Ančka Gošnik Godec, letošnja prejemnica nagrade za življenjsko delo Riharda Jakopiča. Foto: BoBo
Ančka Gošnik Godec, letošnja prejemnica nagrade za življenjsko delo Riharda Jakopiča. Foto: BoBo

Nagrada Riharda Jakopiča, ki jo podeljujejo od leta 1969, je najvišja nacionalna nagrada za likovno in vizualno umetnost. Tokratno žirijo so sestavljali naslednji predstavniki Odbora ustanoviteljev nagrade Riharda Jakopiča: Nadja Zgonik (Slovensko društvo likovnih kritikov), Adela Železnik (Moderna galerija), Milan Erič (Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov) in Uroš Potočnik (Akademija za likovno umetnost in oblikovanje), ki je predsedoval žiriji.

V Galeriji ZDSLU bo med 10. aprilom in 4. majem na ogled razstava del letošnjih dobitnikov nagrad in priznanj Riharda Jakopiča.

Ilustratorka z nezamenljivo prepoznavnim opusom
"Resnično pomemben je trenutek, ko slavimo umetniško osebnost iz prve generacije slikark, ki so se izšolale na ljubljanski Akademiji upodabljajočih umetnosti, danes ALUO, in so svoj celoten opus posvetile ilustraciji. S podelitvijo nagrade Riharda Jakopiča za življenjsko delo Ančki Gošnik Godec še dodatno poudarjamo njen zgled in nujo, da se kontinuiteta bogatenja ilustratorske s slikarsko prakso ne prekine," je v utemeljitvi zapisala Nadja Zgonik.

Pravljico Muca Copatarica (1957) je napisala Ela Peroci, Ančka Gošnik Godec pa jo je opremila z ilustracijami. Foto: Galerija DLUL
Pravljico Muca Copatarica (1957) je napisala Ela Peroci, Ančka Gošnik Godec pa jo je opremila z ilustracijami. Foto: Galerija DLUL

Ustvarjalna pot leta 1927 v Celju rojene Ančke Gošnik Godec se je začela z objavami v revijah Ciciban, Pionir in Pionirski list (predhodnik revije Pil), tem so sledile še knjižne ilustracije. Med knjigami, ki jih je opremila z ilustracijami, je ena najpriljubljenejših slovenskih pravljic Muca copatarica, ob njej pa med drugim tudi pravljice Za lahko noč, Lukec in njegov škorec, Pestrna, Zelišča male čarovnice in Iščemo hišico. Nagrajenka "s posebej pretanjeno občutljivostjo podaja etnografske teme v upodobitvah ljudskih pripovedi v zbirkah Pravljice, Zverinice iz Rezije, Mamka Bršljanka, Zlata skledica, Lonček, kuhaj, Čudežni mlinček, Za devetimi gorami …" Skupno je ilustrirala kar okoli 130 knjig, mnoge njene upodobitve pa so zbrane v antologiji Zlata ptica: zgodbe in pesmi s podobami Ančke Gošnik Godec (Mladinska knjiga, 2011).

Ančka Gošnik Godec je slikarka z izrazitim občutkom za slovensko pokrajino in slovensko materialno dediščino, k upodabljanju katere pristopa tako poglobljeno in študiozno, da imajo njene ilustracije marsikdaj tudi etnološko vrednost. "V njenem delu občudujemo predanost in poglobljenost ter suvereno obvladovanje likovnih zakonitosti kompozicije, skladnje barv in oblik. Vodi jo želja, da se dokoplje do najustreznejšega likovnega izraza, ki bo podkrepil pripoved in otroku odprl vrata v svet književnosti in likovne umetnosti. Pretanjena izbira barv in domišljeno oblikovanje likov v mojstrsko natančni izvedbi ob vsej tehnični bravuroznosti ne izgubijo svojega otroškega šarma," je še mogoče prebrati v utemeljitvi nagrade za življenjsko delo.

Ilustracija Ančke Gošnik Godec za knjigo Zelišča male čarovnice Polonca Kovač. (Objava iz knjige Zlata ptica: zgodbe in pesmi s podobami Ančke Gošnik Godec.) Foto: ZDSLU
Ilustracija Ančke Gošnik Godec za knjigo Zelišča male čarovnice Polonca Kovač. (Objava iz knjige Zlata ptica: zgodbe in pesmi s podobami Ančke Gošnik Godec.) Foto: ZDSLU

Za svoje delo je prejela dve Levstikovi nagradi za knjižne ilustracije, druge domače in več mednarodnih nagrad. Leta 1997 je prejela Smrekarjevo in leta 2001 Levstikovo nagrado za življenjsko delo, leto pozneje pa je bila deležna še mednarodne nominacije za priznanje Mednarodne zveze za mladinsko književnost (IBBY).

