Doktorat pri 77: "Upokojitev ni prelom, ampak prehod"
79-letna Marija Turnšek Mikačić je pred dvema letoma doktorirala, zdaj pa predava na treh fakultetah. "Če si zamisliš cilj, ti ta pride naproti. To je dokazano."
Upokojena ekonomistka z jasnimi cilji
Objavljeno: 6. februar 2017 ob 06:19
Ljubljana - MMC RTV SLO

Marija Turnšek Mikačić
Mariji Turnšek Mikačić izzivov ne manjka: Po doktoratu sem postala docentka in moj cilj je postati predavateljica na fakulteti. Zato moram iti še približno tri mesece učit v tujino, napisati eno ali dve knjigi, poleg tega stalno pišem znanstvene članke, tako da se čez pet let lahko znova slišiva (smeh). Foto: MMC RTV SLO/Bojana Lekše
       Sebe vidim pri devetdesetih, da bom predavanja, ki jih imam o vplivu osebne rasti na zdravje, obogatila z drugimi vedenji, kot je mindfulness, ki je nov vidik in spekter osebne rasti. Raziskave iz nevroznanosti v devetdesetih letih pravijo, da če si zamisliš cilj, ti ta pride naproti. Kar je dokazano.       
Marija Turnšek Mikačić
Mariji Turnšek Mikačić izzivov ne manjka. Foto: MMC RTV SLO/Bojana Lekše
       Če se dolgočasiš in imaš premalo zahtevno delo, si zafrustriran. Napredovanje je nujno vezano na vseživljenjsko učenje, vendar so pomembne tudi izkušnje.       
 Marija Turnšek Mikačić
Marija Turnšek Mikačić
Ko je bila v Državnem svetu sekretarka, je hotela na Ekonomski fakulteti v Ljubljani doktorirati iz organizacije drugih domov parlamentov, a ji časovno ni zneslo. Foto: Osebni arhiv Marije Turnšek Mikačić
Predavanje
Kot pravi, bi se, če ne bi imela seminarjev in predavanj, verjetno res bolj družila s svojo generacijo, tako pa ima ves čas opravka z različnimi generacijami. Foto: Osebni arhiv Marije Turnšek Mikačić
Marija Turnšek Mikačić
Kot pravi, ima vso to življenjsko energijo po mamini liniji. "Moja mama je pri dvaindevetdesetih letih napisala knjigo," pravi. Foto: Osebni arhiv Marije Turnšek Mikačić

79-letna Marija Turnšek Mikačić je pred dvema letoma doktorirala, zdaj pa predava na treh fakultetah. "Če si zamisliš cilj, ti ta pride naproti. To je dokazano."

Že od daleč mi pomaha izpred Visoke šole za upravljanje podeželja Grm v Novem mestu, kjer jo po intervjuju že čakajo predavanja študentom. Pravi, da se vseskozi izobražuje, zato nima nobenih težav pri opravljanju svojega poklica in se zelo dobro ujame z mlajšimi generacijami. Ne da bi vprašala, izvem, da ima svoje cilje jasno začrtane – in tudi pot, kako jih bo dosegla. Pravi, da je pomembna vizija in kaj posameznik želi postati v prihodnosti.

Njen cilj je razviti odličnost pri sebi, saj zgledi vlečejo, zato ni potrebno, da se vsak uči NLP-ja (nevrolingvističnega programiranja). Že če se z nekom, ki to filozofijo živi, družiš, vidiš, kako funkcionira, je povedala Turnšek Mikačićeva. Meni, da se lahko na obdobje po izgubi službe že vnaprej pripraviš, saj večina delavcev že prej ve, ali bo šlo podjetje v stečaj in bodo ostali brez službe. Poudarja pa, da bi tudi država morala ravnati tako, da bi delavce pripravila na nove kariere, ki bi izhajale iz njihovega dela oziroma področja.

