Delovniki Andreja Štera so seveda intenzivni: spat hodi ob enih ali dveh zjutraj, zbuja se ob štirih. Foto: Radio Prvi
Delovniki Andreja Štera so seveda intenzivni: spat hodi ob enih ali dveh zjutraj, zbuja se ob štirih. Foto: Radio Prvi

Gost sredinega Intervjuja na Prvem (posnet je bil 1. aprila) ima v zadnjem mesecu zaradi pandemije koronavirusa in vračanja Slovencev z žariščnih območij po vsem svetu eno najbolj klicanih telefonskih številk v državi. Šter je tako postal obraz kriznega upravljanja. S svojo ekipo štiriindvajset ur na dan deluje kot dobro podmazan stroj.

Naj začnemo pogovor z vprašanjem, ki si ga te dni vsi zastavljamo, kako ste, predvsem pa kako zdravje?
Jaz trdim, da sem dobro in se kar ne pustim prepričati, da kdaj nisem. Včasih vidim svoje podočnjake v ogledalu ali slišim, da imam bolj počen glas, ampak sem dobro. Kajti taka situacija da človeku tudi dodatno energijo in jo imam kar dosti.

Sorodna novica Šter: "Bilo bi mnogo lažje, če bi imeli lastno letalo"

Prišel, videl, spravil Slovence domov. Tako nekako bi lahko opisali vaše delo zadnjih nekaj tednov.
Prvi dve trditvi sta res v pretekliku, tretja je pa kar v sedanjiku. Še vedno so Slovenci zunaj. V tem tednu nas čaka še kar nekaj takšnih večjih zalogajev. Pomembno pa je vedeti, da se ljudje zdaj vračajo tudi individualno od vsepovsod. Potrebno jim je zagotoviti prihod z zagrebškega, dunajskega, münchenskega letališča. Nekateri so se odločili, da bodo ostali tam, kjer so. Smo tudi pri teh veseli, če nam to sporočijo, da ne razmišljamo o njih kot o kaki nasedli lupinici.

Koliko Slovencev in Slovenk še čaka na vrnitev?
Približno 800. Približno polovica jih bo po mojih ocenah ostala tam, kjer so. Nekateri po lastni želji, nekateri tudi zato, ker se iz določenih delov sveta ne bo več dalo odpotovati. Danes dopoldne smo bili v stiku z dvema, ki sta na Novi Zelandiji. Od tam bosta prišla, ko bo katera izmed evropskih držav poslala evakuacijsko letalo. Mi ga zagotovo ne bomo. Smo v stiku z njima in jima skušamo pomagati z informacijami, ampak morda bosta še kar nekaj časa občudovala Novo Zelandijo.

Zdaj velja grenka resnica, da prej ko bomo razumeli, da zdaj ne smemo nikamor potovati, niti v Moravče, prej bomo spet prišli do razmer, ko bomo lahko potovali kam dlje od Moravč. Verjetno pa zelo zelo dolgo ne bomo doživeli razmer, ko smo lahko v tednu dni obiskali dva kontinenta in obedovali v Keniji, čez tri dni pa v Stockholmu. Tega naša generacija morda ne bo več poznala.

Andrej Šter

Na Ministrstvu za zunanje zadeve delate že več kot 20 let. Ves ta čas ste nekako povezani s konzularnim sektorjem. Ali so razmere, ki smo jim priča danes, primerljive s kakršno koli drugo situacijo iz preteklosti?
Samo približno. Vseeno so nas dogodki po svetu malo pripravljali na tole. Če se spomnimo cunamija leta 2004 ali potresa in škode v Fukušimi na Japonskem leta 2011, takrat smo videli, da tudi najbolj sanjski košček nekega otoka lahko prizadene velika nesreča. V teh primerih smo se veliko naučili in tudi kapacitete Evropske unije za takšne primere so se povečale. Ampak takih razmer, kot so zdaj, si verjetno nihče ni mogel niti zamišljati. Ne samo, da bomo reševali, ampak da bomo tudi doma imeli okužbo, ki se je država niti ne zna prav lotiti. Tega nismo pričakovali.