Kot še piše v utemeljitvi, je izbor letošnje nagrajenke Riharda Jakopiča za življenjsko delo pomemben iz dveh vidikov. Ančka Gošnik Godec se kot prejemnica uvršča v manjšinsko skupino nagrajenk z Jakopičevo nagrado, saj je namreč od njene ustanovitve med prejemniki le pet umetnic. Nagrada pa hkrati kaže, da "ilustratorsko delo ni le dejavnost 'naših pravljičark', temveč nastaja, kot v njenem primeru, z visoko likovno artikuliranih ustvarjalnih pozicij, z natančno izbiro načinov stilizacij, premišljeno obliko likovnega jezika, barvne in svetlobne artikulacije in z izvirnim prepletom referenc iz fantastične umetnosti, srednjeveških iluminacij, tradicije realizma 19. stoletja, popularne in etnografske kulture ter se sestavlja v nezamenljivo prepoznaven opus," je še zapisala Nadja Zgonik.

Jurij Kalan, Komandantka, 2023, olje na platnu, 250 x 200 cm. Foto: ZDSLU
Jurij Kalan, Komandantka, 2023, olje na platnu, 250 x 200 cm. Foto: ZDSLU

"To je svet Jurija Kalana. To je majhen svet njegovih bližnjih."
Likovno delo leta 1961 rojenega Jurija Kalana je zavezano figuralnemu izročilu. Motiv, ki se ujame v slikarsko ali kiparsko podobo, izvira iz neposredne bližine njegovega bivanja v prostoru in času. Njegova figuralika "se napaja iz realizma, a se od njega tudi uspešno odmika čez deformacije in karikiran način upodabljanja glavnih akterjev v posameznih delih. V motivih je vključen humor ter komičnost, ki akterje dodatno okarakterizira," je v utemeljitvi nagrade Riharda Jakopiča zapisal Uroš Potočnik.

Slikar za odmik od realizma "uporablja nenavadne poglede ali kadriranja, ki mu jih ponuja digitalna fotografija. Gre za poglede od zgoraj, spodaj ali od blizu, ki dodatno deformirajo upodobljence. Uporablja panoramske posnetke, ki se upirajo linearni perspektivi in z njo povezanimi zahtevami po točno določenemu, natančnemu in strukturiranemu načinu zajemanja kadra in upodabljanja motiva. Panoramsko zajemanje kadra ter monumentalnost figur omogoči gledalcu, da se hipoma potopi v celoto posameznega upodobljenega dogajanja na sliki." Pri Kalanovem ustvarjanju fotografija služi kot skica ali kot delna rekonstrukcija nekega dogodka iz preteklosti, ki ga želi upodobiti. Hkrati pa fotografija pušča v slikarskih delih svoj tehnološki odtis, kar nadgradi slikarski pristop s fotografskimi karakteristikami.

Slikarjeve stvaritve "spominjajo na pisanje dnevnika, kjer pisec zapisuje tekoče dnevno dogajanje, nepomembne dogodke, druženja, srečanja, sprehode v naravi … le da se tukaj namesto s pisalom zaznava s fotografijo in nato nadalje s čopičem, ki tvori novo realnost. Upodobljena je preprosta realnost oziroma preprosta vsakdanjost. To je svet Jurija Kalana. To je majhen svet njegovih bližnjih. To je svet majhnih zgodb. To je svet, ki se nam kaže kot življenje nekega slehernika in s katerim se lahko poistoveti vsakdanji mali človek."

Po besedah Uroša Potočnika nagrajenčevo figuralno slikarstvo v slovenskem umetniškem prostoru "pušča pomembno sled, je opaženo in se uvršča v sam vrh slovenskega figuralnega slikarstva. Njegovo delo teži k prikazovanju osebnih majhnih zgodb, ki jih mojstrsko pretopi v slikarsko in kiparsko materijo ter posreduje gledalcu v ogled na svež, komičen in humoren način. Lahko rečemo, da Jurij Kalan postavlja in gradi spomenik svojim družinskim članom, prijateljem in znancem na svojstven in originalen način."