Ali ni težko prepričati ljudi, da gredo v nekaj novega?
Veste kaj, to je, če živimo v prejšnjem stoletju in iščemo službo, ki je danes ni več. Ko iščeš fiksno službo, te seveda ne dobiš. Danes se išče delo – in to je popolnoma druga filozofija. Če nekam greš in ponudiš svoje kompetence, ki jih razširiš z izobraževanjem, s tem ponudiš nova znanja. Polega tega moraš sam povedati, kaj znaš delati. Če ti delo, ki ga obvladaš, ponudijo, ga sprejmeš, če ne, ti verjetno niti ni v interesu, da boš tam delal.

In to filozofijo bi morali ljudje spremeniti.
Saj počasi jo spreminjajo. In vsi ti niso brezposelni. Jaz sem imela v okviru Glotta Nove tečaje za brezposelne, stare nad 50 let. Skupaj smo bili kar nekaj časa. Nekateri so naredili karierni načrt, drugi so si ustvarili delovno mesto, tretji so prejeli malo diplomo iz NLP-ja. Zdaj me ljudje ustavljajo in mi povejo, da imajo delo, in tudi, kaj delajo. Tam smo zasnovali tudi projekte, kaj lahko petdesetletnik ponudi. Imeli so različne ideje, od proizvodnje olj, odprtja butika za peko tort za hotele po starih receptih, proizvodnje klobukov, torbic. Nekdo, ki je po poklicu ekonomist, bo izobraževal ljudi na področju vseživljenjskega učenja, na primer kako ravnati s svojimi sredstvi.

Napisali ste, da naj bi imel vsak svoj karierni načrt, ne glede na to, v katerem življenjskem obdobju je.
Narediš si ga tudi pred upokojitvijo, ker ta ni noben prelom, ampak prehod. Če si željan delati in ugotoviš, da lahko delaš tisto, kar si si želel, lahko slikaš, poješ ali kaj drugega. Takrat se razdajaš v drugem smislu. Začne se pa že v vrtcu.

Tudi vi ste si že v otroštvu želeli poučevati.
Ko sem šla v pokoj, sem začela poučevati. Prej sem večkrat rekla, jaz pa ne bi učila, ker to ni zame. Pa tudi nastopanje ni zame, in sem si postavljala omejitve. Ko sem se srečala z NLP-jem, je bilo teh omejitev vse manj. In na koncu sem postala učiteljica in v tem uživam. To, kar sem med življenjem nabrala, lahko prenašam naprej.

Doktorirali ste pri sedeminsedemdesetih letih. Ste imeli kdaj pomisleke, kako boste zmogli?
Ne, sploh ne. Pri NLP-ju rečemo, da mora biti cilj samosprožilen, če želiš, da uspe. Če bi želela iti na Mars, to ne bi bilo samosprožilno, ker so ovire v letih, dihanju, zdravju. To zame ni samosprožilno, to, da lahko doktoriram, pa je bilo zame samosprožilno. Ko sem bila v Državnem svetu sekretarka, sem hotela na Ekonomski fakulteti v Ljubljani doktorirati iz organizacije drugih domov parlamentov. Zbrala sem veliko literature na to temo in bila v drugih domovih, tudi poznala sem veliko ljudi. Imela sem precej samosprožilno pot, vendar, ko si v taki službi, si z njo poročen in nimaš časa.

Pri vas pravzaprav res ni prelomnic v življenju, ampak lepo krmarite iz enega obdobja v drugo. Tudi za menjavo službe ste rekli, da sploh ni slabo.
Ne, to je koristno.

Vendar se tega ljudje še vedno bojijo.
Seveda, ko govorimo o gospe službi. To za 21. stoletje ne bo več veljalo. Naši starši so bili v dveh ali treh službah, nekateri celo v eni. Jaz sem bila v petih, mladi rod bo v 14 službah. In to ni služba. To so tipi karier, ki jih potem nadgrajuješ. Uspešno kariero lahko gradiš, če se izobražuješ, ker gre za teorijo 'flowa'. Kdaj si v 'flowu'? Ko so zahtevnosti delovnega mesta enake tvojim sposobnostim. Če greš v zahtevnejšo službo, izpopolniš svoje sposobnosti. 'Flow' je stanje, ko si vedno v dobri energiji, kar pomeni, da si v dobrem razpoloženju in ti gre vse z lahkoto od rok. Če se dolgočasiš in imaš premalo zahtevno delo, si zafrustriran. Napredovanje je nujno vezano na vseživljenjsko učenje, vendar so pomembne tudi izkušnje.

