"Slovenija se trži s konvencionalnimi vini, ko bi morala izpostavljati oranžna"
Simon J. Woolf je eden največjih strokovnjakov za t. i. oranžna/jantarna vina, bela vina s podaljšano maceracijo.
Intervju s Simonom Woolfom, avtorjem knjige Jantarna revolucija
Objavljeno: 20. avgust 2018 ob 06:50
Vipava - MMC RTV SLO

Dekantiranje maceriranega vina na terasi Movie v Goriških brdih. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Jantarna revolucija je najobsežnejša knjiga do zdaj o belem vinu s podaljšano maceracijo. Foto: Simon Woolf
Simon Woolf se s svojo knjigo o oranžnem vinu podaja na veliko turnejo – zastavil jo je v Vipavski dolini. Na sliki na sobotnem simpoziju vipavske rebule v Vipavskem Križu. Foto: MMC RTV SLO
       Jantarna revolucija je prva knjiga, ki razloži v celoti pozabljeno zgodbo oranžnega vina (belega vina, narejenega na način rdečega). Belo grozdje se v času fermentacije pusti v stiku s kožicami po več dni, tednov ali mesecev, s čimer se ustvarjajo osupljiva kompleksnost, nenavadne arome in intenzivni okusi. Podaljšan stik s kožicami daje tem vinom drzne jantarne, rdečerjave ali oranžne odtenke. Tehnika je starodavna, glas o teh vinih pa je nov in se naglo širi.       
 O knjigi Jantarna revolucija
V Gruziji delajo jantarna vina v kvevrijih (amforah, op. a.) že tisočletja. Za časa Sovjetske zveze je bil ta način v veliki meri opuščen, a so ga mali kmetje še vedno izvajali, zato se je ohranil, danes pa je prav zaradi jantarnih vin Gruzija ena najbolj vročih eno-gastronomskih destinacij. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Eden najboljših predstavnikov gruzijskih naravnih, maceriranih vin je vinska klet Pheasant's Tears. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
             
 Renčel: Cuvee Vincent 2001
Mlečnik: Cuvee Ana 2010
Movia: Lunar 2007 Rebula (magnum)
Klinec: Ortodox 2006
JNK: Chardonnay 2007
5 slovenskih vin, ki so Woolfa najbolj prevzela
Woolf meni, da je ena najbolj podcenjenih vinskih točk Kras z Vodopivcem na čelu (na sliki steklenica vitovske). Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Oranžna vina so v zadnjih letih postala velik trend, a tradicija njihovega pridelovanja je stara tisočletja. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
       Imela sta veliko jajc, da sta spremenila vse, iz močne želje po pristnejšem, regionalno odmevnem rezultatu, in to v času, ko so bili vsi ostali še vedno zaljubljeni v chardonnay, selekcionirane kvasovke in nov francoski hrast. In tega se nista lotila polovičarsko.       
 O pionirstvu Radikona in Gravnerja
Na terasi Aleksa Klinca v Medani. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
       Moje največje presenečenje je bilo lani, ko sem spoznal Andreja Cepa iz Gordie. Njegov način, njegovo vedenje je tako sproščeno in ponižno, ko pa okusite njegova vina – uau!       
 O najlepšem presenečenju
Joško Gravner, vzor za tako rekoč vse pridelovalce naravnih in maceriranih vin. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Simon Woolf je eden vodilnih strokovnjakov na področju oranžnih vin. Foto: Simon Woolf

Simon J. Woolf je eden največjih strokovnjakov za t. i. oranžna/jantarna vina, bela vina s podaljšano maceracijo. Svojo knjigo Jantarna revolucija je premierno predstavil v Sloveniji, kar ni naključje.

Njegova knjiga, za katero je podatke, primerjave in utemeljitve zbiral štiri leta po vsem svetu, se namreč odpre prav s poglavjem o slovensko-italijanski meji, od koder prihajajo pionirji tovrstnih vin.

In Woolf ne skriva, kdo so njegovi favoriti – Joško Gravner, Stanko Radikon, Valter Mlečnik ... imena, ob katerih se zasvetijo oči vsakemu ljubitelju naravnih vin in vin s podaljšano maceracijo. To so tisti, ki so orali ledino, tisti, ki so proizvajali oranžna (oz. jantarna, kot jim raje pravijo) vina, dolgo preden so postali modni trend sodobnih hipsterjev.

Simon J. Woolf je britanski, večkrat nagrajeni novinar in pisec o vinu ter strokovnjak za oranžna in naravna vina. Redno piše za revijo Decanter, v sklopu katere je lani organiziral tudi sploh prvo Decanterjevo degustacijo naravnih vin. Woolfe je tudi ustanovitelj spletne strani The Morning Claret, ki je v sedmih letih delovanja zrasla v enega najpomembnejših spletnih virov za vse ljubitelje naravnih in oranžnih vin. Trenutno ima Woolf sedež v Amsterdamu.


