V Fotogaleriji Stolp bo do 29. julija na ogled razstava Izbrana graška fotografija IV. Gre za izbor del, ki so se pred dvema letoma predstavila na fotografskem bienalu v Gradcu, edinem tovrstnem dogodku v Avstriji, in ki predstavljajo trende fotografske scene na Avstrijskem Štajerskem. V Mariboru se predstavlja 16 avtorjev, njihova dela pa so odraz različnih tehničnih pristopov in estetik, pa tudi osebnega in družbenega angažmaja.

Avstrijski Gradec je na področju fotografije tradicionalen partner Maribora, pravi kustosinja iz Fotogalerije Stolp Klara Zadravec:«Gradec je kot središče Avstrijske Štajerske je zelo pomemben zaradi prenosa umetniških vplivov v Maribor; to se kaže tudi tu. Fotografi sodelujejo že vrsto let, se poznajo med sabo, tako da ima razstava zelo velik pomen. Definitivno se kažejo neke podobnosti."

Gradec - središče fotografije

Gradec se je vse od 50-ih let prejšnjega stoletja razvijal v pomembno središče sodobne fotografije, celo pomembnejše kot Dunaj. Pri tem je imel pomembno vlogo Erich Kees, ki je po zgledu nemškega fotografa Otta Steinerta ustvarjal tako imenovano subjektivno fotografijo. Tako kot pri nas si je torej tudi v Avstriji fotografija morala šele izboriti mesto v umetnosti. To je nedvomno povezano s primatom slikarstva, pri katerem je umetnik moral pokazati nedvomen talent. A tudi fotografija se je izkazala za pomemben medij, s katerim je mogoče nagovarjati zahtevne tehnične izzive in pomembne družbene teme.

Avstrijska razstava v Mariboru je raznolik izbor del ne le uglednih fotografov in fotografinj, ampak tudi mladih in ljubiteljskih ustvarjalcev, z družbenimi in osebnimi zgodbami. Potem ko nas fotografija Kiss Kiss Huberta Haslerja s svinjskima glavama zelo neposredno opozarja na ambivalenten odnos do prašičev, pa nas nekatera druga dela nagovarjajo na drugi ravni. Gerhard Gross iz organizacije Kulturvermittlung Steiermark: "Najbolj nespektakularno delo na razstavi je najbrž črno-bela fotografija, ki prikazuje pogled na morje. A je zadaj pomembna osebna zgodba, velika avantura fotografa, ki je sam prečil morje, brez posebne usposobljenosti. Zanj je bila to ekstremna izkušnja, tudi na duhovni ravni. Ta fotografija je zaključek doživetega; za vsako so svetovi in zgodbe, izseki dolgoletnih preizpraševanj in izkušenj.

Fotografija kot iluzija slike

V družini Silke Traunfellner so veliko slikali, s čopiči, da se razumemo, dedek pa ji je podaril fotografski aparat. V Mariboru se predstavlja z zlato uokvirjeno fotografijo manjšega formata z naslovom Dying Beauty – umirajoča lepotica. Gledalec je zlahka zaveden, da gleda bidermajersko sliko. To je bil tudi avtoričin namen, a je v ozadju želje, ustvariti iluzijo, tudi bolj osebna zgodba:«Po babičini smrti sem ustvarila serijo takšnih fotografij. Oboževala je svoj vrt in še posebej rože orlice. Res so prelepe, fotografijo pa sem naslovila Dying Beuty, ker so orlice vrtne rože, ki ne zdržijo dolgo v vazi. Dela opozarjajo na minljivost narave in na to, da jo je mogoče zadržati s fotografijo in tako arhivirati njeno lepoto."

Ker v mariborskem Fotoklubu pogrešajo več podmladka, smo izkoristili priložnost in vprašali, kako je v Gradcu, kjer deluje spodobna fotografska izobraževalna mreža. Gerhard Gross razloži:« Delovanje fotografov pod okriljem društev je morda nekoliko preživeto, saj danes lahko vsak svoje delo predstavi na spletu. Sodelovanje v društvih in na razstavah, ki jih pripravljajo, pa je lahko prednost; velika je namreč razlika med opazovanjem fotografije na spletu in na razstavi. Tam se spremeni njena dimenzija in njeno doživljanje. Pri društvih cenim prav to, da vztrajajo pri tehničnih načelih in standardih kakovosti; to je za fotografijo zelo pomembno.«