Ko se je namreč v soboto, 30. septembra 1879, v Ljubljani mudil znani slovenski skladatelj dr. Benjamin Ipavec, ki ga je v prestolnico povabila tamkajšnja Narodna čitalnica, so Jurčičevi zdravniki tudi njega poprosili za nasvet. Doktor Ipavec je bil namreč predstojnik znane otroške bolnišnice v Gradcu.

Po pregledu je tudi on potrdil, da gre bolniku zelo slabo. Možje so se končno zedinili, da je upanje na Jurčičevo ozdravitev zelo majhno, če pa bi se pozdravil, bi vse življenje čutil posledice. Obolelega pisatelja pa so prepričali, da je zdaj predvsem od njega samega odvisno, ali bo ozdravel ali pa ga čaka mesto na ljubljanskem pokopališču svetega Krištofa …

Redkokdaj doma
Osmi september, imenovan tudi mali šmaren, je bil nekdaj močno upoštevan praznik. Tega dne so bili ljudje prosti dela in tako tudi časniki niso izhajali. Josip Jurčič, ki je od leta 1871 urejal - sprva poltednik, pozneje pa dnevnik - Slovenski narod, si je torej lahko privoščil dan oddiha in 8. septembra 1879 ga je sklenil izkoristiti z obiskom rodne vasi Muljave blizu Stične na Dolenjskem.

Mnogo stvari ga je vezalo na domači kraj. Tamkaj sta še vedno živela njegov 79-letni oče Marko in 70-letna mati Marija ter preostalo sorodstvo.

Vabila pa ga je tudi okolica.
Rad bi zopet videl grad Kravjak, pol ure hoda od Muljave, kjer je pred leti doživel svojo mladostno ljubezen. Ko je bil še gimnazijec, je namreč tamkaj prebivala nemška rodbina Ottova, izvirno iz Darmstadta v deželi Hessen v Nemčiji. Gospodar je imel na voljo bogato knjižnico, ki jo je s pridom uporabljal tudi mladi muljavski dijak. Tjakaj pa je ob počitnicah leta 1864 hodil poučevat slovenščino tudi njihovo triindvajsetletno hčerko Johanno. Bila mu je všeč, vendar ji tega ni upal povedati. Dobro je čutil prepad, ki je zijal med njima. On preprost kmečki sin, dijak pri dvajsetih letih, ona pa bogata graščakova hči. Bila pa je tudi tri leta starejša od njega. Kaj mu je torej ostalo drugega, kot da si je napisal le pesmico, v kateri pravi: "Če jo ljubim ali je ne ljubim / Vprašal sam sem sebe večkrat že / Pa določno si odgovoriti / Čudnež ne bi znal do tega dne …
(Al jo ljubim ali je ne ljubim) / Odgovarjalo rado bi srce / Ali pamet suha pamet pravi: / Jaz zanjo nisem, ona ni zame."

O dogodkih na Kravjaku pa je sklenil napisati tudi kako večje delo. Denimo roman, saj se ta pri Slovencih še ni uveljavil.

In tako je nemška gospodična Johanna Ottova že dve leti kasneje prišla v slovensko književnost v podobi grajske hčere Manice, ki je ena izmed junakinj Jurčičevega romana Deseti brat. Maničin oboževalec Lovro Kvas, domači učitelj njenega brata, pa je seveda mladi pisatelj Josip Jurčič sam.

Na prizorišču prijetnega spomina
Napovedanega malega šmarna leta 1879 se je Jurčič tako podal v domači kraj in naredil še izlet na Kravjak, ki ga v Desetem bratu imenuje Slemenice. Ottovih tedaj že ni bilo več tam. V gradu pa je bila še knjižnica in v zvezi z njo je imel Jurčič še nekaj opravka, za kar ga je naprosila prav nekdanja znanka Johanna. Po Jurčičevem odhodu na Dunaj sta namreč ohranila stike in šele po petnajstih letih od slovesa ji je priznal nekdanjo ljubezen. To je bilo zanjo kar nekakšno presenečenje in z mešanimi občutki mu je odgovorila: "Interesantno je bilo zame, da sem naposled videla pojasnjen Vaš čudni, pozornost vzbujajoči nenadni izostanek s Kravjaka pred petnajstimi leti. Nihče ni slutil Vaše tedanje zaljubljenosti – to ste prav dobro skrivali. Da niste več prišli, je bilo takrat nam vsem nerazložljivo in jaz sem to močno obžalovala, zakaj Vaša družba mi je bila zelo prijetna, vendar seveda, ne da bi moja čustva bila enaka Vašim …"

Obogaten s tem spominom se je Josip Jurčič tistega septembrskega dne vrnil s Kravjaka domov. Sklenil je, da se še malo pomudi pri domačih. Sijalo je prijetno poletno sonce, ki ob malem šmarnu še rado pokaže svojo pojemajočo moč, in legel je pod drevo na travniku pri hiši. Mati Marija ga je svarila, naj tega ne počne, češ da se bo prehladil, vendar pa petintridesetletni sin ni upošteval njenega dobrohotnega nasveta.

Medtem se je že zvečerilo, a Jurčič zatopljen v misli tega niti ni zaznal. Prav nič ni čutil mrzlega sopuha mokre zemlje dokler ga ni začelo mraziti.
Kmalu po vrnitvi v Ljubljano pa je žalostno spoznal, da je mati imela prav.

Iz uredništva v hiralnico
Že dan po izletu je Jurčiča obiskal prijatelj in zdravnik, dr. Josip Vošnjak. Kadar je bil ta v Ljubljani, sta se vsak dan hodila sprehajat v tivolski park, potem ko je Jurčič do tretje ure uredil vse, kar je bilo potrebno v uredništvu Naroda, nato pa si do petih dal opravka še s kakimi leposlovnimi spisi.

Običajno je bil vedre narave. V torek, 9. septembra, pa ga je Vošnjak našel ležečega na zofi. Jurčič mu je potožil, da ga spreletava mraz. Vendar sta kljub temu odšla na sprehod. V restavraciji, kjer sta po vrnitvi iz Tivolija običajno večerjala, Jurčiču tega dne ni prav nič teknilo. Kar na hitro se je poslovil in odšel domov.

Skrb za prijatelja je Vošnjaka pozneje vodila v njegovo stanovanje in našel ga je vsega vročičnega in skoraj brez zavesti. Strežnici je ukazal, naj mu daje mrzle obkladke, sam pa se je napotil po pomoč k svojim stanovskim tovarišem. In tako sta naslednjega dne zdravnika dr. Jenko in dr. Drč bolnika natanko pregledala in ugotovila, da se mu je vnela rebrna mrena in da se "nabira plevritičen eksudat", po naše rečeno kar – izcedek.

Ker ni bilo pričakovati, da bi rodbina, pri kateri je Jurčič stanoval, mesece dolgo skrbela za nesrečnega bolnika, mu je Vošnjak preskrbel nastanitev v hiralnici svetega Jožefa. Ta zavod so oskrbovale redovnice, sestre usmiljenke, bil pa je odprt ravno tiste čase.
In tako je Josip Jurčič vso jesen in zimo 1879/80 preživel v hiralnici, kjer so mu dodelili posteljo v lepi prostorni sobi prvega nadstropja.

