Sorodna novica Padla je prva klapa filma Belo se pere na devetdeset

Za stenami klasičnega blokovskega stanovanja, ki bi ga večina med nami prepoznala, ker je tako zelo podobno neštetim drugim stanovanjem pred štiridesetimi leti, ni pravzaprav ničesar: vse skupaj je samo filmska kulisa, postavljena sredi studia, kjer sicer snemajo priljubljeno kulinarično nanizanko.

Bronja Žakelj je v filmski studio, ki se je pred dobrim tednom prelevil v njen prvi dom na Vojkovi cesti za Bežigradom, prišla posebej za pogovor z menoj. Na začetku meseca se je tukaj namreč začelo snemanje celovečerca Belo se pere na devetdeset, ekranizacije enega največjih domačih literarnih fenomenov zadnjega desetletja. Če bi bila pisateljica – in zdaj tudi filmska scenaristka – na prizorišču že od jutra, bi bila priča (čustveno) najtežjemu snemalnemu dnevu doslej. (Televizijska ekipa, ki je prišla ravno tisti dan dokumentirat utrinke s snemanja, je bila iz uvidevnosti do igralcev odslovljena.)

Dispozicija prizorov, ki jih je bilo treba posneti tisto četrtkovo dopoldne, se je glasila približno takole: "Bronjina koža je v mehurjih, las skoraj ni več. / Bronja, Dada, Janez in Maks so zlomljeni od žalosti. / Bronja se po pogrebu zlomi, kriči, sesede." Iz varne razdalje in izza režiserjevega hrbta sem na ekranu lahko spremljala, kako se Lea Cok, ki v filmu igra Bronjo, v ponovitvah prizora znova in znova zlomi v joku in klecne v babičin objem.

Če sem že sama ob vsem tem imela cmok v grlu, si je težko predstavljati, kako se mora ob tem soočenju z najtemnejšimi poglavji svojega življenja počutiti Bronja Žakelj sama. Belo se pere na devetdeset je, čeprav knjiga na trenutke učinkuje kot peripetija grške tragedije, kakršne "resnično življenje" ne bi preneslo, njena avtobiografija. V knjigi, ki je bila leta 2019 ovenčana z nagrado kresnik, je popisala hudo bolezen in nato prezgodnjo smrt svoje matere. V zgodnjih dvajsetih je nato za nič manj hudo obliko raka zbolela tudi sama; in če je v tem soočenju z boleznijo zmagala, pa je nato že kmalu v nesreči izgubila mlajšega brata in naposled še ljubljeno babico, ob kateri je odraščala.

Istoimenska filmska priredba njene vplivne knjige v kinematografe prihaja naslednje leto; scenarij zanjo sta napisala skupaj z režiserjem Markom Naberšnikom.

"Strah me je prvega ogleda filma"
"Po izdaji knjige, v času vseh intervjujev, sem se od vsebine nekoliko ogradila, vzpostavila se je distanca, kar je najbrž običajno, ne glede na to, ali gre za fikcijo ali avtobiografijo," se pisateljica spominja medijske vihre izpred nekaj let. "Pogovori o bolezni in smrti me niso obremenjevali, tudi zato, ker so ljudje, o katerih pišem, v mislih z menoj vsak dan. Ne vem pa, kako se bom počutila, ko bom vse, o čemer pišem, videla v slikah," prizna. "Strah me je prvega ogleda filma. Ne vem, kako bom spet gledala umirajočo mamo v postelji ali pa klic, v katerem smo izvedeli, da Roka ni več. Okrog tega čutim tesnobo, ampak verjamem, da se bo do takrat vse postavilo na svoje mesto. V življenju se je doslej še vsakič izšlo tako, da sem lahko prestala stvari, ki so se mi še malo prej zdele težke ali celo nemogoče. Verjamem, da se bo zgodilo nekaj, da bom lahko sedela v dvorani in videla ta film na platnu."

Ko se je Marko Naberšnik skoraj takoj po izidu knjige nanjo obrnil z idejo za ekranizacijo, privolitev ni bil samoumevna odločitev. "Jasno, da sem bila hvaležna, da je moje delo lahko drugega umetnika navdahnilo za njegov projekt – to je nekaj najlepšega, kar se ti kot avtorju lahko zgodi. Po drugi strani pa sem imela tudi zadržke. Gotovo bi z lažjim srcem privolila v ekranizacijo, če bi šlo za fikcijo. Avtobiografija pa s seboj prinese odgovornost do moje družine in bližnjih. Drugi razlog za moj strah je bil, da sem pri knjigi vse niti v rokah držala sama; pri filmu kaj takega ni mogoče."