Tina Konec, Serija Mangani, 2023, tuš na foliji, 60 x 60 cm (detajl 2). Foto: ZDSLU/Marko Tušek
Tina Konec, Serija Mangani, 2023, tuš na foliji, 60 x 60 cm (detajl 2). Foto: ZDSLU/Marko Tušek

Dela, ki sevajo sublimno poetiko dojemanja fragmentov sveta
Leta 1992 rojena akademska slikarka Tina Konec ustvarja likovna dela, ki so "izjemno občutljivi organizmi, kompleksne risarske in grafične strukture, ki gledalca s pomočjo jasnih in izčiščenih likovnih izhodišč popeljejo v poetična občutja, morda v stanja zamaknjenosti in meditacije, bodisi v figuralnih motivih vejevja, drevesnih krošenj iglavcev, ali v abstraktni motiviki različnih oblik in tekstur", je v utemeljitvi priznanja Riharda Jakopiča uvodoma izpostavil Milan Erič.

Gradniki natančno pretehtanih kompozicij Tine Konec so "grafično estetski likovni izraz, močni kontrasti, nadvse pretanjene risarske in grafične teksture fraktalnih razsežnosti, subtilni tonski odnosi, razgibani oblikovni elementi, stroga arhitektura, z izjemno mehkimi in subtilnimi notranjimi strukturami." Kompozicije njenih del "sprožajo razpoloženja arhetipskih razsežnosti in občutke, podobne tistim, ki jih doživljamo pri opazovanju narave. Nekatere risbe so realistične, z neskončno natančno izrisanimi detajli, spet druge se z odmikom od fotografskega naturalizma, z grafično stilizacijo, subtilnimi teksturami, abstrahiranjem in repeticijo variacij na temo sestavljajo v zanimive prostorske postavitve in instalacije."

Kot je še dodal Erič v utemeljitvi, likovna dela prejemnice priznanja "sevajo sublimno poetiko dojemanja fragmentov sveta s potapljanjem in zrenjem v fragmente narave, prežete so z etičnim podtonom ekološke ozaveščenosti in zavesti o vlogi človeka v odnosu do narave."

Relevantno in drzno delo, ki se odziva na vprašanja sodobnosti
Leta 1988 rojena prejemnica priznanja Riharda Jakopiča Đejmi Hadrović se v svojem delu, ki temelji na teoretičnem okviru, podrobno ukvarja z definicijami feminizma, seksualnosti in družbenega spola v pojugoslovanskem prostoru. Glavne teme, iz katerih črpa navdih, se navezujejo na položaj žensk na Balkanu, patriarhalne strukture in nasilje po koncu 90. let minulega stoletja.

Đejmi Hadrović, Like Water, 2022. Foto: ZDSLU
Đejmi Hadrović, Like Water, 2022. Foto: ZDSLU

Delo Đejmi Hadrović je "relevantno, drzno in se odziva na najbolj urgentna vprašanja današnjega časa, ob tem pa umetnica zna zadržati svojo partikularno pozicijo in razvijati lasten estetski koncept. Hadrović nenehno dokazuje izjemno sposobnost pritegniti in prepričati občinstvo z domiselnimi in družbeno pomembnimi pripovedmi in to še zlasti v videodelih," je v utemeljitvi priznanja poudarila Adela Železnik.

"Njeno videodelo Apartment 102, v katerem je spregovorila o nasilju nad ženskami na Balkanu, je bilo pred petimi leti razstavljeno v Moderni kot del zadnjega trienala sodobne umetnosti U3, prav tako pa njeno delo, ki se navezuje na vprašanje feminizma na Balkanu, uvrščeno v trenutno razstavo Vedno na voljo," je navedeno v utemeljitvi. Kot je še mogoče prebrati, gre za umetnico, ki razstavlja tudi v mednarodnem prostoru ter tako s svojim delom pomembno prispeva k sodobni slovenski umetnosti in njeni mednarodni promociji.

Letošnji nagradi in priznanji Riharda Jakopiča bodo slovesno podelili v sredo, 10. aprila, v Moderni galeriji. Program na slovesnosti bo povezoval igralec Marko Mandić. Organizator vsakoletne slovesne podelitve je Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) z Moderno galerijo. Pri izboru nagrajencev sodelujeta še Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) in Slovensko društvo likovnih kritikov, denarna sredstva za nagrado pa zagotovi ministrstvo za kulturo.