Okrevanje in ozdravitev
Zdravljenje je potekalo brez težav, vendar je bolnik za popolno ozdravitev potreboval še dodatnega okrepčila. Ko so se tako pojavili prvi znanilci prihajajoče pomladi, se je podal na jug. Najprej je v Gorici obiskal prijatelja Frana Erjavca, potem pa odpotoval še v Benetke, kamor je dospel okoli 10. marca 1880.

Tamkaj se je sestal z ljubljanskim znancem, pozneje pa županom Ivanom Hribarjem, ki je bil presunjen nad njegovim videzom: "Ustrašim se ga, kajti ni ga bilo druzega ko kost in koža. Oči so mu bile globoko vdrte pod visokim čelom, rdečica mu je zginila z lic in ušesi sta mu štrleli od glave. Videl sem takoj, da je izgubljen, in milo se mi je storilo. Vendar sem mu od bivanja v Italiji delal najboljše upanje, tolažeč ga, da mu pomladansko sonce zopet vrne telesne sile. Bil je res nekam vesel, da je prišel v Italijo in zdelo se mi je, da si tudi sam dela nekaj upanja."

Prebivanje v Benetkah je Jurčiča potem res kar nekako okrepilo in kmalu se je vrnil v Ljubljano ter zopet prevzel uredništvo Slovenskega naroda. Nadaljeval pa je tudi pisanje svojih zgodb.

Ker je Josip Stritar, njegov dunajski prijatelj in urednik lista Zvon, koncem leta 1879 prenehal izdajati to leposlovno glasilo, se je Jurčič odločil, da bo v Ljubljani ustanovil nov mesečnik z imenom Ljubljanski zvon. Predvidel je, da naj bi ta začel izhajati 1. januarja 1881.

Pridobil je še druge sodelavce in list je bil ob novem letu že nared. Prva številka je bila tiskana v nakladi 1.200 izvodov in se je zaradi rastočega zanimanja morala še dvakrat ponatisniti. Podobno sta bili razprodani tudi naslednji številki. Kazalo je torej, da se bo vse izteklo v najlepšem redu. A kaj, ko je Jurčič zopet napravil usodno napako, ki pa ga je tokrat pripeljala v prezgodnji grob na ljubljanskem pokopališču.

Nove bolečine
"Jurčič ni bil nikoli prav krepkega zdravja. Nobena jed mu ni teknila in použil je navadno le juho in malo pečenke," prijatelja opisuje dr. Josip Vošnjak.

Bil je torej že po naravi dokaj slabo odporen. Po prestani bolezni pa bi moral še posebej paziti. Jurčič pa se je še bolj zakopal v delo in pozabil na ljubo zdravje.

Komaj si je poleti 1880 nekoliko opomogel od posledic muljavskega prehlada, že se ga je lotila nova nadloga. Prisluhnimo njegovemu prijatelju Franu Levcu, profesorju na ljubljanski realki, s katerim sta tedaj snovala Ljubljanski zvon: "Dne 19. decembra zvečer okoli 6. ure srečam iz šole grede v 'Zvezdi' Jurčiča, zdaj že pokojnega vojaškega kurata Pribošiča in prof. Pleteršnika. Reko, da gredo k Bobničku večerjat, kamor pride tudi dr. Papež. Jurčič me sili, naj grem ž njimi, in naposled mu obljubim priti pozneje za njimi. Ko pridem po 7. uri k Bobničku, najdem vso družbo v prvem nadstropju v nezakurjeni sobi, češ da je v navadni gostilniški sobi prezagatno. Ko vidi Jurčič, da jaz nečem sleči zimske suknje, reče mi: 'Prav imaš, mene tudi zebe' ter obleče suknjo. A bilo je že prepozno. Nekoliko dnij pozneje je nevarno obolel."

Josip Jurčič je spet moral prekiniti urejanje Slovenskega naroda. Ta je 21. januarja 1881 zapisal: "(G. Jurčič), glavni urednik našega lista , je kmalu po novem letu vsled prehlajenja spet nevarno zbolel na vnetji reberne mrene (pleuritis). Zadnji teden pak se je bolezen prav odločno na bolje obrnila in ker tudi nje nasledek eksudat hitro gine, upa rekonvalescent skoro k navadnemu delu vrniti se."

Delo do zadnjega
V Ljubljanskem zvonu, novem leposlovnem listu, pa je Jurčič že na začetku leta 1881 pričel objavljati svoj najnovejši roman Rokovnjači. Dokončen navdih zanj je verjetno dobil pri Kersniku na Brdu, kjer je zaradi okrevanja letoval minulo poletje, čeprav so ga rokovnjači mikali že od leta 1858 ko je o njih bral v Levstikovem spisu Popotovanje od Litije do Čateža. Zgodba naj bi, kot je bila tedaj navada, izhajala v nadaljevanjih. Po Jurčičevem načrtu naj bi tako zapolnila vse številke Zvonovega letnika 1881.

Kljub bolezni, ki ga je po novem letu znova spravila v posteljo, je neutrudno pisal prva poglavja. Vendar pa se tokrat ni vse izšlo v njegov prid. Napisal je le enajst poglavij. Zadnje pisanje je pripravil za peto, majsko, številko. Ko je videl, da se mu približuje neizprosni konec, je prijatelju Janku Kersniku posredoval svoje osnutke in mu dal navodila, kako naj zgodbo nadaljuje in zaključi.

Medtem pa je tudi uredništvo Slovenskega naroda prešlo v druge roke. Jurčič pa je še vseeno dalje pisal za ta list. Zadnjo notico zanj je sestavil še 48 ur pred svojo smrtjo.
Koncem aprila ga je zopet obiskal prijatelj Vošnjak, ki je kot zdravnik takoj spoznal kako je z njim: "Našel sem ga v postelji, pa kako izpremenjenega! Lice suho in upadlo, le njegove velike oči so žarele, kakor v zdravih dneh in tudi glas je bil čist in krepak. Veselil se je mojega prihoda in podal mi roko, ki je bila sama kost in koža. Govorila sva le malo. Tolažil sem ga, da toplejši dnevi ga bodo toli okrepčali, da bode mogel v Gorico. Tudi on sam je upal, da se spet popravi. Nerad bi že zdaj umrl, ko ima še toliko načrtov v glavi …"

Jurčič je torej še upal na ozdravitev. Šele na začetku maja se je sprijaznil s kruto resničnostjo. Svojemu zdravniku dr. Franu Zupancu je potožil, da je "sicer na vse pripravljen, ali da more baš zdaj umreti in v grob s seboj nesti toliko nedovršenih osnov in toliko nedodelanih načrtov, to je hudo".

Njegovo šibko telo je omagalo 3. maja 1881 ob četrt na deseto zvečer.

Velika izguba za slovenski prostor
Z žalostnimi srci so prijatelji in znanci 5. maja 1881 znanega časnikarja, pisatelja in ljubljanskega občinskega odbornika Josipa Jurčiča pospremili na zadnjo pot. Dobrih deset dni pozneje pa so se zopet sešli in sestavili odbor, ki je sklenil, da Jurčičevo delo ne sme ostati pozabljeno. Odločili so se, da mu postavijo kamnit spomenik na njegovi gomili, na njegovo domačijo na Muljavi pa dajo še tisto poletje vzidati spominsko ploščo. Obenem pa so nameravali zbrati vsa njegova dela in jih izdati v posebni zbirki. Dobiček od te založbe pa naj bi namenili ostarelima Jurčičevima staršema na Muljavi.

