Svobodna Irska država v okviru imperija dober korak v pravo smer. Britanci so se pred tem že odločili, da bo šest okrožij na severovzhodu ostalo del Združenega kraljestva in bo poimenovanih Severna Irska, to je bilo zapečateno. Britanci niso mogli priznati neodvisne irske republike, saj bi to v mednarodnem okvirju vrglo zelo slabo luč na njihov status svetovne velesile. Sinn Fein, ki je vodil osvobodilno gibanje, je tako razpadel. Sporazum je zavrnil tudi velik del Ire in državljanska vojna se je začela. Nasprotniki sporazuma so bili poraženi v roku enega leta, Svobodna Irska država pa je zaživela vse do leta 1949, ko je zapustila Britansko skupnost in dosegla popolno neodvisnost. Državljanska vojna je v družbi pustila globok razkol, stran, ki je izgubila, pa je imela nato v irski politiki več desetletij prevladujoč položaj.

Vojaki britanskega konjeniškega regimenta zapuščajo Irsko leta 1922. V irski državljanski vojni so podprli stran, ki je zagovarjala kompromis. Foto: Wikipedia
Vojaki britanskega konjeniškega regimenta zapuščajo Irsko leta 1922. V irski državljanski vojni so podprli stran, ki je zagovarjala kompromis. Foto: Wikipedia

Obe strani v državljanski vojni imata v irskem parlamentu svojo politično stranko, kajne?
Zadnjih sto let sta večino časa dominirali prav ti dve stranki. Stranka Fine Gael (Združena Irska) predstavlja stran, ki je zagovarjala sporazum, v stranki Fianna Fáil (Vojaki usode) pa so se zbrali poraženi nasprotniki sporazuma. Na oblasti sta se izmenjevali, zadnja leta pa zdaj vladata skupaj.

Zaključiva takole. Kaj je po vašem najbolj botrovalo temu, da je v tem primeru David premagal Goljata?
Ključna je bila mobilizacija množic z idejo o samoodločbi narodov po 1. svetovni vojni, ki so jo irski republikanci spravili med ljudi, pa tudi sposobnost pridobivanja mednarodne javnosti na svojo stran. Vojna je bila pomembna, saj so z njo pokazali svetu, da se upirajo britanski nadvladi, a sama po sebi ne bi nikoli prinesla neodvisnosti. Ključ je bila tudi množična podpora Ircev v diasopri, denimo v ZDA. Američani irskega porekla so lobirali pri ameriških politikih, pomagali pa so tudi finančno. S prostovoljnimi prispevki je bilo zbranega ogromno denarja za irske revolucionarje.