Vaši delavniki so si zadnje tedne zelo podobni, začnejo in končajo se z elektronsko pošto in klici. V službo in iz službe se pripeljete z vladnim govorcem za covid-19 Jelkom Kacinom. V običajnih razmerah uporabljate javni prevoz. Vmes imate novinarske konference, dajete izjave za medije, iščete načine, kako repatriirati ljudi, končate dan ob enih, dveh zjutraj, zbudite se ob štirih.
Ali še pol ure prej. Tiste ure so zelo dragocene, ker se lahko posvetim kaki zadevi, ki je prejšnji dan nisem uspel zaključiti. Jaz sem vesel, da sva s Kacinom lahko veliko skupaj, ker je zelo dobro, da lahko s kom pretreseš kakšno situacijo, o kateri pravzaprav nimaš pojma. Sicer je pa čez dan moja naloga zlasti ta, da ljudi opogumljam, da ne izgubijo volje, da delajo. Čudovite sodelavce imam, ampak je vseeno kdaj potrebno, da rečemo kakšno besedo o pogojih dela, o tem, kako odgovoriti tistim, ki so resnično v škripcih ali popolnoma obupani in vsake toliko si lahko rečeš, no, temu smo pa res lahko pomagali. Prav to ti da dodatno energijo, da še malo stisneš iz sebe.

Začeli smo v sredini januarja zelo romantično. Z romantičnimi predstavami, kako tam na Kitajskem pa eni neki kašljajo. Nihče ni hotel vedeti, da to postaja naš skupni problem vse do tiste križarke v Jokohami, na kateri smo imeli šest Slovencev. Ti so srečno prišli zdravi domov, kar je meni silno všeč. Nato je prihajalo vse bliže. Začelo se je v Italiji, Franciji, Španiji, prvi primeri pri nas. Skupaj s tem se je vzpostavljala neka praksa, ki zdaj predstavlja naš vsakdan.

Andrej Šter

Kolikšno vlogo pa pri tem reševanju in z njim povezano birokracijo igra improvizacija? Rekli ste, da se tudi sproti učite.
Veliko. Začeli smo v sredini januarja zelo romantično. Z romantičnimi predstavami, kako tam na Kitajskem pa eni neki kašljajo. Nihče ni hotel vedeti, da to postaja naš skupni problem vse do tiste križarke v Jokohami, na kateri smo imeli šest Slovencev. Ti so srečno prišli zdravi domov, kar je meni silno všeč. Nato je prihajalo vse bliže. Začelo se je v Italiji, Franciji, Španiji, prvi primeri pri nas. Skupaj s tem se je vzpostavljala neka praksa, ki zdaj predstavlja naš vsakdan. Moji sodelavci v centralnem delu krizne celice so se organizirali tako, da v tisti prostor ni mogoče vstopiti brez maske, ne da bi si razkužili roke, ne da bi upoštevali osnovna zdravstvena načela, in pri tem vztrajajo. Sicer bi verjetno že ne mogli več delati. Pri tem delu si namreč podajajo slušalke, se izmenjavajo na mikrofonih, ampak ta praksa, da ne more kar vsakdo vstopiti in morda dobronamerno prinesti kakšne piškotke ali čokolado, se je morala vzpostaviti. Iz takih majhnih naukov je zdaj sestavljen dober protokol, ki ohranja ljudi pri aktivnem prizadevanju za skupni rezultat.

Ali ta konzularna krizna celica, ki zdaj živi na ministrstvu za zunanje zadeve, deluje 24 ur na dan?
Pravzaprav da. Tudi sedem dni na teden, ker je potrebno biti neprestano dosegljiv na telefonu. V veliko pomoč nam je klicni center vlade, ki deluje na ministrstvu za javno upravo. Tam se trudi skupaj z nami petdeset do sedemdeset študentov medicine, ki odgovarjajo na vprašanja svoje stroke, pa še na marsikaj drugega. Vsak dan je nekdo od naših z njimi in eden ali dva študenta sta pri nas, ker tudi mi dobivamo povsem medicinska vprašanja. Si tudi izmenjujemo najpogostejša vprašanja. Opažamo pa določene vzorce. Zjutraj se vsujejo vprašanja, kam bo kdo potoval oziroma od kod kdo pride. Po kosilu je zatišje. Pred in po poročilih pa kličejo predvsem zaskrbljeni starši in tisti, ki kaj pokritizirajo ali imajo kakšen nasvet, lahko pameten ali malo manj. Pogosto opažamo, da je naša vloga tudi v tem, da človeka poslušamo in po petih, desetih minutah se pogovor lahko zaključi z iskreno zahvalo, ne veste, kako ste mi pomagali. Pa nismo nič naredili, samo poslušali smo, ampak tudi to je naše delo.