Leto dni pozneje
Načrt Jurčičevih ljubljanskih častilcev pa je že kmalu zadel prvi udarec, ki so ga še najbolj čutili v njegovi rodni vasi. Na začetku junija, dober mesec po Josipovi smrti, je namreč zaradi starostne oslabelosti umrl njegov oče Marko. Pravili so, da je ravno sinova smrt tudi njega tako na hitro spravila v grob. Na stara leta je bil dobra opora svoji ženi, Josipovi materi Mariji, ki ji je pred časom docela opešal vid.

Nekoliko več sreče pa so imeli njegovi prijatelji na slovstvenem področju. Že spomladi leta 1882 so lahko pripravili ponatis njegovega Desetega brata, ki je izšel kot prvi zvezek nove zbirke Josipa Jurčiča Zbrani spisi.

Jurčičevo zgodbo o rokovnjačih pa je od 12. poglavja dalje že od junija 1881 v Ljubljanskem zvonu uspešno nadaljeval prijatelj Janko Kersnik. Vztrajal je do zadnje številke v tekočem letu in tako dogajanje romana pripeljal do konca.

Skupaj z drugimi narodnjaki pa si je prizadeval, da bi pokojnemu prijatelju postavili tudi dostojna zidana obeležja. Najprej je dobil nagrobni spomenik pri sv. Krištofu. Za poletje 1882 pa so si člani odbora prihranili odkritje spominske plošče na njegovem rojstnem, muljavskem domu.

Pri Pajštbarju
Jurčičev priimek je na Muljavo zanesel Marko Jurčič, doma z Jablanic, vasi v župniji Sv. Križ pri Kostanjevici. Bil je več let kočijaž pri oskrbniku stiškega samostana. Sčasoma se je spoznal s Pajštbarjevo Micko z Muljave št. 19 in se 27. januarja 1841 z njo tudi oženil.
Nevesta Marija Jankovič je stanovala v napol leseni in napol zidani hiši, kjer se je po domače reklo 'pri Pajštbarju'.

Marko je potem kmetoval na ženinem domu. Poleg hiše je posedoval še manjši del grunta, ukvarjal pa se je tudi z branjarijo. Zakoncema se je rodilo troje otrok, med katerimi je bil Jožef drugi po vrsti. Na svet je prijokal 4. marca 1844 ob sedmi uri zjutraj.

V Jurčičevih mladih letih je bil živ še materin oče in njegov ded Jožef Jankovič, ki je otročičku natresel vrsto zgodb iz bližnje in davne preteklosti. Tako je vnuku že v najbolj rosnih letih vzburil domišljijo, kar je ta pozneje s pridom uporabil pri pisanju svojih literarnih del.

Jankovičev rod je sicer izviral iz hrvaškega Primorja.

Josipov praded Andrej Jankovič se je okoli leta 1775 priženil k "Pajštbarjevim" na Muljavo. Poročil je domačo hčer Marjeto Kraševec. Imel je številno družino in tudi sina Jožefa, ki je bil ded pisatelja z istim imenom. Jožef je bil rojen 14. marca 1779, poročil pa se je z Nežo Zaviršek, ki je bila pisateljeva babica. Njuna hči Marija, rojena 5. septembra 1809, pa je potem vzela Marka Jurčiča, pisateljevega očeta.

Pajštbarjeva hiša je stala v zgornjem, najvišjem, delu Muljave, ki se mu pravi Zavod. Ime je dobro ovekovečil prav Josip Jurčič, ki se je sprva ponekod podpisoval kot J. Zavojšček.
Leta 1826 je imela Muljava le peščico hiš. Med njimi je bilo 11 gruntarjev, trije polgruntarji in sedem četrtgruntarjev, ki jim je ljudstvo nadelo ime "masličarji". Ti so imeli po navadi le "merico" zemlje. Med te "masličarje" je spadala tudi Jurčičeva rodbina, ki je domovala na hišni številki 19.

Domačija sama je bila zgrajena okoli leta 1826. Prej so kot preužitkarji stanovali v neki tuji leseni hiši. Take stavbice so ljudje označevali kot pajštbe. Tako so Jankovičevim pravili kar – pajštbarji. Ded Jožef Jankovič je potem sezidal novo zgradbo, a je domače vaško ime ostalo. In tako ga je prevzel tudi njegov zet Marko Jurčič.

Četrtinka kmetije je torej pri Jurčičevih obsegala hišo, ki je imela pod isto streho še skedenj in hlev, zraven pa tudi še zelenjavni vrt, travnik s sadjem in dve njivici. Shajali so bolj težko, zato je oče včasih zapregel konjička in se podal v Ljubljano, kjer je nakupil raznovrstno blago, ki ga je potem prodajal svojim sovaščanom.

Kljub skromnemu življenju pa sta starša zvedavega sina Jožefa poslala v šole. V tujem svetu se je Jurčiču zaradi revščine godilo dokaj slabo in nikoli ni prišel na "zeleno vejo". Moral je prekiniti študij in se udinjati kot časnikar pri tedanjih nemških in slovenskih listih. Poleg tega pa se je na veliko ukvarjal s slovstvom in napisal nekaj romanov in povesti.

Domov na Muljavo se je rad vračal in prav škoda, da je bil prav obisk rodne vasi povod za njegovo neozdravljivo bolezen, ki ga je pripeljala v prezgodnji grob.

Na Muljavi leta 1882
Dobro leto po Jurčičevi smrti in še ne tri leta po njegovem usodnem prehladu na domačem travniku je bila Muljava priča velikega dogodka. Iz vseh koncev in krajev slovenske domovine so prihajali ljudje, da počastijo spomin na tedaj največjega slovenskega pisatelja Josipa Jurčiča. Časopisi so na veliko oznanjali ta dogodek, zato se je zbralo nenavadno število ljudstva.

V soboto, 12. avgusta, je Slovenski narod sporočal najnovejše vesti o napovedani prireditvi: "Priprave, ki se tukaj delajo za Jurčičevo slavnost, so res velikanske. Do Muljavske cerkve se je po prizadevanji župana Spendala popravila cesta: od cerkve do Jurčičevega doma so naredili novo pot. Pred Muljavo bode Ljubljančane pozdravil župan Spendal, a ko se pripeljejo v Zatičino, zatiški župan Mulej. Jurčičev dom bode z mlaji, slavoloki in zastavami primerno olepšan, tako tudi v Zatičini Fortunatov vrt, kjer bode obred. Sploh se ljubljanski veliki trgovec, g. Fortuna, ki je tudi Jurčičev rojak, mnogo trudi, da bodo v njegovej krčmi v Zatičini slavnostni gostje kar najbolje postreženi, in se je zaradi velikih priprav uže parkrat pripeljal iz Ljubljane v Zatičino. Dozdaj nam je samo iz Ljubljane prijavljenih blizu 200 gostov, vrhu tega je oglašenih mnogo jako odličnih domoljubov iz vseh krajev Dolenjske. Ako bode le lepo vreme, bode udeležba velika, slavnost velikanska. Tudi ženstva iz bližnjih krajev bode mnogo prišlo k slavnosti."

