Stolp z višino 53,5 metra, s katerega pogled seže v štiri države, je tako postal osrednja turistična točka Lendave. Načrti so, da bi tu postopoma zaživela gostinska ponudba s pokušnjo krajevno pridelane hrane. Poleg kulturnih znamenitosti v sklopu vinske turistične ceste pa tu svoja vrata odpirajo tudi vinogradniki. Pri iskanju teh pa boste morali dobro gledati na cesto, da jih boste sploh našli – ja, cestnih oznak tu namreč precej primanjkuje.

Ekipa oddaje Na lepše je obiskala tudi Pince Marof – najvzhodnejšo slovensko vas. Če ste mislili, da vzhodneje od Lendave na slovenski strani ne gre, ste se zmotili. Pince Marof je namreč ravno v kljunu zemljepisne kokoši. Vas nima gostilne, šole, niti cerkve in trgovine. Ima pa muzej, ki prikazuje življenje Primorcev. Ja, tudi ob Muri živijo Primorci.

Med letoma 1921 in 1932 se je v Prekmurje iz Brd, Vipavske doline, s Krasa in hrvaške Istre namreč priselilo okrog 1.300 Primorcev in Istranov. Danes na območju Lendave živi še približno tretjina teh potomcev. Večina se jih je sem zatekla iz fašistične Italije, ker se niso želeli podrediti okupatorju. Druge je tja načrtno naselila tedanja oblast, potem ko so se po koncu 1. svetovne vojne vrnili iz internacije in niso več imeli kam, saj jim je vojna vihra porušila domove. In če sta prva in druga generacija priseljencev še ohranjali tradicijo in primorski narečni jezik, pa se z naslednjimi generacijami to počasi izgublja. Želijo pa potomci priseljencev ohraniti svoje kulturno izročilo, tradicijo in običaje. Prav zato so ustanovili društvo Primorci in Istrani v Prekmurju, katerega poslanstvo je tudi ohraniti zgodovinski spomin o priselitvi Primorcev in Istranov v Prekmurje.

Kamen kot turistična priložnost Krasa
Za kamen se zdi, da je zapisan v DNK-ju kraškega človeka. Postavlja ga na svoja dvorišča, vhode vrat in oken, polaga ga v vinske kleti. S kamnom se je obdal tako pri pripravi in zaščiti kmetijskih površin kot pri gradnji svojih prebivališč. Velika škoda se je naredila sredi sedemdesetih, ko so se uničevali kraški detajli in stare hiše, zaradi spremenjenega načina življenja in odsotnosti urbanističnega svetovanja. Domačini vedo povedati o številnih izjemnih kamnoseških elementih, ki so neslavno končali na gmajnah in jih je prerasla pozaba spomina. Marsikatero domačijo so neznanci oropali lepih škrlj zato, da so tlakovali svoja nič kaj kraška dvorišča. Prav tako so rušili suhe zidove in pastirske hiške. Zavest o pomenu kraške dediščine se je začela vračati na začetku devetdesetih, ko je kamen znova dobival veljavo. "Moramo vedeti, da je bila na Krasu velika revščina in včasih so kamnite elemente prodaji v Italijo in nekdanjo Jugoslavijo. Pri tem je največja ironija, da so to prodajale ravno najbogatejše hiše, medtem ko so ga najrevnejše obdržale. In danes so najlepše ravno tiste revne domačije ..." pripoveduje kamnosek iz Volčjega Grada in potomec ene najstarejših kamnoseških družin Krasa Matej Štolfa.

Prek kamna pa se človek srečuje tudi z dediščino Krasa. Kamen pa je sinonim za kraško arhitekturo. Volčji Grad je ena od vasic, v kateri mrgoli kamnoseških detajlov. Skozi vas je speljana pot kamna in številni kamnoseški detajli govorijo zgodbo o štirih močnih kamnoseških družinah, ki so si samo s pomočjo kamna generacije dolgo rezale kruh. Kar 50 hiš pa je tako ali drugače sodelovalo pri kamnarski dejavnosti. Delo volčjegrajskih kamnosekov se odraža na številnih izklesanih portalih, vodnjakih, cerkvenih znamenjih, stopniščih, okenskih jertah in suhih zidovih, ki so ščitili kmetijske površine.

Zgodba kraškega kamna pa se dotika tudi časa prve svetovne vojne in projekta Poti miru, ki povezuje nekdanja bojišča s kulturno in naravno dediščino vse od Rombona pa do Jadranskega morja. Poti miru so na Krasu med drugim speljane tudi skozi jamo Pečinka, ki je spremenjena v muzej na prostem. V njej so med soško fronto svoje zavetje našli najprej avstro-ogrski, nato pa italijanski vojaki. So pa v avstro-ogrski vojski v želji čim bolj izrabiti naravne jame in brezna, ustanovili celo jamarski gradbeni oddelek, ki je štel 500 ljudi. Raziskovali in uredili so več sto jam, od tega so jih precej preuredili za vojaško uporabo. Gradbena dela pa so večinoma izvajali ruski ujetniki.