Od nakupov otroških vetrovk po naročilu Honeckerjeve hčerke do poslov z orožjem in umetninami
Če se bodo podražile rože, bomo kmalu imeli razmere kot na Poljskem, je predlogu za višje cene rož ugovarjal Erich Honecker. Življenjska raven se ni smela nižati in k temu naj bi pripomogel tudi organ, ki je s trgovanjem prek Berlinskega zidu ...
'Skrivnostni' oddelek KoKo, ki naj bi NDR priskrbel trdne tuje valute
Objavljeno: 19. september 2019 ob 05:59
Berlin - MMC RTV SLO

... skušal prigospodariti kar največ tuje valute zunaj gospodarskega načrta; zunaj Nemčije malo znan oddelek ministrstva za zunanjo trgovino Kommerzielle Koordinierung.

Udobno življenje vzhodnonemške politične elite so financirala tudi sredstva, pridobljena s trgovino z Zahodom, ki jo je med drugim vodil oddelek Kommerzielle Koordinierung, okoli katerega je krožilo veliko govoric, saj naj bi bil to tajni oddelek znotraj ministrstva za zunanjo trgovino. Foto: EPA
Več o nekaj malo znanih dejstvih o življenju v Vzhodnem Berlinu kot prestolnici Nemške demokratične republike lahko izveste v prispevku o razstavi berlinskega Mestnega muzeja Vzhodni Berlin - Polovična prestolnica v današnji oddaji Osmi dan, in sicer ob 22.50 na TVS 1.

Nekoč je morala Sonja, hči prvega sekretarja vzhodnonemške enotne socialistične stranke (SED), torej Ericha Honeckerja, v bolnišnico. Glavni zdravnik, ki jo je obravnaval, ji je poročal o pomanjkanju sanitetnega materiala, denimo injekcij za enkratno uporabo. Sonja je o tem nemudoma poročala očetu, ki je na naslednji seji politbiroja zagnal alarm: "Pomanjkanje mora biti nemudoma odpravljeno!" Sklep, ki je sledil, je zahteval, da se nemudoma nameni 16 milijonov zahodnonemških mark za dobavo tega materiala; nakup je bil seveda predviden na Zahodu. Sredstva naj bi prispeval KoKo. Kaj je KoKo bil, sledi v nadaljevanju …

Podobno se je zgodilo vsaj še enkrat. Otroška oblačila so bila v Nemški demokratični republiki (v nadaljevanju NDR) kot še veliko drugih dobrin močno subvencionirana, oskrba zato včasih pomanjkljiva. Ampak država je hotela biti prijazna do družin.

Leipziger Straße – cesta stanovanjskih kolosov
Sonja je živela v bližini Leipziger Straße. To je velika cesta, ob kateri se vrstijo visoki stanovanjski bloki in le lučaj južno od nje je potekal zid. Te bloke so zgradili kot del nove gospodarske politike, ki je bila sklenjena na 8. kongresu vzhodnonemške partije leta 1971, to je bilo v letu, ko je generalni sekretar postal Erich Honecker, in ki je predvidevala enotnost socialne in gospodarske politike, da bi se s tem ohranjala čim višja življenjska raven. Med ključnimi poudarki je bila množična gradnja stanovanj in denimo razvoj industrije mikroelektronike, s katero bi bil NDR lahko konkurenčen na svetovnem trgu. Pravzaprav se s to drago politiko začne vrtoglavi finančni propad Vzhodne Nemčije.

V zvezi s stolpnicami ob Leipziger Straße je zanimiva ’legenda’, da so te ’Plattenbauten’ zgradili kot ukrep zoper propagando časopisnega mogotca Axela Springerja. V drobni zastranitvi mi dovolite zapisati nekaj vrstic o Springerju, ki je sedež svojega časopisa Die Welt, pa tudi tabloida Bild postavil skorajda na vzhodno-zahodni meji.

Nizozemski arhitekt Rem Koolhaas je novo stavbo medijskega koncerna Axel Springer zasnoval z luknjo v sredini objekta, ki ponazarja potek Berlinskega zidu, ki je nekoč stal tu. Foto: Polona Balantič

Stolpnica Axla Springerja ob meji
Springer je bil znan po svojem nasprotovanju levo usmerjenim političnim mnenjem in prav zato so menda na vrhu njegove stolpnice tekli neonski napisi, ki naj bi na vzhodno stran sporočali 'resnične novice'. Visoki stanovanjski bloki ob Leipziger Straße pa naj bi čim bolj zastrli pogled nanje.