K temu sporočilu pa je Slovenski narod še dodal: "Spominska plošča na Jurčičevem rojstvenem domu se denes vzidava."

Nedelja trinajstega in ponedeljek štirinajstega avgusta sta bila namenjena še zadnjim pripravam in pozivom občinstvu. Ponedeljkova številka Slovenskega naroda je tako že na prvi strani ponovno poudarila Jurčičev pomen: "V oddaljenem kotu dolenje Kranjske praznoval bode jutri Slovenski narod velik naroden praznik. V neznatnej dolenjskej vasi na malej Muljavi, ležečej na meji puste Suhe krajine, sešli se bodo domoljubi iz vseh pokrajin slovenskih, da dostojno počaste spomin jednega najvrednejših sinov zemlje slovenske, spomin slovenskega pesnika in pisatelja, pokojnega Josipa Jurčiča!

Ako se moramo v obče hvaležni spominjati vseh onih blagih mož, ki so v tužnih časih in žalostnih razmerah neustrašeno delali za srečo in blagost bednega naroda slovenskega, potem je podvojene hvaležnosti naše vreden pokojni Jurčič, ki je kot nedosežni leposlovni pisatelj, kot politični prvoboritelj in kot blag in čist, značajen mož vse duševne in telesne moči posvetil in žrtvoval zapuščenemu narodu svojemu."

Uvodničar potem opisuje Jurčičeve zasluge vse od njegovega sedemnajstega leta, ko je kot gimnazijec objavil svojo prvo zgodbo, pa do njegove žalostne smrti. Nato pa poziva: "Zatorej pojdimo jutri doli na dolenjsko Muljavo! Pojdimo doli k priprostej kmetskej hiši, rojstvenemu domu Jurčičevemu, odkrijmo na njej spominsko ploščo ter razglasimo svetu, da tukaj je porodil se jeden najodličnejših sinov slovenskih, ki je, delavni, značajni mož, neupogljivi prvoboritelj in dični pesnik in pisatelj, vreden neumrjoče časti in slave, vreden našega slavljenja in hvaležnosti naše!"

Poleg napovedanega pa je Slovenski narod tega dne objavil celoten spored prireditve, ki je predvidel živahno dogajanje od zgodnjega jutra do pozne noči.

Napovedal pa je tudi nekatere posebne goste: slovenskega skladatelja Davorina Jenka, ki je že dobrih dvajset let deloval v Beogradu, prav tako na tujem – v bolgarski Sofiji – delujočega profesorja Antona Bezenška, zagrebškega Slovenca, profesorja in pisatelja Frana Celestina ter na Slovenskem tako popularnega pesnika Simona Gregorčiča, rojenega istega leta (1844) kot Jurčič.

"Jurčičeva slavnost bode velikanska," je prerokovalo Narodovo uredništvo, in ni se zmotilo pri tej svoji napovedi.

Na dan velikega šmarna leta 1882
Odbor za odkritje spomenika je naredil odlično potezo, ko je za slavnostni dan določil 15. avgust, največji Marijin praznik v letu. Ljudje v uradih so tedaj imeli prosto, na podeželju pa se tudi ni smelo delati ob tako veliki svečanosti.

V torek, 15. avgusta, je tako napočil dan, ki so si ga Dolenjci dobro zapomnili.

Jurčičeva slavnost na Muljavi je bila seveda v osnovi krajevnega značaja, vendar je imela zaradi pisateljeve pomembnosti tudi vseslovenski značaj. Seveda pa ni bilo pričakovati, da bi se v to malo vasico zgrnili obiskovalci iz vseh slovenskih pokrajin. Dolenjcem pa se je le spodobilo, da svojega rojaka počastijo na čim dostojnejši način.

In tako so tudi storili. Vendar pa Dolenjci tega dne svoje pozornosti niso posvetili le Jurčiču samemu, pač pa tudi njegovim ljubljanskim častilcem, glavnim pripravljavcem tega dogodka. Po vsej poti od Ljubljane do Muljave so bili ti namreč deležni neverjetnega sprejema domačinov.

V želji, da bi se izognili vsakršni nesreči ali neredu, so Ljubljančani določili vrstni red v svoji karavani: na čelu naj bi se peljala godba, za njo slavnostni odbor, potem pa polovica sokolov. Tem bi sledili tuji in ljubljanski slavnostni gostje, nato pa čitalniški pevci in za njimi člani gasilskega društva iz Šmarja. Na koncu pa naj bi se peljala druga polovica sokolske čete.

Do največje podrobnosti je bil določen tudi potek dogodkov, ki je zapolnil čas vse od jutranjega odhoda iz Ljubljane do vrnitve tam okoli polnoči.

Veselo na pot
Ljubljana se je še kopala v svoji običajni megli, ko so se ob četrti uri zjutraj na Trgu cesarja Jožefa pod gradom (zdaj Krekov trg) že začeli zbirati udeleženci dolenjske slovesnosti. Tamkaj jih je čakalo več kot trideset kmečkih voz, saj so o železnici proti Dolenjski tekli šele pogovori.

V dobre pol ure so se meščani namestili po teh lojtrnikih, nato pa se je celotna kolona razvrstila skozi mesto – okoli grajskega griča na cesto v smeri proti Dolenjski.

Na prvem vozu je – kot so načrtovali – igrala godba, ki je štela 18 mož. Na naslednjih vozovih je sedelo 46 sokolov v svojih značilnih surkah – v rdečih srajcah ter rjavih hlačah in suknjičih. Potem pa so se po razporedu zvrstili razni odbori in čitalniški pevci. Ob odhodu so našteli 27 voz, a so nekateri odrinili že prej, ker so se želeli izogniti prahu, drugi pa so se pripeljali pozneje. Vsega skupaj je bilo kar 38 ljubljanskih voz.

Svečani sprejemi
Kot kaže, je bil tistega dne na nogah ves zgornji del Dolenjske. Že na Lavrici je Ljubljančane pričakala velika trobojnica, ki je visela z znane Lenčetove hiše. Na slavoloku se je razprostiral napis "Slava Jurčičevim častilcem!". Vaščani so popotnike sprejeli tudi s pokanjem topičev – možnarjev.

Vozili so se dalje proti Škofljici, kjer se je prizor ponovil: zopet zastave in slavolok z napisom "Živeli Jurčičevi častilci!".

Tudi pred Šmarjem se je že vnaprej zaslišala velika kanonada. Dvajset topičev raznih kalibrov je veselo udarjalo v praznično jutro. V vasi pa zopet zastave, slavoloki in zeleni venci. Sredi Šmarja so ljubljanski sprevod pričakali vestno postrojeni gasilci. Novo društvo v povsem novih uniformah. Na njegovo čelo se je postavil predsednik in obenem tamkajšnji župan Vinko Ogorelec. Po svečanem sprejemu se je tudi dvajset šmarskih gasilcev povzpelo na voz in se priključilo ljubljanskemu sprevodu.