V 300 strani dolgi Jantarni revoluciji (Amber Revolution) je Woolf predstavil zgodbo o najstarejšem vinskem stilu, ki v svetu doživlja vnovično rojstvo, zapisal pa jo je po pričevanjih vinarjev iz Gruzije, Italije, Hrvaške, Avstrije, Portugalske, Španije, Slovaške, BiH-a, Češke, Bolgarije, Kanade, Francije, Švice, ZDA, Južne Afrike in, jasno, Slovenije.

Z Woolfom smo se pogovarjali pred njegovo ponedeljkovo predstavitvijo knjige v Gradu Kromberk v Vipavski dolini. Britanski pisec sicer novembra organizira teden dni dolgo turo po zahodni Sloveniji z obiski najboljših naravnih vinarjev.


Podnaslov vaše knjige je "Kako se je svet naučil ljubiti oranžno vino". Začniva tu. Res mislite, da se je svet naučil ljubiti ta vina?
Seveda je bil podnaslov mišljen malce provokativno. Ampak, da, zdaj imamo oboževalce oranžnega vina in entuziastične vinarje po vsem svetu, ki obožujejo ta stil in ga načrtno iščejo. Pred 20 leti nihče še ni niti slišal za oranžna vina. Ta vina so morda sicer še vedno nišna, a imajo resnično svetovno publiko.

Kaj vas je pritegnilo k oranžnim vinom, kako ste razvili okus zanje? Je bila to ljubezen na prvi pogled (okus), ali je šlo za postopno zaljubljanje?
Ni bila ravno ljubezen na prvi pogled. Prvič sem oranžna vina resno pokusil v vasi Prepotto (Prapotno) na Krasu, leta 2011. Bil sem v vinski kleti Sandija Škerka, ko se mi je prižgala žarnica. Nisem vedel, kaj imam v kozarcu, vedel sem samo, da je bilo popolnoma drugačno od česar koli, kar sem kdaj okusil. Hotel sem bolje razumeti ta vina. In potem ni trajalo dolgo, da sem se vanje zaljubil.

Nekateri pravijo – ko enkrat preideš na oranžna vina, ne greš nikdar več nazaj na konvencionalna. Je to res?
Zagotovo se lahko sprevrže v zasvojenost. Imel sem že večere v vinskih barih, kjer ni bilo ničesar oranžnega na karti in preprosto nisem mogel najti nekaj, kar bi zadovoljilo moje brbončice. Ampak uživam tudi v številnih drugih stilih vina.

Knjiga Jantarna revolucija se začne s poglavjem o Furlaniji (Friuli) in slovenski meji, v knjigi pa posvetite ogromno pozornosti Sloveniji. So slovenska vina skriti dragulj ali so vodilna med poznavalci?
Skriti dragulj so slovenski pridelovalci naravnih in oranžnih vin. Slovenija se trži kot proizvajalka vin modernega stila, čistih kot solza, ko bi se v resnici morala bolj osredotočati na tisto, kar jo resnično dela edinstveno, kar je njena izjemna tradicija maceriranih belih vin. Časi se spreminjajo in opažam, da je Slovenija čedalje bolj priznana kot utripajoče srce oranžnega vina. Pomaga, da prihaja vse več turistov, ki iz prve roke odkrivajo slovenske butične vinarje.

V zadnjih nekaj letih so oranžna in naravna vina v enaki meri oboževana, kot so osovražena. V nekaterih krogih so postala trendovska, istočasno pa se vinski kritiki in ocenjevalci, še posebej tisti stare šole, pogosto zmrdujejo nad njimi. Jay Rayner (razvpiti britanski kulinarični kritik, op. a.) je naravna vina primerjal z "jedko, bridko eksplozijo kisline, ob kateri bi se zjokal". Robert Parker jih je označil za "nedefinirano sleparijo". In vi sami pišete za revijo Decanter, ki ni ravno znana kot največja podpornica oranžnih ali naravnih vin ...
Decanter misli, da si želijo njeni bralci piti samo bordojce in burgundce (z občasnim kozarcem rizlinga ali barola, ko se želijo počutiti eksotično). Jaz jih skušam prepričati, da se motijo, a to je počasen proces. Mislim, da so staromodnim pisunom z njihovimi refleksnimi odzivi sicer šteti dnevi, a še vedno je veliko vinskih strokovnjakov, ki ne morejo dojeti kakršnih koli sprememb statusa quo. V moji knjigi je celotno poglavje namenjeno prav temu!