Ali menite, da tudi dednost vpliva na to, kaj bomo dosegli v življenju? V vašem primeru so bili že stari starši in starši zelo delavni in dejavni na več področjih.
Jaz vedno pravim, da je pri izdelavi kariernega načrta eno izmed orodij tudi časovna črta. Pojdi in poglej kariero dedkov, babic, tet, stricev in boš videl, da se določeni položaji ponavljajo. Ko sama spremljam svojo družino, je imel en del že poslovne kariere, dedek po mamini strani je bil slavni čebelar Anton Žnideršič, ki je bil inovator. Ustvaril je panj AŽ (sprva Alberti-Žnideršičev panj oziroma žnideršičevec) in tovarno testenin na podlagi vzgoje čebel v Ilirski Bistrici, pisal knjige in patente. Po očetovi strani je bil oče 30 let tajnik občine Split in pisal knjige. Imel je tudi bogato knjižnico, ki smo jo podarili muzeju. Če gledam svoja dedka, imam od vsakega nekaj. Pogosto ljudje rečejo, da njihovi predniki niso nič posebnega. Saj ni nujno, da so to mestni poklici, tudi na podeželju si se moral znajti, ljudje so bili v pevskih zborih, čitalnicah idr.

Kaj opažate pri delu z mlajšo in starejšo generacijo, saj brezposelnih je po statističnih podatkih še vedno veliko. Kje menite, da so razlogi?
Največji problem je, da tako mladi kot starejši še vedno iščejo službo. Starejši celo prej začnejo brskati po svojih sposobnostih in najdejo še kaj drugega kot fiksno službo. Danes je veliko možnosti, da lahko nekaj delaš in si ustvarjalen. Jaz sem večkrat razmišljala o tem, če bi ostala brezposelna. Doma ne bi bila niti za hip. Najslabše je, če se jokaš in si v depresiji. Tudi zastonj bi šla delat, samo da si med ljudmi, delaš in si ustvarjalen. In pogosto ti ravno prostovoljno delo prinese novo delo.

Ta služba je tako zasidrana v naših možganih, da se ljudje raje mučijo s preživljanjem in potem obremenjujejo še sorodnike, da jih podpirajo. Sorodniki seveda pravijo, ja, službo moraš imeti, namesto da bi mlade usmerjali v to, da je potrebno najti delo. To so tri področja; prvo je, da najdeš delo, ki izhaja iz tvoje izobrazbe, drugo, da izhaja iz tvojih izkušenj, tretje je pa tvoj hobi. In večkrat nam ravno hobi ustvari eno čudovito delo. Jaz pravim, če delaš, uživaj v delu. Imam sošolca, ki je rekel, da se je celo življenje hodil v službo igrat. Če hodiš osem ali deset ur v službo in trpiš, je to trpljenje. Čeprav imamo na eni strani veliko brezposelnih, je na drugi strani veliko inovativnih, ustvarjalnih, kreativnih in uspešnih. Poglejte, imamo celo družino, ki je uspešna (bratje Prevc, op. a.).

Kako se ujamete z generacijami mladih, ki jim predavate?
O kariernem načrtu učim tudi srednješolce, zato sem ves čas v stiku z vsemi generacijami. Če ne bi imela seminarjev in predavanj, bi se verjetno res bolj družila s svojo generacijo. Tako se prilagajam njihovemu stilu. Tudi predavati ne moreš klasično, ker te ne bodo poslušali, zato se izpopolnjujem. Hodim na tečaje na Andragoški center in se ves čas izobražujem, kako tej novi generaciji podati nalogo preko mobitela. In potem vsi gledajo noter, ker morajo narediti nalogo.