Po predvidenem načrtu je vsa kolona kmalu prispela v Grosuplje. Tam je udeležence na prostornem vrtu župana Koščaka že čakal prijeten zajtrk. Kakih dvesto ljudi je zasedlo dolge mize in klopi ter si privoščilo prvi jutranji obrok.

"Navzlic temu velikemu številu bili smo jako hitro in dobro postreženi in ko smo se okrepčali z jedjo in zares izvrstnim metliškim vinom, odrinili smo ob polu 8. uri naprej skozi slavolok v Grosupljem, ki nam je klical: 'Bodite pozdravljeni!', ter kmalu krenili z velike ceste v desno na stran in po precej dolgej vožnji po lepej cesti dospeli na Krko, kjer je tudi bil postavljen slavolok," piše eden izmed udeležencev.

Na Krki je bil Jurčič krščen, tam je hodil v ljudsko šolo, tam so bili pokopani tudi njegovi predniki. S Krke je bilo le še malo poti do Muljave. Ker pa se je pokvaril eden izmed voz, so imeli popotniki manjši postanek. Nekateri so se zato kar peš podali v njegovo rojstno vas in tako podoživeli pot, po kateri je hodil šolar Jurčič v svojih mladih letih.

Muljavski sprejem
"Muljava je prijazna vasica na precejšnjem griči, idila, kakeršnih je več, denes pa je imela nenavadno živahen obraz. Ne le, da je bilo denes žegnanje v Muljavi, privrelo je iz bližnjih fara vse polno ljudstva tudi k Jurčičevej slavnosti, da se je vse trlo. Lep prizor bil je gledati iz doline na Muljavo, kako je bilo tam gori na višini ljudstva vse kar črno, glava pri glavi, v ozadji pa mlaji in slavoloki z vihrajočimi zastavami, mej gozdom po cestah dolga vrsta voz in ljudij, po stezah in stezicah pa rudeče srajce Sokolov, uniforme šmarijskih gasilcev in gomazeča množica k vrhu hitečih ljudij," piše poročevalec Slovenskega naroda in dodaja: "Takega dneva, kakor včerajšnji še nij doživela Muljava in večkrat čul sem besede: 'Pa so ga morali vendar zelo radi imeti, da ga tako časte!'".

Ko je ljubljanska druščina s šmarskimi gasilci pripeljala pred vas, so ljudje poskakali z voz in se razvrstili v dolg sprevod. Na čelu je spet igrala godba, za njo pa so vihrale zastave sokolov. Tudi tamkaj je goste ob vstopu v vas pozdravljal slavolok, okoli njega pa se je zbrala nekajtisočglava množica.

Tu so že čakali vrli Dolenjci, med katerimi so prednjačili oni iz Litije, Šmartna in okolice, ki so s sabo pripeljali tudi svojo godbo.

Pred domačine in ljubljanske goste je najprej stopil muljavski župan Josip Spendal in jih v pozdrav svečano nagovoril: "Prečastiti gospodje, dragi gostje ljubljanski! Kot župan te občine Vas pozdravljam tukaj pred vasjo, kjer se je rodil slavni pisatelj slovenski Josip Jurčič. V veliko čast si šteje vsa občina naša, da more denes tako odlične rodoljube iz bele Ljubljane in iz druzih krajev mile Slovenije imeti v svojej sredi. Čast, s katero skazujete denes spominu rajnega našega Jurčiča, zadene vso občino našo, ki je Sloveniji dala tako vrlega sina. Srčno zahvalo Vam zato izreka vsa občina ter ob jednem izraža željo, da bi se denašnja slavnost zvršila sijajno v slavo pokojnika, v slavo Vam in nam in vsem njegovim častilcem. Občina izreka Vam vsem domoljuben pozdrav!"

Na te županove besede se je v imenu ljubljanskih gostov odzval dr. Valentin Zarnik, predsednik slavnostnega odbora. Zahvalil se je za prijazen pozdrav in sprejem, poudaril Jurčičev pomen in njegovemu spominu zaklical: "Slava." Množica je odgovorila s številnimi slavnostnimi klici.

Nato sta dve domačinki, Alojzija Spendalova in Franja Lampretova, gostom podarili dvoje vencev, enega sokolom, drugega pa čitalniškim pevcem.

Potem pa se je množica podala v vas. Župan Spendal je dal prešteti to brezmejno vrsto Jurčičevih častilcev. Vsega skupaj se je zbralo okoli štiristo voz in sedem tisoč ljudi.
Obetali so si lepo vreme. In imeli so srečo, proti poldnevu je tega dne celo pritisnila huda vročina, kar pa seveda ni pokvarilo svečanih doživetij ob Jurčičevi počastitvi.

Veličastno
Ljudje na podeželju so bili v tistem času navajeni, da se je častilo le posvečene osebe. Boga samega, od ljudi pa kvečjemu še božjo mater Marijo in posamezne svetnike. Da pa bo tokrat velike slavnosti deležen eden izmed njihovih rojakov in celo preprost kmečki sin, je bilo Dolenjcem nekaj povsem neobičajnega. Prav zato so z zanimanjem sledili poteku dogodkov.

Prireditveni odbor je upošteval narodne šege in navade, zato je praznični dan pričel s sveto mašo v muljavski cerkvi sv. Matere božje. Pred njo je stal slavolok z znanim sloganom tistega časa: "Vse za vero, dom in cesarja!"

Množica se je usmerila proti malemu svetišču, a je bilo jasno, da vsi ne bodo mogli v njegovo notranjost.

Obred je potekal po običajnem prazničnem redu. Bogoslužje, ki ga je vodil bogoslovni profesor Tomo Zupan, so s svojim izbranim sporedom popestrili ljubljanski čitalniški pevci.
Po končanem duhovnem opravilu pa se je ljudstvo podalo skozi drugi slavolok, na katerem je bil zapisan verz iz Jurčičevega Tugomerja:
"Trd bodi, neizprosen, mož jeklen, / Kadar braniti je treba časti in pravice / Narodu in jeziku svojemu."

Pot pod njim jih je kmalu pripeljala do Jurčičeve rojstne hiše.

Ob Jurčičevem domu
Za vse, ki so zamudili veliko Jurčičevo slavnost, je pisateljevo rojstno hišo popisal kar poročevalec Slovenskega naroda.

Pravi, da je to "pritlična stavba v običajnem kmetskem slogu". "Par stopnic pred durmi, na desno navadna kmetska izba, na levo tako imenovana 'kamra', vse pa tako snažno, lepo pobeljeno. Na levo pred vhodom ličen s smrečjem opleten oder za govornika, nad odrom pa spominska plošča vzidana in s trobojno zastavo zagrnjena. Prijazna čedna hišica, popisna številka 19, sredi s sadnim drevjem obsajenega vrta napravi jako ugoden vtis in obžaloval sem, da nijmamo fotografa, ki bi imel toli podjetnega duha, da bi bil priredil fotografijo te hišice."

Presenetilo ga je tudi občinstvo: "Pred rojstno hišo zbralo se je ljudstva kakor na kakem taboru, celo na drevju bilo je toliko ljudij, da so se veje šibile, in vsak količkaj vzvišen prostor vpotrebil se je, vsak bil bi rad kolikor možno blizu govorniškega odra."