Film knjigi ne more škodovati
V ušesih ji je odmevala tudi tista večna krilatica, da je "knjiga vedno boljša kot film". Zakaj naj bi torej tvegala s potencialno polomijo? "Na koncu sem sprejela, da knjiga že je, kakršna pač je – film je ne more uničiti, ne more ji škodovati. Lahko jo samo povzdigne. Sliši se enostavno, a ko sem to razumela in ponotranjila, sem lahko šla v to. Vedela sem tudi, da so Marko, Aleš in Andrej (režiser in producenta, op. n.) ekipa, ki bo znala s knjigo spoštljivo delati. Res mi ni bilo vseeno, kaj se bo z njo zgodilo."

Naberšnik, ki je pisateljico spoznal, ko je ob izidu romana gostovala v oddaji Studio City, se je tako z idejo za film ukvarjal, še preden je knjiga dosegla naklade in branost, ob kakršnih ekranizacija praviloma postane neizogibna. Od režiserjevih in pisateljičinih prvih pogovorov o morebitnem sodelovanju pa do premiere bo tako minilo skoraj sedem let, a Naberšnik pravi, da ga tako dolga časovnica ne moti. "Knjiga je tako zelo zaznamovala bralce in slovenski kulturni prostor, da smo odmik potrebovali. Ljudje so imeli čas, da so roman posvojili in ga na neki način do zdaj že prebavili. Ko bo film prišel v kino, bo velik del bralcev že pripravljen videti našo vizualno interpretacijo zgodbe. Vsak bralec si seveda okrog knjige ustvari svoj svet, zato je tudi tako težko prevajati literaturo v filmski jezik; in najzvestejše bralce je vedno najtežje prepričati."

Kaj je v Sloveniji "drag film"?
Razlog, da je bilo treba na prvo klapo čakati tako dolgo, se seveda skriva v denarju. Film nastaja v koprodukciji šestih držav: Slovenije, Srbije, Severne Makedonije, Hrvaške, Črne gore in Italije, njegov proračun pa znaša 1.418.356 evrov. "Proračun je za evropske razmere izjemno nizek, za naše razmere se zdi visok," ob tem hitro poudari producent Aleš Pavlin, ki skupaj z Andrejem Štritofom pod okriljem produkcijske hiše Perfo stoji na čelu projekta. "Ta vsota bo komaj zadostovala za realizacijo produkcijsko zahtevnega filma, ki se začne konec 70. let prejšnjega stoletja in se sklene na začetku novega tisočletja." Slovenski filmski center je prispeval skoraj polovico te vsote, 690 tisoč evrov, a "kljub izjemnemu uspehu pri pridobivanju javnih sredstev v petih tujih državah in sofinanciranju panevropskega sklada Eurimages smo prisiljeni iskati še domače in tuje zasebne vlagatelje," pove Pavlin. "To bitko še bijemo in upam, da nam uspe." Vseh pet tujih koproducentov k filmu prispeva tako po finančni kot po avtorski plati (eno od ključnih vlog v filmu ima denimo srbska igralka Anica Dobra, snemanje pa se bo med drugim preselilo tudi v Trst, Rovinj in Videm).

Najboljša je preprosta zgodba
Naberšnik je po Petelinjem zajtrku in Šanghaju postal tako rekoč sinonim za ekranizacije romanov, ki znajo nagovoriti najširše občinstvo. Literarne adaptacije se mu zdijo "hvaležne" za film, pravi – seveda pa ni vsaka literatura tudi filmska literatura. "Za film se mi zdi pomembno, da se da precej na hitro povzeti rdečo nit zgodbe: film je namreč redukcija, medtem ko gre književnost lahko veliko bolj v globine in se posveti notranjim svetovom. Film mora svojo poanto ubesediti skozi zvok in sliko, kar traja dlje, zato je redukcija pri adaptaciji neizbežna. Po drugi strani pa je hvaležno to, da je karakterizacija likov v romanih pogosto precej bolj osmišljena kot pri izvirnih scenarijih."

Vse (filmske) smrti niso enake
V primeru Belo se pere na devetdeset je seveda obstajala nevarnost, da bo sprevod tragedij na platnu za povprečnega gledalca pregrenek zalogaj. "Bronjin roman ima v sebi svetlobo, lahkotnost in na trenutke tudi duhovitost v načinu, kako prikaže dogodke," se zaveda režiser. "V resnici sva z Bronjo "prevajala" posamezne elemente zgodbe iz knjige v filmski scenarij. Tragične dogodke smo skušali osmisliti skozi duhovni razvoj človeka: smrt je del nas in vsaka smrt tudi ni konec sveta. V zgodbi smo priča smrti, ki za junakinjo pomeni prezgodnje odraščanje, smrti, ki predstavlja popoln šok, in smrti, ki je naraven odhod s tega sveta. Vsi tragični dogodki torej med seboj niso enaki."

Iz literarne predloge je bilo treba za potrebe ekranizacije črtati vrsto prizorov; 250 prizorov iz prvega osnutka sta scenarista na koncu oklestila na stotico. Bronja Žakelj se pri tem ni borila, da bi v filmu ostali vsi detajli iz njene zgodbe. "Zame je bilo najpomembnejše to, da nastane dober scenarij. Ohranili smo osnovno rdečo nit zgodbe in se dosledno držali ključnih dogodkov; prav tako smo ohranili sporočilnost – vprašanja minljivosti, samosti, resnice, strahu, negativnih čustev. To so stvari, o katerih pišem v knjigi in bi jih morda lahko iz filma tudi izpustili, a se mi je zdelo pomembno, da ostanejo. Te refleksije so bile zame v času pisanja knjige pomembne in po intervjujih in literarnih večerih vidim, da se pogovori vedno vrtijo okrog ključnih vprašanj."

Pri izbiri igralcev za film ni sodelovala: "Telesni videz se mi ni zdel pomemben: nihče od nas ni princesa Diana ali Freddie Mercury, da bi ljudje v mislih primerjali igralce z resničnimi ljudmi – pomembneje se mi je zdelo, da se igralci ujamejo med seboj, ključni so odnosi med njimi. Na kasting nisem vplivala, ker mislim, da je Marko v vseh teh letih pogovorov z mano in pisanja scenarija zelo dobro dojel bistvo vseh ključnih likov. Predstavljam pa si, da je iskal precej močen karakter, ko je iskal filmsko Bronjo." Pozneje mi pisateljica sicer zaupa, da ji je vzelo sapo, ko je videla fotografijo Žige Šorlija, igralca, ki bo v filmu upodobil njenega brata Roka. Menda je na las podoben "njenemu" Roku.

Nostalgična vrnitev v osemdeseta
Vedrino, ki jo v knjigi prispeva otroški glas prvoosebne pripovedovalke, sta scenarista v zgodbo vpletla prek majhnih, vsakdanjih podrobnosti, "prek tega, kakšna hrana je na mizi, kako so podane posamezne replike, prek tega, da se junaki znajo smejati sami sebi ... Začetek filma bo morda celo malo spominjal na komedijo," napoveduje Naberšnik.

Sorodna novica Bronja Žakelj: Družba zavrača nesrečne, žalostne, bolne, stare

In prav številni detajli, ki jih Žakelj tako plastično oriše in ki so zaznamovali vsa naša otroštva v sedemdesetih in osemdesetih – kakav Benko, bajadere, Veseli tobogan na radiu in prenos sarajevskih olimpijskih iger – so iz romana naredili nekakšen časovni stroj, ki je tako zelo očaral bralce. Čevlji znamke Borovo, prt s cvetličnim vzorcem na kuhinjski mizi in trideset odtenkov rjavega pohištva na filmski sceni pričajo o tem, da režiser razume, kako pomembna bo zanj uspešna poustvaritev nekega drugega časa, neke druge, v mnogih pogledih prijaznejše družbe.

Ljubljane iz romana ni več
"Precej pozornosti smo morali posvetiti kostumografiji, pričeskam, glasbi in posameznim lokacijam, ki jih je bilo treba poustvariti. Ljubljana je v zadnjih tridesetih letih doživela toliko sprememb, da Ljubljane iz romana tako rekoč ni več: res smo se morali potruditi, da smo poiskali kotičke mesta, ki so vsaj kolikor toliko avtentični," pove Naberšnik. "Ne glede na to, da ima film za slovenske razmere zelo spoštljiv proračun, pa seveda nismo imeli sredstev, da bi lahko rekonstruirali cele mestne ulice in četrti. Smo se pa potrudili, da bo vsak prizor odražal zgodovinsko obdobje, bodisi s pomočjo rekvizitov, avtomobilov, pričesk ali celo lokacij na prostem, ki smo jih po potrebi preuredili. Veliko napora vlagamo v to, da bodo gledalci občutili potovanje skozi čas."

Jurij Zrnec: "Vloga je prišla v zelo dobrem času; za mano so ne najbolj vesela leta"
S svojo polizano prečko in plisiranimi hlačami je kot pater familias iz nekega drugega časa videti tudi Jurij Zrnec, ki v filmu igra Bronjinega očeta Janeza. Čeprav mojo opazko, da bo "osrednji negativec filma", kategorično zavrne, pa je Janez kljub temu večplasten lik: na prvi pogled slikovit karakter, komična pojava s sočnim besediščem, kakršne Zrnec obvlada, a pod vsem tem truščem se skriva portret očeta, ki svoji hčerki ni znal ali pa ni mogel stati ob strani, ko ga je najbolj potrebovala. V ključnih trenutkih Janez na življenjske izzive odgovarja s hladno distanciranostjo ali pa kar popolnim umikom.

"Ne glede na to, koga igram, skušam svoje like vedno zagovarjati in si utemeljiti, zakaj bi lahko ravnali tako, kot pač ravnajo. Janeza poskušam razumeti v vsej njegovi žalosti, v kontekstu tragedij, ki se mu dogajajo," mi pojasni. "Hotel sem mu dodati še kakšno plast: za njegovo na videz brezbrižno reakcijo se skriva bolečina. Ljudi ne smemo označiti prehitro. Zdi se mi, da imamo vsi doma take očete, ki se ne znajo spopasti s čustvenimi položaji. Zdi se mi, da lahko v Janezove reakcije in zamolke skrijem bolečino, ki jo čuti. Stvari niso šle kar gladko mimo njega."

S knjigo Belo se pere na devetdeset se je Zrnec prvič srečal šele v kontekstu ekranizacije – a ga je, kot pravi, našla v pravem trenutku življenja. "Zelo čustven človek sem in za mano so tudi ne najbolj vesela leta. Ko sem prebiral knjigo in potem scenarij, sem hkrati predeloval izgubo svoje mame in druge stvari, ki so se mi dogajale; moje lastne zgodbe so se zame nekako zlile z izkušnjami, popisanimi v knjigi."

Po globoko žalost, ki jo čuti v Janezovem liku, je moral tako seči vase. "Težko je. Črpamo seveda iz svojih zasebnih življenj. Če hočeš biti verodostojen, moraš zajemati iz svojega lastnega bazena, kopati po stvareh, ki bi jih morda raje pozabil. To je na trenutke popolnoma izčrpavajoče, ampak drugače ne gre. Projekt je prišel v zelo dobrem času, knjiga pa se mi zdi nujno čtivo za vsakogar, ki je še ni prebral; priporočal sem jo tudi svojima hčerkama. Žalostno je, da se velikokrat šele potem, ko so stvari že mimo, zavemo, kaj smo imeli in izgubili. Življenje je pač tako."

Samo patetike ne
Belo se pere na devetdeset ni (samo) zgodba o smrti, pač pa predvsem zgodba o preživetju in vztrajanju, je bilo vodilo Bronje Žakelj. "Zame je bilo pomembno, da ne zdrsnemo v patetiko; patetiko in moraliziranje sovražim. Rada bi, da ustvarimo kompaktno zgodbo, ki sicer je težka, a po drugi strani tudi svetla."

Ko se življenje glavne junakinje postavi na glavo, "je sporočilo v tem, da se, čeprav je težko, da preživeti in je vredno ne samo preživeti, ampak tudi živeti. Želim si, da bi naredili lep film, po katerem bodo ljudje še malo obsedeli na svojih sedežih, tudi ko se bo že odvrtela odjavna špica."