Za kritike je naravno vino "oblika ludizma", neke vrste "vitikulturno gibanje proti cepljenju, ki povzdiguje moštaste, ocetne napake, za katere se je znanost zadnje stoletje prizadevala, da jih iztrebi", če citiram nedavni Guardianov članek na to temo. Zakaj so naravna in macerirana vina dojeta za tako radikalna v dobi, ko "eko", "trajnostno" in "zeleno" definitivno niso umazane besede?
Ker gre za popolni obrat od tistega, kar stroka in znanstveniki učijo v povojni industrijski dobi. Nekateri komentatorji se spominjajo 60. in 70. let, ko se nisi mogel zanesti na to, da bo vino vedno pitno. Zanje je bila velika revolucija v 80. letih, ko je vinska znanost resnično dozorela, kakovost pa se je izboljšala po vsem svetu. Razumem, da s težavo sprejemajo napake v vinu, za katere je prejšnja generacija porabila celo življenje, da jih popravi. A protiargument temu je, da je medla homogenost dolgočasna. Velik del značaja vina pride od čim manjših posegov – ko zgolj pustimo grozdju, da spregovori in skušamo v to ne posegati. Maceracija je ključna tehnika, ki omogoča lažje tovrstno pridelovanje vin z minimalno intervencijo.

Ste bolj privrženec elegantnih oranžnih vin ali radikalnejših?
Odvisno od razpoloženja. In celo radikalno vino je še vedno lahko elegantno. Radikonovo "Oslavje" denimo pogosto dosega to kombinacijo.

Katera vinska sorta vas v Sloveniji najbolj navdušuje?
Mislim, da so vina s Krasa grozovito podcenjena. Jeklen, mineralen fokus tamkajšnjih vin je izjemen. Gre za resnično edinstven in mogočen terroir.

Kateri vinar pa je bil za vas do zdaj najlepše in najbolj nepričakovano presenečenje?
Moje največje presenečenje je bilo lani, ko sem spoznal Andreja Cepa iz Gordie. Njegov način, njegovo vedenje je tako sproščeno in ponižno, ko pa okusite njegova vina – uau!

Nemogoče je govoriti o oranžnem oz. jantarnem vinu in ne govoriti o Jošku Gravnerju in Stanku Radikonu. Kamor koli po svetu greš, pridelovalci oranžnih vin kot največji vpliv navajajo prav njiju. Kaj je na njima, kar ju dela tako vplivna?
Imela sta veliko jajc, da sta spremenila vse, iz močne želje po pristnejšem, regionalno odmevnem rezultatu, in to v času, ko so bili vsi drugi še vedno zaljubljeni v chardonnay, selekcionirane kvasovke in nov francoski hrast. In tega se nista lotila polovičarsko. Oba sta šla na vse ali nič v to, v kar sta verjela.

Ko že govoriva o Gravnerju in Radikonu, tako pogosto omenjenima v istem stavku – imata oz. sta imela, ker je Stanko žal že pokojni, rahlo različno filozofijo glede dodajanja žvepla. Stanko je vztrajal pri vinu brez žvepla, Gravner pravi, da je nujno. V majhnih količinah, jasno. Kakšno je vaše stališče do te teme, ki deli mnoge?
Res je škoda, da je ta tema lahko tako deleča. Stanko in Saša (Radikonov sin, op. a.) sta bila v bistvu vedno jasna, da nista dogmatična glede uporabe žvepla. Vina iz linije S so še vedno narejena z malce dodanega žvepla. Stanko je leta delal, da je prišel do točke, ko je lahko umaknil žveplo iz postopka. Ni se kar zbudil neko jutro in se odločil za to. Joško je, jasno, trmast, in vztraja, da je malce žvepla nujnega. Ko okušam njegova vina, vem, da se je pravilno odločil, ker so preprosto slastna.

Če ste ljubitelj oranžnih vin, katere so po vašem ključne kleti, ki jih absolutno morate obiskati vsaj enkrat v življenju?
Toliko jih je! A zgodovinsko so Gravner, Radikon, Vodopivec, Mlečnik in Movia morda najbolj vplivni. A obisk Gruzije je prav tako ključen.