Stavba Rema Koolhaasa z luknjo na sredi, kjer je potekal Berlinski zid
Kar se aktualnega stanja stavbnega sklada Axla Springerja tiče, pa je zadnja novost Axel Springer Campus, ki ga dokončujejo lučaj za omenjeno Springerjevo stolpnico v Zimmerstraße, torej natančno na lokaciji nekdanjega zidu. In prav to je želel poudariti nizozemski arhitekt Rem Koolhaas, ki je zato v stavbi pustil praznino, ki nakazuje potek Berlinskega zidu. Nekdanjo razklanost mesta pa nakazujejo tudi praznine, vsekane v pročelje.

Soproga Ericha Honeckerja, sicer dolgoletna ministrica za izobraževanje, je tudi rada naročala zahodno modo, vendar pa ni želela oblačil zahodnonemške izdelave. Foto: EPA

Pomanjkanje otroških vetrovk
Leipziger Straße, kjer se izteče tudi Axel-Springer-Straße, je bila v času ločenega Berlina tudi lokacija več priljubljenih trgovin, med njimi trgovine z otroškimi oblačili, ki je bila menda priljubljena tudi med državljani zaveznikov, ki so živeli v Zahodnem Berlinu. In Sonja je nekega dne ugotovila – bližala se je zima –, da v trgovini primanjkuje vetrovk za otroke. Ponovno je zadevo sporočila očetu.

Ta je zadevo predal Günterju Mittagu, od leta 1976 sekretarju centralnega komiteja SED, pristojnemu za gospodarska vprašanja planskega gospodarstva, Mittag pa oddelku KoKo, ki da naj bi nemudoma kupil vetrovke iz kapitalističnih držav. Nemudoma je pomenilo drag nakup. "Stroški te akcije so presegli celo močno subvencionirano NDR-proizvodnjo," je v svojih spominih zapisal Alexander Schalk-Golodkowski, ki je osrednja oseba tega zapisa. Nakupili so vetrovke, narejene v Južni Koreji, Vietnamu in na Kitajskem. Porabljeno je bilo obilo denarja. Vetrovk pa je bilo še vedno premalo.

25 milijard mark iz trgovine z Zahodom
Berlinsko-berlinska oziroma nemško-nemška meja je bila skoraj nepredušno zaprta za vzhodnonemške (in nekaj let tudi za zahodnonemške) državljane, a seveda so obstajale tudi izjeme. In eden najboljših primerov tega je delovanje Kommerzielle Koordinierung (komercialna koordinacija) oziroma KoKo, katere glavna naloga od njene ustanovitve leta 1966 (sam predlagatelj njene ustanovitve je bil tudi njen edini vodja Schalk-Golodkowski) je bila, prigospodariti kar največ tuje valute.

Čez za večino vzhodnonemških državljanov zaprti Berlinski zid je redno potekala trgovina z Zahodom, ki pa naj bi bila čim bolj tajna. Trgovalo se je tudi z orožjem, čeprav je bila ta trgovina pod embargom. Foto: Edmund Kasperski/Stiftung Berliner Mauer ((Mauer-Fotos)

V vsem obdobju je KoKo-ju, ki je s svojimi 3.000 sodelavci vodil več podjetij za zunanjetrgovinsko sodelovanje – tudi za trgovino z orožjem, ki je bila pod embargom in ki jo je vodilo podjetje Imes, locirano v visoki stolpnici z belo obrobo in temnimi stekli čisto v bližini železniške postaje Friedrichstraße, in pa za trgovanje z umetniškimi deli in antikvitetami –, je ta oddelek ministrstva za zunanjo trgovino (ministrstvo je sicer od leta 1949 večkrat zamenjalo ime in zgodnejše oznake so jasno izražale, da je bilo ministrstvo pristojno tudi za notranjo nemško trgovino) prigospodaril približno 25 milijard zahodnonemških mark. Polovico so jih namenili za izpolnjevanje gospodarskih planov.

Eden Honeckerjevih prvih ukrepov: povečanje uvoza banan
Kot v svojih spominih Deutsch-deutsche Erinnerungen piše Schalk-Golodkowski, je bil NDR vsaj od leta 1971 finančno in gospodarsko odvisen od druge nemške države; pa tudi del preskrbe, in sicer predvsem za tiste, ki so to lahko plačali in ki so to tudi smeli plačati, je potekal čez Berlinski zid, seveda v smeri Zahod-Vzhod.