Besede prijatelja Janka
Za slavnostnega govornika Jurčičeve prireditve je bil določen njegov prijatelj Janko Kersnik. V preteklem letu je uspešno dokončal pokojnikovo zadnje delo, roman o rokovnjačih, imel pa je še veliko njegovega osebnega gradiva, kar mu je služilo za pripravo njegovih zbranih del. Bil je torej najprimernejša oseba za nagovor v prijateljev spomin.
S krepkim sonornim glasom je povzdignil besedo: "Častita, slavna gospoda! Dragi rojaki! Nikdar še, kar prebiva v teh prijaznih krajih slovenski rod – in ta je od prvega tukaj –, nikdar še ta dolinica nij videla zbranega tako mnogobrojnega, tako odličnega občinstva , nego denes.

Prišli smo daleč iz podnožja gorenjskih planin, prišli ste iz lepe zelene vinorodne dolenjske strani, Notranjska in Kras poslala sta nam svoje goste in od povsodi, kjerkoli je doma slovenska govorica, od povsod došli ste nam dragi rojaki. Pozdravljam Vas gorko iz celega srca!

Slaviti hočemo tukaj v rojstnej vasi Josip Jurčičevej, pred rodno njegovo hišo spomin njegov, spomin moža, ki je bil jeden najboljših, najduhovitejših, kar jih je imel in kar jih ima slovenski rod. Mnogo nas je, ki smo prihiteli sem; pa če bi nas bilo tudi toliko, da pokrijemo tu doli to zeleno ravan, še vedno bi nas bilo premalo, da bi zadostili hvaležnosti, katero moramo gojiti Jurčičevemu imenu. V vsakej slovenski hiši, od bogatinove palače do revne koče, kjer se bere slovenska knjiga, znano je njegovo ime; in ne le tu, temveč preseglo je ozke meje naše domovine daleč na sever in na jug, in ni ga slovenskega junaka, ki bi ne znal in ne vedel, kdo je bil Josip Jurčič."

Nato je Kersnik povzel Jurčičevo življenjsko in pisateljsko pot. Poudaril je, da je bil pokojni Jurčič slovenska posebnost v vsakem pogledu. Iz preprostega kmečkega fantiča se je povzpel do urednika osrednjega slovenskega dnevnika. Objavljati je začel še kot gimnazijski četrtošolec, ko je bil star komaj 17 let, ob maturi pa je bil že prepoznaven slovenski pisatelj. Na slovstvenem področju je deloval natanko dvajset let in za sabo pustil vrsto časnikarskih notic in člankov, povesti in romanov.

O vsem tem je govoril Kersnik, nato pa še dejal: "Življenje Jurčičevo leži kakor odprta knjiga pred nami. Mi smo se učili iz njegovih del in učil se bo rod za rodom; učili pa smo se tudi iz življenja njegovega, kakor se potomci naši ne bodo mogli."

Nato pa je zaključil: "Vzidali smo mu tu v rodno hišo spominsko ploščo kot mali dokaz hvaležnosti naše. Ta plošča naj bo vaš ponos, domačini, varujte jo, čuvajte jo. On sam pa, naš največji pisatelj, recimo, naš največji pesnik, on sam pa počiva oddaljen rodnemu svojemu kraju, tam gori na ljubljanskem pokopališči, obrnjen sem na svojo ljubljeno rodno, dolenjsko stran, in na grobnem spomeniku tam stoje v kamen vsekane besede iz Tugomerja, katere ste tudi vi domačini napisali na slavolok tu doli: 'Tvrd bodi neizprosen, mož jeklen, / Kadar braniti je časti in pravde / Narodu in jeziku svojemu.'"

Ljudstvo je v tišini poslušalo zanosne Kersnikove besede. In Slovenski narod je moral zapisati: "Ta slavnostni, izvrstno izvedeni govor ganil je vse navzoče globoko, marsikatero oko bilo je solzno. Kdo bi tudi ostal neobčutljiv pri tem redkem prizoru, ko pred prej nepoznano hišo v odstranjenej Muljavi mej vihrajočimi zastavami oplakuje po tisočih zastopan narod izgubo svojega prerano umršega Jurčiča in ko vidi na pragu hiše v žalnej obleki sivolaso in slepo mater pokojnega, katerej dvojnih občutkov sila pretresa srce in goste solze siplje na velo lice?"

Ko je Kersnik zaključil besedo, so čitalniški pevci zapeli Jenkovo skladbo Molitev. Nato pa so se ljubljanski gostje na hitro podali k vozovom, kajti prireditev se je že nekoliko zavlekla in začeli so se jim oglašati zapostavljeni želodci. Do kosila pa so imeli še kar nekaj poti, saj je bila mala dolenjska Muljava premajhna za pogostitev take množice ljudi. Obed jih je čakal v Stični.

Poročevalec Slovenskega naroda opisuje slovo od prijazne muljavske vasice: "V hipu so bili zasedeni vozovi in cesta, ki se vije iz Muljave proti Zatičini, bila je hkrati pokrita z vozovi in gostim cestnim prahom, in ko so bili prvi vozovi uže pred Zatičino, dvigal se je še kvišku prah tam doli pri Muljavi, kjer je v triogelniku mej Jurčičevo hišo in cesto, ki drži v Zatičino, glava pri glavi, kakor duše v vicah, stalo občinstvo in gledalo to panoramo, katere morebiti niti pozni vnuki več doživeli ne bodo."

Slavnostni gostje so torej odhajali, na Jurčičevem domu pa se je svetila črna kamnita plošča, delo ljubljanskega kamnoseka Čamernika, na kateri je pisalo: "V tej hiši je bil porojen v 4. dan marcija 1844. leta / Josip Jurčič, / pesnik in pisatelj slovenski. / Postavil hvaležni narod 15. avgusta 1882."

Ob starodavnem samostanu
V Stični – ali kakor so ji tedaj pravili: Zatičini – so obiskovalci Jurčičeve slavnosti naleteli na enak prizor, kot so ga bili vajeni že v prejšnjih krajih. Povsod zastave, venci in slavoloki. Glavni med njimi je imel napis: Slava Slovencem. Pri njem je stala velika množica ljudi in župan Mulej, ki je pozdravil svečane goste. Na bližnjem brdu so pokali topiči.

Vozovi so potem v sprevodu peljali do gostilne Pri poličanski. Pred lepim prostranim vrtom je Ljubljančane nasmejal šaljiv napis: "Pozdravljeni gosti! / Namen je Muljava, / Za piti bo dosti, / Obiskovalcem vsem slava!"

Ob treh dolgih mizah se je nagnetlo nič več in nič manj kot 274 lačnih ust slovenske prestolnice. Ob straneh pa je obedovalo še več kot sto drugih ljudi.

Eden izmed udeležencev je zapisal: "Kdor ve, kaj se to pravi v Zatičini, kjer človek nijma vsega pri rokah, prirediti obed za skoraj 400 ljudij, mi bode rad pritegnil, da k tacemu podjetju treba nenavadne previdnosti in požrtvovalnosti, posebno če se pomisli, da je vsak, kdor se je pravočasno oglasil, dobil dober prostor ter bil hitro postrežen. Jedva smo se navžili zares izvrstnega kozlerjevega piva, uže prične se obed, pri katerem je svirala godba, čitalnični pevci pa so peli vmes čvrste zbore z običajno preciznostjo ter želi burno priznanje."