Ali obiskujete festivale oranžnih vin, Raw in ostale festivale naravnih vin? Kaj menite o tamkajšnjem izboru? Nekateri pravijo, da organizatorji niso dovolj strogi z izborom, nekateri se pritožujejo nad občasnimi vključitvami vinarjev, ki niso ravno ortodoksni naravni vinarji ...
Da, obiskujem nekatere festivale. In tovrstne pritožbe me zelo frustrirajo. Butaste so in elitistične, tipa "vi uporabljate modre vrtavke, mi pa rdeče, zato ne morete biti v našem klubu". Bolje je za potrošnike in za vinarje, da imajo širši nabor za primerjavo. Vsi lahko sklepamo lastne odločitve glede tega, čigavo filozofijo preferiramo. Vsakega februarja poteka v Portu zelo živahen butični vinski festival, imenovan "Simplesmente Vinho". Načrtno vsakič povabijo malce več konvencionalnejših pridelovalcev, v upanju, da jih bodo vsi radikalnejši, bolj eksperimentalni predstavniki navdahnili in se bodo od njih česa nalezli. Gre za navzkrižno oprašitev. Kako pričakujete, da se bo kdo naučil, kako se izboljšati in napredovati, če jim prepoveš vstop v svoj krog?

Lahko naštejete pet slovenskih vin, ki so vas popolnoma osupnila – in zakaj?
Renčel Cuvee Vincent 2001: Osupljivo eleganten, popolna zrelost.
Mlečnik Cuvee Ana 2010: Morda najboljši letnik te klasike. Ima tisto tesno, strukturirano jedro, ki ga lahko da zgolj rebula in resnično utrgane kisline.
Movia Lunar 2007 Rebula (magnum): Nežno, niansirano, resnično lepo vino.
Klinec Ortodox 2006: Senzacionalno, kompleksno in definirano.
JNK Chardonnay 2007: Medena, koncentrirana lepota s tako čisto sadnostjo in dolžino.

"Kar ljubitelji naravnih in maceriranih vin označujejo za 'slabo vino', je v resnici vino, ki je dobro, vsaj za večji del pivcev. In kaj je pri tem tako slabega? Kaj pa je vino, če ne pijača užitka?" je nedavno zapisala Bianca Bosker, ameriška sommelierka, v kolumni za New York Times in sprožila pravi vihar med ljubitelji naravnih vin. Kako bi komentirali tako stališče?
To je tako velika posplošitev in popolno nerazumevanje celotnega etosa naravnih vin, da sploh ne vem, kje naj začnem. Večina ljubiteljev naravnih vin preprosto išče iskreno narejena vina, ki ponujajo popolno pitnost. In pitnost pri dobrih vinih ni samoumevna. Italijani imajo krasen izraz "vino di meditazione" za vina, ki so super močna, večplastna in kompleksna. Ampak, bodite oprezni včasih, če kdo uporablja ta termin, se lahko v navidezni hvali skriva kritika. S tem nakazujejo, da je tako vino dobro le za srkanje in kontemplacijo. Pri pitnosti gre za to, da lahko vzameš steklenico na vroč dan na sonce in ga veselo stolčeš z najboljšimi prijatelji. Kdo si želi tega s kakšnim supertoskancem, ki je bil milijon mesecev zorjen v novem hrastu?

Kje vidite naslednjo vročo destinacijo za naravna in macerirana vina? Kdo res dobro dela, pa ga morda širše množice še niso priznale?
Avstrija počasi, a prepričljivo postaja ena najboljših pridelovalk naravnih in oranžnih vin zunaj Italije in Slovenije. Gre za eno res redkih držav, kjer resnično najdete specialiste za maceracijo. Znotraj Italije si več pozornosti zaslužijo proizvajalci z območja Colli Piacentini (La Stoppa, Denavolo, Croci, Andrea Cervini, Ca’ de Noci ...) kot resnično homogena skupina naravnih vinarjev, ki prikazujejo veličino macerirane malvazije candie. Nedvomno se vzpenja tudi Slovaška s svojimi entuziastičnimi naravnimi vinarji in fascinantnimi rezultati posameznikov.

Zakaj menite, da je slovensko-italijanska meja tako močna na področju naravnih in maceriranih vin? Kaj je takega na tem področju, ljudeh, zemlji ...?
Veliko ima tu zraven rebula – sorta s tako debelo kožico, da je sploh stisniti ne bi mogel, če je ne bi prej zmaceriral. Pa tudi, kot izpostavljam v svoji knjigi, veliko vlogo igrata trdoživost in odločnost, ki so ju potrebovali ljudje na tem območju v zadnjem stoletju. Ta dežela je dobesedno preživela vojne, prebivalstvo pa se je moralo boriti za svojo identiteto. To lahko vidite v njihovi filozofiji in v vinih.

Kako pogosto pridete v Slovenijo? Koga bi si želeli obiskati ob svojem naslednjem obisku v naših krajih?
Ne dovolj pogosto! Običajno mi uspe dva- do trikrat na leto. Želel bi si več raziskati Štajersko in jugovzhod. Te dele komaj da poznam.

Kaja Sajovic, kaja.sajovic@rtvslo.si
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Ta novica trenutno še nima komentarjev.