Če verjamemo Schalku-Golodkowskemu, je bila Honeckerju pomembnejša priljubljenost med ljudstvom kot pa, denimo, mnenja članov politbiroja, vrhovnega organa SED, ki je pravzaprav določal politiko Vzhodne Nemčije. Zato je bil eden njegovih prvih ukrepov odločitev za povečanje uvoza banan, od leta 1971 pa je bilo dopuščenih tudi več zadev, sicer značilnih za Zahod: dolgi lasje, kratka krila, rockglasba. In prav moda je bila v NDR-u večna zagata; predvsem moda za ženske, saj so spodobne moške obleke v standardnih barvah izdelovali tudi v vzhodnonemških tovarnah in predvsem tudi krojači.

Alexander Schalk-Golodkowski (na fotografiji levo zadaj) je med svojimi trgovinskimi posli na Zahodu navezal prijateljski odnos z bavarskim politikom Franzem Josefom Straußom, ki je v petdesetih in šestdesetih letih opravljal tudi vlogo ministra na različnih ministrstvih. Foto: Wikipedia

V NDR-u sta ob običajnih obstajala še dva tipa trgovin oziroma pravzaprav trije: Delikatläden in Exquistläden, o Intershopih na mejnih prehodim sem pa že pisala. Tam je bilo mogoče dobiti tudi veliko zahodnega blaga, a cene so bile višje, intershopi pa tako ali tako niso bili dostopni vsem. V teh trgovinah je bilo mogoče tudi izražati želje in tako naročati stvari, in tudi ti posli so potekali s sredstvi oddelka KoKo. Pogosto pa niso bili enostavni.

Margot Honecker ni hotela zahodnonemških oblačil
Zgovoren primer so bile potrebe in želje Margot Honecker, dolgoletne ministrice za izobraževanje (1976–1989), predvsem pa soproge Ericha Honeckerja in menda – tako v knjigi Schalk-Golodkowski. Mož, ki je želel rešiti NDR pišeta F. Schumann in H. Wuschech – za Schalkom-Golodkowskim najbolj osovraženo osebo iz visoke nomenklature NDR-a. Tako so ju ob koncu NDR-a vsaj prikazovali mediji.

Tudi gospa Honecker je prisegala na zahodno modo, vendar z enim zadržkom. Oblačila, kot poroča Schalk-Golodkowski, niso smela biti zahodnonemške izdelave! Nekoč si je zaželela pulover iz mešanice kašmirja in svile, ovratnik pa naj bi bil ruski oziroma nekaj podobnega duhovniškemu kolarju (po nemško se temu reče Römerkragen (Rimski kolar)).

A uradni kupci – med drugim je na zahodni strani kot del svojega poklica nakupovala tudi soproga Schalka-Golodkowskega – v Zahodnem Berlinu niso našli nobenega ustreznega izdelka, ki ne bi bil zahodnonemške izdelave. A so enega vendar kupili, prefrigano zamenjali etiketo z etiketo nekega manj znanega avstrijskega podjetja in zadevo dostavili. Menda so podobno ravnali še nekajkrat.

Zloglasno podjetje Imes, ki je sodelovalo tudi v prepovedani trgovini z orožjem, je imelo sedež v visoki stolpnici, ki stoji približno na sredi poti med postajo Friedrichstraße in Humboldtovo univerzo. Foto: Polona Balantič

Preskrba gozdnega naselja elite
O funkcioniranju vzhodnonemške države veliko pove prav tisti del dejavnosti KoKo, ki se je ukvarjal s preskrbo elite. KoKo je bil namreč odgovoren za preskrbo celotnega naselja sredi gozda (Waldsiedlung) Wandlitz. Tam, približno 25 kilometrov severno od Berlina je bil še en zid: pet kilometrov dolg, visok dva metra, pobarvan na zeleno, štiri vhode pa je varovala neke vrste paravojaška formacija izredni regiment (Wachregiment) Felixa Feliksa Dzeržinskega ... Tam so živeli člani politbiroja. Pravzaprav so tam skorajda morali živeti, saj tam niso le uživali udobja, ampak so bili pod nadzorom, ideja za naselje pa naj bi bila tudi odgovor na madžarsko vstajo leta 1956.