Že samo delo vam je v veselje. Ali imate poleg tega še kaj, kar bi lahko rekli, da je vaš konjiček?
Računalnik bi lahko rekla, da je moj hobi. Zdaj, ko sem delala doktorat, sem precej časa prebila za njim, tako da mi manjka gibanja. Zelo rada plavam. Stanujem v Gabrijelah, tako da imam blizu Šmarješke Toplice. Rada se sprehajam, imamo lepo pokrajino, ravno prav hribčka, da se nahodim in nadiham. Pri gibanju sem se malo zanemarila in me še čakajo izzivi.

Ljudje doživljamo tudi izgube najbližjih in težko spregovorimo o tem. Tudi za vami je ta izkušnja, saj vam je še zelo mlad umrl sin. Kako ste se vi spoprijeli s tem ter prebrodili to obdobje?
Pri tridesetih sem hodila na jogo in profesorica nas je naučila tudi tega, da si ti še vedno poln človek, ne glede na to, ali te je tvoj bližnji zapustil in umrl. Takrat mu ne moreš nič več pomagati in je škoda, da sam sebe mučiš in mrcvariš. Ko se je pri sinu pojavila bolezen, sem vedela, da je moja naloga narediti vse, da mu pomagam. Čeprav takrat nisem pomislila na najhujše. Bil je dober športnik in šahist, tako kot mu je zdravje dopuščalo. Takrat jasno, da si žalosten in se za nekaj dni osamiš, ker potrebuješ mir. Sama sem v tistem obdobju več časa posvetila mami, ki me je tudi potrebovala. Potem sem šla počasi v službo in delala naprej. Vedela sem, da nič ne pomaga, če se žalostim. Znala sem se dislocirati, tako da sem od daleč gledala na stvari. Pomagala sem si tudi s tehnikami NLP-ja, kjer sem se naučila orodij, ki ti pomagajo, da se obvladaš in greš naprej.

Ste tudi trenerka NLP-ja.
Udeležencem na seminarjih že na začetku povem, da se bodo spremenili in postali nekdo drug.

Pa vam verjetno ne verjamejo.
Tisti, ki ne verjamejo, naslednji dan ne pridejo več. Nekdo, ki vidi, da sam s sabo ne želi delati in raje trpi ‒ to se hitro pokaže. Nekateri radi trpijo, so vedno žalostni in pritiskajo na druge. Mi rečemo, da je v vsakem dejanju namen. Kaj je namen sitne osebe, ki je vedno žrtev? To, da ostane žrtev. In take osebe ne želijo priti ven iz tega. Na tečajih so ljudje, ki so to fazo že prešli in želijo nekaj spremeniti. Zdaj imam študijski krožek, kjer je 25 udeležencev, in se pogovarjamo o izkušnjah, doživetjih, medtem pa preberemo še kakšno lepo pesem za negovanje lepega izražanja.

Kakšne so vaše ambicije za prihodnost?
Naslednje leto bom imela 80 let. Po doktoratu sem postala docentka in moj cilj je postati predavateljica na fakulteti. Zato moram iti še za približno tri mesece učit v tujino, napisati eno ali dve knjigi, poleg tega stalno pišem znanstvene članke, tako da se čez pet let lahko znova slišiva (smeh).

Sebe vidim pri devetdesetih, da bom predavanja, ki jih imam o vplivu osebne rasti na zdravje, obogatila z drugimi vedenji, kot je mindfulness, ki je nov vidik in spekter osebne rasti. Raziskave iz nevroznanosti v devetdesetih letih pravijo, da če si zamisliš cilj, ti ta pride naproti. Kar je dokazano. Slovenci dobivamo pozitivno energijo s hojo v hribe. Preden sem začela pisati doktorat, sem s planinci redno hodila dvakrat na teden v hribe in tam resnično doživiš ta občutek božanskosti. Slovenci najdemo svoj 'flow' v hribih.

Ali vas kdaj vprašajo, od kod vam energija?
To imam po ženski liniji rodu. Moja mama je pri dvaindevetdesetih letih napisala knjigo.

Bojana Lekše
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj