V Mestnem gledališču Ptuj, ki je decembra lani zaznamovalo 25-let profesionalnega delovanja, bodo ob 18-ih zaznamovali še 25-letnico prve premiere tega obdobja. Na današnji večer pred četrt stoletja so uprizorili monodramo Govor malemu človeku Wilhelma Reicha z igralcem Vladom Novakom v režiji Sama Strelca. Če ne bi bilo pandemije, bi nocoj gledali tretji del gledališkega niza o Gajašu, ki ga ustvarjalca že pripravljata po besedilu Prešernovega nagrajenca Ferija Lainščka; tako pa bo gledališče postalo razstavišče.

Z razstavo zaznamujejo četrt stoletja od prve premiere iz obdobja zadnje profesionalizacije, a obenem opozarjajo, da je gledališče kot ustanova staro 235 let. Vse to so želeli predstaviti Ptujčanom, razstava pa vključuje tudi baje najstarejši gledališki plakat v Sloveniji. Soavtorica razstave Nataša Majerič Kekec iz Zgodovinskega arhiva Ptuj pravi, da gre za predstavo Gostilniški politik, vabi pa na predstavo na pustno nedeljo, 28. 1. 1798. Ta plakat je bilo nekako najstarejše izhodišče za sogovornico, ki še pravi:«19. stoletje je bolj skopo z gradivom, ni se veliko ohranilo, le nekaj ovojev, pa še to bolj pisno gradivo, fotografij predstav še ni bilo. Morala sem se zadovoljiti s plakati, letaki in z načrti stavbe. Gledališka stavba se je od 1eta 1786, ko je bila postavljena, kar nekajkrat spremenila, dograjevala in na srečo sem našla kar nekaj teh načrtov. Gradivo 19. stoletja se tu konča, v 20. stoletju pa pridejo fotografije, ki jih imamo vsi najrajši.« Razstava s plakati, gledališkimi rekviziti, s sliko, risbo in fotografijo govori o hiši, ki je po drugi svetovni vojni pogosto spreminjala ime:«...zato sem na panojih predstavila tudi te plakate, na katerih se v tistem obdobju vidi ime gledališča, sindikalno, okrajno, ljudsko, narodno, boste videli…«, je še povedala sogovornica.

V 235-ih letih gledališkega delovanja, ki je bilo najprej v nemščini, ves čas pa na današnjem Slovenskem trgu na Ptuju, so se družbeno-politične in zdravstvene okoliščine spreminjale, katero težavnostno stopnjo preživetja je prinesla pandemija? Direktor Mestnega gledališča Peter Srpčič: "Mislim, da če ne moreš delati, je to tista najhujša stopnja. Tovrstnih omejitev ni prinesla ne vojna, ne prejšnje pandemije, ne gospodarska kriza, noben ni tako posegel v javno življenje, kot je posegel strah pred tem virusom.«

Sogovornik pravi, da imajo »zamrznjenih« oz. pripravljenih več predstav, s katerimi lahko kmalu po odprtju, to pa bo šele v t.i. zeleni fazi, stopijo na oder (tudi Škofjeloški pasijon – koprodukcija s Prešernovim gledališčem Kranj, Vsi ptice – koprodukcija z Miniteatrom Ljubljana, op.a.). S predstavo o Gajašu, ki je v pripravi, ne nameravajo na splet, počakali bodo na avtentično gledališko doživetje zase in za občinstvo. Obžalujejo pa, da je kultura potisnjena na rep verige ponovnega odpiranja javnega življenja, čeprav gledališča dokazano niso bila vir okužb. Peter Srpčič:« Da je združevanje 700 ljudi v Ikei veliko boj pomembno od tega, da se 50 ali 60 ljudi zbere na eni gledališki predstavi, ob spoštovanju zaščitnih ukrepov in nadzorovano, to pa je popoln nesmisel in to samo kaže na odnos in na vrednotenje določenih ravni naše družbe. V tem času kultura in samorefleksija nista zaželeni.«

Razstavo bodo odprli ob 18-ih, naenkrat si jo lahko ogleda največ 10 ljudi, pripravili pa bodo tudi neposreden avdio-video prenos na platno na Slovenskem trgu za vse tiste, ki ne bodo mogli vstopiti. V naslednjih treh tednih si jo bo mogoče ogledati ob ponedeljkih, sredah, petkih in sobotah dopoldne in ob torkih in četrtkih popoldne.

Če se boste pred gledališčem zazrli navzgor, boste na pročelju opazili nov napis Mestno gledališče, žal pa zgradba manj kot poldrugo desetletje po prenovi opazno propada. Direktor Srpčič se je grenko pošalil v smislu:«Na Ptuju imamo najstarejšo gledališko hišo pri nas, ki je dobrih 13 let po celoviti obnovi res videti kot najstarejša gledališka hiša!«