Ob dobri hrani in pijači so na vrsto prišle napitnice. Prvi je besedo poprijel dr. Valentin Zarnik, za njim pa so Jurčiča in navzoče počastili še drugi govorniki: dr. Josip Vošnjak, Luka Svetec, dr. Fran Šuklje, Janko Kersnik in tudi pesnik Simon Gregorčič. Oglasili so se tudi plemeniti Smolski iz Poljske, novinar z Dunaja, in mnogi drugi.

S temi nagovori je bil končan uradni del Jurčičevega slavja. Vendar pa srečanja še ni bilo konec. Veselica se je namreč razdelila kar v več oddelkov.

Na eni strani je za ples igrala godba, na drugi so sokoli kazali svoje telovadne veščine, na tretjem koncu so prepevali člani čitalniškega pevskega zbora in še se je našel kak zabaven kotiček.

Vmes pa so v Stično iz Višnje gore prihajale tudi že brzojavke z raznih koncev slovenskega in slovanskega sveta. Našteli so jih več kot sedemdeset. Vse so na vso moč slavile pokojnega Jurčiča. Njegov nekdanji sodelavec Josip Stritar pa se ga je spomnil kar z verzi: "Bodi zdrava, / Oj Muljava!/ Večno si se oslavila, / Ker si Jurčiča rodila."

A zabave je bilo kmalu konec, saj je bilo tega dne treba priti še domov. Ljubljančani so tako ob šesti uri zopet sedli na vozove in se odpeljali dalje. Vendar pa ne naravnost v Ljubljano, kajti spored tega dneva še ni bil zaključen.

Proti Višnji Gori
Ko so udeleženci slavnosti zapustili Stično, jih je pri Hudem zopet čakal slavolok in jim klical: "Na svidenje!" Z vzkliki pa jih je pozdravila tudi zbrana množica.

Vozovi so potem kmalu prispeli do preddverja Višnje Gore. Od tam so se udeleženci v mesto odpravili kar peš. Pri prvih hišah jih je pozdravil slavolok z napisom: "Vsa okolica se raduje, Slovenje vrlih sinov pričakuje. Sprejeti bodite povsod s častjo! Bog vas živi! Živio!" Ob njem je spet stala množica ljudi, dednodolski župan Miha Nadrah pa je goste pozdravil s kratkim nagovorom. V Dednem Dolu je bil rojen pokojni Anton Tomšič, prvi urednik Slovenskega naroda, prijazen Jurčičev predhodnik in nekaj časa tudi sodelavec. Spomnili so se ga z živahnimi klici: "Slava."

Ljubljančani so potem korakali dalje. Očividec v Slovenskem narodu piše: "Gredoč proti Višnjej gori bili smo veselo nepričakovano iznenadeni. Grom topičev na višini nam je sicer uže od daleč naznanjal, da smo dobro došli, da so višenjski meščanje veseli našega prihoda, a sprejem bil je tako slovesen ob jednem pa tako presrčen, da nam ostane nepozabljiv. Vse mesto bilo je praznično opravljeno, raz visoki zvonik plapolala je mogočna trobojnica, v oknih prijaznih hiš vihrale so belo-modro-rudeče zastavice, sredi mesta pa je stala nebrojna množica nas čakajočega ljudstva. Pod velikim slavolokom z napisom: 'Dobro došli verni sini Slave!' stalo je mestno zastopništvo in deset mestnih gospic v elegantnej črnej obleki in s snežnobelimi pečami na glavi. To je bil prizor, kakeršnega se ne vidi vsak dan! Ti žarni, krasni obrazi, ta vitka rast in ta krasna naravno lepoto še pomnožujoča noša te desetorice vzbudile so splošno zavzetje, iz katerega nas predrami župana Antona Štepeca krepki pozdrav in za pozdravom ponavljajoči se navdušeni živio-klici."

V imenu gostov se je meščanom spet zahvalil dr. Zarnik, dve dekleti pa sta tudi tu podarili trakova sokolom in čitalniškim pevcem.

"Obe govornici govorili sta krepko ter poudarjali v svojem in svojih vrstnic imenu, da hočejo ko dekleta in kot matere vedno ostati verne Slovenke," še o tem piše Slovenski narod.
Ker se je že večerilo, so Ljubljančani kar kmalu odrinili dalje. V Grosupljem pri Koščaku so naredili še krajši postanek in se malo pokrepčali, nato pa se predali vožnji proti svojemu rodnemu mestu. Prvi so tja prispeli okrog polnoči, drugi pa šele ob drugi uri. Izlet, ki je trajal kar 22 ur, je bil zanje tako srečno zaključen.

V trajen spomin
Kamnita plošča na Muljavi je bila leta 1882 poleg nagrobnika pri ljubljanskem sv. Krištofu še edini kamniti spomin, ki je častil prezgodaj umrlega tedaj največjega pisatelja na Slovenskem. Pozneje pa so tema obeležjema sledila še mnoga druga.

Čeprav so Jurčiča pozneje prerasli mnogi mojstri slovenskega peresa, pa je ostal trdno zapisan v narodni književnosti. Po priljubljenosti se le redki lahko merijo z njim. Njegovi prijatelji so že kmalu izpolnili obljubo in pripravili vse njegove spise za tisk. Izšla je prva zbirka njegovega zbranega dela, ki jo je v lični vezavi izdala Narodna tiskarna. Bila je kmalu razprodana in so jo do prve svetovne vojne ponatisnili. Takih zbranih zbirk je bilo pozneje še nekaj.

Njegova dela pa so doživela tudi razne predelave za ljudske igre in spevoigre. Najbolj pa se je priljubil njegov roman Deseti brat, ki je leta 1866, ko je bilo Jurčiču komaj 22 let, v nadaljevanjih izhajal v celovškem Slovenskem glasniku. Še istega leta pa je doživel tudi že knjižno izdajo. Ob njegovi 100-letnici so našteli kar 18 ponatisov. Od teh je bil posebej odmeven tisti iz leta 1911, ki je izšel pri družbi sv. Mohorja in je imel naklado 85.000 izvodov. Ta je bil tudi lično ilustriran. Deseti brat je bil kmalu tudi preveden in je doživel celo nekaj dramskih predelav. In končno je pred leti dobil tudi filmsko podobo po scenariju in v režiji Vojka Duletiča.

Tudi v poeziji …
Jurčičeva smrt je še tisto leto navdihnila pesnika Josipa Stritarja, ki je napisal pesem v njegov spomin. Stritar je bil že star pesniški maček, Anton Turkuš pa začetnik, a vendar je tudi on nesrečnemu pisatelju posvetil krajšo pesem. Besedilo je dobil v roke dunajski študent prava Stanko Pirnat, ki je zanj zložil melodijo za moški zbor. Dal ji je naslov Slavospev Jurčiču. Slovenski študentje na Dunaju, združeni v akademsko društvo Slovenija, pa so 6. decembra tistega žalostnega leta 1881 priredili Jurčičevo akademijo, na kateri je bila skladba prvič zapeta. Žal pa so se note porazgubile, in tako smo ostali prikrajšani za občutje tistega večera v mrzli državni prestolnici.

Prav dobro pa je še ohranjena skladba Kmetski hiši, ki jo je na istoimensko besedilo Gregorčičeve pesmi uglasbil dovški župnik Jakob Aljaž.

Simon Gregorčič je bil namreč tudi med udeleženci slavnosti 15. avgusta 1882 na Muljavi. Bil je naravnost očaran nad dogodki, pa tudi nad tem, da so zborovalci tudi njega samega počastili s posebnim nagovorom, saj je leto dni prej, za veliko noč leta 1881, torej neposredno pred Jurčičevo smrtjo, izdal svojo uspešno zbirko poezij.

Prav na muljavski prireditvi se je Gregorčiču tudi utrnila misel, da so pravzaprav vsi slovenski kulturniki in sploh izobraženi možje izšli iz takih preprostih kmečkih hiš, kot je bila s slamo krita rojstna Jurčičeva domačija.

Tri dni po Jurčičevi slovesnosti je v goriški Soči izšlo kratko poročilce o muljavskih dogodkih, ki pa ni bilo podpisano. Pisec na veliko hvali pripravljalni odbor in domačine, naštel je celo 9.000 ljudi. Med drugim pa pravi tudi tole: "Hiša Jurčičeva na prijaznem holmci stoječa je nizka, skromna se slamnato streho krita, a snažna koča. Nizka je hiša, toda črna v njeno belo steno vzidana plošča, ki z zlatimi črkami pripoveduje, da pod to uborno streho je tekla zibel duševnega velikana Jurčiča, dela to nizko hišico zdaj imenitnejšo kakor mnogo visoko palačo bogatinov."

Morda je to besedilo poslal prav Gregorčič, če pa ga ni, ga je verjetno vsaj prebral, kajti dve leti zatem, 21. novembra 1884, je v Soči objavil novo pesem, ki ji je dal naslov Kmetski hiši. V pesmi obširno poveličuje kmečko domovanje in poudarja prav tiste njegove odlike, kot jih nakazuje Sočin članek 18. avgusta 1882.

Besedilo je bilo tako všeč uredniku Slovenskega naroda, da ga je kratko malo ponatisnil. Imel je prav, saj preprostim domačijam do takrat še nihče ni posvetil tolike pozornosti.
Gregorčič piše v Kmetski hiši:

"Mogočna nisi, ne prostorna / In stavil te umetnik ni, / Bolj kot bogata si uborna, / Preprosta selska hiša ti.
In vendar ne palač ogromnih / In njih blesku ne bom slavil: / A tebi dom seljakov skromnih, / Nesmrten venec rad bi zvil.
Pač res ubog si, mal, neznaten; / A dasi mal in neslovit, / Kako ti nam si blagodaten, / Kako za nas si znamenit.
Pomnik le redek še se dviga, / Ki davnih nam je dni glasnik, / Ti naša si najstarša knjiga, / Pravelen, živ si spomenik.
Pravljice, zgodbe praviš davne, / Ti v reki čuvaš pramodrost, / Pradede nam opevaš slavne, / In src radost in njih bridkost.
Ti šege stare si ohranil, / Deduje jih po oči sin; / Le ti naš jezik si obranil, / Da ni zatrl ga tujčin.
Kar čas nam dal je davna leta, / Največ očuval si nam ti; / Kar zdaj nam daje in obeta, / Pod streho kmetsko nam zori.
Ta hiša nam je mati krušna, / Domovju steber je častit. / Iz kmetskih hiš nam hrana dušna, / Iz kmetskih hiš omike svit!
Ne v hiš mogočnih jasnem sevi, / Ki marmornat jih krije krov,- / Pod nizko streho v skrajni revi / Rojen rešnik je vseh rodov.
In na v dvoranah bogatinov, / Kjer blesk zakladov te slepi,- / Kjer dom seljaških je trpinov, / Rešitve zor se nam žari.
Kar mož nebesa so poslala, / Da večnih nas otme grobov,- / Vse mati kmetska je zibala, / Iz kmetskih so izšli domov.
Od tam nam misleci globoki, / Od tam klicarji k nebu nam, / Od tam nam pesniki-preroki, / Za dom borilci vsi od tam!
In vem, da to jim srečno vspeje, / Da spone vse nam razdrobe, / Da dni nam pribore jasneje / Ter naše proslave ime…
Zato ti slava peta bodi, / Oj zibel naših boljših dni, / Nebo ti tisoč sreč prisodi, / Ves blagoslov na te razlij.
Naj vedno mirno bi živela / Noben ne vzburjaj te vihar, / Ogiblji se gromov te strela, / Zanašaj gozdni ti požar.
Da srečno v vek si bivališče / Krepostnih žen, poštenih mož! / Daj Bog, ti slavnih mož rodišče, / Da zibel še slavnejših boš!"

Kratek verz iz te pesmi, ki izpričuje, da je vse pomembne slovenske može zibala kmečka mati, bi se Gregorčiču lahko utrnil tudi ob novici, da je 4. avgusta 1884 umrla Jurčičeva oslepela mati Marija.

… in tudi v glasbi
Gregorčičevo besedilo o kmečki hiši je kar klicalo po uglasbitvi. Žal pa nobenemu slovenskemu skladatelju za časa njegovega življenja ni padlo na misel, da bi mu dal tudi glasbeno podobo. Končno pa se je šest let po Gregorčičevi smrti opogumil dovški župnik Jakob Aljaž, ki je tudi sam izviral iz preproste kmečke hiše v Zavrhu pod Šmarno goro. Aljaž je besedilo uglasbil za mešani zbor in ga objavil v osmem zvezku svoje zbirke moških in mešanih zborov. Izšlo je leta 1912. Aljaž ob naslovu skladbe izrecno navaja, da je pesem posvečena ljubljanskemu škofu Antonu Bonaventuri Jegliču, ki mu je zibka tudi tekla pod kmečkim krovom.

Kmetska hiša v Aljaževi uglasbitvi je prijetna skladbica v mešanici narodnega in cecilijanskega sloga ter se je zato pevskim zborom in občinstvu kaj hitro priljubila.

V Jurčičevem kraljestvu
V tednu, ki je pred nami, bo v petek praznik Marijinega vnebovzetja, po ljudsko veliki šmaren ali tudi velika gospojnica. V času slovenske samostojnosti je, tako kot prej že v večjem delu Evrope, pridobil tudi državni pomen in je zdaj dela prost dan.

Odlična priložnost. Med mnogimi slovenskimi pokrajinami nas tudi Dolenjska vabi na izlet. Tja v deželico okrog Muljave, kjer so nekoč prebivali "modeli" za junake Jurčičevih zgodb, Jurija Kozjaka, Domna, Lovra, Manico, Krjavlja, desetega brata in še mnoge druge.
Z malo domišljije si lahko pričaramo srečanje z njimi. Tisti, ki se jim ne ljubi v naravo, pa lahko odprejo katero izmed Jurčičevih knjig – zadnja zbirka zbranih del jih obsega kar enajst – in se prepustijo prijetnemu branju v brezskrbnih počitniških dneh.

Iz našega arhiva: "Jakob Aljaž - Spominčice: Kmetski hiši"