Kakšne so kritike ali nasveti?
Nekaj je takih, da človeku res uide nasmeh. Recimo, ko nas kdo prepričuje, vi mi morate pomagati, saj sem davkoplačevalec. Takega seznanimo, da smo tudi mi davkoplačevalci. Kakšen začne razlagati, koga vse pozna v državi in da lahko pokliče tega ali onega poslanca, ministra, cerkvenega dostojanstvenika. Mu povemo, da naj ga kar pokliče, da lahko posredujemo tudi številko, ampak da zdaj govori s krizno celico in mi mu lahko svetujemo ter pomagamo v okviru tega, kar zmoremo. Včasih se kdo huduje in je besen, morda bolj zaradi nečesa drugega in ne zaradi nas, se mi zdi. Med sabo se spodbujamo, da nikoli ne izgubimo živcev. Če izgubiš živce, si že izgubil. Nam ni dovoljen luksuz, da bi se poslužili vpitja ali laži in polresnic, ali da bi blefirali. To se zelo hitro pokaže. Če človek ni bil dobro oskrbljen, je potem bolj narobe, namesto da bi bilo vsaj malo prav. Tak je naš vsakdan.

Pri Piki Nogavički mi je všeč, da še zdaleč ni samo otroška knjiga, temveč nosi veliko pomembnih sporočil v sebi.

Andrej Šter

Za ohranjanje energije in motivacije črpate tudi z motivacijskega zidu na Ministrstvu za zunanje zadeve. Na Twitterju ministrstva je bilo v eni objavi zapisano: Ko ti pešajo moči, pogledaš na zid in greš iskat nove lete in poti, ki v času zaprtih meja vodijo domov. Zraven pa fotografija samolepilnih listkov, na katerih piše: Hči se je vrnila iz ZDA, hvala g. Šter. Hvala za odzivnost v nedeljo, uspešno smo se vrnili. Sin je prišel iz Indije, že kuha juho. Malenkosti, ki to niso.
Krizna celica vključuje mlajše in starejše, punce in fante. Takšna mikroklima se je vzpostavila, da si oblikujejo svoj delovni prostor in svoje delovne pogoje, tako da jim ustrezajo. Ugotavljam, da so na tak način bolj uspešni in zato temu zagotovo ne nasprotujem, verjetno bodo vzdrževalci na ministrstvu potem žalostni, češ, a niste mogli tega lepiti po steklu, na zidu je pustilo sled. Ampak tole naj kar pusti sled. Če ustvarja vsaj majhno zadovoljstvo, naj kar bo. Predvsem pa je pomembno, da imamo poleg teh, ki delajo tu na ministrstvu, tudi 50 do 60 predstavništev po svetu, ki so majhna, kjer se ponavadi trudi en sam, ali če je sreča, sta dva. Tisti so še najbolj dragoceni, ker ti pa res delajo na prvi bojni liniji. Njim gre seveda tudi ustrezen del zaslug za to, da imamo po mojem mnenju kar dober rezultat.

Kakšnega človeka pa zahteva vaše delovno mesto. Nekoga, ki ohranja trezno glavo, ki je tudi terapevt, ki bodri ljudi.
Vse to. Zlasti takega, ki zna kak boj izbojevati tudi sam, ker ni mogoče dela in odgovornosti preložiti na koga drugega. Včasih se srečaš s kakšnim takim birokratom, suhoparnim, tudi taki so, in ti postavi vprašanje, ob katerem onemiš. Nekdo je recimo prepričan, da bi morali zbrati tri ponudbe za nek popoldanski let, ker v zakonu o javnih naročilih tako piše. Nisem prepričan, da bi tisti potniki, ki nestrpno čakajo v Helsinkih ali Lizboni, razumeli, da je nekdo zbiral tri ponudbe in je preprosto zamudil priložnost, da bi poslal ponje letalo. Tudi druge države za to ne bi imele razumevanja, ker tu velja, da je gesta nekaj vredna, če je usklajena in če je hitra. Sicer si optimalni čas za odziv že zamudil. V tem jaz vidim specifičnost dela tistega, ki na neko situacijo naleti prvi. Tudi jaz se usedem za telefon, še posebej ob sobotah in nedeljah sem ponavadi jaz tisti, ki koga pokličem na pomoč in se klici končajo na mojem mobilnem telefonu, kar seveda jezi mojo soprogo in hčerko z družino, s katero smo skupaj. Ampak zdaj so se že navadili.

Baterija na vašem telefonu mora biti torej kar zdržljiva.
Dvakrat dnevno se izprazni. Verjetno bo na koncu telefon za odmet. Upam vsaj, da jaz ne bom.

Reševanje seveda stane. Zakaj finančnega bremena niste preložili na ljudi same, na popotnike?
Na začetku je bilo potrebno kar resno razmisliti, kako in kaj. Bilo je odprtih več možnosti. Tudi ta, da bi za polete in prevoze zaračunali vsaj del stroškov, oziroma jih izterjali naknadno. Tretja možnost je bila, da ne bi zaračunali nič. Potem smo se odločili za ustanovitev solidarnostnega računa, kamor lahko ljudje nakažejo poljuben znesek, ki ga lahko pogrešajo v denarnici, če imajo občutek, da so kaj dolžni. Zagotovo se ne bo nabralo za vse stroške za polete, ampak zbrano bo namenjeno nabavi zaščitnih sredstev za medicinske sestre, patronažno službo, domove za starejše. Dodatni razlog, zakaj se nismo odločili, da polete zaračunamo, je ta, da je država dolžna poskrbeti za Slovence, ki so v tujini in v stiski. Države sicer to delajo vsaka po svoje. Večina jih pošilja svoje nacionalne prevoznike, ki to delajo deloma na komercialni osnovi. Polet recimo, ki so ga organizirali Slovaki s svojo letalsko družbo iz ZDA v Bratislavo, je stal 1100 dolarjev. Polet Lufthanse iz ene daljnovzhodne države je stal zelo veliko. Ampak verjetno so to stroški, ki si jih nekdo lahko zamisli. Jaz mislim, da bi, če bi začeli to zaračunavati, potrebovali cel štab ljudi, ki bi potem izdajal karte, zaračunavalin ne vem še kaj, na koncu ljudem celo zasegli predmete, če ne bi imeli dovolj denarja. To bi bilo precej grozno. Po drugi strani pa spet ne bi dobili prav veliko denarja, ker tisti leti preprosto niso običajni komercialni leti. Jaz mislim, da smo se odločili prav in da smo morda med nekaterimi državami celo zasejali model, ki se je prijel. Recimo Črnogorci so pripeljali Slovence prav tako zastonj ter nato odpeljali svoje. Makedonci so tudi naredili tudi en tak clearing polet. To velja tudi za avtobuse. Tudi tu pazimo, da ne gre avtobus v nobeno smer prazen. Tudi pri poletih v London gredo v eno smer britanski državljani v drugo pa naši. V takih primerih sem kar prepričan, da smo se dobro odločili. Ker delamo to za evropske državljane.

Da pojasnim svoje vprašanje o finančnem bremenu. Sodeč po številnih uspešnih vrnitvah Slovencev se ni za bati, da ne boste vložili vsega potrebnega napora, da še preostale spravite domov in človek dobi občutek, da vse teče gladko. Vendar, kot ste že poudarili, ni vedno tako. Pretekli vikend smo v britanskih medijih lahko brali o Britancih, ki so ujeti po svetu, med drugim na Novi Zelandiji. Ena Britanka je dala vse prihranke za številne lete, ki so bili eden za drugim odpovedani, za tisto letalo, ki se je dejansko odpravilo proti Veliki Britaniji, je karta stala 15.000 funtov. Britanski zunanji minister Raab je takrat trdil, da se trudijo preseči te ovire, da lahko britanski turisti v težavah dobijo neko krizno posojilo. Ni pojasnil, zakaj niso organizirali več repatriacijskih letov, ampak da se trudijo z letalskimi družbami čim več ljudi spraviti domov prek komercialnih letov. To se zdaj sicer nekoliko spreminja, vložili bodo 75 milijonov funtov v ta namen, ampak očitno ni ne enostavno, niti nimajo države enotnega načrta.
Absolutno ni neke enotne rešitve, ki bi bila uporabna in izvedljiva povsod. Države se odločajo v svojih nacionalnih okvirih. Slovenec, ki se v evakuacijski maniri pelje s Slovaki, Madžari, Nemci, Avstrijci ali Poljaki plača toliko kot vsakdo izmed potnikov do tam, kjer ga pripelje recimo poljsko, slovaško, avstrijsko letalo. Od tam naprej, če potuje s prevozom, ki ga organizira Slovenija, je to zanj zastonj. Mi to tudi povemo drugim državam. Ne zato, da bi prevzele ta način. Morda imamo deloma lažji položaj, ker preprosto ne zmoremo organizirati letov na druge celine, imamo ožje področje delovanja, kar seveda ne pomeni, da je to povsem zanemarljiv strošek, ampak ta trenutek ne mislimo menjati pristopa. Tudi minister je na eni novinarski konferenci povedal, da je za nas 6. april datum, po katerem bomo lahko ljudi le še usmerjali na evakuacijske lete ali redne linije, jim dajali nasvete, kako naj pridejo do evropskega prostora. Ne bomo nehali delati, ampak teh skupinskih organiziranih letov ali avtobusov verjetno ne bo več.

Prvi april je danes, dan smeha in šal. Seveda skrbimo, da v teh časih in razmerah ne prestopimo meje okusa in se vzdržimo potegavščin na račun koronavirusa. A ste tudi človek s smislom za humor. Tudi v teh razmerah se znate tudi pošaliti in ohranjate šaljivost, celo navihanost.
Včasih ravno smisel za humor, sposobnost, da na kako situacijo pogledaš z manj resne strani, pomaga, da tudi take razmere uspešno preživiš. Seveda bi bilo zelo narobe, če bi se šalili iz kake konkretne situacije, v kateri se nekdo znajde. Ampak če povem en način, kako skušam zlasti kakšne zaskrbljene starše nekoliko pomiriti in rečem: Gospa ali gospod, meni so modri starejši ljudje povedali, da se je za isti problem smiselno sekirati samo petnajst minut. Vi ste se za ta problem že sekirali petnajst minut, zato si zdaj izberite nov problem za sekiranje, tegale pa bova rešila. Potem pa vidiš po reakciji, kako to kdo vzame. Morda se kdo nasmeje, ampak večina pokliče nazaj pa reče, a veste, da ste imeli prav. Včasih je tudi tak nasvet lahko pomoč iz kake težke situacije. Ljudje so včasih sami in v nedogled razmišljajo. Potrebno jim je pomagati, da vidijo, da to ni zaprt krog, ampak da se da pogovarjati in razmišljati tudi o kakih drugih stvareh.

Ali je ta vaša navihanost, celo otroška navihanost povezana tudi z izborom vaših najljubših knjig? Povedali ste mi, da je vaša najljubša knjiga Pika Nogavička. Pika je bila večni otrok, zanjo je bil svet odraslih dolgočasen. Med slovensko literaturo ste izpostavili Cirila Kosmača Pomladni dan. Tam se pripovedovalec po vojni vrne v svoj rojstni kraj in se spominja svojega otroštva in mladosti. Spet povezava z otroštvom, otroškostjo.
Sporočili teh dveh knjig sta tudi povezani. Kosmač je veleum in bard tistega dela Primorske. Njegove knjige so vsaka zase biser, ampak Pomladni dan si zasluži, da bi bil posnet tudi v kaki epopeji, ki bi jo denimo režiral Andrzej Wajda, glasbo pa bi zložil žal zdaj pokojni skladatelj Penedercki. Pika Nogavička je pa vedno na moji nočni omarici. Tudi zbiram različne izdaje in jih imam približno 350 v kakih 70 jezikih. Kadar koli berem to knjigo ali samo posamezno poglavje, najdem kakšno novo misel v njej. To še zdaleč ni samo otroška knjiga. Vsebuje zelo globoka sporočila. Govori o enakosti spolov, ne o istosti spolov, ampak o tem, da so punce enakovredne članice družbe, kar takrat ni bil ravno samoumevno. O tem, da lahko s prizadevnostjo in poštenjem uspeš ter da se je potrebno zavzeti za tiste, ki so v družbi potisnjeni ob stran. Seveda je zabavna, ampak tudi zelo poučna in jo vsekakor priporočam vsakomur.