Wandlitz so izbrali, ker je bil z Berlinom povezan z avtocesto, zrak je bil drugače kot v sivem Berlinu odlične kakovosti, no, pomembno pa je bilo tudi to, da so bile v bližini nastanjene velike enote sovjetske vojske, ki bi lahko varovale prebivalce; ali pa proti njim v primeru potrebe tudi posredovale. Margot Honecker se je menda počutila utesnjeno, in zanimiva je anekdota o tem, da je svojega wartburga, tako Schumann in Wuschech, večkrat parkirala pred neko drugo hišo, da bi pretentala osebne stražarje in se ognila njihovemu nadzoru .

Honecker se razburi nad zgodnjo dostavo kruha
Naselje Wandlitz je danes sicer manj znano, kot krožna ulica Ring Majakovskega, v kateri so prav tako svoje vile imeli visoki funkcionarji in zaradi lokacije katerega v predelu Pankow so – o tem sem že pisala – vzhodnonemški režim tudi v diplomatski korespondenci pogosto imenovali kar režim iz Pankowa. Življenje v Wandlitzu pa je bilo veliko bolj organizirano. Tako so že pred 6. uro zjutraj k vsaki hiši pripeljali svež kruh. Nekoliko nerodno je bilo le to, da z wartburgom. V nekem trenutku se je nad hrupom začel razburjati sam Honecker in nato so – tako Schalk-Golodkowski – zamenjali vozilo.

Več visokih funkcionarjev NDR-a je vile imelo tudi okoli krožne ceste Ring Majakovskega v berlinskem predelu Pankow. Zaman pa boste iskali vilo zakoncev Ulbricht, saj so jo leta 1975, torej že v času vlade Ericha Honeckerja in obenem dve leti po Ulbrichtovi smrti, razstrelili, da bi za njim zabrisali vsako sled. Foto: Polona Balantič

Savna, kinodvorana, zobozdravnik, vrtnarji, založena trgovina, frizer, klubska restavracija, čistilni servis … vse je bilo tam. Hiše so res bile najemniške in funkcionarji so zanje – tako Schalk-Golodkowski – plačevali 400 vzhodnonemških mark mesečno, a njegov oddelek je od leta 1972 naprej (predtem je to bilo breme ministrstva za državno varnost,) financiral to privilegirano-nadzorovano življenje. V osemdesetih letih je bilo za to namenjenih okoli sedem milijonov zahodnonemških mark letno.

Izhodiščno slabši položaj vzhodnonemškega gospodarstva
Vse to so seveda z današnje perspektive zabavni, že skoraj 'tračarski podatki'. A KoKo, torej Komercialna koordinacija, je za NDR v resnici imela velik pomen. Kolikor smo danes lahko kritični glede tega, kako je vodstvo države in partije ravnalo s svojimi ljudmi, je treba omeniti, da je Vzhodna Nemčija na svojo samostojno pot ’štartala’ s precej slabšimi pogoji kot njena zahodna soseda oziroma država, ki se je oblikovala iz ameriške, britanske in francoske cone. Preko demontaž, torej sovjetskega prenosa strojev na svoje ozemlje, je NDR izgubil 29 odstotkov (merjeno v primerjavi s stanjem leta 1936) strojev in opreme (celo proizvodnjo ur so bolj kot ne prenesli v NDR), ZRN pa le 5 odstotkov.

Poleg tega so leta 1946 tri cone pod nadzorom zahodnih zaveznikov morale predati slednjim le okoli sedmino letne proizvodnje, vzhodna cona pa Sovjetski zvezi okoli polovice. V letu, ko sta bili ustanovljeni obe nemški državi – tedaj seveda nobena od njiju še ni bila docela suverena – je NDR Sovjetom predal petino letne proizvodnje, Zahod pa trem zahodnim zaveznikom le šestnajstino. Vzhodna nemška država se je tako na pot politične suverenosti podala v razmerah gospodarske odvisnosti najprej od SZ, pozneje vedno bolj od Zahodne Nemčije.

Berlin Bonnu 'izstavi' račun
Zanimiv je še en vidik finančne škode, ki naj bi jo povojni hladnovojni položaj prinesel Vzhodni Nemčiji in za katero je na njunem prvem srečanju v Erfurtu leta 1970 ministrski predsednik NDR Willi Stopf zahodnonemškemu kanclerju Brandtu 'izstavil račun' za več kot 100 milijard zahodnonemških mark. Šlo naj bi za sredstva, izgubljena zaradi odseljevanja prebivalstva na Zahod, ter za sredstva, ki jih je NDR na različne načine izgubil z vsemi ukrepi, ki jih je Sovjetska zveza naložila kot plačilo reparacij za škodo, ki jo je SZ utrpela med drugo svetovno vojno. Da izračun ni bil popolna iluzija, govori tudi to, kot navajata Schumann in Wuschech, da je v ZDA delujoči profesor ekonomije Hans Apel (ne gre za socialdemokratskega politika z istim imenom) prav tako prišel do izračuna, da je NDR izgubil 107 milijard DEM.

Zahodna podjetja simpatizerjev komunizma
In v času drage nove politike Ericha Honeckerja in njegove želje po zagotavljanju čim višje ravni državljanov in posodobitvi države je zahodnonemška marka pravzaprav postala druga valuta NDR-a. Denar se je poskušalo dobiti na vse mogoče načine. Alexander Schalk-Golodkowski kot vodja KoKo je tako stal na čelu omrežja podjetij, ki so trgovala z Zahodom, in tudi vzhodnonemških podjetij, ki so bila locirana na Zahodu. V tem pogledu je zanimivo njegovo pričevanje o podjetjih, ki so jih vodili simpatizerji komunistov in ki so zato voljno sodelovala z Vzhodom. V ZRN naj bi jih bilo okoli ducat.

Vendar je treba omeniti še nekaj zgodovinskih okoliščin, zakaj se je Berlin moral podati na pot ustvarjanja nezakonitih kanalov za pridobivanje dobrin. Predvsem je treba omeniti leta 1949 v Parizu ustanovljen Koordinacijski odbor za večstranski nadzor nad izvozom orožja, ki so mu pripadale države članice NATA, Avstralija in Japonska, še nekaj držav pa se je držalo njegovih načel. Ni šlo le za orožje, ampak tudi za to, da državam vzhodnega bloka ne bi uspelo dospeti do sodobne tehnologije, seznam dobrin in blaga, ki ga ni bilo dovoljeno izvažati vanje, pa je skozi leta rasel in tako prizadel tudi NDR, ki je želel posodobiti svojo industrijo.

Poleg tega znotraj delitve dela oziroma specializacije proizvodnje NDR na vzhodnem trgu ni mogel kupiti določenih surovin in tehnologije za proizvodnjo, za katero je bil zavezan. Primer je bila zagata za finomehaniko in optiko specializirane tovarne Carl Zeiss v Jeni.

Po pričevanju Alexandra Schalka-Golodkowskega naj bi oddelek KoKo skupno prislužil okoli 25 milijard zahodnonemških mark. Foto: Wikipedia

KoKo sicer ni bil prvi poskus uvajanja meril delovanja tržnega gospodarstva v NDR-u, čeprav mu je bila namenjena tudi oznaka predstavnika tržnega gospodarstva znotraj socialističnega NDR-a. Že novi ekonomski sistem, ki so ga kot odgovor na zaostajanje gospodarstva, katero je med drugim pripeljalo do eksodusa prebivalstva in potem gradnje Berlinskega zidu, je nakazal možnost, da bi tudi obrati NDR poslovali po načelih rentabilnosti in dobička, a je bilo zaradi slabih rezultatov sredi 60-ih vse skupaj opuščeno. Ta načela pa je prevzel KoKo.

Oficir 'Stasija' posluje z Zahodom
Schalk-Golodkowski je seveda sporna oseba. Da je lahko opravljal posle s tujino in bil tudi dolga leta glavni pogajalec v nemško-nemških odnosih – med drugim je s pogajanji dosegel tudi dve ’milijardni’ posojila –, je moral biti povezan s ’Stasijem’ oziroma je bil oficir Stasija za posebne zadeve (Offizier im besonderen Einsatz). Vendar so njegove akcije dejansko pomagale vzdrževati življenjsko raven prebivalstva, ki je bila nad tisto v drugih državah vzhodnega bloka.

Podjetja Intrac, Transinter, Forum, BIEG so bila temelj zaslužka v trgovini z Zahodom.
Intrac je bil pristojen za kemične proizvode in barvno metalurgijo ter za upravljanje deponij s smetmi v Vzhodni Nemčiji, ki jih je uporabljal tudi Zahodni Berlin, o čemer sem že pisala; in Intrac je letno zaslužil približno in 850 milijonov DEM. To je bilo najbolj donosno. Najbolj zloglasno pa je bilo podjetje Imes, ki je služilo s trgovino z orožjem. Te naj bi se – po Schalk-Golodkowskem – NDR lotil zaradi zaostrenega finančnega položaja na začetku osemdesetih, ko je Sovjetska zveza sklenila, da bo zmanjšala dobavo nafte NDR-u. To je Berlin sicer preprodajal naprej na Zahod in s tem seveda služil.

Zadolžitev NDR-a je tako rasla eksponentno in padla je odločitev za prodajo 100.000 kosov avtomatskega strelnega orožja in municije. Sledil je posel z Iranom, ki je bil tedaj v vojni z Irakom, a tudi tam se je znašlo orožje NDR-a. Vendar, tako Schalk-Golodkowski, ne prek KoKoja. S trgovino z orožjem naj bi NDR med letoma 1981 in 1989 zaslužil okoli 590 milijonov DEM.

Podobno sporna in razvpita je bila trgovina z umetniškimi deli in antikvitetami, vendar jih NDR menda ni bil sposoben restavrirati in vzdrževati. In ta posel naj tudi ne bi bil imel nekega velikega obsega.

Poseben račun 0628 ali 'Honeckerjev' račun
V KoKo pa so se stekala tudi sredstva iz tako imenovanih 'cerkvenih poslov'. Tako so imenovali denar, ki ga je ZRN namenjal za 'odkup' vzhodnonemških zapornikov, oporečnikov in za dovoljenje za izselitev zaradi želje po združitvi družinskih članov na Zahodu. Vendar pa so bila ta sredstva nakazana na leta 1974 ustanovljeni posebni bančni račun št. 0628, ki je bil imenovan tudi Honeckerjev račun, saj je on odločal o porabi sredstev.

Sedež centrale KoKo je bil v ulici Wallstraße v južnem delu berlinskega predela Mitte. Foto: Polona Balantič

Podatki o namenih porabe teh sredstev so izredno zanimivi. S tega računa so namreč financirali tudi posebno oskrbo, ko je bilo – kot v na začetku članka opisanih primerih –treba na Zahodu na hitro kupiti neko blago. Jeseni 1976 so, denimo, za nakup sadja in zelenjave namenili 48 milijonov DEM in pa 43 milijonov za 800.000 parov čevljev, večkrat so po več milijonov namenili za nakup žita, največji nakup je bil menda uvoz 10.000 mazd 323 v osemdesetih letih, še jeseni 1989 pa so za partijski in državni vrh kupili 160 citroenov. In v tistem obdobju je bilo na računu 0628 pri Deutsche Handelsbank 2,2 milijarde DEM. Te so sicer veljale tudi za zlato rezervo in za del sredstev, s katerimi je država skušala jamčiti za nova posojila, ki jih je bilo v osemdesetih letih vedno več.

Po zamenjavi režima dolga leta obravnav na sodišču
Jesen 1989 je z zamenjavo režima pomenila tudi konec KoKo, Alexander Schalk-Golodkowski pa je čez noč izgubil podporo SED-a in z ženo pobegnil v tujino. Še pred svojo smrtjo leta 1988 mu je zaščito ponudil razvpiti bavarski politik Franz Josef Strauß, s katerim se je izredno dobro razumel in dobro sodeloval tudi v svoji drugi pomembni vlogi, v vlogi pogajalca v nemško-nemških odnosih; v tistem delu, ki je bil javnosti prikrit.

Proti nobenemu drugemu funkcionarju NDR-a niso sprožili toliko sodnih postopkov kot prav proti Schalku-Golodkowskemu. Okoli 50 jih je bilo po navedbah v knjigi Mož, ki je želel rešiti NDR. A večino obtožb, denimo za nedovoljeno pridobivanje naprav za nočno in lovsko opazovanje, pa za transfer deviz in za uporabo deviz za uvoz z Zahoda za potrebe življenja ljudi v gozdni soseski Wandlitz, so ovrgli, zadnji sodni proces pa ustavili leta 1999.

Schlak-Golodkowski je dejansko deloval v imenu režima, čeprav je imel zelo veliko diskrecijskih pravic in svobode. In njegova pričevanja so zanimiva beležka tega, kako zelo se je NDR režim oddaljil od ljudstva, kako intenziven je ves čas bil dialog v smeri Vzhod–Zahod in kako prepustna je v resnici bila meja, predvsem kadar je šlo za posle; posebej za velike posle.

Polona Balantič
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Ta novica trenutno še nima komentarjev.