Stereotip diplomata, ki sedi v fraku, jé kaviar in pije šampanjec, je rahlo zastarel. Če sploh še obstajajo taki, so bolj karikatura. Moderna diplomacija je aktivna, je komunikativna v smislu, da ne prebere članka, ga prevede in pošlje, kajti ta članek je povsod po svetu že vsem dosegljiv. Zlasti pa vrednoti razmere in ima o njih svoje mnenje. Če je mnenje takšne vrste, da ga je potrebno povedati na glas in neposredno, to tudi stori.

Andrej Šter

Da vam pomoč drugim ni tuja, je jasno razvidno iz vašega trenutnega dela. A že pred leti ste se zavzeli za pomoč somalijski deklici, aktivni ste bili v okviru slovenske sekcije malteškega viteškega reda, javno ste kritizirali slovenske posrednike, ki novačijo tuje delavce in služijo na njihov račun. To se zdi nekakšna rdeča nit v vašem življenju.
Deloma je to res povezano z mojim delom. Konzularni sektor se sreča z najrazličnejšimi individualnimi primeri. A če znaš pogledati nekoliko širše, opaziš tudi različne družbene fenomene. Omenili ste lizing delovne sile. To je terminus technicus, ki v prevodu pomeni sužnjelastniško razmerje oziroma zločinsko izkoriščanje ljudi, ki gredo od doma s trebuhom za kruhom, in jim tukaj mešetarji poberejo popolnoma vse. Tudi človeško dostojanstvo. Počasi ta resnica prodira tudi v uradno slovensko javnost. Slovenci smo neznosno iznajdljivi, ko gre za to, kako ljudem iz naše soseščine izmolsti zadnjo srago potu, jim to zaračunati in jih nato spremeniti v nekakšne berače na tujem. Podjetje, odgovorno za to, izgine, preseli se v garažo na istem naslovu in poštar ne najde več naslovnika. Tu je veliko hipokrizije, veliko je družbene slepote, ki tega noče videti. O tem se mi zdi pomembno govoriti, ker smo zelo hitro zadovoljni z lastnim poštenjem. Zelo radi vidimo napake pri drugih, ne znamo pa prepoznati napak pri sebi. Delavci, ki so poslani na podvrednoteno delo v tujino, so samo en tak primer.

Brez dlake na jeziku poveste, tako kot je. Prav nič po diplomatsko ne zavijate besed. Naravnost poveste, da ljudje ravnajo neodgovorno, nespametno, lahkomiselno, celo neumno. Je to najbolj učinkovito krizno komuniciranje?
Jaz se ne strinjam, da je to nediplomatsko. Stereotip diplomata, ki sedi v fraku, jé kaviar in pije šampanjec, je rahlo zastarel. Če sploh še obstajajo taki, so bolj karikatura. Moderna diplomacija je aktivna, je komunikativna v smislu, da ne prebere članka, ga prevede in pošlje, kajti ta članek je povsod po svetu že vsem dosegljiv. Zlasti pa vrednoti razmere in ima o njih svoje mnenje. Če je mnenje takšne vrste, da ga je potrebno povedati na glas in neposredno, to tudi stori. Govorimo o Twitter diplomaciji ali o diplomaciji, ki se ne boji javnosti in uporablja javnost kot svoje orodje. Orodje, ne orožje! Jaz si želim, da bi slovenska diplomacija tudi prešla iz predmoderne v moderno fazo. Vesel sem vsakega kolega, ki pride do tega spoznanja. To so včasih tudi starejši kolegi, čeprav starejših od mene skoraj ni. Ni to povsem odvisno od generacije, bolj je odvisno od tega, ali človek razume in sprejme to dejstvo ali pa se oprime stereotipov in zdrsne v povprečnost ter čaka v skladu z načelom, če bom dovolj dolgo tukaj, mi bo to že pripadlo. Tega mojega mnenja kak kolega ne bo vesel, ampak to je glavna, čeprav podcenjena ovira. Čeprav morda podvrednoteni, kar se denarja tiče, smo lahko aktivna in samozavestna diplomacija in država.

Na Twitterju, ki ste ga omenili, se dogaja nekaj nenavadnega. Zasledimo lahko veliko pohval na vaš račun. Kot denimo ta, Andrej Šter je strl vse stereotipe o uradnikih. Znajo delati, se znajo iskreno opravičiti, znajo sebe in druge nasmejati. To je voditelj. Andrej Šter ruši vse stereotipe o papirnati, brezsrčni, neodzivni birokraciji. Mene vedno navduši s svojo neposrednostjo in zdravo kmečko pametjo. Zmore vse od krucinal do oprosti. Če dodam še svoje v šali, ste morda edini, ki bi lahko rešili Chucka Norrisa.
(Smeh) Chuck Norris se je rešil, še preden so težave nastopile. Njega ponavadi uporabim za primerjavo tistih pričakovanj, ki jih javnost goji do diplomacije, tudi ko ni kriznih razmer. Prepričani smo, da diplomat lahko vstopi v zapor, z nogo odpre vrata in našega državljana, ki mogoče v tujini sedi zaradi nezanemarljivega prestopka, pripelje domov. To ni v pristojnosti diplomacije ali v okviru naših zmožnosti, je pa zato marsikaj drugega. Če je diplomat samozavesten, ve tudi, kdaj lahko samozavestno kakšno stvar pove. To nam včasih manjka. Samozavestno pa ne pomeni glasno in žaljivo, ampak da vstaneš in poveš, kar je treba, in da znaš to tudi argumentirati in braniti v debati, ne da nekaj zapišeš in pošlješ. Ali da pošlješ svojega namestnika, da tisto pismo odnese, sam pa se razglasiš za neprisotnega. Samozavest in predrznost sta dve povsem različni stvari.

Veliko vprašanj se pojavlja, kdaj bomo lahko spet potovali, kdaj bomo lahko šli na morje. Kako se bodo naše potovalne navade spremenile? Sodelovali ste pri reševanju ljudi z območij, kjer so se pripetile naravne nesreče, potresi, cunamiji, jedrska nesreča v Fukušimi, izbruh ognjenika, teroristični napadi, zdaj imamo pandemijo. Izkušnje recimo v primeru terorističnih napadov kažejo, da imajo turisti slab spomin, da se vrnejo takoj, ko se razmere umirijo. Vmes se preselijo na drugo lokacijo. V zdajšnjem primeru se človek težko kam umakne.
To povsem drži. Zdaj velja grenka resnica, da prej ko bomo razumeli, da zdaj ne smemo nikamor potovati, niti v Moravče, prej bomo spet prišli do razmer, ko bomo lahko potovali kam dlje od Moravč. Verjetno pa zelo zelo dolgo ne bomo doživeli razmer, ko smo lahko v tednu dni obiskali dva kontinenta in obedovali v Keniji, čez tri dni pa v Stockholmu. Tega naša generacija morda ne bo več poznala. Kajti med ljudmi je zavladalo veliko nezaupanje. Ne gre za politično akcijo, ampak belega človeka po vsem svetu prepoznavajo kot tistega, ki je prenašalec bolezni. To lahko rodi ne samo nezaupanje, iz takih stvari rastejo predsodki. Generacije, ki bodo v bližnji prihodnosti ustvarjale javno mnenje, mladi poslovneži, študenti in raziskovalci bodo to povzeli in bodo rekli, zakaj bi zdaj vabili in gostili belce, saj zmoremo sami. To se dogaja v latinski Ameriki, se dogaja v Afriki in na Daljnem vzhodu. Morda je to čas streznitve tudi za nas. Ker smo hodili po svetu, kot da smo neke vrste božji izbranci. Bili smo najbolj pametni, najbolj pošteni in najbolj bogati, smo si lahko vse privoščili. Pri tem pa smo uničevali kulturo in tradicijo, kamor koli smo stopili. Dobro sporočilo o tem ima Tomo Križnar. Mogoče je prišel čas, da se zamislimo nad svojimi navadami in potujemo tja, kjer smo dobrodošli in se obnašamo tako, kot je prav. Ne pa kot vnuki kolonialnih gospodarjev.

Gospodarski minister Zdravko Počivalšek je dejal, da ko bo epidemije enkrat konec, se spomnimo, da so počitnice doma najlepše. Vidite razvoj dogodkov tudi v smeri domačega turizma?
Zagotovo. To bo ne samo parola, ampak tudi realnost. S Hrvaško denimo zelo dobro sodelujemo pri evakuacijah. Ampak na otoku Murter je zdaj cel kup slovenskih vikendašev in tam je karantena. Tudi Hrvatje so ugotovili, da ne želijo tistih, ki bi k njim šli in potem izkoriščali njihovo gostoljubje, hkrati pa malo zboleli. Svetujem vsakomur obzirnost in pazljivost. Ne samo, da ne gre v Portorož ali na Bled in se tam sprehaja, ampak da razumemo, da imajo tudi sosedje velike težave. Ne samo zaradi koronavirusa. Tudi potres so imeli. Če se bomo znali lepo obnašati do sosedov, bomo morda lahko najprej potovali prav k njim. To bi bil že dober začetek.

Na vašem spisku krajev, ki jih boste obiskali med prvimi, bo zagotovo Stara Fužina v Bohinju.
Stara Fužina je res biserček, lepa je v katerem koli času dneva in leta. Tam je lepo v poletnem večeru ali sredi ostre zime, ko vse škriplje in Mostnica teče skoraj neopazno pod ledom. V Stari Fužini si je res mogoče napolniti baterije.

In ko boste lahko odšli spet v gostilno, si boste privoščili krompirjeve cmoke s skutinim nadevom. Že razmišljate v tej smeri, kaj je prva stvar, ki jo boste naredili, ko bo epidemije konec?
(Smeh) Mogoče se bom najprej brez telefona ob sebi naspal. To bo nedvomno med prvim. Cmoke pa tako ali tako najbolje naredi moja žena.

Ki vas zdaj z njimi razvaja?
Večinoma me zmerja, a je res treba, da spet greš, a se res moraš tako pozno vračati, ampak v bistvu je kar razumevajoča. Seveda tak način življenja pomeni, da morajo to nekako prenašati tudi najbližji. To mi povedo tudi vsi sodelavci. Včasih kdo reče, če danes ne grem bolj zgodaj domov, me jutri ne bo, ker me bo soproga ubila. Praznujeva obletnico. V takem primeru seveda z veseljem rečem, pojdi. Včasih je treba koga tudi napoditi, ker vidiš, da je razburjen do te mere, da se mu začnejo roke tresti, ali da izgublja potrpljenje že ob preprostih vprašanjih. Takemu rečeš, naj vzame odmor, gre na kavo, poje pomarančo in da naj pride naslednji dan dve uri kasneje, da se naspi. Tak nasvet je lahko zelo koristen, če je še pravočasen.

Dan za dnem, korak za korakom, tako trenutno izgleda načrtovanje.
Da bomo jutri tudi še lahko delali. Ker za zdaj še nič ne kaže, da bomo lahko kaj kmalu ugasnili luči in zaprli vrata.

Iz Italije prihajajo številne slabe, težke novice. Svetla točka je morda prepevanje na balkonih, ki se je deloma preselilo tudi k nam. Če bi lahko sprejemali glasbene želje na balkonih, bi si vi verjetno zaželeli pesem Iztoka Mlakarja Od Franca Frančeškina god.
Točno. Ta je meni zelo všeč, bila pa bi primerna tudi za po epidemiji. Mislim, da bi lahko bila vsakomur všeč.

Vabljeni k poslušanju intervjuja, ki je bil posnet 1. aprila.